Jedro

Poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi je podan, ker je tožena stranka zaradi upada naročil in slabšega poslovnega izida ukinila tožničino delovno mesto pomočnika vodje marketinga.

Ker se je tožnici tako imenovani prostovoljni dodatek k plači, ki je bil dogovorjen s pogodbo o zaposlitvi, stalno izplačeval v dogovorjeni višini, je treba ta dodatek šteti kot del osnovne plače in ne za dodatek k plači, ki bi bil odvisen od vsakokratne odločitve direktorja tožene stranke.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožeči stranki dne 22. 6. 2009 ter na podlagi katere ji je prenehalo delovno razmerje dne 24. 7. 2009, ugotovitev, da nadaljevanje delovnega razmerja tožeče stranke pri toženi stranki ni več mogoče, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki zagotoviti vse pravice iz delovnega razmerja za čas od dneva prenehanja delovnega razmerja do izdaje prvostopenjske sodbe, priznati delovno dobo, jo prijaviti v vsa socialna zavarovanja ter ji obračunati bruto plačo oziroma razliko v bruto plači in ji po plačilu ustreznih davkov in prispevkov izplačati neto plačo oziroma razliko v plači, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posamičnih mesečnih zneskov plače dalje do plačila in sicer od posameznih bruto zneskov za čas od julija 2009 do oktobra 2010, kot je razvidno iz izreka sodbe, ter vse druge do izdaje sodbe sodišča prve stopnje zapadle prejemke iz delovnega razmerja, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega prejemka dalje do plačila, pri čemer je tožena stranka dolžna od navedenih bruto zneskov plačati pripadajoče davke in prispevke v 8 dneh, pod izvršbo. Zavrnilo je tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki namesto pravic iz delovnega razmerja za obdobje po odločitvi sodišča plačati odškodnino zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi v višini 39.835,96 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vložitve tožbe dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo (točka I. izreka).

Nadalje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati razliko v plači za maj 2009 v bruto znesku 1.071,00 EUR, ter ji po plačilu davkov in prispevkov izplačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 6. 2009 dalje do plačila, v 8 dneh, pod izvršbo (točka II. izreka). Odločilo je tudi, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka (točka III. izreka).

Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

Tožnica se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti ugodi zahtevku, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov pritožbenega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo naslednji dan po poteku paricijskega roka do plačila. Navaja, da ji ni bila podana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, temveč je bila odpoved posledica konflikta, do katerega je prišlo med strankama. Pri tem povzema ugotovitve v sodbi ter njeno izpoved in izpoved direktorja tožene stranke. Iz njunih izpovedb namreč izhaja, da je bilo anonimno pismo, ki je bilo poslano lastnikom tožene stranke, povod za to, da je imel direktor tožene stranke s tožečo stranko sestanek v mesecu maju 2009, na katerem je tožeči stranki tudi očital pošiljanje navedenega pisma lastnikom v Grčiji, na sestanek pa je direktor poklical tudi delavca T.K.. Obstoj anonimnega pisma, ki je bilo poslano lastnikom v Grčijo, so potrdile tudi zaslišane priče. Direktor pa je v svojem zaslišanju potrdil, da je bilo tožeči stranki na navedenem sestanku v mesecu maju 2009 ponujeno sporazumno prenehanje pogodbe o zaposlitvi. Na podlagi navedenega je torej razvidno, da je direktor zaradi anonimnega pisma želel že v maju 2009 prekiniti delovno razmerje, kar pa mu ni uspelo, saj se tožeča stranka ni strinjala s sporazumnim prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Dodatno dejstvo za namero tožene stranke, da prekine delovno razmerje s tožnico, predstavlja tudi okoliščina, da se je tožena stranka zavedala, da je dolžna tožeči stranki plačati delo za oblikovanje grafične podobe. Glede plačila grafičnih podob je namreč priča M.V.L. izpovedala, da tožena stranka ni želela plačati opravljenega dela, temveč je bila navedena priča napotena, da naj plačilo za tožnico uredi z lastniki tožene stranke v Grčiji, od katerih pa ni prejela odgovora. V zvezi z dejanskim razlogom za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi je treba upoštevati tudi dejstvo, da je direktor tožene stranke v maju 2009 ukinil prostovoljni dodatek k plači tožeče stranke, kar še dodatno nakazuje, da je bil v ozadju podaje odpovedi spor in ne poslovni razlog. Tožeča stranka sicer dopušča možnost, da je pri toženi stranki prišlo do določenega upada prihodkov. Vendar je potrebno ugotoviti, ali je bilo zaradi upada prihodkov dejansko potrebno ukiniti delovno mesto tožeče stranke ali pa je bil upad prihodkov uporabljen le za to, da je tožena stranka lahko podala odpoved. Nadalje opozarja, da tožena stranka v zvezi s podano odpovedjo ni preverila, ali je možno tožečo stranko dokvalificirati za drugo delo oziroma jo prezaposliti na drugo delovno mesto. Iz priloženih dokazov tožene stranke, kot tudi iz zaslišanja strank je razvidno, da tožena stranka ni preverila te možnosti. V času podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi je namreč zaposlila drugo delavko na delovno mesto tajnice direktorja, pri čemer je direktor na zaslišanju izpovedal, da delovnega mesta tajnice ni ponudil tožnici, ker je konfliktna oseba. Meni, da je opravljala dela, ki se opravljajo v V., VI. in VII. stopnji izobrazbe in sicer arhitekta, gradbenega inženirja in naravoslovno matematičnega tehnika, zato bi jo bilo mogoče tudi dokvalificirati za opravljanje dela V. stopnje izobrazbe gradbene ali ekonomske smeri, kot se zahteva za delovno mesto tajnice. Tudi v kolikor bi bil izključni pogoj za opravljanje dela tajnice direktorja V. stopnja izobrazbe ekonomske smeri, pa bi v primeru, če bi tožena stranka izpolnila svojo obveznost, na podlagi tretjega odstavka 88. člena ZDR lahko tožnici ponudila ustrezno prekvalifikacijo, česar pa ni storila. Priglaša stroške pritožbe.

Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje, pri čemer uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 318. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, oziroma sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne skupaj s stroškovno posledico. V pritožbi navaja, da je prostovoljni dodatek kategorija uspešnosti in ne osnovna plača, kar določa ZDR. Zato je v delu, v katerem je sodišče prve stopnje ta prostovoljni dodatek štelo kot del plače, zmotno uporabljen materialni predpis. Tudi iz pogodbe o zaposlitvi izhaja, da se delavkina plača povečuje za prostovoljni dodatek ter za druge dodatke po kolektivni pogodbi. Zato dodatek za uspešnost ne more deliti usodo osnovne plače. Delavki namreč pripada le v primeru, če ji je posebej odrejen, o tem pa odloča direktor. Tožeča stranka tudi ni dokazala, ali je bil drugim delavcem vzet dodatek, kar je bistveno za presojo, ali je uspešnost absolutna in nespremenljiva kategorija oziroma ali se spreminja in od katerih okoliščin je odvisna.

Stranki sta odgovorili na pritožbi, predlagali njuno zavrnitev in potrditev izpodbijanih delov sodbe sodišča prve stopnje. Tožnica je priglasila stroške odgovora na pritožbo.

Pritožbi nista utemeljeni.

V skladu z 350. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbama, pri tem pa je pazilo po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zgoraj navedenih bistvenih kršitev določb postopka, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

K pritožbi tožeče stranke: Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002, v nadaljevanju: ZDR) v 1. alineji 1. odstavka 88. člena določa kot razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (v nadaljnjem besedilu: poslovni razlog).

Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka dokazala obstoj poslovnega razloga. Poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi je podan, ker je tožena stranka zaradi upada naročil v obdobju od 1. 1. 2009 do 30. 4. 2009 (podatki o prodaji - Priloga B8) in slabšega poslovnega izida v istem obdobju v primerjavi s podatki za enako obdobje v preteklem letu (izkaz poslovnega izida - priloga B7) ukinila tožničino delovno mesto pomočnika vodje marketinga (sklep z dne 2. 6. 2009 - priloga B2). Direktor tožene stranke je s tem v zvezi izpovedal, da se tožena stranka ukvarja z izdelavo izolacijskega materiala in je 100 % vezana na dejavnost gradbeništva. Kriza v gradbeništvu je močno vplivala na poslovanje tožene stranke, tožničino delovno mesto pa je bilo najbolj nepotrebno. Celostna podoba družbe je bila narejena, sejmov se niso udeleževali, ker niso imeli denarja ter tožnica ni imela več kaj delati. Sodišče prve stopnje je sprejelo takšne razloge tožene stranke ter ugotovilo, da je podan poslovni razlog. V zvezi zatrjevanim konfliktom, ki naj bi bil potrditvah tožnice pravi razlog za podajo redne odpovedi iz poslovnega razloga, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je do konflikta sicer prišlo, zaradi česar je bila tožnica tudi na bolniškem staležu, vendar je sodišče prve stopnje, glede na zgornje ugotovite, da je v obravnavanem obdobju prišlo do slabšega poslovanja tožene stranke, pravilno sklepalo na obstoj poslovnega razloga, ki ga je tožena stranka v skladu z določbo 1. odstavka 82. člena ZDR uspela dokazati. Zato tudi niso utemeljene pritožbene navedbe tožnice, da je konflikt kot razlog za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi dokazan z odločitvijo direktorja tožene stranke iz maja 2009, da tožnici ne izplačuje več dodatka za uspešnost, oziroma z odklonitvijo plačila za izdelavo grafične podobe.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni imela drugega ustreznega dela, ki bi ga lahko ponudila tožnici, v smislu 3. odstavka 88. člena ZDR, ki določa, da mora delodajalec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga preveriti, ali je možno zaposliti delavca pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oziroma prekvalificirati za drugo delo. Če ta možnost obstaja, mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe. Na podlagi izpovedb direktorja tožene stranke in priče M.M. je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka zaposlila tajnico direktorja dne 13. 7. 2009 zaradi upokojitve prejšnje tajnice. Ker tožnica ne izpolnjuje pogojev za delovno mesto tajnice direktorja, saj nima izobrazbe V. stopnje ekonomske ali gradbene smeri, ji tožena stranka tega delovnega mesta ni bila dolžna ponuditi. Sodišče prve stopnje je v zvezi z zatrjevano možnostjo dokvalifikacije tudi ugotovilo, da bi prekvalifikacija trajala dalj časa, tožena stranka pa je tajnico direktorja potrebovala takoj, zato od tožene stranke ne bi bilo utemeljeno pričakovati, da do pridobitve ustrezne kvalifikacije čaka z zasedbo tega delovnega mesta. Zato pritožba tožeče stranke stranke tudi v tem delu ni utemeljena.

Zaradi navedenega je sodišče druge stopnje pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

K pritožbi tožene stranke: Pogodba o zaposlitvi z dne 10. 1. 2007 (priloga A1) v 2. odstavku 5. člena določa, da se izplačilo tožničine mesečne plače poveča za prostovoljni dodatek, ki znaša 1.327,00 EUR in dodatke, ki pripadajo delavcu po Kolektivni pogodbi dejavnosti (dodatek za delovno dobo, regres za prehrano, povračilo stroškov v zvezi z delom, regres za letni dopust). Glede na opredelitev v pogodbi o zaposlitvi dodatek v višini 1.327,00 EUR, ki se je kasneje, po navedbah tožene stranke, zvišal na 1.405,69 EUR, po aneksu št. 1/2008 z dne 30. 9. 2008, predstavljal del osnovne plače, saj se plača vsakokrat poveča za navedeni dodatek. Ker iz plačilnih list (B17) izhaja, da se je dodatek stalno izplačeval v navedeni višini, je sodišče prve stopnje pravilno razlogovalo, da gre za del plače, in ne za dodatek k plači, ki bi bil odvisen od vsakokratne odločitve direktorja tožene stranke. Zato ni utemeljeno pritožbeno sklicevanje tožene stranke na določbe ZDR, ki opredeljujejo plačo delavca oziroma navajanje, da je dodatek, ki ga vtožuje tožnica, kategorija uspešnosti in ne more deliti usodo osnovne plače. Ker dodatek za maj 2009 ni bil sporen po višini, je sodišče prve stopnje v tem delu utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku. Pritožbeni razlogi niso podani, zato je sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke zavrnilo in v tem delu potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 165. člena ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Ker njen odgovor na pritožbo tožene stranke ni v ničemer pripomogel k boljši razjasnitvi stvari, je pritožbeno sodišče tudi odločilo, da sama sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo, v skladu z 2. odst. 165. člena, v zvezi s 155. členom ZPP.