Jedro

Po mnenju sodišča druge stopnje je zato potrebno upoštevati stališče Vrhovnega sodišča, ki je že izreklo, da tožniki res niso brez pravnega varstva, saj če so na zemljišču, ki je bilo pred tem zazidljivo, nameravali graditi, lahko zaprosijo za ustrezno gradbeno dovoljenje. V upravnem postopku bi bili morda zavrnjeni, a v naknadnem upravnem sporu sodišče ne bi bilo vezano na Uredbo, če bi ugotovilo, da je ta nezakonita. Sodišče druge stopnje še pojasnjuje, da odločitev v obravnavani zadevi res predstavlja končno odločbo in da se o isti zadevi ne more začeti nova pravda, vendar se obseg pravnomočnosti sodbe presoja z razlago celotne sodbe, ne le izreka, ampak tudi dejanskega stanja in njenih razlogov. Nova tožba je namreč dopustna, če se opira na pravno relevantna dejstva, ki so nastopila po trenutku, na katerega se nanaša pravnomočnost.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka in druga toženka sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo dopustilo objektivno spremembo tožbe (I. točka izreka) in nadalje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov na nerazdelno plačilo odškodnine prvi tožnici v višini 51.203,40 EUR in drugi tožnici v višini 17.067,80 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 3. 2020 dalje, skupaj s povrnitvijo njunih pravdnih stroškov (točka II. izreka). Hkrati je tožnikoma naložilo plačilo vseh priznanih pravdnih stroškov toženk (točka III. izreka).

2. Zoper sprejeto meritorno odločitev ter odločitev o stroških se pravočasno po svojem pooblaščencu pritožujeta tožnika iz razloga kršitve več ustavnih pravic in iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišču druge stopnje predlagata spremembo izpodbijane sodbe na način, da v celoti ugodi njunemu zahtevku oziroma podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico.

