Jedro

Tožnik je tekom postopka izkazal, da je dedič po pokojnem, kar pomeni, da je sporna terjatev kot predmet dedovanja prešla na tožnika, ki je zato aktivno legitimiran za vložitev tožbe, s katero je od toženca zahteval plačilo navedenega zneska.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje, s tem da se točka I izreka izpodbijane sodbe dopolni tako, da je tožena stranka dolžna v izreku dosojeni znesek plačati v 15 dneh od prejema te sodbe.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženec) dolžna plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožnik) 10.580,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 5. 2020 do plačila (točka I izreka), v presežku, glede plačila zakonskih zamudnih obresti od zneska 10.580,00 EUR od 15. 2. 2020 do 3. 5. 2020 je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka) in tožencu naložilo, da v 15 dneh od vročitve sodbe povrne tožniku pravdne stroške v znesku 2.780,31 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III izreka), v presežku, glede zneska 216,00 EUR je predlog tožnika za povrnitev pravdnih stroškov zavrnilo (točka IV izreka) in odločilo, da toženec sam krije svoje stroške postopka (točka V izreka).

2. Zoper ugodilni del citirane sodbe in stroškovno odločitev (točki I in III izreka) je pritožbo vložil toženec, ki uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožba sodišču prve stopnje očita, da je sprejelo nepravilno odločitev, saj tožniku ni ničesar dolžan, prav tako pa tožnik ni izkazal svoje aktivne legitimacije. Toženec je tekom postopka dokazal, da je dolg do pokojnega poravnal dne 28. 8. 2016, kar je slednji potrdil s svojim podpisom, to pa so potrdile tudi priče A. A., B. B. in C. C., katerih izpovedbam sodišče iz nerazumljivega razloga ni sledilo. Ni res, da bi bila toženčeva izpovedba na naroku dne 11. 11. 2020 nejasna in sama s seboj v nasprotju, prav tako ni bila v nasprotju z izpovedbami ostalih prič. Ne drži, da toženec ni znal pojasniti, kje je vzel denar. Toženec je bil prvič na sodišču in je bil zmeden. Vseh podrobnosti se ni mogel spomniti zato, ker je zbolel za rakom in je dobil več popolnih anestezij, ki so vplivale na njegov spomin, zaradi česar je prišlo do malenkostnih nasprotij med njegovo izpovedbo, vendar to še ni razlog, da sodišče njegovi izpovedbi ne bi sledilo. Pritožba ne soglaša z zaključkom sodišča, da ni mogoče pokloniti vere snahi B. B., ki je podrobno opisala, kaj se je dogajalo. Njena izpovedba je bila podobna izpovedbi C. C., ugotovljene majhne in nepomembne razlike pa so upoštevaje odmik časa povsem normalne in ne more držati zaključek sodišča, da so bile izjave prirejene v korist toženca. Sodišče je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka in zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj iz neupravičenih razlogov tožencu in zaslišanim pričam ni poklonilo vere ter v preveliki meri upoštevalo neupravičene in nedokazane trditve tožnika in poklonilo vero izvedenskemu mnenju, iz katerega ne izhaja zadostna verjetnost ugotovitve, da je listina ponarejena in manipulirana. Prav tako pa sodišče ni pravilno uporabilo materialnega prava. Toženec se zavzema za ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijane sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka s stroškovno posledico. Podrejeno se zavzema za razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša pritožbene stroške.

3. Odgovor na pritožbo ni bil podan.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je v skladu s 350. členom ZPP preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje ter ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje ni storilo po uradni dolžnosti upoštevnih (drugi odstavek 350. člena ZPP) in s pritožbo pavšalno uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, razjasnilo je relevantne dejanske okoliščine, pomembne za odločitev in pravilno uporabilo materialno pravo, zato v izogib ponavljanju sodišče druge stopnje povzema pravilne zaključke sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi očitki, ki so bistveni za odločitev pa dodaja:

6. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je pokojni D. D. tožencu posodil 10.580,00 EUR, kot izhaja iz potrdila z dne 13. 9. 2015 (prilogi A2 in A7 spisa). Med pravdnima strankama pa je bilo sporno, ali je toženec izposojen znesek vrnil. 7. Tožnik je zatrjeval, da toženec zneska še ni vrnil, toženec pa je zatrjeval in dokazoval, da je dolgovan znesek vrnil. Potrdilo z dne 28. 8. 2016 (priloga B2 spisa) naj bi dokazovalo, da je D. D. izročil znesek 11.180,00 EUR, kar predstavlja vračilo posojila, najemnino za najeta zemljišča in obresti od najemnine za leto 2016, kar je pokojni potrdil s svojim podpisom.

