Jedro

Res je sicer, da je iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi razvidno, da je tožena stranka pri reorganizaciji zasledovala tudi načelo enakega plačila za enako delo. Vrhovno sodišče je že večkrat zavzelo stališče, da zgolj namen znižanja plač ne more predstavljati utemeljenega poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, vendar pa v tem sporu želja po poenotenju plač ni bila edini razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je dejansko spremenila organizacijo dela, delo tožnika po novi pogodbo o zaposlitvi pa se glede odgovornosti razlikuje od dela po odpovedani pogodbi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, za ugotovitev ničnosti in razveljavitev nove pogodbe o zaposlitvi, ki sta jo sklenili stranki tega spora, za ugotovitev, da pogodba o zaposlitvi z dne 1. 4. 2012 ni zakonito prenehala in ostane v veljavi, prenehanje pa se razveljavi. Zavrnilo je tudi zahtevek za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 4. 2012 in aneksom številka 1 z dne 2. 11. 2012, vključno z obračunom razlik v mesečni osnovi bruto plači v višini 501,06 EUR, s plačilom davkov in prispevkov ter izplačilom mesečne razlike v neto plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločitev je utemeljilo z ugotovitvijo, da med opisom nalog starega delovnega mesta vodje gasilcev in na novo sistemiziranega delovnega mesta vodje gasilske enote II sicer ni bistvenih razlik, da pa iz dokaznega postopka izhaja, da je pri toženi stranki prišlo do organizacijskih sprememb, ki so vplivale na spremenjeno vsebino tožnikovega dela. Sodišče prve stopnje se je pri tem sklicevalo na izpovedbo prič A. A., B. B., C. C. in D. D. 2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, saj ni upoštevalo, da bi morala tožena stranka v skladu z drugim odstavkom 87. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) v odpovedi navesti in obrazložiti dejanski razlog za odpoved. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ker kot splošnega akta tožene stranke, ki je obvezen za tožnika kot poklicnega gasilca, ni upoštevalo dokumenta Gasilstvo, protokol sodelovanja z dne 13. 5. 2014 (v nadaljevanju Protokol). Ker sodišče ni upoštevalo, da je Protokol v skladu z 32. členom ZDR-1 kot splošni akt sestavni del obveznosti po tožnikovi pogodbi o zaposlitvi, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče ni kritično presodilo izpovedbe priče C. C., katerega izpoved je v nasprotju z Protokolom, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z 8. členom ZPP. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, ker se sodišče ni opredelilo do opozoril iz tožnikove vloge z dne 9. 10. 2015. Sporno je ravnanje tožene stranke, ki odpoveduje pogodbo o zaposlitvi, ker želi izžeti nek dobiček v smislu manjših stroškov dela. Ta spor dokazuje, da tožena stranka želi doseči enako odgovornost tožnika, kot jo je imel (tožnik v praksi še vedno izvaja vse naloge, za katere tožena stranka zatrjuje, da jih več ne opravlja), vendar za bistveno nižjo ceno dela. Iz Protokola izhaja, da gasilska enota terminal S., ni bila ukinjena in da še naprej obstaja kot lastna gasilska enota, ki jo vodi tožnik kot operativno odgovorna oseba po Zakonu o gasilstvu (v nadaljevanju ZGas, Ur. l. RS, št. 71/93 s spremembami). Zgolj zato, ker se je zamenjal njegov nadrejeni, se v ničemer ne zmanjšuje tožnikova odgovornost. Sodišče je svojo odločitev oprlo na materialnopravna izhodišča, ki tožnika kot delavca postavljajo v neenakopraven položaj napram delodajalcu kot močnejši stranki, zato gre za poseg v tožnikovi ustavni pravici do enakosti pred zakonom (14. člen URS) in do enakega varstva pravic (22. člen URS) ter za poseg v pravico do poštenega sojenja (6. člen EKČP).

4. Tožena stranka je v odgovoru na revizijo prerekala revizijske navedbe in predlagala zavrnitev revizije kot neutemeljene.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Revizija neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP. Ta kršitev naj bi bila podana, ker sodišče ni kritično ovrednotilo izpovedbe priče C. C., saj ta ne more izpovedovati v nasprotju z akti družbe. Takšna utemeljitev zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka kaže na to, da gre v resnici za prikrito uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, vendar pa iz tega razloga revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP). Tožnik ne navaja drugih razlogov, ki bi kazali na to, da sodišče ni upoštevalo metodološkega napotila iz 8. člena ZPP, zato revizije v tem delu vsebinsko sploh ni možno preizkusiti.