3. Tožnika kot bistveno navajata, da sodišče prve stopnje ni opravilo materialnega procesnega vodstva, zaradi česar je bila strankama odvzeta pravica, da bi izpostavili pravno relevantna dejstva. Sodišče stranki ni seznanilo katero pravno podlago šteje kot relevantno, zato izpodbijana sodba, glede na celotni več kot dve leti trajajoči dokazni postopek s postavitvijo sodnega izvedenca, predstavlja sodbo presenečenja. Izpodbijana sodba ne vsebuje nobene dokazne ocene niti nima razlogov o odločilnih dejstvih temveč zgolj povzema naziranje iz judikata Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevi II Ips 220/2017. Ne držijo zaključki sodišča prve stopnje, da tožnika še nimata neposrednega pravnega varstva v tem postopku, ker naj ne bi izkoristila vseh pravnih sredstev. Upravni spor zoper Državni prostorski načrt (v nadaljevanju DPN) pa je tudi sicer mogoč le glede določene namenske rabe, izvedbenih pogojev in najustreznejših variant načrta, tem vprašanjem je predhodno tudi namenjena javna razgrnitev, kjer se lastnikom predstavijo omejitve in torej gre za vsebinska vprašanja DPN. Tožnika pa graj v tej smeri nista imela, saj sta sprejelo dejstvo, da je DPN vključil njuna zemljišča v varovano območja z omejitvijo gradnje, želela sta zgolj, da se jima za to zemljišče odmeri nadomestilo zaradi njegove manjše vrednosti. Dokazni postopek je potrdil, da je drugo toženka po sprejetju DPN pričela z aktivnostmi v smeri ureditve razmerij z lastniki zemljišč iz vplivnega območja, žal pa ga nadzorni svet zaradi pomanjkanja finančnega interesa ni potrdil. Slednjega dejstva druga toženka lastnikom nikoli ni dala jasno vedeti, ampak jih je celo zavajala, da je pričela z aktivnostmi za pridobitev gradbenega dovoljenja in katerega pogoj je ureditev razmerij z lastniki zemljišč. Ker jih je držala v prepričanju, da bo uredila razmerja, lastniki niso imeli interesa, da bi začeli s sodnimi postopki, tj. upravnim sporom, katerega je treba vložiti v roku treh mesecev od uveljavitve prostorskega izvedbenega akta, niti vložili pobude za oceno ustavnosti in zakonitosti, katero je potrebno vložiti v roku enega leta od sprejema akta. Od sprejetja DPN je poteklo že 10 let, zato v konkretnem primeru opustitev vložitve pravnega sredstva ne more vrednostno pretehtati protipravnega ravnanja oblastnega organa. Tudi sicer pa tožnika menita, da nista imela možnosti upravnega spora zgolj iz razloga, da DPN nima določenega roka v katerem bi moral investitor z lastniki zemljišč urediti razmerja. Stališče sodišča prve stopnje, da tožnika zoper Uredbo o državnem prostorskem načrtu za črpalno hidroelektrarno na Dravi in daljnovodno povezavo ČHE-RTP Maribor (UL RS, št. 12/2011, v nadaljevanju Uredba), še nimata neposrednega pravnega varstva predstavlja odločilno dejstvo o katerem pa sodišče nima razlogov, hkrati pa je o sporu vsebinsko odločilo in gre za razsojeno zadevo. Manjkajoči razlogi in dokazna ocena predstavljajo procesno kršitev ter nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Napačno pravno naziranje pa je vodilo v zmotno uporabo materialnega prava. Zoper drugo toženko je pravna podlaga odškodninske odgovornosti izkazana v Uredbi, ki ji nalaga dolžnost, da uredi razmerja z lastniki, pri čemer zaključek sodišča prve stopnje, da je razumno in življenjsko sprejemljivo, da rok za ureditev razmerij ne more biti določen, saj da gre pri DPN za obsežen projekt, za obravnavani primer ne drži in je v nasprotju z izvedenim dokaznim postopkom. Ta je pokazal, da se projekt po sprejetju sploh ni začel izvajati in se ne čaka na stek pogojev za začetek projekta. Po splošnih predpisih se, kadar rok ni določen, upošteva razumen rok, zato konkretno brezizhodno stanje ni dopustno niti ustavno sprejemljivo glede na temeljno ustavno lastninsko pravico posameznika in bi sodišče prve stopnje skladno z načeli in pravili moralo dopolniti manjkajoči rok iz Uredbe. Druga toženka je zavezanka iz nje in zgolj v njeni sferi je ali in če bo izvedla postopek. Tožnika dodajata, da v pritožbi vztrajata pri trditvah glede kršitve ustavne pravice do pravne varnosti iz 2. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava RS), saj nimata nobenega pravnega sredstva s katerim bi lahko plačilo nadomestila dosegla po sodni poti niti nimata vzvodov izničenja vpliva Uredbe na njun pravni položaj. Hkrati jima je bila kršena pravica do varstva lastninske pravice iz 76. člena Ustave RS, saj je DPN posegel v njuno lastninsko pravico, sicer zakonito, vendar ni zagotovil plačila nadomestila v razumnem roku.

4. Prvo toženka odgovora na pritožbo ni podala, druga toženka pa zavrača pritožbene navedbe in priglaša svoje stroške v zvezi s tem.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

7. Sodišče druge stopnje uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v zadevi razjasnilo vse relevantne dejanske okoliščine, pomembne za odločitev ter pri tem ni storilo po uradni dolžnosti upoštevnih niti s pritožbo grajanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, saj so v njej navedeni vsi razlogi o odločilnih dejstvih, ti razlogi so jasni in med seboj niso v nasprotju, sodišče prve stopnje se je v sodbi opredelilo do vseh pravno relevantnih navedb tožnikov, izpodbijano sodbo je zadostno obrazložilo, pravilno je ugotovilo dejansko stanje ter uporabilo materialno pravo, s čimer je ugotoviti, da je izpodbijana sodba sicer pravilna, vendar iz drugih razlogov kot jih je navedlo sodišče prve stopnje in kar bo pojasnjeno v nadaljevanju. Hkrati je dodati, da je sodišče prve stopnje opravilo (zadostno) materialno procesno vodstvo in izpodbijana sodba ne predstavlja sodbe presenečenja, saj je v okviru vodenja sodnega postopka sodišče prve stopnje tožnikoma vročalo vse vloge toženk in v katerih sta toženki v okviru ugovornih navedb opozarjali na različne pravne podlage in neustrezno izbiro sodnega oziroma pravnega postopka, prav tako se je o slednjem razpravljalo na opravljenih glavnih obravnavah.1

8. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da tožnika nista uspela dokazati protipravnega ravnanja toženk, katerega predpogoj je ugotovitev nezakonitosti splošnega pravnega akta sui generis, ki ga predstavlja Uredba o državnem prostorskem načrtu. Ker tožnika nista poskušala (niti nista trdila, da bi to storila) izpodbijati Uredbe, še nista izkoristila vseh pravnih sredstev. Z vložitvijo pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti bi po mnenju sodišča prve stopnje lahko izničila vpliv sporne Uredbe na njun pravni položaj. Glede na to, da je Uredba še vedno veljavna in ker ne določa roka v katerem bi investitor moral pričeti z izvedbo projekta ali z dogovori z lastniki zemljišč, pa tudi drugi toženki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja.

9. Pravilni so zaključki sodišča prve stopnje, da tožnika trenutno še nimata neposrednega pravnega sredstva zoper Uredbo o državnem prostorskem načrtu, saj neposredne tožbe zoper državni prostorski načrt, na podlagi katerega je prišlo do spremembe na njunem zemljišču, ne moreta vložiti. Vendar je napačno nadaljnje razlagovanje sodišče prve stopnje, da je tožnikoma pravno varstvo kljub temu zagotovljeno s pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti.2 Ustavno sodišče Republike Slovenije je v sklepu U-I-169/12 z dne 13. 11. 2014, v primerljivi zadevi kot je tukaj obravnavana, pobudo za začetek postopka postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti Uredbe o državnem prostorskem načrtu za celovito prostorsko ureditev pristanišča za mednarodni pomet v Kopru zavrglo iz razloga, da neposredno na podlagi izpodbijanega DPN gradnja ni mogoča, saj mora upravni organ z odločbo dovoliti gradnjo in predpisati konkretne pogoje, ki jih je treba pri gradnji upoštevati. Sodišče prve stopnje je navedeno odločbo Ustavnega sodišča sicer navedlo pod opombo št. 6, vendar je iz nje povzelo napačne zaključke. Po mnenju sodišča druge stopnje je zato potrebno upoštevati stališče Vrhovnega sodišča,3 ki je že izreklo, da tožniki res niso brez pravnega varstva, saj če so na zemljišču, ki je bilo pred tem zazidljivo, nameravali graditi, lahko zaprosijo za ustrezno gradbeno dovoljenje. V upravnem postopku bi bili morda zavrnjeni, a v naknadnem upravnem sporu sodišče ne bi bilo vezano na Uredbo, če bi ugotovilo, da je ta nezakonita. Sodišča so namreč po Ustavi RS vezana le na Ustavo in zakon (125. člen Ustave RS). V vseh sodnih postopkih imajo sodišča pristojnost za presojo ustavnosti in zakonitosti podzakonskih predpisov in predpisov samoupravnih lokalnih skupnosti ter morajo odkloniti njihovo uporabo, če ugotovijo njihovo neustavnost ali nezakonitost. Tako se izkaže, da bi bilo posledice zatrjevane nezakonitosti Uredbe mogoče sanirati v postopku izdaje gradbenega dovoljenja. S tem v zvezi ne držijo pritožbena izvajanja, da je upravni spor zoper državni prostorski načrt mogoč le glede njegovih vsebinskih vprašanj, saj se v morebiti sproženem upravnem sporu ne bi presojal DPN, ampak bi se v njem presojala odločba s katero bi drugo stopenjski organ (pristojno ministrstvo) zavrnil pritožbo zoper odločbo s katero je bila zavrnjena zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja.