8. Glede na to, da tožnik kot oporočni dedič terja vračilo posojila, ki ga je tožencu dal zapustnik (132. člen Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD)1, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo prvi odstavek 569. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki obravnava posojilno pogodbo. Tožnik je tekom postopka izkazal, da je dedič2 po pokojnem, kar pomeni, da je sporna terjatev kot predmet dedovanja prešla na tožnika, ki je zato aktivno legitimiran za vložitev tožbe, s katero je od toženca zahteval plačilo navedenega zneska. Posledično toženec ne more biti uspešen s pavšalno pritožbeno navedbo, da "tožnik ni izkazal, da je dedič po pokojnemu D. D."

9. Toženec je navedbe, da je posojilo že vrnil, dokazoval s potrdilom z dne 28. 8. 2016 in s pričami, ki naj bi bile prisotne v času vrnitve posojila. Sodišče prve stopnje je po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP) zaključilo, da toženec ni uspel dokazati, da je dolg že v celoti poravnal pred smrtjo D. D. Sodišče druge stopnje pritrjuje zaključku, da že iz tožnikove izpovedbe izhajajo takšna nasprotja in nejasnosti, ki se pokažejo tudi v povezavi z izpovedbami prič, hkrati pa se mu utemeljeno poraja sum v pristnost potrdila, o čemer več v nadaljevanju.

10. Pomembna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženec v odgovoru na tožbo (še) ni zatrjeval, da je bilo posojilo vrnjeno v navzočnosti prič, ampak se je skliceval le na potrdilo z dne 28. 8. 2016 ter je navedbe, da so vračilo posojila zaznale oziroma to lahko potrdijo tudi priče A. A., B. B. in C. C., podal šele v pripravljalni vlogi z dne 18. 8. 2020, po tem, ko je tožnik izrazil dvom v pristnost potrdila z dne 28. 8. 2016. 11. Kot izhaja iz točke 9 obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje zaznalo nasprotja in nejasnosti med toženčevimi izpovedbami o tem, kje in kdaj je dobil denar, s katerim je poravnal dolg3, nadalje so bila ugotovljena nasprotja med tem, kar je toženec povedal o tem, kdaj se je njegov sin seznanil z obstojem dolga4, kako mu je izročil 2.500,00 EUR in kdaj ter na kak način mu je ta denar vrnil5 in izpovedbo A. A. v tej smeri. Toženec je izpovedal, da sta bila pri vračilu dolga prisotna sin in žena, ne pa tudi snaha6. Ugotovljena so bila tudi nasprotja med tem, kaj so toženec in priče izpovedale o poteku, času in kraju sestave potrdila7, ki izkazuje vračilo dolga. Ta nasprotja niso majhna nepomembna nasprotja, kot želi prikazati pritožba, ampak takšna nasprotja, ki utemeljeno porajajo dvom v resničnost izpovedb. Že zgolj na podlagi dokazne ocene toženčeve izpovedbe in izpovedbe priče A. A., ugotovljenih nasprotij ter bistvenih razlik o odločilnih dejstvih je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da njunima izpovedbama ni moč pokloniti verodostojnosti. K temu je dodati, da iz toženčeve izpovedbe (list št. 41) izhaja, da je dolg poravnal predčasno v mesecu septembru, takoj po njegovem rojstnem dnevu, ki ga ima 11. septembra ter se je istočasno skliceval na potrdilo o vračilu denarja, ki naj bi ga sestavil tega dne, čeprav je iz potrdila razviden datum 28. 8. 2016. 12. Ob vsem povedanem, upoštevaje nadaljnja zaznana nasprotja med pisnima izjavama B. B.8 in C. C. ter njunima izpovedbama in nejasno, nekonsistentno ter neprepričljivo izpovedbo priče C. C.9, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da sta bili njuni izpovedbi prirejeni za potrebe tega postopka in jima ni poklonilo vere oziroma je glede priče B.B. presodilo, da njene izpovedbe pri odločitvi ne bo upoštevalo, saj njena prisotnost pri predaji denarja in zapisu potrdila tekom postopka niti ni bila izkazana.

