Jedro

Zakon daje pravico zahtevati objavo popravka na vsako objavljeno obvestilo, s katerim sta bila prizadeta pravica in pravni interes posameznika, ne glede na to, ali je bilo sporno obvestilo kasneje dopolnjeno ali spremenjeno. Tej zakonski dolžnosti se odgovorni urednik ne more izogniti tako, da naknadno, v obliki novega članka ali prispevka, objavi informacije, ki se deloma ali v celoti pokrivajo z vsebino zahtevanega popravka.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se v I. točki izreka spremeni tako, da se pritožba tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje, v II. točki izreka sodbe sodišča druge stopnje pa se spremeni tako, da je tožena stranka dolžna sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 428,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je v I. točki izreka ugodilo zahtevku tožnika za objavo popravka za članek, ki je bil 19. 1. 2016 objavljen na spletni strani Slovenske tiskovne agencije (STA) z naslovom: »Delo: Pri predsedniku A. našli sadike konoplje«, in sicer je toženki naložilo, da v roku 48 ur objavi popravek z naslovom: „Ne drži, da so kriminalisti med hišno preiskavo na D. domu naleteli na večjo količino rastlin prepovedane konoplje.“ V drugi točki izreka je sodišče odločilo, da je toženka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 976,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Višje sodišče je pritožbi toženke ugodilo in v I. točki izreka sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo. V II. točki izreka pa je odločilo, da je tožnik dolžan toženki povrniti pravdne stroške, vključno s pritožbenimi, v znesku 924,88 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Revizijo vlaga tožnik zaradi kršitve materialnega prava, ki jo je zagrešilo drugostopenjsko sodišče, in predlaga, da Vrhovno sodišče spremeni sodbo drugostopenjskega sodišča tako, da pritožbo toženke zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, toženki pa naloži plačilo pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V reviziji utemeljuje, da je kot prizadeta oseba reagiral z zahtevkom za objavo popravka na spletni članek, objavljen 19. 12. 2015, ne pa tudi na njegovo naknadno dopolnitev, ki je nastala na podlagi odziva tretje osebe. Objavljen popravek se pokaže v povsem drugačnem pomenu, če ga zahteva prizadeta oseba, kot če ga zahteva oseba, ki s spornim obvestilom ni prizadeta ali pa je z njim prizadeta drugače, zato v konkretnem primeru ne gre za »formalno ali obličnostno« uveljavljanje pravice do popravka. Drugačno razumevanje bi pomenilo, da mora prizadeta oseba pred oddajo zahtevka za objavo popravka preveriti, ali je bilo sporno obvestilo na kakršenkoli način dopolnjeno. Spornega obvestila naknadno ni mogoče dopolnjevati na način, da bi tako dopolnjevanje prizadeti osebi odvzelo pravico do popravka. Sodna praksa, na katero se sklicuje višje sodišče, ureja povsem drug primer, tam je šlo za besedno analizo popravka in ugotovitev, da njegovo besedilo ne ustreza zakonodajalčevi zahtevi po zanikanju spornega obvestila. V konkretnem primeru pa gre za povsem drug materialnopravni problem, in sicer napačno časovno in vsebinsko identifikacijo spornega obvestila. Spodnja premisa sodnega silogizma je sporno obvestilo in ne sporno obvestilo, ki je bilo kasneje komentirano oziroma dopolnjevano na pobudo tretje osebe.

4. Sodišče je revizijo vročilo toženki. Ta nanjo ni odgovorila.

5. Revizija je utemeljena.

6. Dejanske ugotovitve pravnomočne sodbe, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku): - na spletni strani STA je bil 19. 12. 2015 objavljen članek z naslovom: »Delo: Pri predsedniku A. našli sadike konoplje«; - istega dne je Združenje A. od toženke zahtevalo objavo prikaza nasprotnih dejstev oziroma popravka in odgovor na objavljeno informacijo na zgoraj omenjeni članek in posredovalo vsebino zahtevka za objavo; - istega dne je bil na spletni strani STA objavljen nov članek z naslovom: »V A. zanikajo, da bi kriminalisti pri D. našli konopljo.« Besedilo članka je bilo povzeto po zahtevi A. za objavo popravka oziroma kot odgovor na objavljeno informacijo, vendar ni bilo označeno kot popravek ali kot prikaz nasprotnih dejstev, niti ni bilo izrecno navedeno, na kateri članek se nanaša; - tožnik je dne 18. 1. 2016 na toženko naslovil zahtevo za objavo popravka na članek z dne 19. 12. 2015 z naslovom: »Delo: Pri predsedniku A. našli sadike konoplje« in zanikal dejstvi, da so pri predsedniku A. našli sadike konoplje in da so kriminalisti med hišno preiskavo na D.-jevem domu naleteli na še večjo količino rastlin prepovedane konoplje; - toženka je zahtevo za objavo popravka zavrnila, kot bistven razlog pa je navedla, da je STA še istega dne na zahtevo A. objavila navedbe, v katerih je zanikala zapis Dela, tožnikova zahteva za objavo popravka pa je vsebinsko enaka že objavljenim navedbam.

