Jedro

Tožena stranka je bila upravičena zavreči tožničino ponovno zahtevo tako v primeru, če je tožnica uveljavljala varstvo pravic zoper prvo odločitev, ker se v tem primeru (če postopek še ni končan), upravni postopek o isti upravni zadevi še vodi, kakor tudi v primeru, da ustreznega varstva ni uveljavljala in je tako že izdana zavrnilna (pravnomočna) odločba.

Tožena stranka je upravni spis predložila v izvirniku in bi tožnica lahko zahtevala, da ga pregleda, vendar tega ni storila. Zato sodišču ni mogoče očitati kršitve tožničine pravice do enakosti orožij v tem sporu.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke, št. 7013576 z dne 7. 12. 2006 in iste opravilne številke z dne 26. 10. 2006, za priznanje pravice do invalidske pokojnine, za odmero pokojnine in za izplačilo doslej zapadlih zneskov pokojnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ugotovilo je, da je tožena stranka tožničino zahtevo za odmero pokojnine utemeljeno zavrgla na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP, Ur. l. RS št. 80/99 in naslednji), ker je bilo o tožničini pravici že pravnomočno odločeno z odločbo z dne 15. 3. 2005. 2. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo. Presodilo je, da je imelo sodišče prve stopnje dovolj dokazov za sprejem odločitve in da se za dokaz z zaslišanjem tožnice ni odločilo. Vpogledalo pa je v upravni spis, ki je v sodnem spisu priloga tožene stranke.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga pravočasno revizijo tožnica, ki uveljavlja „oba revizijska razloga“. Navaja, da sta sodišči bistveno kršili določbe pravdnega postopka, ker sta ugotovitev, da tožnica zoper sklep tožene stranke z dne 17. 6. 2005 ni uveljavljala varstva pravic, sprejeli na podlagi vnaprejšnje dokazne ocene. Tožničin pooblaščenec je na naroku z dne 7. 5. 2009 predlagal zaslišanje tožnice in zaprosil za rok, v katerem bo predložil pisno dokazilo o tem, vendar sodišče predlogu ni ugodilo. To po mnenju revizije predstavlja absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) in kršitev ustavne pravice do kontradiktornega postopka. Dokazni predlog z zaslišanjem tožnice ne bi smel biti zavrnjen zato, ker naj bi bila tožnica na narok vabljena, pa ni prišla, saj ni bila vabljena z vabilom stranki na zaslišanje. Sicer pa niti vabila na narok tožnica ni prejela, ker je bilo vročeno napačni osebi, kar je na naroku pooblaščenec pojasnil. Revizija sodišču očita tudi, da je oprlo odločitev na dokaze, ki jih ni izvedlo, saj je vpogledalo le v listine v spisu; med te upravnega spisa ni mogoče šteti, saj morajo biti priloge v spisu vložene v zadostnem številu za sodišče in za nasprotno stranko, to pa ni bilo storjeno. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (371. člen ZPP). Po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

6. Revizija očita sodišču druge stopnje kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, kadar stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Sodna praksa je s široko razlago te določbe kot bistveno kršitev opredelila tudi primere, ko sodišče neupravičeno ne izvede dokaza, ki ga je v podkrepitev svojih trditev predlagala katera od strank. V spornem primeru je tožničin pooblaščenec kot dokaz, da je uveljavljala varstvo pravic v zvezi s sklepom tožene stranke z dne 17. 6. 2005, predlagal zaslišanje tožnice, in sicer na naroku z dne 7. 5. 2009. Sodišče prve stopnje je dokazni predlog kot nepotreben zavrnilo, v obrazložitvi sodbe pa zapisalo, da „sodnega varstva ni mogla vložiti“, ker je zoper takšen sklep v zakonu predvidena pritožba, in da do konca obravnave ni predložila dokaza o uveljavljanju varstva pravic v zvezi s tem sklepom, češ da je bila na glavno obravnavo vabljena, pa se vabilu ni odzvala. S tem dejansko ni razčistilo vprašanja, če in kakšno varstvo je tožnica uveljavljala v zvezi s sklepom o zavrženju pritožbe z dne 17. 6. 2005. Če bi bilo to dejstvo odločilno, bi bila očitana kršitev podana. Prvič zato, ker tožnici ni mogoče očitati, da do konca glavne obravnave ni predložila dokaza o uveljavljanju varstva pravic, saj je izvedbo dokaza predlagala, sodišče pa predlogu ni ugodilo. Drugič pa zato, ker njena odsotnost z glavne obravnave ni mogla biti razlog, da sodišče dokaza ni izvedlo, saj na narok ni bila vabljena z vabilom stranki na zaslišanje in torej na posledice izostanka z naroka, na katerem naj bi bila zaslišana, ni bila opozorjena.

