Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka ob uveljavitvi novega plačnega sistema zakonito prevedla plačo tožnika po veljavni pogodbi o zaposlitvi z dne 21. 6. 2007 za delovno mesto „vzdrževalec II“, v delovno mesto „vzdrževalec IV“. Tožnik ni ugovarjal pravilnosti prevedbe, pri tem pa je bistveno, da je morala tožena stranka ob prevedbi plače, na podlagi 3. člena ZSPJS upoštevati pogodbo o zaposlitvi z dne 21. 6. 2007 in na tej podlagi tožniku določiti plačo, ki jo je prejemal od avgusta 2008 dalje. Če bi tožniku določila višjo plačo, bi prejemal plačo v nasprotju z določbami ZSPJS, kar pa po tretjem odstavku 3. člena ZSPJS ni dopustno.

Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek glede plačila dejansko opravljenega dela, pri čemer je upoštevalo 42. člen ZDR in 40. člen ZDR-1. Delavec je v primeru dela višje vrednotenega delovnega mesta upravičen do plače izhodiščnega plačnega razreda delovnega mesta, na katerem to delo opravlja. Ker pa bi bil tožnik kot „vzdrževalec tehnik V“ upravičen do plače po 18. plačnem razredu, v spornem obdobju pa je prejemal plačo od 19. do 20. plačnega razreda, mu iz tega razloga ne bi bilo mogoče prisoditi razlike v plači.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati razlike v plači za obdobje od avgusta 2008 do decembra 2014 v mesečnih zneskih, kot so razvidni iz izreka sodbe, od razlik odvesti davke in prispevke ter tožeči stranki plačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec, v roku 8 dni, pod izvršbo (točka I izreka). Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki obračunati vse nadaljnje razlike v plači (od januarja 2015) med plačo, ki bi bila obračunana glede na dejansko opravljanje dela po 25. plačnem razredu in plačo, ki jo je tožeča stranka prejemala, od navedenih razlik odvesti davke in prispevke ter tožeči stranki plačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec (točka II izreka). Odločilo je, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžna plačati njene stroške postopka v znesku 2.879,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo (točka III izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, to je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Navaja, da se je sodišče prve stopnje postavilo na stališče, da je s 1. 8. 2008 tožena stranka pravilno prevedla tožnikovo plačo in mu posledično ne dolguje ničesar več. V zvezi s postavljenim podrednim tožbenim zahtevkom pa se je sodišče prve stopnje postavilo na stališče, da pravno podlago za odločitev o zahtevku za plačilo razlike v plači po dejanskem delu predstavljata 42. člen ZDR in 44. člen ZDR-1 in ne ZSPJS, zato tožnik ni upravičen do razlik v plači zaradi dejanskega opravljanja (višje vrednotenega) dela, saj je upravičen le do plače izhodiščnega plačnega razreda, tožnik pa tudi ni dokazal, da naj bi dejansko delal na delovnem mestu „vzdrževalec V“. Sodišče prve stopnje je povsem prezrlo, da je bilo s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. IV Pd 975/2010 z dne 7. 10. 2011, potrjeno s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 181/2012 z dne 11. 7. 2012, pravnomočno odločeno o temelju, torej da je tožena stranka dolžna tožniku mesečno izplačevati odškodnino v višini razlike med plačo, ki bi jo tožnik prejemal po pogodbi o zaposlitvi z dne 24. 12. 1991 in sklenjeno novo pogodbo o zaposlitvi z dne 21. 6. 2007, od dneva sklenitve ponujene pogodbe o zaposlitvi in dokler bo ta veljala. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je bila s 1. 8. 2008 sklenjena nova pogodba o zaposlitvi in je prenehala veljati pogodba o zaposlitvi z dne 21. 6. 2007. ZSPJS je namreč uredil zgolj določitev in prevedbo osnovnih plač, ne more pa ZSPJS, katerega namen je bil prevedba plač s 1. 8. 2008, posegati v pravnomočno sodno odločbo, zlasti ker je bila ta izdana po uveljavitvi ZSPJS. Po temelju je že pravnomočno razsojeno, zato izpodbijana sodba sodišča prve stopnje pomeni nedopusten poseg v pravnomočno razsojeno zadevo. Pritožba poudarja, da je prevedba plač po ZSPJS predvidela zgolj sklenitev aneksa k veljavnim pogodbam o zaposlitvi in ne novih pogodb o zaposlitvi in je tudi iz navedenega razloga neutemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da pogodba o zaposlitvi z dne 21. 6. 2007 od 1. 8. 2008 ne velja več. Izpodbijana sodba predstavlja kršitev 22., 23. in 155. člena Ustave RS, v zvezi s tem tožnik izpostavlja stališče, ki ga je Ustavno sodišče RS zavzelo v odločbi št. U-I-10/92 z dne 5. 11. 1992, da se določba 92. člena Zakona o denacionalizaciji nanaša tudi na primere, ko je bila s pravnomočno sodno odločbo odpravljena kazen zaplembe premoženja, pa še ni bilo vrnjeno oziroma škoda še ni bila poravnana, s čimer ta določba omogoča poseganje v pravnomočne sodne odločbe, kar pa je v nasprotju z načeli pravne države in z načelom delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno. Tožnik vztraja, da ZSPJS ni omogočal spremembe naziva in opisa delovnega mesta ter stopnje zahtevane izobrazbe, saj ne določa izjem od 3. alineje 29. člena, v povezavi s 47. členom ZDR in temeljnim načelom ZDR, da se pravice in obveznosti delovnega razmerja uredijo s pogodbo o zaposlitvi. Ker 1. 8. 2008, niti kasneje, vse do izdaje sodbe sodišča prve stopnje, pogodba o zaposlitvi z dne 21. 6. 2007 ni prenehala veljati, pač pa se je zgolj prevedla osnovna plača v skladu z ZSPJS, je tožnik tudi po 1. 8. 2008 upravičen do razlik v plačah. Utemeljen je tudi podredni tožbeni zahtevek, s katerim tožnik uveljavlja plačilo po dejanskem delu. Predložil je kot dokaz - sodbo sodišča prve stopnje opr. št. IV Pd 275/2010, iz katere izhaja, da se tožnikovo dejansko delo s spremembo akta o sistemizaciji ni spremenilo in dejansko opravlja naloge delovnega mesta „vzdrževalec I“, ki je bilo s 1. 8. 2008 prevedeno v „vzdrževalec tehnik V“. Tožnik je predlagal svoje zaslišanje kot dokaz, opis delovnega mesta „vzdrževalec tehnik V“ in Pravilnik o sistemizaciji, kar pa je sodišče prve stopnje kot neutemeljeno zavrnilo ter s tem bistveno kršilo določbe postopka po 339. členu ZPP. Posledično je dejansko stanje ostalo nepravilno ugotovljeno. Priglaša stroške pritožbe.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, prav tako je pravilno uporabilo materialno pravo in pravilno ugotovilo dejansko stanje.

6. Sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka s tem, ko v zvezi z odločitvijo o podrednem tožbenem zahtevku ni izvedlo nekaterih dokazov, katerih izvedbo je predlagal tožnik. Tudi če bi se namreč izkazalo, da tožnik dejansko opravlja dela višje vrednotenega delovnega mesta, kar je hotel tožnik z izvedbo teh dokazov dokazati, in bi mu torej pripadalo plačilo po dejanskem delu, bi bil podredni tožbeni zahtevek zavrnjen, saj je v spornem obdobju prejemal višjo plačo od izhodiščnega plačnega razreda višje vrednotnega delovnega mesta, do katerega bi bil eventualno upravičen. Zato izvedba teh dokazov ne bi mogla vplivati na drugačno odločitev od izpodbijane.

7. Tožnik je zaposlen pri toženi stranki na delovnem mestu „vzdrževalec II“ na podlagi pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 21. 6. 2007 (priloga B2), pred tem pa je bil pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu „vzdrževalec“, na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 12. 1991. Med pravdnima strankama je potekal individualni delovni spor, ki je bil pravnomočno končan in v katerem je bilo s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. IV Pd 975/2010 z dne 7. 10. 2011, v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 181/2012 z dne 11. 7. 2012 razsojeno, da za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz leta 1991 ni bil podan utemeljen odpovedni razlog. Zato je bilo toženi stranki naloženo, da tožniku mesečno plačuje odškodnino v višini razlike med plačo, ki bi jo tožnik prejemal po pogodbi o zaposlitvi z dne 24. 12. 1991 in plačo po novi pogodbi o zaposlitvi z dne 21. 6. 2007, in sicer, dokler bo ta pogodba o zaposlitvi veljala. Tožena stranka je nesporno tožniku to odškodnino izplačevala do konca julija 2008, s 1. 8. 2008, to je z uveljavitvijo novega plačnega sistema v javnem sektorju, pa je razliko prenehala plačevati. Tožnik meni, da na podlagi pravnomočne sodne odločbe v tem sporu uveljavlja le zahtevek po višini, in da je bilo po temelju že odločeno.

8. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje odločalo drugič. V prvem sojenju je tožbenemu zahtevku ugodilo, po pritožbi pa je bila sodba sodišča prve stopnje razveljavljena in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje. V razveljavitvenem sklepu je pritožbeno sodišče navedlo, da Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl.; ZSPJS) v 3. in 3. a členu določa, da delodajalec ne sme javnemu uslužbencu določiti in obračunavati drugačne plače, kot je določena v ZSPJS, pri čemer sam podpis ali nepodpis aneksa oziroma pogodbe o zaposlitvi ni relevanten. Posledično temu je po kogentnih določbah ZSPJS prenehala veljati stara pogodba o zaposlitvi, tožnik pa je imel s 1. 8. 2008 sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „vzdrževalec IV“. Sodišče druge stopnje je opozorilo, da ima tožnik IV. stopnjo izobrazbe in da je do odpovedi pogodbe o zaposlitvi delal na delovnem mestu „vzdrževalec I“, Akt o sistemizaciji delovnih mest tožene stranke z dne 8. 5. 2007 pa za delovno mesto „vzdrževalec I“ zahteva strokovno izobrazbo V. stopnje, ki je tožnik nima. Pritožbeno sodišče je v razveljavitvenem sklepu še poudarilo, da je tožnik 21. 6. 2007 podpisal pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „vzdrževalec II“, to delovno mesto pa je bilo v skladu z ZSPJS prevedeno v delovno mesto „vzdrževalec IV“, kot to izhaja iz aneksa z dne 1. 8. 2008. Zato je dalo sodišču prve stopnje napotek, da bo moralo v ponovljenem postopku upoštevati določila ZSPJS in sicer 3. in 3a. člen ter pogodbo o zaposlitvi z dne 21. 6. 2007. Na podlagi tega bo moralo ugotoviti, ali tožniku pripada razlika v plači glede na pravnomočno odločitev in glede na kogentna določila ZSPJS.

9. V novem sojenju je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka ob uveljavitvi novega plačnega sistema zakonito prevedla plačo tožnika po veljavni pogodbi o zaposlitvi z dne 21. 6. 2007 za delovno mesto „vzdrževalec II“, v delovno mesto „vzdrževalec IV“. Tožnik ni ugovarjal pravilnosti prevedbe, pri tem pa je bistveno, da je morala tožena stranka ob prevedbi plače, na podlagi 3. člena ZSPJS upoštevati pogodbo o zaposlitvi z dne 21. 6. 2007 in na tej podlagi tožniku določiti plačo, ki jo je prejemal od avgusta 2008 dalje. Če bi tožniku določila višjo plačo, bi prejemal plačo v nasprotju z določbami ZSPJS, kar pa po tretjem odstavku 3. člena ZSPJS ni dopustno.

10. Določba 3a. člena ZSPJS, ki prepoveduje plačilo višjega zneska od tistega, do katerega je delavec upravičen, velja ne glede na to, da je imel tožnik določeno, da mu je tožena stranka dolžna plačevati višjo razliko v plači od tiste, v višini med plačo, ki jo prejema na podlagi pogodbe o zaposlitvi iz leta 2007 in tiste iz leta 1991. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, se s 1. 8. 2008 šteje, da je tožnik sklenil novo pogodbo o zaposlitvi, oziroma da je sklenil pogodbo, ki je v skladu z zakonom. Zato ni pravilno sklicevanje tožnika na to, da je bilo s tem poseženo v pravnomočno sodno odločbo oziroma, da je sodišče v prvotnem sporu odločalo že po tem, ko je bil sprejet ZSPJS. To na odločitev nima vpliva. Zato tožnik neutemeljeno uveljavlja kršitev 22. člena (enako varstvo pravic), 23. člena (pravica do sodnega varstva) in 155. člena (prepoved povratne veljave pravnih predpisov) Ustave Republike Slovenije (Ustava RS; Ur. l. RS/1, št. 33/1991 in nasl.).

11. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek glede plačila dejansko opravljenega dela, pri čemer je upoštevalo 42. člen Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl; ZDR) in 40. člen Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013; ZDR-1). Delavec je v primeru dela višje vrednotenega delovnega mesta upravičen do plače izhodiščnega plačnega razreda delovnega mesta, na katerem to delo opravlja. Ker pa bi bil tožnik kot „vzdrževalec tehnik V“ upravičen do plače po 18. plačnem razredu, v spornem obdobju pa je prejemal plačo od 19. do 20. plačnega razreda, mu iz tega razloga ne bi bilo mogoče prisoditi razlike v plači. 12. Pritožbeni razlogi niso podani, niti ne tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo, saj niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora namreč sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

14. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sama krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

15. Odgovor na pritožbo ni v ničemer prispeval k boljši razjasnitvi stvari, zato tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, v skladu s 155. členom ZPP.