Jedro

Glavni izvajalec je z gradbeno pogodbo pooblastil toženo stranko za izvajanje neposrednih plačil podizvajalcu v skladu s pogoji Uredbe. Takšno pooblastilo, vključeno v pogodbo, ima pravne učinke nakazila v smislu 1035. člena OZ. Vključitev te klavzule v gradbeno pogodbo pomeni, da je tožena stranka kot nakazanec nakazilo sprejela oziroma obljubila. Ob izpolnjenih predpostavkah, ki jih je določala Uredba, je med prejemnikom nakazila (podizvajalcem oziroma dobaviteljem – tožečo stranko) in nakazancem (toženo stranko) nastalo dolžniško razmerje v smislu 1. odstavka 1037. člena OZ, med nakazovalcem (glavnim izvajalcem) in nakazncem (toženo stranko) pa razmerje v smislu 2. odstavka 1045. člena OZ. Ker je bilo nakazilo izdano na podlagi nakazančevega dolga (dolga tožene stranke) nakazovalcu (glavnemu izvajalcu), ga je morala tožena stranka izpolniti prejemniku nakazila (tožeči stranki) neposredno, na podlagi pogodbe in zakona. (Ponovni) akcept nakazila s strani tožene stranke ni bil potreben. Za nastanek neposrednega upravičenja tožeče stranke do tožene stranke torej ni odločilno, ali je tudi tožena stranka izrecno podpisala asignacijsko pogodbo z dne 3. 11. 2009, ki sta jo podpisala tožeča stranka in glavni izvajalec.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožena stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 69883/2010 z dne 24. 5. 2010 v točkah I. in III., po katerih je bilo toženi stranki naloženo plačilo 52.091,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in izvršilnimi stroški. Toženi stranki je naložilo v plačilo še pravdne stroške tožeče stranke v višini 1.897,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Predlaga razveljavitev (prav: spremembo) sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka. Podrejeno se zavzema za razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje na pravdnem oddelku. Navaja, da je na prvi stopnji ugovarjala funkcionalni pristojnosti, ker je zadevo obravnaval gospodarski oddelek sodišča. Vztraja, da o pritožbi odloči civilni senat pritožbenega sodišča. Sodba je nezadostno in nejasno obrazložena. Podana je absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ni jasno, katero sporno vprašanje je sodišče presojalo (sodelovanje med pravdnimi strankami in družbo V.) in kako ga je pravno opredelilo. Ni razlogov o odločilnih dejstvih: ali je imela tožena stranka na dan 17. 3. 2010 kakšno obveznost do V., ali jo je tožeča stranka pravilno in skladno s 5. členom Uredbe o neposrednih plačilih podizvajalcev pri nastopanju ponudnika s podizvajalcem pri javnem naročanju obvestila o odprtih obveznostih in ali je izkazala verodostojne listine in priložila priloge, na katere se sklicuje. Napačno so ugotovljena pravno relevantna dejstva v točki 7 sodbe oziroma dejansko stanje: da je bil U. pooblaščenec po zaposlitvi in o njegovih pooblastilih pri sklepanju dogovora, da je tožeča stranka pravilno in popolno dopolnila in poslala toženi stranki dokumentacijo za neposredno plačilo in za kakšno dokumentacijo naj bi šlo, o pravni podlagi toženkine obveznosti do tožeče stranke in o njenem sodelovanju pri pogajanjih, o vsebini dogovora o direktnem naročilu družbe V. d.d. kot podlagi za direktno plačilo s strani tožene stranke. Podane so procesne kršitve 8. člena ZPP, 7. člena ZPP, absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sprejeta odločitev je materialnopravno zmotna. Sodišče se sklicuje na 71. člen Zakona o javnem naročanju, a ne pojasni, na katero verzijo zakona meri. Zakon o javnih naročilih po vsebini povzema elemente asignacijske pogodbe, a ne govori o obveznosti plačila podizvajalca. Asignacija za asignata ne predstavlja obveznosti, dokler upravičencu ne izjavi, da asignacijo sprejema. 9. člen Obligacijskega zakonika (OZ) je splošne narave in ne predstavlja samostojne pravne podlage za določitev posameznikove obveznosti. Z uporabo 631. člena OZ je zmotno uporabljeno materialno pravo. Podlago za neposredno plačilo podizvajalcu predstavlja le, če je priznana obveznost investitorja do glavnega izvajalca. V obravnavanem primeru je izkazano, da tožena stranka do V. na dan 17. 3. 2010 ni imela obveznosti. Tožeče stranke kot dobavitelja ni mogoče šteti za podjemnikovega sodelavca v smislu 631. člena OZ. Napačne in v nasprotju z dokazi v spisu so ugotovitve o toženkinih plačilih V. dne 15. 5. 2010. Sodišče se ni opredelilo do toženkinih navedb, da je obveznosti do V. plačala novim imetnikom njegove terjatve. Napačno se je oprlo na prepozno predloženo elektronsko sporočilo z dne 10. 5. 2010, predloženo s strani priče U. Tožena stranka je pravočasno uveljavljala prekluzijo. Tožeča stranka ni predložila verodostojne listine, ki bi utemeljevala pravno podlago za njen direktni zahtevek do tožene stranke.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka kot podizvajalec glavnega izvajalca v tem postopku uveljavlja svojo terjatev do glavnega izvajalca, in sicer zahteva neposredno plačilo od tožene stranke kot naročnika javnega naročila.

6. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jih pritožba ne izpodbija, je tožena stranka v postopku javnega naročanja kot naročnik sklenila gradbeno pogodbo z glavnim izvajalcem (družbo V., d.d.) dne 20. 10. 2008 za objekt M. Ni bilo sporno, da je bila tožeča stranka podizvajalec oziroma dobavitelj glavnega izvajalca v zvezi z navedeno gradbeno pogodbo in da je bila tožena stranka seznanjena s položajem tožeče stranke kot dobavitelja glavnega izvajalca. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje in podatkov spisa namreč izhaja, da je tožena stranka z dopisom z dne 15. 3. 2010 pozvala tožečo stranko kot podizvajalca glavnega izvajalca k predložitvi dokumentacije za izvedbo neposrednega plačila v zvezi z vtoževanim računom. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je tožeča stranka na navedeni poziv odgovorila z dopisom z dne 17. 3. 2010, toženi posredovala vso zahtevano dokumentacijo (sporni račun, izdan glavnemu izvajalcu, komisorne liste, ki dokazujejo obseg dobave, in asignacijsko pogodbo, sklenjeno 3. 11. 2009, v kateri je glavni izvajalec potrdil dobave in naložil toženi stranki, naj izpolni plačilo tožeči stranki, ta pa je s tem soglašala) ter toženi stranki istega dne postavila zahtevek za direktno plačilo. Iz nadaljnjih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da ga tožena stranka kljub dodatnemu pozivu tožeče stranke z dne 5. 5. 2010, ni poravnala, začasno situacijo glavnega izvajalca, v kateri so bile po navedbah tožene stranke zajete tudi obravnavane dobave tožeče stranke, pa potrdila 7. 4. 2010 in jo plačala glavnemu izvajalcu 18. 5. 2010. 7. Po takih dejanskih ugotovitvah, ki jih pritožbeno sodišče sprejema, ker imajo oporo v pravilno in popolno ocenjenem procesnem gradivu, je tožbenemu zahtevku ugodilo upoštevaje 23. člen gradbene pogodbe v zvezi z določili Zakona o javnih naročilih in 631. člen OZ.

8. Ugotovljena so vsa pravno relevantna dejstva, ki utemeljujejo postavljeni tožbeni zahtevek za neposredno plačilo naročnika javnega naročila podizvajalcu oziroma dobavitelju glavnega izvajalca. Dokazna ocena o njih temelji na pravilno in popolno ocenjenem dokaznem gradivu in ni obremenjena z relativnima kršitvama 7. in 8. člena ZPP. Sprejeta je v okviru podane trditvene in dokazne podlage strank. Samo nestrinjanje pritožnika z dokazno oceno ne more predstavljati navedenih procesnih kršitev. Sodišče jih tudi ni zagrešilo, ker je pri izdelavi dokazne ocene ustrezno upoštevalo metodološke napotke iz 8. člena ZPP.

9. Tudi zatrjevane absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 14. točki 339. čelna ZPP pritožbeno sodišče ne najde. Razlogi o tristranskem razmerju – asignaciji med pravdnima strankama in glavni izvajalcem – so dovolj jasni, da jih je mogoče vsebinsko preizkusiti. Drži, da se je pri zakonski podlagi sodišče zmotno sklicevalo na 71. člen ZJN-2, namesto na 4. člen prej veljavnega ZJN-2. Vendar to na pravilnost odločitve ni vplivalo.

