Jedro

Sodišče druge stopnje je štelo, da je določba pogodbe sporna in je iskalo skupni namen strank. Ocenilo je, da sta se pogodbenika dejansko dogovorila le, da se toženi klub zaveže, da bo omogočil prodajo artiklov v klubski trgovini, kar je storil. Tako je drugače kot sodišče prve stopnje ocenilo, da do kršitve obveznosti iz pogodbe sploh ni prišlo. S tem je sodišče druge stopnje bistveno spremenilo dejansko stanje brez obravnave, s čimer je kršilo načelo kontradiktornosti (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka zahteva plačilo 52.320,00 EUR kot pogodbeno kazen oziroma odškodnino, ker toženi rokometni klub v navijaški trgovini v sezoni 2009/2010 ni prodal 2.500 artiklov blagovne znamke A., kot se je zavezal s pogodbo. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 30030/2011 z dne 10. 3. 2011, v celoti razveljavi in se tožbeni zahtevek za plačilo glavnice 52.320,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrne. Ugotovilo je, da so 15. 3. 2007 tožeča stranka, toženi rokometni klub in družba B. sklenili pogodbo o sodelovanju za čas od 1. 7. 2007 do 30. 6. 2011, dne 19. 6. 2009 pa še dogovor k tej pogodbi. S to pogodbo se je toženi rokometni klub zavezal, da bodo moštva, igralci in tehnično osebje nosili opremo, ki jo bo dobavljala tožeča stranka, in tožeči stranki nudili vse storitve in možnost oglaševanja v skladu s seznamom B, ki je sestavni del pogodbe. V okviru seznama B, je toženi klub prevzel tudi obveznost, da bo v prodajalni navijaških rekvizitov v posamezni sezoni prodal 2.500 artiklov, ki jih bo dobavila tožeča stranka. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožena stranka zavezala plačati pogodbeno kazen le v primeru kršitve zaveze o nošenju opreme, ne pa v zvezi s prodajo izdelkov, zato je odločilo, da bi tožeča stranka lahko zahtevala plačilo le na podlagi določb o pogodbeni odškodninski odgovornosti. Vendar je ob ugotovitvi, da je tožeča stranka glede prodaje navijaških rekvizitov poslovala izključno z družbo B., ki je bila izpolnitveni pomočnik toženega kluba, odločilo, da za uspeh prodaje ni mogoče bremeniti njega, ampak kvečjemu to družbo. Poudarilo je, da bi bila odškodninska odgovornost toženega kluba podana le, če prodaje artiklov v svoji navijaški trgovini ne bi omogočil, saj glede količine prodanih artiklov tožeča stranka ni dokazala njegovega protipravnega ravnanja. Dodalo je, da je do izpada prodaje prišlo zaradi manjšega povpraševanja s strani navijačev, na kar pa toženi klub ni imel vpliva.

2. Zoper takšno odločitev se je pritožila tožeča stranka, višje sodišče pa je njeno pritožbo zavrnilo in je odločitev sodišča prve stopnje potrdilo. V obrazložitvi je navedlo, da je glede na umeščenost določbe v samo pogodbo in naravo pogodbe pravilno stališče sodišča prve stopnje, da bi o kršitvi pogodbene obveznosti lahko govorili le, če klub ne bi omogočil prodaje športnih rekvizitov v klubski prodajalni. Poudarilo je, da se seznam B v osnovnih določilih pogodbe omenja le v zadnji alineji 4. člena, s katero se toženec zavezuje, da bo tožeči stranki, oziroma blagovni znamki A. nudil storitve in možnost oglaševanja v skladu s tem seznamom na vseh uradnih tekmovanjih moštev. Sodišče druge stopnje je navedlo, da je očitno, da se je v času uradnih tekmovanj toženec zavezal k prodaji izdelkov blagovne znamke A. in k prizadevanju, da jih bo prodal v čim večjem obsegu. Odločilo je, da je pravilna odločitev, da bi zgolj kršitev v tej smeri, torej da prizadevanja ne bi bilo, lahko pomenila podlago za odškodninsko odgovornost tožene stranke.

