Jedro

Res velja, da mora sodišče, pred katerim je sodna poravnava sklenjena, paziti na ničnostne razloge po uradni dolžnosti. Vendar če te razloge prezre, sodna poravnava ohrani (formalne) učinke pravnomočne sodne odločbe in lastnost izvršilnega naslova. Le izbijati jo je mogoče z ustreznimi izrednimi pravnimi sredstvi (tožbo za razveljavitev sodne poravnave ali zahtevo za varstvo zakonitosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka mora v roku 15 dni povrniti toženi stranki 261,32 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo tožnikov, s katero sta uveljavljala ničnost posojilne pogodbe (za posojilo v višini 123.000 EUR), sklenjene v obliki notarskega zapisa; zastavne pogodbe za zavarovanje tega posojila s hipoteko na nepremičninah tožnikov, oboje z dne 29. 12. 2006, in sodne poravnave, sklenjene 23. 3. 2009 pred okrajnim sodiščemv Ilirski Bistrici, v zadevi P 44/2008; neveljavnost vknjižbe prej navedene pogodbene hipoteke in sodne oziroma prisilne hipoteke, vknjižene na podlagi izdanega sklepa o izvršbi, pri parcelah št. 2498/4 in 2498/1 obe k.o. A ter vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Tožnikoma je naložilo, da morata v roku 15 dni povrniti tožencu 522,65 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

2. Zoper ta sklep se pritožujeta tožnika po pooblaščencu. V pritožbi navajata, da je okrajna sodnica na Okrajnem sodišču v Ilirski Bistrici (v pravdni zadevi P 44/2008, ki se je vodila zaradi plačila 3.000 EUR) presegla svojo stvarno pristojnost, saj je dovolila skleniti sodno poravnavo za znesek v višini 130.000 EUR. V tem pravdnem postopku ni bila plačana sodna taksa, zato bi morala tožbo zavreči. Ta sodna poravnava temelji na nični posojilni pogodbi, sklenjeni v obliki notarskega zapisa z dne 29. 12. 2006. Sodnica je v sodno poravnavo prepisala nekatere pogodbene določbe, ki so nične, ter določila nadaljnje (dodatne) oderuške obresti. Ni presojala, ali je sodna poravnava primerna, zakonita in moralna. Dopustila je razpolaganja strank, ki nasprotujejo prisilnim predpisom (oderuške obresti) in moralnim načelom. Zlorabila je svoj položaj ter z nezakonitimi ravnanji oškodovala tožnika. Stranke ne morejo prosto razpolagati z zahtevki, ki izvirajo iz ničnih pogodbenih določil. O ničnem pravnem poslu ne moreš sklepati sodnih poravnav. Na naroku v zadevi P 44/2008 ni bila prisotna druga tožnica, ki tudi ni nikogar pooblastila za sklepanje poravnave, še zlasti ne tako škodljive poravnave. Sodišče te poravnave ne bi smelo dovoliti. Je nična. Na ničnost oziroma skladnost sodne poravnave s prisilnimi predpisi mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, ves čas postopka. Prvi tožnik je sodno poravnavo sklenil v stiski in pod prisilo. Znesek glavnice se je povečal za 40.000 EUR. Toženec je ponovno kapitaliziral oderuške obresti in si izgovoril dodatne oderuške obresti. Sodna praksa slovenskih sodišč je zastarela in neskladna s sodobno prakso sodišča EU. Tožnika od toženca nista prejela zneska 123.000 EUR, temveč le 78.000 EUR. Pri sklepanju posojilne pogodbe je notar opustil dolžna opozorila strankam. Ni bil prisoten in ni protokoliral predaje denarja. Kršeno je načelo enake vrednosti dajatev. Obresti v višini 48.000 EUR so bile prikrito obračunane v glavnici. Toženec je izkoristil stisko in težko premoženjsko stanje tožnikov, njuno neizkušenost in lahkomiselnost. Sodišče prve stopnje bi moralo obravnavati vse posle, ki sta jih tožnika izpodbijala, enotno in nerazdružljivo, ne pa da je sodno poravnavo izločilo in štelo, kot da je to edini pravni posel. Notarskega zapisa ni mogoče spremeniti z nično sodno poravnavo. Tudi zato je izpodbijani sklep nezakonit. Sklicuje se na sodbo sodišča EU C-407/18 in sklep VSL II Ip 200/2021. Sodišče prve stopnje ni odločalo o izbrisni tožbi. Zmotno je uporabilo materialno pravo in zagrešilo procesne kršitve. Del zahtevka, ki sta ga postavila tožnika, je bil tudi stvarnopravne narave. O tem sodišče prve stopnje v obrazložitvi ni reklo ničesar. Predlagata razveljavitev izpodbijanega sklepa. Priglasila sta pritožbene stroške.