8. S tem, da se nista opredelili do tožnikove pripravljalne vloge z dne 9. 10. 2015, naj bi sodišči prve in druge stopnje storili kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP in iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navedeno vlogo je tožnik vložil po zaključeni glavni obravnavi, zato je razumljivo, da se sodišče prve stopnje do nje ni opredelilo. Prav tako se o njej ni bilo dolžno izreči sodišču druge stopnje. Sicer pa je tožnik pravna naziranja iz te vloge povzel tudi v pritožbi, do njih se je sodišče druge stopnje opredelilo, zato tožniku ni bila kršena pravica do sodelovanja v postopku.

9. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka (tožnik sicer ne navede katera), naj bi bila podana, ker sodišče ni upoštevalo, da je Protokol v skladu z 32. členom ZDR-1 kot splošni akt obveznost iz tožnikove pogodbe o zaposlitvi. Neupoštevanje določb Protokola in 32. člena ZDR-1 je lahko kvečjemu razlog za uveljavljanje zmotne uporabe materialnega prava (kar tožnik tudi zatrjuje), ne pa razlog za uveljavljanje bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

10. Tudi sicer se tožnik neutemeljeno zavzema za povezovanje določb pogodbe o zaposlitvi in Protokola v smislu določbe 32. člena ZDR-1. Ob ugotovitvi, da je bil Protokol sprejet le glede sodelovanja med logistiko in gasilci iz celinskih skladišč, da pa je bilo glede lokacije S. (kjer dela tožnik) dogovorjeno, da se protokol o sodelovanju dogovori in sklene naknadno, je nerazumljivo revizijsko zavzemanje za to, da je določbe Protokola, ki se na terminal S. sploh ne nanašajo, potrebno šteti za sestavni del pogodbe o zaposlitvi, ki je bila sklenjena za opravljanje dela na lokaciji S. Zaradi navedenega je tudi povsem zgrešeno sklicevanje na določbo 32. člena ZDR-1 o tem kakšne so posledice, če je posamezno določilo v pogodbi o zaposlitvi v nasprotju s splošnimi določbami o minimalnih pravicah in obveznostih pogodbenih strank, določenimi z zakonom, kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom delodajalca. Tožnik niti ne navaja, kateri del pogodbe o zaposlitvi naj bi bil v nasprotju s Protokolom, sicer pa to niti ni bistveno glede na to, da Protokol za skladišče v S. ni veljal. Tožnik s tožbenim zahtevkom zahteva ugotovitev ničnosti nove pogodbe o zaposlitvi, zato po vsebini niti ni razumljivo, kaj želi doseči z revizijskim sklicevanjem na 32. člena ZDR-1. 11. Revizijsko sodišče je vezano na dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, te pa so naslednje: - tožnik je imel v družbi A., d.o.o., sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto vodje gasilcev na terminalu S.; - družba A., d.o.o., je bila 7. 5. 2013 pripojena k toženi stranki, ki je s tem postala tožnikov delodajalec; - po pripojitvi je bila izdelana analiza in primerjava dela vzdrževalcev, gasilcev in ostalih skladiščnih delavcev na terminalu S. in v ostalih enotah tožene stranke; - na podlagi analize je bila spremenjena sistemizacija, z njo je bilo na novo sistemizirano delovno mesto vodje gasilske enote II, v njej pa ni bilo več delovnega mesta vodje gasilcev; - pri toženi stranki je prišlo do organizacijskih sprememb, ki so vplivale na spremenjeno vsebino tožnikovega dela; - bistvena sprememba pri reorganizaciji je bila v tem, da tožnik sedaj nosi manj odgovornosti, saj se preko organizacijske enote Tehnični razvoj, kakovost in varnost (v nadaljevanju TRKV) izvaja centralizirano planiranje, usposabljanje in nakup opreme; - tožena stranka je 5. 9. 2014 tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi in mu hkrati ponudila novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto vodje gasilske enote II, ki jo je tožnik podpisal. 12. Revizijske navedbe o absurdnosti zaključka sodišča o izvajanju centraliziranega planiranja, usposabljanja in nakupa opreme preko TRKV, pomenijo nedovoljeno uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa ni dopusten revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP).

13. Sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo ko je na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja, zaključilo, da je podan odpovedni razlog iz 1. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Ta določa, da je poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca med drugim tudi prenehanje potrebe po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi organizacijskih razlogov na strani delodajalca. Zaradi spremembe organizacije dela, ki je posledica drugačne umeščenosti gasilske enote v S. v sestav tožene stranke (prehod v organizacijsko enoto TRKV), se je spremenila vsebina tožnikovega dela. Sodišče je ugotovilo, da je vodja TRKV C. C. prevzel tudi del tožnikovih nalog in da je tožnikova odgovornost na novem delovnem mestu manjša, kar prav gotovo pomeni organizacijski razlog, zaradi katerega je za delovno mesto vodje gasilcev prenehala potreba po opravljanju dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

14. Revizija se neutemeljeno sklicuje na domnevno drugačno sodno prakso razvidno iz sodbe Višjega delovnega sodišča Pdp 181/2012 z dne 14. 1. 2014 (1), saj ne gre za primerljivi zadevi. V sporu o katerem je bilo odločeno s sodbo Pdp 181/2012, se delo tožnika po spremembi akta o sistemizaciji in podpisu nove pogodbe ni spremenilo, saj je še naprej opravljal enako delo kot pred tem. V izpodbijani sodbi, ki je predmet te revizije, pa je bilo ugotovljeno, da se delo po novi pogodbi razlikuje od dela po odpovedani pogodbi o zaposlitvi.

15. Res je sicer, da je iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi razvidno, da je tožena stranka pri reorganizaciji zasledovala tudi načelo enakega plačila za enako delo (plače v S. so bile višje kot v ostalih enotah tožene stranke). Vrhovno sodišče je že večkrat zavzelo stališče, da zgolj namen znižanja plač ne more predstavljati utemeljenega poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi (2) , vendar pa v tem sporu želja po poenotenju plač ni bila edini razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zgoraj je že razloženo, da je tožena stranka dejansko spremenila organizacijo dela in da se glede odgovornosti delo tožnika po novi pogodbo o zaposlitvi razlikuje od dela po odpovedani pogodbi.

16. Po stališču revizije naj bi bila odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita tudi zato, ker tožena stranka v njej ni pisno obrazložila dejanskega razloga za odpoved, kakor to od nje zahteva drugi odstavek 87. člena ZDR-1. Tožena stranka je tej obveznosti zadostila s tem, ko je navedla, da so strokovne službe že od prevzema 100 % deleža v družbi A., d.o.o., pričele s postopnim prilagajanjem lokacije S. ostalim skladiščem in da so bile na področjih, kjer so ugotovili podvajanje funkcij oziroma možnost optimiziranja procesov, tako s procesnega kot stroškovnega vidika, že izvedene številne izboljšave. Prav tako je v odpovedi navedeno, da je bilo za izvedbo sprememb potrebno narediti primerjavo procesov, ki se izvajajo na Terminalu Instalacije S. in na celinskih skladiščih ter glede na ugotovitev presoditi, ali se proces izvaja na enak način in so torej obstoječa delovna mesta ustrezna, oziroma s primerno razliko oblikovati ustrezna nova delovna mesta. Obveznost pisno obrazložiti dejanski razlog odpovedi ne pomeni, da mora delodajalec v odpovedi navesti vsako podrobnost in da v konkretnem primeru ne bi mogel tudi z izpovedbami prič dokazovati v čem je razlika med delom, ki ga je tožnik opravljal po odpovedani pogodbi in delom, ki ga opravlja po novi pogodbi o zaposlitvi, ter katere funkcije so bile zaradi podvajanja prenesene iz S. v organizacijsko enoto TRKV seveda v okviru navedb v odpovedi o optimizaciji procesov in odpravljanju podvajanja funkcij.

17. Zaradi pavšalnosti očitka o kršitvi ustavnih pravic iz 14. in 22. člena Ustave RS in kršitve pravice do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP, preizkus obstoja teh kršitev ni mogoč. Neutemeljen je očitek o zlorabi instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj je bilo ugotovljeno, da je pri toženi stranki dejansko prišlo do organizacijskih sprememb.

18. Vrhovno sodišče ugotavlja, da z revizijo uveljavljeni razlogi niso podani, zato je na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo.

(1) Ta sodba je bila potrjena s sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 224/2012 z dne 18. 12. 2012. (2) Sodba VIII Ips 13/2007 z dne 18. 12. 2007, sodba VIII Ips 69/2010 z dne 19. 12. 2011.