Jedro

Toženec je z izpodbijanima odločbama pravilno zavrgel zahtevo tožnice za priznanje pravice do invalidske pokojnine iz naslova zavarovalne dobe, ki je bila že upoštevana pri njeni upokojitvi v Republiki Srbiji, saj je bilo o tem že pravnomočno odločeno, dejansko stanje in pravna podlaga zadeve, na katero je tožnica opirala svojo zahtevo, pa se nista spremenila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da sta toženčevi odločbi št. ... z dne 7. 12. 2006 in 26. 10. 2006 nezakoniti, zaradi česar se odpravita; zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da ima tožnica pravico do invalidske pokojnine od 1. 5. 2004 dalje; zavrnilo zahtevek, da je toženec dolžan s posebno odločbo odmeriti tožnici invalidsko pokojnino za pokojninsko dobo v Republiki Sloveniji 20 let 5 mesecev in 20 dni ter ji izplačati vse doslej zapadle zneske invalidske pokojnine od 1. 5. 2004 dalje do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsake posamične mesečne pokojnine, kot zavrnilo zahtevek, da je toženec dolžan tožnici povrniti stroške postopka (I. točka izreka). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je dokončna toženčeva odločba št. ... z dne 7. 12. 2006 pravilna in zakonita (II. točka izreka). Poleg tega je odločilo, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka (III. točka izreka).

Tožnica se je pritožila zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04) uporablja tudi v sporih pred socialnim sodiščem. Navaja, da je njen pooblaščenec že na prvem naroku glavne obravnave zaprosil za rok, v katerem bo predložil dokaz za dejstvo, da je vložila pravno sredstvo zoper toženčevo odločbo z dne 17. 6. 2005 (pravilno 15. 3. 2005). Sodišče prve stopnje takšnega dokaza ni izvedlo, saj je podalo vnaprejšnjo dokazno oceno, zaradi česar je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Prepoved vnaprejšnje dokazne ocene izhaja iz ustavne pravice do kontradiktornega postopka po določbi 22. člena Ustave RS. Hkrati to predstavlja obstoj bistvene postopkovne kršitve iz določbe 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj ji je bila odvzeta možnost vsebinskega obravnavanja pred sodiščem. V primeru vabila z dne 6. 4. 2009 ni šlo za vabilo stranki za zaslišanje na naroku. V kolikor bi sodišče prve stopnje želelo že na prvem naroku za glavno obravnavo izvesti dokaz z njenim zaslišanjem, bi jo moralo temu ustrezno pravilno vabiti. Ker to ni storilo, je zmotno štelo, da se naroka neupravičeno ni udeležila. Na zaslišanju bi lahko pojasnila resnično dejansko stanje glede vložitve pravnega sredstva. Poleg tega sodišče prve stopnje ni pravilno izvajalo postopka, saj ni izvedlo dokaza z vpogledom v upravni spis. Takšen dokaz je predlagal toženec v odgovoru na tožbo. Sodišče prve stopnje je tako kršilo njene pravice do enakosti orožij v predmetnem sporu ter ustavno pravico do poštenega postopka pred sodiščem. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da zahtevkom v celoti ugodi oz. podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere opozarja pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na tožničine pritožbene navedbe še odgovarja.

Tudi po ugotovitvi pritožbenega sodišča je toženec z izpodbijanim odločbama z dne 7. 12. 2006 in 26. 10. 2006 pravilno zavrgel zahtevo tožnice za priznanje pravice do invalidske pokojnine iz naslova zavarovalne dobe, ki je bila že upoštevana pri njeni upokojitvi v Republiki Srbski. Glede tega je pomembno, da je bilo o isti stvari že pravnomočno odločeno s toženčevo odločbo z dne 15. 3. 2005, saj se dejansko stanje in pravna podlaga zadeve, na katero je tožnica opirala svojo zadnjo zahtevo, ni v ničemer spremenila. Iz teh razlogov je bila tako nedopustna ponovna uvedba takšnega postopka, zaradi česar je imel toženec v skladu z določbo 4. točke 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 in spremembe) vso pravno podlago za zavrženje tožničine zahteve.