7. Prvostopenjsko sodišče je svojo odločitev, da je toženka dolžna objaviti tožnikov popravek, utemeljilo z naslednjimi dejstvi: 1) da je odgovorni urednik medija skladno z 31. členom Zakona o medijih (v nadaljevanju ZMed) popravek dolžan objaviti, razen v taksativno naštetih primerih, med katerimi ni okoliščine, da so bile konkretne informacije že objavljene med drugimi podanimi informacijami v drugem obsežnejšem prispevku in na zahtevo druge stranke; 2) da toženka na zahtevo A. ni objavila popravka, ampak nov samostojen avtorski članek, pri čemer se podane informacije niso nanašale le na tožnika, temveč na širše ozadje zadeve; 3) da ima vsaka prizadeta oseba pravico, da sama presodi kako in na kakšen način želi posredovati drugačne informacije v zvezi s sabo in ji te pravice ni mogoče odvzeti v primeru, da se objavi več informacij podobne ali iste vsebine; 4) da bi drugačno stališče pomenilo izničenje pravice do popravka.

8. Višje sodišče se je načeloma strinjalo s stališči sodišča prve stopnje, vendar je ocenilo, da v konkretnem primeru popravek, ki je bil objavljen istega dne, takoj za spornim obvestilom na pobudo A. z naslovom: »V A. zanikajo, da bi kriminalisti pri D.-ju našli konopljo«, v celoti zajel in tudi presegel to, kar želi doseči tožnik v tej pravdi. Sklicevalo se je tudi na sodbo Vrhovnega sodišča, iz katere izhaja stališče, da popravka ni mogoče dopustiti tedaj, ko bi to pomenilo zgolj obličnostno (formalnopravno) uresničevanje te pravice.

9. V obravnavani zadevi je revizijsko sporno le še vprašanje, ali je toženka z objavo novega članka, v katerem je objavila vsa dejstva oziroma informacije, ki jih z zahtevo za objavo popravka želi objaviti tožnik, izpolnila svojo obveznost po ZMed.

10. Pravica do popravka je ustavnega ranga, ki je uvrščena v poglavje o človekovih pravicah in svoboščinah. Podrobneje je urejena v ZMed, ki določa, da ima vsakdo pravico od odgovornega urednika zahtevati, da brezplačno objavi njegov popravek objavljenega obvestila, s katerim sta bila prizadeta njegova pravica ali interes, razen v taksativno naštetih izjemah iz 31. člena ZMed (odklonilni razlogi). Med njimi zakonodajalec ni predvidel možnosti, da bi odgovorni urednik lahko odklonil objavo popravka, če kasneje objavljen članek zajame vsebino popravka, ki ga želi objaviti prizadeta oseba. Zakon torej daje pravico zahtevati objavo popravka na vsako objavljeno obvestilo, s katerim sta bila prizadeta pravica ali pravni interes posameznika, ne glede na to, ali je bilo sporno obvestilo kasneje dopolnjeno ali spremenjeno. Tej zakonski dolžnosti se odgovorni urednik ne more izogniti tako, da naknadno, v obliki novega članka ali prispevka, objavi informacije, ki se deloma ali v celoti pokrivajo z vsebino zahtevanega popravka. Namen pravice do popravka je v tem, da ima vsaka fizična ali pravna oseba pravico odzvati se na informacijo, objavljeno v medijih, ki prikazuje netočna dejstva o njej in so z njo prizadete njene osebnostne pravice. Koncept pravice do popravka zajema dva vidika: 1) zagotavljanje celovite in uravnotežene podobe dogajanja (v tem okviru zlasti varovanje interesa javnosti po objektivni in vsestranski informiranosti) ter 2) uresničevanje posameznikove pravice do varstva dobrega imena, časti in zasebnosti in s tem tudi ustavno varovane pravice do zasebnosti.