13. V nadaljevanju se je sodišče prve stopnje ukvarjalo še s potrdilom z dne 28. 8. 2016. Sodišču prve stopnje se je že na podlagi predhodnih ugotovitev in dokaznih zaključkov porajal dvom v pristnost tega potrdila10. Iz izvedenskega mnenja sodne izvedenke za forenzične preiskave dokumentov, rokopisov in podpisov E. E. z dne 2. 7. 2021 izhaja, da obstaja verjetnost, da je bilo potrdilo z dne 28. 8. 2016 pred kopiranjem manipulirano. Čeprav izvedenka te ugotovitve ni mogla potrditi z gotovostjo, je sodišče prve stopnje glede na ostale ugotovitve v postopku pravilno zaključilo, da potrdilo z dne 28. 8. 2016 ne dokazuje, da je toženec vrnil dolg. Ugotovitev izvedenke, čeprav ni bila podana s standardom gotovosti, je potrebno upoštevati kot enega izmed izvedenih dokazov, na podlagi katerega je, upoštevaje ostale zgoraj navedene ugotovitve in zaključke, sodišče prve stopnje sprejelo svojo odločitev. Pritožbene navedbe o neuporabnosti izvedenskega mnenja, ker iz njega ne izhaja zadostna verjetnost, da je listina manipulirana ali ponarejena, tako niso utemeljene.

14. Po tako izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da toženec s predložitvijo potrdila ni uspel dokazati, da je izposojen znesek 10.580,00 EUR D. D. vrnil, zaradi česar je tožbenemu zahtevku pravilno ugodilo.

15. Toženec v pritožbi nasprotuje takšni odločitvi in se sklicuje na vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena ZPP, ko iz pritožbe ni razvidno, kakšno absolutno bistveno kršitev naj bi sodišče prve stopnje storilo oziroma kako naj bi se le-ta odražala, prav tako pa ni razvidno, kako naj bi sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ampak se pritožba osredotoča zgolj na dejansko stanje. Pritožba sodišču prve stopnje očita, da "iz neupravičenih razlogov ni poklonilo vere tožencu in pričam, je neupravičeno v preveliki meri upoštevalo neupravičene in nedokazane trditve tožnika". Takšne navedbe so pavšalne in nedoločne, saj iz njih ni razbrati, kaj naj bi bili konkretni očitki sodišču prve stopnje v tem postopku, zaradi katerih bi obstajal realni dvom v pravilnost odločitve. Pritožba niti ne izpodbija dokazne ocene sodišča prve stopnje, ampak zgolj pavšalno navaja, da sodišče prve stopnje tožencu iz nerazumljivega razloga ni verjelo. Pritožbeno stališče o tem, da je toženčeva izpovedba resnična in jo potrjujejo izpovedbe prič, odraža toženčevo subjektivno stališče in gledanje na zadevo, ki pa ga izvedeni dokazni postopek ni potrdil. 16. Pritožbene navedbe o zmedenosti toženca, ki je bil prvič na sodišču in se ni mogel spomniti vseh podrobnosti, zaradi česar so nastale nejasnosti med njegovo izpovedbo in izpovedbo sina, niso utemeljene. Takšne navedbe in nadaljnje navedbe o več popolnih anestezijah, ki so vplivale na toženčev spomin, predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto, ki je sodišče druge stopnje ni upoštevalo (prvi odstavek 337. člena ZPP).

17. Po povedanem je sodišče druge stopnje pritožbo toženca kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Sodišče druge stopnje je pri pritožbenem preizkusu zadeve ugotovilo, da v točki I izreka izpodbijane sodbe manjka rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti (t.i. paricijski rok). Posledično je upoštevaje določbo 313. člena ZPP11 omenjeno pomanjkljivost odpravilo, kot izhaja iz izreka sodbe. Paricijski rok je zakonski rok za prostovoljno izpolnitev dajatve, na katero je toženec obsojen in tožencu zagotavlja, da tožnik ne bo mogel zahtevati prisilne izvršbe, dokler ta rok ne bo potekel. Če sodba ne vsebuje določbe o paricijskem roku, znaša ta rok 15 dni. Če je proti taki sodni odločbi vložena pritožba, določi paricijski rok pritožbeno sodišče.12

19. Toženec s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške. Odločitev temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP in prvega odstavka 154. člena ZPP.