7. Vendar pa je o navedeni bistveni kršitvi mogoče govoriti le, če stranka ni imela možnosti v postopku dokazati kakšnega odločilnega dejstva. Nesmiselno bi bilo kot kršitev šteti vsako zavrnitev predlaganih dokazov, torej tudi dokazov, ki za odločitev niso pomembni. Zato očitana bistvena kršitev ni podana, čeprav sodišče prve stopnje tožnice ni zaslišalo.

8. Dejstvo, ali je tožnica uveljavljala kakršnokoli varstvo (sodno ali varstvo v skladu s tretjim odstavkom 240. člena ZUP) zoper sklep o zavrženju njene pritožbe zoper odločbo tožene stranke z dne 15. 3. 2005 (s katero je bila zavrnjena zahteva za priznanje in odmero invalidske pokojnine), za odločitev v tem sporu ni odločilna. V tem sporu tožnica izpodbija sklep tožene stranke z dne 26. 10. 2006, s katerim je bila zavržena njena zahteva za priznanje pravice iz invalidskega zavarovanja, in sicer na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, ter odločbo tožene stranke o zavrnitvi pritožbe zoper ta sklep.

9. Po 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP organ s sklepom zahtevo zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali če je o njej že bilo pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Na podlagi te določbe je bila torej tožena stranka upravičena zavreči tožničino ponovno zahtevo tako v primeru, če je tožnica uveljavljala varstvo pravic zoper prvo odločitev, ker se v tem primeru (če postopek še ni končan), upravni postopek o isti upravni zadevi še vodi, kakor tudi v primeru, da ustreznega varstva ni uveljavljala in je tako že izdana zavrnilna (pravnomočna) odločba.

10. Tudi druga uveljavljana kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Sodišče naj bi jo zagrešilo, ker je odločitev oprlo na upravni spis, v katerega naj bi med postopkom ne vpogledalo. Sodišče prve stopnje je na naroku z dne 7. 5. 2009 res sprejelo površen dokazni sklep: „vpogledajo in preberejo se listine v spisu“ in ni navedlo konkretnih listin, ki so bile za odločitev pomembne. Vendar pa so v tem sklepu zajete vse listine, ki so bile v spisu, vključno z upravnim spisom, ki je skupek listin, vloženih v spis kot priloga tožene stranke. Upravni spis je tožena stranka priložila odgovoru na tožbo z dne 13. 2. 2007, in sicer v izvirniku. Po prvem odstavku 106. člena ZPP se morajo sicer vloge, ki jih je treba izročiti nasprotni stranki, izročiti sodišču v toliko izvodih, kolikor jih je treba za sodišče in nasprotno stranko, ter v taki obliki, da jih sodišče lahko vroči. To velja tudi za priloge. Izjema pa so vloge v izvirniku. Če stranka priloži listino v izvirniku, jo sodišče obdrži, nasprotni stranki pa dovoli, da jo pregleda (drugi odstavek 107. člena ZPP). Tožena stranka je upravni spis predložila v izvirniku in bi tožnica lahko zahtevala, da ga pregleda, vendar tega ni storila. Zato sodišču ni mogoče očitati „samovoljnega vpogleda v dokumentacijo pri toženi stranki“ in tudi ne kršitve tožničine pravice do enakosti orožij v tem sporu.

11. Očitek zmotne uporabe materialnega prava je pavšalen, saj tožnica ne navaja, katero materialnopravno določbo naj bi sodišče druge stopnje uporabilo zmotno oziroma je ni uporabilo. Pod tem očitkom revizija navaja domnevne kršitve pravdnega postopka v zvezi z vabljenjem na narok, česar pa ni mogoče šteti za zmotno uporabo materialnega prava. Tudi v tem primeru namreč vsebinsko gre za očitek bistvene kršitve, na katerega pa je revizijsko sodišče že odgovorilo.

12. Ker niso podani z revizijo uveljavljani razlogi, jo je Vrhovno sodišče v skladu s 378. členom ZPP zavrnilo.