(1)

Če je prvi namen pravice do popravka z objavo naknadnega članka ali prispevka, ki zajema tudi informacije, ki jih s popravkom želi objaviti prizadeta oseba, še mogoče izpolniti, drugega s takim načinom informiranja ni mogoče izpolniti. Stališče, da prizadeta oseba nima pravice do popravka, kadar je vsebina njene zahteve za objavo popravka v celoti ali deloma povzeta v drugem, naknadno (ali predhodno) objavljenem članku ali prispevku, bi odprlo vrata možnim zlorabam, relativizaciji ali izvotlitvi pravice do popravka. S takšno naknadno objavo bi se namreč odgovorni urednik lahko izognil strogim zahtevam, ki mu jih v zvezi z objavo popravka nalaga zakonodajalec (da se mora popravek objaviti brez sprememb in dopolnitev, da mora biti objava označena kot popravek ali kot prikaz nasprotnih dejstev, da mora vsebovati ime prizadetega in navedbo, na kateri članek oziroma oddajo se nanaša ipd.). Objava zahtevanih informacij v novem članku ali prispevku, čeprav so po vsebini enake informacijam iz zahtevanega popravka, zagotovo niso ekvivalentne popravku, kot ga predvideva zakon. Prav za tako situacijo je šlo v obravnavanem primeru. Informacije, ki jih tožnik želi objaviti v popravku, so bile v mediju sicer objavljene, vendar ne na način, kot ga predvideva ZMed. Glede na ustavno in zakonsko izhodišče ter pojasnjene razloge, gre pritrditi stališču prvostopenjskega sodišča in revidenta, da je bila toženka, ne glede na to, da je po objavi spornega prispevka, objavila še nov prispevek z informacijami, ki jih v popravku želi objaviti tožnik, dolžna objaviti tožnikov popravek.

11. V zadevi II Ips 154/2015, na katero se sklicuje višje sodišče, je Vrhovno sodišče zapisalo, da uresničevanje pravice do popravka (40. člen Ustave) posega v svobodno uredniško politiko medijev in s tem v svobodo novinarskega izražanja (39. člen Ustave), posredno pa tudi v svobodno gospodarsko pobudo (74. člen Ustave) izdajatelja medija. Ker torej izvrševanje pravice do popravka nujno trči ob nasprotne ustavne pravice, je treba med kolidirajočimi pravicami vzpostaviti ustrezno ravnovesje (15. člen Ustave). Logičen sklep, ki iz tega izhaja, je, da popravka ni mogoče dopustiti tedaj, ko bi to pomenilo zgolj obličnostno (formalnopravno) uresničenje te pravice. Konkretizacija opisanega merila pa je na zakonodajni ravni podan v odklonilnih razlogih iz prvega odstavka 31. člena ZMed. V citirani zadevi Vrhovnega sodišča zahtevani popravek ni zanikal navedb spornega obvestila in je bil podan odklonilni razlog iz druge alineje prvega odstavka 31. člena ZMed. Obravnavani primer se od citiranega v bistvenem razlikuje v tem, da odklonilnega razloga iz prvega odstavka 31. člena ZMed ni. Kot je bilo pojasnjeno že zgoraj, okoliščina, da je kasneje objavljeno besedilo v celoti ali deloma zajelo vsebino zahtevanega popravka, odgovornega urednika ne razbremeni dolžnosti, da popravek, ki sicer izpolnjuje vse zakonske pogoje, tudi objavi.

12. Ker je revizijsko sodišče spremenilo sodbo sodišča druge stopnje tako, da je vzpostavilo sodbo sodišča prve stopnje, je moralo odločati o stroških pritožbenega in revizijskega postopka. Glede na uspeh z revizijo, ki pomeni zavrnitev pritožbe toženke s potrditvijo sodbe sodišča prve stopnje, tako tožniku ni treba plačati pravdnih stroškov toženke, stroškovna obveznost toženke v zvezi s prvostopnimi stroški tožnika pa ostaja takšna, kot je določena z odločbo sodišča prve stopnje. Tožniku stroški v pritožbenem postopku niso nastali, v celoti pa mu je bilo treba priznati revizijske stroške. Priznani so mu v skladu z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 2/2015) in taksno tarifo št. 21 v zvezi s št. 18, in sicer 750 točk za revizijo, materialni stroški in 22 % DDV, skupaj 428,38 EUR.

(1) L. Šturm, Komentar Ustave Republike Slovenije, Dopolnitev - A, Založba FDŠ, 2011, str. 641.