1 132. člen ZD določa, da pokojnikova zapuščina preide po samem zakonu na njegove dediče v trenutku njegove smrti. 2 Iz sklepa Okrajnega sodišča v Ormožu D 151/2018 z dne 15. 1. 2020 izhaja, da je tožnik dedič po pokojnem D. D. – priloga spisa A4. 3 Kot izhaja iz toženčeve izpovedbe, je najprej povedal, da je denar za poplačilo dolga dobil od prodaje svinj meseca maja, nato pa je povedal, da je pokojnemu vrnil šele jeseni, ker je denar od svinj porabil za nakup gnojil in je dolg povrnil z denarjem od koruze in grozdja, ko nadalje izpove, da je denar za koruzo dobil malo pred novim letom, ampak da je D. vrnil iz denarja od svinj. 4 Toženec je izpovedal, da se je njegovi sin seznanil z obstojem dolga na dan, ko je D. vrnil denar in mu je posodil 2.500,00 EUR, ker sam ni imel dovolj. A. A. je izpovedal, da je za očetov dolg izvedel od D., ko je šel k njemu s predlogom za sklenitev najemne pogodbe za kmetijska zemljišča. 5 Toženec je izpovedal, da je sinu znesek 2.500,00 EUR vrnil v obrokih, medtem ko je A. A. izpovedal, da mu toženec zneska 2.500,00 EUR nikoli ni vrnil, saj mu je izročil celotno kmetijo. 6 Tudi priča A. A. je izpovedal, da so bili pri vračilu dolga prisotni on sam, toženec in mama C. C.. 7 Toženec ter priči C. C. in B. B. so izpovedovali, da je toženec potrdilo sestavil ob plačilu dolga v kuhinji, nato pa ga je šel kopirati v zgornje nadstropje, priča A. A. pa je izpovedal, da je toženec šel nekaj dni po tem, ko je D. D. izročil denar, na njegovo prigovarjanje iskati k pokojnemu potrdilo, da je dolg v celoti poravnal. 8 Kot izhaja iz točke 10 obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje glede na vse ugotovitve v postopku zaključilo, da izpovedbe priče B. B. pri sprejemu odločitve ne bo upoštevalo, ker se mu je porajal resen dvom, da sploh ni bila prisotna pri plačilu dolga, kot je izpovedovala oziroma je izhajalo iz njene pisne izjave, upoštevaje pri tem, da niti toženec, niti njen mož A. A. nista izpovedala, da naj bi bila prisotna. 9 Kot izhaja iz točke 11 obrazložitve izpodbijane sodbe, se je slednja spominjala malenkosti, ki jih je tistega dne zaznala, ni pa znala izpovedati o splošnih stvareh, o katerih pa je pisala in izhajajo iz njene pisne izjave. Prav tako je na splošno izpovedala, da je toženec D. D. izročil denar in je toženec zapisal potrdilo, ki ga ni prepoznala, ko ji je bilo predočeno oziroma je izpovedala, da ne gre za to potrdilo in da je bilo sestavljeno eno drugo potrdilo. Nadalje je izpovedala, da je po tem, ko je tožencu in D. D. postregla s hrano in pijačo, odšla v vinograd in predaje denarja niti ne bi mogla neposredno zaznati, saj je toženec izpovedal, da je pokojnemu denar vrnil po tem, ko sta se najedla in ne pred tem, kar še dodatno potrjuje zaključek sodišča prve stopnje, da je bila njena izpovedba prirejena za potrebe tega postopka in ji ni poklonilo vere. 10 Predvsem glede nasprotujočih si izpovedb glede časa in načina sestave potrdila. 11 313. člen ZPP določa: (1) Kadar se v sodbi naloži kakšna dajatev, se določi tudi rok, v katerem se mora izpolniti. (2) Če ni v posebnih predpisih drugače določeno, znaša rok za izpolnitev dajatve petnajst dni, vendar pa lahko določi sodišče za dajatve, ki niso denarne, daljši rok. V meničnih in čekovnih sporih znaša ta rok osem dni. (3) Rok za izpolnitev dajatve začne teči prvi dan po vročitvi prepisa sodbe stranki, ki ji je naložena izpolnitev. 12 Tako Galič v Ude et al., Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba in Založba Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2009, komentar k 313. členu ZPP, stran 55 in 56.