10. Določbe 71. čelna ZJN-2, ki so uzakonile obvezno asignacijo, se glede na nastanek spornega razmerja, ugotovljenega v točki 7 sodbe (gradbena pogodba tožene stranke z izvajalcem z dne 20. 10. 2008, asignacijska pogodba med tožečo stranko in glavnim izvajalcem z dne 3. 11. 2009), še ne uporablja, ker je bilo uzakonjeno šele z novelo ZJN-2B (Ur. l. RS, št. 19/2010; pričetek veljavnosti – 11. 4. 2010). Upoštevne so določbe ZJN-2 pred navedeno novelo (Ur. l. RS, št. 128/2008 – ZJN-2 s spremembami). Že tedaj je ZJN-2 zaradi varstva javnega interesa pri izvajanju javnih naročil zagotavljal mehanizme za izvajanje neposrednih plačil podizvajalcem, kadar je izvajalec nastopal pri izvajanju del s podizvajalci. Vladi je dal pooblastilo, da zaradi zagotovitve finančne discipline določi pravila v teh primerih tako, da v pogodbi glavni izvajalec pooblasti naročnika, da na podlagi potrjenega računa oziroma situacije neposredno plačuje podizvajalcu (šesti odstavek 4. člena ZJN-2). Sledila je Uredba o neposrednih plačilih podizvajalcu pri nastopanju ponudnika s podizvajalcem pri javnem naročanju (Uredba; Ur. l. RS, št. 66/2007), ki je uredila to vprašanje. S podizvajalci, ki so za glavnega izvajalca izvajali dela po pogodbi o podjemnih pogodbah, je izenačila tudi dobavitelje glavnih izvajalcev, za kar gre v obravnavanem sporu (5. člen Uredbe).

11. Zato je za ta spor ključna dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje: da sta se tožena stranka in glavni izvajalec (družba V. d.d.) že z gradbeno pogodbo z dne 20. 10. 2008 dogovorila za neposredno plačilo podizvajalcem oziroma dobaviteljem. Pritožba je ne izpodbija. Kot pravilno jo sprejema tudi pritožbeno sodišče, ker ima oporo v 23. členu gradbene pogodbe v prilogi B5. Pogodbena ureditev je bila skladna s 6. členom Uredbe in 4. členom tedaj veljavnega ZJN-2. Tudi ugotovitve sodišča, da je tožena stranka izvajala direktna plačila podizvajalcem V., pritožba ne izpodbija. Ob ugotovitvah, da je tožena stranka gradbeno pogodbo podpisala po svojem zakonitem zastopniku in tožečo stranko sama pozvala k predložitvi dokumentacije za izvedbo neposrednega plačila, so pritožbeni očitki o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju v zvezi z obstojem tristranskega asignacijskega razmerja ter da naj bi dogovor o asignaciji z njene strani sklenila nepooblaščena oseba, neutemeljeni. Ugotovitve, v kakšnem svojstvu je pri izvajanju oziroma realizaciji tega dogovora med toženo stranko in tožečo stranko sodelovala priča U., so glede na ugotovljeno pravno naravo dogovora o neposrednem plačilu podizvajalca, ki ima podlago v gradbeni pogodbi, nerelevantne.

12. Glavni izvajalec je z gradbeno pogodbo pooblastil toženo stranko za izvajanje neposrednih plačil podizvajalcu v skladu s pogoji Uredbe. Takšno pooblastilo, vključeno v pogodbo, ima pravne učinke nakazila v smislu 1035. člena OZ. Vključitev te klavzule v gradbeno pogodbo pomeni, da je tožena stranka kot nakazanec nakazilo sprejela oziroma obljubila. Ob izpolnjenih predpostavkah, ki jih je določala Uredba, je med prejemnikom nakazila (podizvajalcem oziroma dobaviteljem – tožečo stranko) in nakazancem (toženo stranko) nastalo dolžniško razmerje v smislu prvega odstavka 1037. člena OZ, med nakazovalcem (glavnim izvajalcem) in nakazncem (toženo stranko) pa razmerje v smislu drugega odstavka 1045. člena OZ. Ker je bilo nakazilo izdano na podlagi nakazančevega dolga (dolga tožene stranke) nakazovalcu (glavnemu izvajalcu), ga je morala tožena stranka izpolniti prejemniku nakazila (tožeči stranki) neposredno, na podlagi pogodbe in zakona. (Ponovni) akcept nakazila s strani tožene stranke ni bil potreben.

13. Za nastanek neposrednega upravičenja tožeče stranke do tožene stranke torej ni odločilno, ali je tudi tožena stranka izrecno podpisala asignacijsko pogodbo z dne 3. 11. 2009, ki sta jo podpisala tožeča stranka in glavni izvajalec. Prav ta pogodba po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje nedvoumno izkazuje izrecno pooblastilo glavnega izvajalca tožeči stranki za sprejem izpolnitve s strani tožene stranke v višini vtoževanega računa za dobavljeno blago. Hkrati predstavlja tožničino soglasje, naj ji tožena stranka kot naročnik namesto glavnega izvajalca poravna njeno terjatev do glavnega izvajalca. Navedena listina skupaj z vtoževanim računom in komisornimi listi po pravilnih in dovolj jasnih razlogih sodišča hkrati dokazuje, da je glavni izvajalec izrecno potrdil (priznal) obstoj svoje obveznosti do tožeče stranke v smislu prvega odstavka 5. člena Uredbe.

14. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je tožena stranka navedeno dokumentacijo tudi prejela. O tem se je zanesljivo prepričalo z listinami v spisu in z zaslišanji predstavnikov tožeče stranke in priče U. Ni odločilno, da ji je zmotno priznalo položaj pooblaščenca po zaposlitvi. Že s pozivom tožene stranke z dne 10. 3. 2010 se je namreč prepričalo, da je tožena stranka sama tožnico izrecno pozvala k predložitvi dokazil o izpolnjevanju pogojev za neposredno plačilo izvedenih dobav. Z dopisom tožene stranke z dne 17. 3. 2010 pa naprej, da je tožeča stranka na navedeni poziv takoj odgovorila in ga dokumentirala z zahtevanimi listinami. O tem je pravilno ocenilo tudi izpovedbo priče U., ki je to potrdila, in njegovo elektronsko poročilo o zadevi, podano na zahtevo tožene stranke z dne 10. 5. 2010. Tudi slednje dokazuje, da je tožeča stranka vso zahtevano dokumentacijo prejela. Sicer od priče, ki je bila zadolžena za izvajanje pogodbe, ne bi terjala pojasnil, za kakšen problem (pri plačilu zahtevka tožeče stranke) gre. Pritožbene navedbe o procesnih kršitvah 286. člena ZPP v zvezi z dokazno oceno elektronskega sporočila z dne 10. 5. 2010 so neutemeljene. Že v prvi fazi postopa je bilo del procesnega gradiva (priloga k prvi vlogi tožeče stranke v pravdnem postopku – list. št. 47). Zato ga je sodišče pravilno ocenjevalo v povezavi z ostalimi dokazi. Elektronska sporočila, o katerih je govorila priča U. ob zaslišanju in ki so bila vložena v spis naknadno (priloga spisa C), pa niso bila predmet dokazne ocene niti podlaga za sprejeto odločitev. Sprejete dokazne ocene pritožnica ne more omajati z golim vztrajanjem, da tožeča stranka svojih trditev o dokumentiranju zahtevka za neposredno plačilo ni dokazala, ker je sodišče po celoviti dokazni oceni ugotovilo nasprotno.

15. S prejemom asignacijske pogodbe je bila tožena stranka seznanjena z višino terjatve tožeče stranke. Potrdil oziroma priznal jo je glavni izvajalec. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, obstoj in višina terjatve tudi za toženo stranko ni bila sporna. S tem je nastala samostojna obveznost tožene stranke do tožeče stranke, in sicer na podlagi obeh pooblastil glavnega izvajalca za neposredno plačilo na podlagi gradbene pogodbe in četrtega odstavka 5. čelna Uredbe. Izpolnjeni so tudi pogoji za uporabo 631. člena OZ. Gradbena pogodba je s sklicevanjem na Uredbo namreč v obravnavanem primeru s podizvajalci izenačila tudi dobavitelje glavnega izvajalca.

16. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo vse ugovore tožene stranke v smeri prenehanja toženkine terjatve do glavnega izvajalca. Pravilno je ugotovilo, da je tožena stranka sama trdila in dokazovala, da dobave tožeče stranke sodijo v XII. začasno situacijo. Po ugotovitvah sodišča jih je potrdila 7. 4. 2010 in plačala 18. 5. 2010: oboje po prejemu dokumentiranega zahtevka tožeče stranke za direktno plačilo. Pritrditi je treba sodišču, da so že s tem ovržene njene drugačne trditve, da glavnemu izvajalcu ob prejemu zahtevka tožeče stranke ni bila več ničesar dolžna. Ob izpolnjenih predpostavkah za direktno plačilo tožeči stranki se ne more razbremeniti tako nastale svoje obveznosti niti s pritožbenimi navedbami, da je XII. in XIII. začasno situacijo plačala (novim) prevzemnikom terjatve glavnega izvajalca na podlagi pogodbe o odstopu terjatev med glavnim izvajalcem in prevzemnikom. Pravilno zavrnjeni ugovori o prenehanju toženkine obveznosti do tožeče stranke so zadostno obrazloženi v točki 8 sodbe.

17. Pritožbeni razlogi torej niso podani. Ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju je o tožbenem zahtevku odločeno materialnopravno pravilno. Sodba ni obremenjena ne z očitanimi ne z uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona.