Jedro

Toženec je imel pravno podlago za obdelavo osebnih podatkov v drugem odstavku 151.člena ZEKom-1, zato za tožniku nastalo zatrjevano škodo ni odškodninsko odgovoren.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka je v roku 15 dni dolžna povrniti tožeči stranki pritožbene stroške v znesku 1.578,38 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) zahteva povrnitev škode, ki mu je nastala, ker je tožena stranka (v nadaljevanju toženec) oziroma njen pravni prednik kot operater na podlagi odredb sodišča policiji posredoval zahtevane podatke, nanašajoče se na tožnika. Trdi, da je toženec ravnal protipravno, ker za obdelavo podatkov, ki jih je posredoval, ni imel niti zakonske podlage, niti privolitve tožnika. Zaradi toženčevega protipravnega ravnanja je bil zoper tožnika odrejen pripor, v času katerega je tožnik gladovno stavkal. V posledici gladovne stavke je tožnik utrpel škodo na zdravju. Zato zahteva povrnitev negmotne škode v znesku 233.000,00 EUR (= 30.000,00 EUR za telesne bolečine in neugodnosti, 3.000,00 EUR za strah in 200.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje.

2. Toženec se je branil, da je podatke, ki jih je posredoval, hranil zakonito, da je ravnal zgolj v skladu z odredbami sodišča ter da sama hramba podatkov po teoriji o adekvatni vzročnosti praviloma ne privede do hudega poslabšanja zdravstvenega stanja osebe, na katero se podatki nanašajo oziroma takšnih posledic niti ni mogoče kako drugače pripisati ravnanju toženca.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek ter odločilo, da je tožnik dolžan tožencu ter stranskemu intervenientu povrniti pravdne stroške. Utemeljilo je, da je toženec obdeloval posredovane podatke zakonito in ker ni ugotovilo protipravnosti toženčevega ravnanja, obstoja ostalih predpostavk odškodninske odgovornosti niti ni ugotavljalo.

4. Tožnik v pravočasni pritožbi zoper sodbo uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo z ugoditvijo celotnemu tožbenemu zahtevku oziroma podredno razveljavitev z vrnitvijo zadeve prvostopnemu sodišču v ponovno razpravljanje in odločanje. Priglaša pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

5. Toženec se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev in priglaša stroške.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki ju pritožba utemeljuje z nejasnostjo in nerazumljivostjo sodbenih razlogov glede položaja naročnikov oziroma predplačnikov, nista podani. Postopkovna kršitev iz 14. točke je namreč podana, če sodba sploh nima razlogov oziroma so ti tako nerazumljivi, protislovni ali nesmiselni, da z njimi dialog in polemika niti nista mogoča. Izhajajoč iz pravne kvalifikacije, ki jo je v zadevi zavzelo sodišče prve stopnje, je pravico do pritožbe zoper razloge izpodbijane sodbe o pravnih razmerjih oziroma pravnem položaju naročnikov ter predplačnikov mogoče uresničiti. Na tozadevne pritožbene trditve, ki jih pritožba uveljavlja v okviru pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava, bo odgovorjeno v nadaljevanju. Kršitev postopka iz 15. točke, tako imenovana protispisnost, ki je sicer podana, ko sodišče v razlogih sodbe vsebini listinskega gradiva pripiše drugačno vsebino, kot jo ima v resnici, pa ne obstoji že zato, ker pritožba nepravilnega prenosa določenega podatka iz listinskega gradiva v sodbo niti ne očita.

8. V predmetni zadevi je sporno, ali je toženec kot operater ravnal protipravno, ko je na podlagi odredb sodišča policiji posredoval zahtevane hranjene osebne podatke, ki so se nanašali na tožnika.

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja pravno relevantna dejstva, ki pritožbeno niti niso sporna: - tožnik je uporabljal toženčeve predplačniške mobilne storitve kot t.i. mobi uporabnik telefonskih številk X, Y in W; - s tremi odredbami sodišča je bilo tožencu naloženo, da policiji posreduje podatke/izpise o odhodnih in dohodnih zvezah, neodgovorjenih klicih in SMS sporočilih, z opisom/navedbo baznih postaj oz. krajev, preko katerih so potekale zveze, nadalje IMEI številke mobilnih aparatov, v katere so bile vstavljene SIM kartice z navedenimi klicnimi številkami, s podatki o vseh SIM karticah, ki so bile vstavljene v te telefone, in o lastnikih oziroma uporabnikih teh številk, vključno s podatki o uporabnikih telefonskih številk, s katerimi je potekal telekomunikacijski promet (tudi neobjavljenih lastništev), in sicer skupno za čas od 20. 8. 2014 do 20. 11. 2014; - toženec je podatke, med drugim vezane tudi na tri zgoraj omenjene telefonske številke, ki jih je uporabljal tožnik, posredoval policiji; - zoper tožnika je tekel kazenski postopek, tekom katerega so bili uporabljeni gornji podatki in kateri se je zaključil s pravnomočno obsodilno sodbo; - tožnik, zoper katerega je bil v gornjem kazenskem postopku odrejen pripor, je gladovno stavkal 135 dni in utrpel določeno škodo.

10. Pritožbeno sodišče se popolnoma strinja s pravno presojo toženčevega ravnanja, ki jo je v obravnavani zadevi naredilo prvostopno sodišče, ter se ji zato kot materialnopravno pravilno tudi v celoti pridružuje. Velja odgovoriti le na pritožbeno stališče, da so predplačniki komunikacijske storitve uporabljali anonimno, da zato na njih se nanašajoči podatki ne bi smeli biti niti hranjeni, niti kako drugače obdelovani, niti posredovani ter da določbe Zakona o elektronskih komunikacijah (v nadaljevanju ZEKom-1) zanj kot predplačnika niso veljale. Po določbi prvega odstavka 144. člena ZEKom-1 je uporabnik za potrebe XII. poglavja (Obdelava osebnih podatkov in varstvo zasebnosti elektronskih komunikacij)1 fizična oseba, ki uporablja javno komunikacijsko storitev v zasebne ali poslovne namene, čeprav ni nujno, da je naročena nanjo. Ker lahko torej operater na podlagi drugega odstavka 151. člena ZEKom-1 hrani in obdeluje podatke o prometu najdalje do poteka zastaralnega roka tudi glede fizičnih oseb, ki uporabljajo javne komunikacijske storitve v zasebne namene, čeprav niso naročene nanje, se vsa polemiziranja pritožbe v zvezi z odsotnostjo pravne podlage za obdelovanje podatkov, nanašajočih se na tožnika kot mobi uporabnika, izkažejo za zgrešena2. 11. Ker je toženec imel pravno podlago za obdelavo osebnih podatkov v drugem odstavku 151.člena ZEKom-1, ki se nahaja v XII. poglavju ZEKom-1, se tako izkaže, da je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno tožbeni zahtevek zoper toženca zavrnilo, saj tožnik ni izkazal toženčevega protipravnega ravnanja ter že zato toženec za tožniku nastalo zatrjevano škodo ni odškodninsko odgovoren.

12. Država mora posameznike in skupine zaščititi pred ravnanjem drugih, tudi pred ravnanjem gospodarskih družb. V kolikor kdo, torej tudi gospodarska družba, krši človekove pravice in temeljne svoboščine, mora država to s svojim nacionalnim pravnim redom preprečiti (1. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljih svoboščin – v nadaljevanju EKČP). Za neustrezno zaščito človekovih pravic in temeljnih svoboščin s strani države gospodarska družba direktno ne more biti odgovorna. Zato za predmetno zadevo ni relevantno, ali je bilo z zakonsko podlago, na podlagi katere je toženec obdeloval podatke, bodisi z zakonsko podlago, na podlagi katere je sodišče odredilo tožencu posredovanje podatkov, ali pa z odredbami sodišč, poseženo v katero pravic, varovanih z ustavo, Listino Evropske unije o temeljnih pravicah ter EKČP. Pritožbene trditve o teh zatrjevanih posegih v tožnikove pravice in svoboščine so očitno neutemeljeni, zato kakšno opredeljevanje do teh navedb niti ni potrebno.

13. Pritožba se je izkazala za neutemeljeno, ker niso podani razlogi, s katerimi se sodba izpodbija, pa tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče ob odločanju o pritožbi paziti uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato jo je bilo potrebno zavrniti in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrditi (353. člen ZPP).

14. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato ni upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov. Je pa dolžan tožencu povrniti potrebne stroške, nastale v zvezi z odgovorom na pritožbo, v katerem se je toženec do njegovih pritožbenih navedb argumentirano opredelil (165., 154. in 155. člen ZPP).

15. Toženčevi potrebni pritožbeni stroški znašajo 1.578,38 EUR (odmera, temelječa na Odvetniški tarifi, je razvidna iz specificiranega stroškovnika - v spisu na listovni številki 172). V kolikor tožnik naloženega mu zneska pravdnih stroškov v roku za prostovoljno izpolnitev ne bo povrnil, je dolžan plačati še zakonske zamudne obresti, ki tečejo od prvega dne po izteku s to sodbo določenega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila (313. člen ZPP, prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, Načelno pravno mnenje občne seje VSS z dne 13. 12. 2006).

1 To poglavje ureja obdelavo osebnih podatkov v zvezi z zagotavljanjem javnih komunikacijskih storitev v javnih komunikacijskih omrežjih, vključno z javnimi komunikacijskimi omrežji, ki podpirajo zbiranje podatkov in identifikacijske naprave (drugi odstavek 144. člena ZEKom-1). 2 Primerjaj sodbo Višjega sodišča v Celju Cp 119/2020 z dne 29. 4. 2020.