Jedro

Odmera odškodnine ne more odraziti le oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne odgovornosti.

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da se pritožba toženke v celoti zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

II. Sicer se revizija zavrne.

III. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti 182.2 EUR stroškov revizijskega postopka v 15 dneh, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od 16. dne od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

Tožnica se je 29.11.1999 poškodovala pri padcu na ledeni površini, katero je bila dolžna očistiti zavarovanka tožene stranke. Pri tem je utrpela trikratni zlom levega gležnja, pri čemer je bila prizadeta tudi sklepna ovojnica in okoli sklepa ležeče vezi, zaradi česar ji je bilo na prvi stopnji sojenja prisojeno zadoščenje v višini 5.300.000 SIT – od tega 2.200.000 SIT ta telesne bolečine, 350.000 SIT za strah, 2.600.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti in 150.000 SIT za duševne bolečine zaradi skaženosti. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti znižalo na 2.000.000 SIT. V ostalem je to pritožbo, v celoti pa tudi pritožbo tožeče stranke, zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnica je vložila revizijo glede višine prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo, in sicer zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da bi moralo biti njenim zahtevkom v celoti ugodeno. Revidentka se ponovno sklicuje na vse tiste okoliščine, ki po njenem mnenju opravičujejo odškodnino v celotnih zahtevanih zneskih in ki jih sodišči prve in druge stopnje nista dovolj upoštevali. Poudarja tudi čas čakanja na odškodnino.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (UR.l. RS 26/99 in nasl., v nadaljevanju ZPP) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija je delno utemeljena.

V reviziji uveljavljeni revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z odločitvijo o obsegu pripadajočih denarnih odškodnin za posamične oblike nepremoženjske škode tožnica utemeljuje s ponovnim poudarjanjem okoliščin, ki naj bi po njenem mnenju opravičevale odškodnino v zahtevanih zneskih. Tak način uveljavljanja revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava je neutemeljen, čim se izkaže, da so bila vsa v reviziji ponovno navedena pravno relevantna dejstva, obstoj katerih je v sodbah sodišč prve in druge stopnje neizpodbojno ugotovljen (tretji odstavek 370. člena ZPP), ustrezno in pravilno upoštevana že v pravnomočni sodbi. Odmera odškodnine ne more odraziti le oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj neugodno. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse. To je namreč pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Primerjava s prisojenimi odškodninami v podobnih primerih pokaže, da je bilo to načelo pri odmeri odškodnin za telesne bolečine, za strah in duševne bolečine zaradi skaženosti pravilno upoštevano. Rezultat te primerjave potrjuje primerno umeščenost tožnici pravnomočno prisojene odškodnine v okvir ostalih prisojenih odškodnin za navedene oblike nepremoženjske škode.

Utemeljen pa je revizijski očitek glede odmere odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti. V zvezi s tem revizijsko sodišče ugotavlja, da sodišče druge stopnje ni v zadostni meri upoštevali objektivnega kriterija. Odškodnino, ki jo je prisodilo sodišče druge stopnje, je v primerjavi z podobnimi primeri v sodni praksi prenizka (glej II Ips 292/2000, II Ips 117/2000, II Ips 280/2001...). Po oceni revizijskega sodišča je tako primerna odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 10.849,61 EUR (prej 2.600.000 SIT) kot je to prisodilo sodišče prve stopnje. Skupna odškodnina torej znese 22.116,50 EUR (prej 5.300.000 SIT).

Neutemeljeno pa je revizijsko sklicevanje na pravni pomen čakanja na odškodnino. Pretek časa od nastanka škode do odločanja vpliva na odmero višine odškodnine le, če dolžina čakanja na satisfakcijo in druge okoliščine primera to opravičujejo. Zgolj okoliščina, da je bilo odločeno po daljšem času, sama po sebi ni zadosten razlog za odmero višje odškodnine (primerjaj sodbi II Ips 351/2003 in II Ips 1025/2007).

Zato je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena in prvega odstavka 380. člena ZPP odločilo kot v izreku te sodbe.

V odločitev o pravdnih stroških je revizijsko sodišče poseglo samo toliko, kolikor je zaradi spremembe sodbe sodišča druge stopnje spremenjen uspeh tožnice v pritožbenem postopku. Uspeh tožnice se s potrditvijo sodbe sodišča prve stopnje ni spremenil. Sodišče je poseglo v odločitev o pritožbenih stroških, in sicer tako, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka, glede na to, da sta pritožbi obeh strank bili zavrnjeni. Tožena stranka pa mora tožeči stranki povrniti revizijske stroške, ki so odmerjeni od zneska, s katerim je tožnica uspela v reviziji (2.500 EUR) (drugi odstavek 165. člena in drugi odstavek 154. člena ZPP), pri čemer le-ti znašajo 182.2 EUR (predstavljajo nagrado odvetniku za sestavo revizije, poročilo o uspehu revizije, materialne stroške in 20% DDV). Nagrada za delo odvetnika je odmerjena v skladu z odvetniško tarifo. Revizijsko sodišče je na podlagi drugega odstavka 313. člena ZPP določilo tudi rok za izpolnitev obveznosti plačila pravdnih stroškov in začetek teka zamude pri njihovem plačilu.