3. Zoper takšno odločitev tožeča stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje pritožbenemu sodišču. Navaja, da je sodišče druge stopnje brez obravnave spremenilo dejansko stanje. Poudarja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je tožena stranka zavezala prodati letno 2.500 artiklov, sodišče druge stopnje pa, da se je zavezala le za prodajo artiklov v klubski prodajalni, ne pa tudi glede količine. Meni, da je sodišče druge stopnje s tem zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 355. členom ZPP in 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj stranki nista imeli možnosti razpravljati o dejstvih, ki jih je sodišče druge stopnje štelo za odločilna. Poudarja, da je s tem kršilo tudi njeno pravico do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave Republike Slovenije. Opozarja, da je sodišče prve stopnje odločilo, da se je tožena stranka zavezala glede količine prodanih artiklov, da pa je ocenilo, da tožena stranka zaradi spremenjenih okoliščin obveznosti ni mogla izpolniti. Sodišče druge stopnje pa je kljub povsem jasnemu zapisu pogodbenega določila obveznost tožene stranke razlagalo drugače, zaradi česar je zmotno uporabilo 82. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Tožeča stranka poudarja, da je glede na jasno določbo pogodbe (seznam B, poglavje I., točka 5, alineja C v zvezi z 12. členom pogodbe o medsebojnem sodelovanju) pravilna odločitev, da je tožena stranka obveznost kršila, posledično pa bi moralo pritožbeno sodišče odgovoriti tudi na druge pritožbene navedbe, na katere zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča ni odgovorilo.

4. Sodišče je revizijo vročilo toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala zavrnitev.

5. Revizija je utemeljena.

6. OZ v prvem odstavku 82. člena določa, da se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo. V drugem odstavku pa, da se pri razlagi spornih določil ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v tem zakoniku.

7. V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da je razlaga pogodbe pravno vprašanje, ugotavljanje prave pogodbene volje pa dejansko vprašanje. V sporu lahko tudi v primerih na videz jasnih izjav ena od strank uveljavlja, da je bil skupni namen pogodbenic drugačen, kot na prvi pogled izhaja iz določb pogodbe, če se presojajo tako, kot se glasijo. V tem primeru sodišče ugotavlja skupni namen pogodbenikov, kar pa predstavlja ugotavljanje dejanskega stanja.

8. Določba v 5.c točki seznama B, v katerem so navedene obveznosti, ki jih je po peti alineji 4. člena Pogodbe o sodelovanju prevzela tožena stranka, se glasi: „5. Drugo: (c)prodaja artiklov za navijače v klubski prodajalni v organizaciji C.; C. se obveže na leto prodati 2500 artiklov proizvajalca A./D.“

9. Ob povsem jasnem zapisu določbe je tožeča stranka tista, ki bi morala trditi in dokazati, da je bil skupni namen pogodbenic drugačen: torej, da se je toženi klub zavezal le k prizadevanju, ne pa k rezultatu.

10. Tožeča stranka ima prav, ko opozarja, da iz obrazložitve sodišča prve stopnje ni mogoče povzeti, da naj bi bil skupni namen sopogodbenikov drugačen od jasnega zapisa v pogodbi. Sodišče prve stopnje je namreč zapisalo, da je toženi klub obveznost izpolnjeval preko izpolnitvenega pomočnika družbe B., da pa pogodbene odškodninske odgovornosti za izpolnitev ni, ker mu ni mogoče očitati krivde za neizpolnitev obveznosti. Sodišče druge stopnje pa je štelo, da je določba pogodbe sporna in je iskalo skupni namen strank. Ocenilo je, da sta se pogodbenika dejansko dogovorila le, da se toženi klub zaveže, da bo omogočil prodajo artiklov v klubski trgovini, kar je storil. Tako je drugače kot sodišče prve stopnje ocenilo, da do kršitve obveznosti iz pogodbe sploh ni prišlo. S tem je sodišče druge stopnje res bistveno spremenilo dejansko stanje brez obravnave, s čimer je kršilo načelo kontradiktornosti (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

11. Vrhovno sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP reviziji ugodilo in razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje ter vrnilo zadevo v novo sojenje temu sodišču. V ponovljenem sojenju lahko sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu (ker pritožnica ni uveljavljala bistvenih kršitev določb pravdnega postopka - drugi odstavek 350. člena ZPP) oceni, da razlogi sodišča prve stopnje glede vsebine pogodbe niso dovolj jasni in se odloči, da bo samo odpravilo pomanjkljivost, vendar mora v tem primeru po drugem odstavku 347. člena ZPP razpisati obravnavo. Če pa bo sodišče druge stopnje ocenilo, da so razlogi sodišča prve stopnje dovolj jasni in da iz njih izhaja, da je pogodbena obveznost toženega kluba takšna, kot je zapisana in da ni bila izpolnjena, pa bo moralo ob upoštevanju 240. in 630. člena OZ odgovoriti še na ostale pritožbene ugovore (da je zmotno stališče, da ni protipravnega ravnanja tožene stranke, saj je ta že v neizpolnitvi obveznosti, da je vzročna zveza jasna (izguba dobička) in da je napačna presoja krivde za neizpolnitev).

12. Če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): F. Testen, Razlaga pogodbe - uporaba prava ali ugotavljanje dejanskega stanja, Pravosodni bilten št. 3/2003, str. 12. Op. št. (2): Op. cit., str. 26.