3. Toženec je na pritožbo odgovoril. Pritožbenim navedbam je nasprotoval in pritrjeval odločitvi sodišča prve stopnje. Priglasil je pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je tožbo v celoti zavrglo. V obrazložitvi je navedlo, da je sodno poravnavo, ki je bila med pravdnima strankama sklenjena v postopku P 44/2008 pred Okrajnim sodiščem v Ilirski Bistrici, dne 23. 3. 2009, sicer mogoče izpodbijati s tožbo za razveljavitev sodne poravnave, ki pa jo je treba vložiti iz taksativno naštetih razlogov in v zakonsko predpisanih rokih. Subjektivni rok znaša tri mesece (od dneva, ko je stranka zvedela za razlog za razveljavitev), objektivni rok pa tri leta (od dneva, ko je bila sodna poravnava sklenjena). To je določeno v 393. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Štelo je, da sta tožnika te roke zamudila. Ker je sodna poravnava po stališču prvostopenjskega sodišča v celoti nadomestila pogodbeno razmerje iz obeh notarskih sporazumov (posojilne in zastavne pogodbe) ter predstavlja prenovljeno podlago obveznosti in zavarovanja, tožnika nimata pravnega interesa za ugotovitev ničnosti teh sporazumov. Zaradi tega ne moreta doseči niti izbrisa vknjižene hipoteke.

6. S ponavljanjem svojih navedb, da bi moralo Okrajno sodišče v Ilirski Bistrici paziti na zatrjevana nedovoljena razpolaganja strank (ničnost) in da bi moralo preprečiti sklenitev sodne poravnave, pritožnika ne uspeta. Res velja, da mora sodišče, pred katerim je sodna poravnava sklenjena, paziti na ničnostne razloge po uradni dolžnosti. Vendar če te razloge prezre, sodna poravnava ohrani (formalne) učinke pravnomočne sodne odločbe in lastnost izvršilnega naslova. Le izpodbijati jo je mogoče z ustreznimi izrednimi pravnimi sredstvi (tožbo za razveljavitev sodne poravnave ali zahtevo za varstvo zakonitosti). Pritožnika ne zatrjujeta, da bi Državno tožilstvo v zvezi s tem vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti. Prav tako ne izpodbijata odločitve sodišča prve stopnje, da je bila predmetna tožba, v kolikor se nanaša na ugotovitve ničnosti sodne poravnave, vložena po izteku rokov, ki so predpisani v 393. členu ZPP. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na nedopustnost te sodne poravnave, so pravno nerelevantne in nenazadnje neutemeljene.1 Na poravnalnem naroku dne 23. 3. 2009 sedanja druga tožnica res ni bila prisotna, vendar pa je oba sedanja tožnika zastopal pooblaščeni odvetnik, ki je sodno poravnavo podpisal. Navedba, da druga tožnica ni nikogar pooblastila za sklepanje poravnave in da ta poravnava zanjo ne učinkuje, ne drži. 7. Neuspešno je tudi pritožbeno opozarjanje na ničnost posojilne pogodbe, sklenjene v obliki notarskega zapisa. Kot je bilo že omenjeno, je sodišče prve stopnje tožbo v tem delu zavrglo, saj je štelo, da tožnika zaradi kasneje sklenjene sodne poravnave nimata (več) pravnega interesa za izpodbijanje te pogodbe. Teh razlogov pritožnika jasno in konkretizirano ne napadata. S pritožbenimi navedbami, da bi moralo sodišče prve stopnje vse pravne posle obravnavati celovito in nerazdružljivo, ne izpodbijeta zaključkov, da je sodna poravnava nadomestila dotedanje razmerje oziroma prenovila podlago njune obveznosti. Tehtnih in pravno relevantnih razlogov, zakaj je to stališče nepravilno, ne podata. Zgolj z navajanjem, da prvotnega posla ni mogoče spremeniti z nično sodno poravnavo, ne moreta uspeti. Pravno nerelevantno je njuno sklicevanje na zadevo SEU C-407/18 in sklep VSL II Ip 200/2021. Zmotne so pritožbene trditve, da sodišče prve stopnje ni odločalo o izbrisnem zahtevku oziroma zahtevku za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. V tem delu je tožbo prav tako zavrglo ter pojasnilo, zakaj jo je zavrglo. Pritožbeni očitek, da je ta del zahtevka povsem ignoriralo in se o tem ni izreklo, ni utemeljen. Navedbe glede nepravilne uporabe materialnega prava in procesnih kršitev niso podane. Ključnih razlogov, na katerih temelji odločitev sodišča prve stopnje, pritožnika ne izpodbijeta.

8. Ker sklep sodišča prve stopnje nima niti pomanjkljivosti, na katere v obsegu iz drugega odstavka 350. člena ZPP pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

9. Pritožnika s pritožbo nista uspela, zato sama krijeta svoje pritožbene stroške, tožencu pa sta dolžna povrniti njegove pritožbene stroške v višini 261,32 EUR (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Ta znesek predstavlja nagrado za odgovor na pritožbo v višini 350 točk (2. točka tarifne št. 212 v zvezi s tarifno št. 18 Odvetniške tarife) oziroma 210,00 EUR; pavšalni znesek materialnih stroškov (11. člen Odvetniške tarife) v višini 4,20 EUR in pripadajoči DDV (47,12 EUR). Višji zahtevek je zavrnilo.

1 Pravna teorija ne vidi ovir, da se poravnava pred okrajnim sodiščem sklene za vrednost, za katero bi sicer bilo pristojno (odločati v sporu) okrožno sodišče. Ne velja, da tožnik v zadevi P 44/2008 (sedaj toženec) ni plačal sodne takse in da bi moralo sodišče prve stopnje njegovo tožbo zavreči. 2 Sodišče prve stopnje tožbe ni vsebinsko obravnavalo, temveč je ugotovilo, da je (zaradi zamude roka oziroma pomanjkanja pravnega interesa) nedopustna. Gre za procesni sklep, saj je ta odločitev rezultat (posledica) uporabe procesnih pravil.