Neutemeljena je pritožba, da tožnici zaradi nepravilnega vabljenja ni bila omogočena udeležba na naroku glavne obravnave dne 7. 5. 2009. Stranka prosto odloča, ali bo opravljala procesna dejanja sama ali pa si bo postavila pooblaščenca. Vendar ne glede na to, da ima stranka pooblaščenca, lahko sodišče od nje zahteva, da se na naroku izjavi o dejstvih, ki jih je potrebno ugotoviti v sporu. Tudi sicer sme stranka, ki jo zastopa pooblaščenec, vselej priti pred sodišče in dajati izjave poleg pooblaščenca (1. in 2. odstavek 86. člena ZPP). Namen takšne izjave je v tem, da sodišče izve, kaj je med strankama dejansko sporno. Navedbe, ki jih glede tega poda stranka, predstavljajo izjavo volje. Če pa se sodišče odloči, da bo zaslišalo stranko v dokazne namene, o čemer jo posebej povabi, predstavlja njena izpovedba izjavo vednosti, ki ima dokazno vrednost.(1). Seveda pa je v prosti odločitvi sodišča, če bo izvedlo dokazovanje z zaslišanjem strank (257. člen ZPP v zvezi s 213. členom ZPP).

Iz podatkov v spisu je razvidno, da je tožnica tako v tožbi kot v pripravljalni vlogi poleg izvedbe listinskih dokazov predlagala tudi zaslišanje strank. Glede na zgoraj obrazloženo načelo proste presoje dokazov je imelo sodišče prve stopnje vso podlago, za odločitev, katere dokaze bo izvedlo v sporu. Na strani tožeče stranke je na narok glavne obravnave dne 7. 5. 2009 pravilno vabilo tožničinega pooblaščenca, kar je v skladu z določbo 137. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se očitno ni odločilo, da bi v sporu zaslišalo tudi tožnico kot stranko, saj je imelo vse razloge za sprejem sodbe v predloženih listinskih dokazih. Če bi smatralo za potrebno pridobiti tudi tožničino izpovedbo, bi lahko tožnico posebej povabilo. Zato pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje pravilnosti postopka, ki ga je tako glede vabila strank kot naroka glavne obravnave opravilo sodišče prve stopnje. Takšna ugotovitev se nanaša tudi na pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z vpogledom v upravni spis. Iz zapisnika o naroku glavne obravnave dne 7. 5. 2009 je namreč razvidno, da je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku vpogledalo in prebralo listine v spisu, glede tega pa se smatra tako sodni spis kot priloge, ki predstavljajo tudi toženčev upravni spis.

Stranka lahko opravlja postopkovna dejanja pred sodiščem sama ali pa si v ta namen pridobi pooblaščenca. Tako ima pooblaščenec pravico do zastopanja na podlagi pogodbe oz. dogovora z zastopancem, glede česar nastanek in obseg pravice zastopanja opredelita v pooblastilu, ki predstavlja ureditev notranjega razmerja med pooblaščencem in zastopancem. Vendar pa pooblaščenec lahko uveljavlja strankine pravice v razmerju do tretjega le na podlagi pooblastila, to je do sodišča oz. do nasprotne stranke, da procesna dejanja pooblaščenca sprejmeta tako, kot da bi jih opravil samo pooblastitelj. Pritožbeno sodišče je z ugotovljenimi razlogi odgovorilo na navajanje tožničinega pooblaščenca v pritožbi, da je njegovo obvestilo tožnici o razpisanem naroku glavne obravnave prevzela napačna oseba, saj gre pri takšnem pooblaščenčevem informiranju zgolj za notranji odnos med pooblaščencem in stranko, ki v ničemer ne vpliva na razmerje do tretjega, v konkretnem primeru do sodišča prve stopnje, ki je v sporu pravilno izvedlo postopek in razsodilo.

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).

(1) Jože Juhart, Pravdni postopek, komentar, leto 1974 - stran 122. (2) Jan Zobec, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, leto 2006 1. knjiga - stran 361 - 363.