10. Tožnika nista trdila, da sta vložila zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja niti, da sta povzela kakšne druge aktivnosti v zvezi s tem4, čeprav sta toženki to v svojih ugovornih navedbah izpostavljali, pomeni, da se niti ne ve ali bi tožnika morda uspela z izdajo gradbenega dovoljenja, ali bi bile določene zgolj omejitve pri gradnji, ali bi pri gradnji bila dopustna kakšna odstopanja od Uredbe, in podobno. Tožnika sta še vedno zemljiškoknjižna solastnika nepremičnin ID znak parcela 191/6 in ID znak parcela 195/5, k. o. ..., na njih ni vpisana nobena zemljiškoknjižna omejitev, prav tako iz Lokacijske informacije Mestne občine Maribor z dne 11. 3. 2019 izhaja, da sta navedeni nepremičnini po osnovni namenski rabi še vedno stavbno zemljišče izven ureditvenih območij za poselitev, po podrobni namenski rabi pa stavbno zemljišče razpršene gradnje, na katerem pa je zaradi DPN omejena namenska raba zemljišč. Vendar, kot je sodišče druge stopnje pojasnilo zgoraj, vsebina omejitev trenutno (še) ni znana. Posledično niso podane izpostavljene kršitve ustavne pravice do pravne varnosti niti varstva lastninske pravice. Glede slednje je tudi sicer dodati, da četudi sta bili nepremičnini tožnikov pred sprejemom spornega DPN namenjeni stanovanjski gradnji, sedaj pa je to omejeno, to še ne pomeni, da sta tožnika pravico do gradnje pridobila, saj se ta pridobi šele s pravnomočnostjo izdanega gradbenega dovoljenja.

11. Sodišče druge stopnje še pojasnjuje, da odločitev v obravnavani zadevi res predstavlja končno odločbo in da se o isti zadevi ne more začeti nova pravda, vendar se obseg pravnomočnosti sodbe presoja z razlago celotne sodbe, ne le izreka, ampak tudi dejanskega stanja in njenih razlogov. Nova tožba je namreč dopustna, če se opira na pravno relevantna dejstva, ki so nastopila po trenutku, na katerega se nanaša pravnomočnost.5

12. Zmotno je prepričanje tožnikov, da bi sodišče moralo sàmo dopolniti manjkajoči časovni trenutek do katerega bi morala druga toženka urediti razmerja z lastniki zemljišč. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje v točki 25. in 26. obrazložitve, je za izgradnjo črpalne hidroelektrarne in daljnovodne povezave potrebna izpolnitev določenih pogojev, ti pa sodišču po vsebini in časovnem vidiku niso znani, niti ne morejo biti znani drugi toženki. Določitev manjkajočega roka v Uredbi s strani sodišča zato ni možna.

13. Vsa ostala pritožbena izvajanja za obravnavano zadevo niso relevantna in sodišče druge stopnje nanje ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14. Tožnika stroškovno odločitev sodišča prve stopnje izpodbijata zgolj v posledici pritožbe zoper glavno stvar, pri tem pa svojih pritožbenih navedb v tem delu vsebinsko ne utemeljita, zato je sodišče druge stopnje pritožbo po tem, ko preizkus ni pokazal kršitev, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, v celoti zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

15. Tožnika s pritožbo nista uspela, zato krijeta sama svoje stroške pritožbenega postopka (analogna uporaba prvega odstavka 154. člena). Odgovor na pritožbo, ki ga je podala druga toženka pa ni v ničemer prispeval k odločitvi sodišča druge stopnje (155. člen ZPP) in je stroške v zvezi z njim dolžna kriti sama. Odločitev sodišča druge stopnje temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP.

1 Materialno procesno vodstvo zadeva le pomembna dejstva in potrebna dokazila v zvezi s takimi dejstvi, prav tako ni neomejeno. Ni namenjeno šolskemu pravnemu poučevanju pooblaščencev pravdnih strank in tudi ni potrebno tedaj, ko že procesna dejanja nasprotne stranke opravijo enako vlogo (prim. VSRS Sodba in sklep III Ips 46/2010 z dne 15. 10. 2013). 2 Pritožnika pri tem utemeljeno opozarjata tudi, da se pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti predpisa ali akta, ki učinkuje neposredno in posega v pravice, pravne interese oziroma pravni položaj pobudnika, lahko vloži v enem letu od uveljavitve predpisa oziroma v enem letu od dneva, ko je pobudnik izvedel za nastanek škodljivih posledic. 3 VSRS Sklep II Ips 220/2017 z dne 17. 1. 2019. 4 Tožničin mož A. A. je v svoji pisni izjavi kot priča sicer navajal željo po gradnji stanovanjske hiše ter povzete aktivnosti v smislu pridobitve potrdila o namenski rabi za sporna zemljišča ter več srečanj in pogovorov z drugo toženko (l. št. 60-62 spisa). 5 Več o tem gl. VSRS Sodba in sklep II Ips 596/2005 z dne 21. 2. 2008 in VSL sklep I Cpg 675/2017 z dne 11. 10. 2017.