Jedro

Delavcu, ki da odpoved, delovno razmerje sicer preneha po izteku odpovednega roka, vendar pa se o skrajšanju odpovednega roka z delodajalcem lahko sporazume. Za pristanek delodajalca k skrajšanju odpovednega roka se šteje tudi zaključena delovna knjižica na dan, ki ga predlaga delavec, ki je dal odpoved.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranke same krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka A.A. dolžan tožeči stranki plačati 8.172,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 2. 2014 dalje do plačila, vse v roku 8 dni, pod izvršbo (I./1 točka). Zavrnilo je tudi zahtevek, da je tožena stranka A.A. dolžan tožeči stranki povrniti pravdne stroške v roku 8 dni od izdaje sodbe sodišča prve stopnje z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka dalje, vse v roku 8 dni pod izvršbo (I./2 točka). Prav tako je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka B.B. dolžan tožeči stranki plačati 10.320,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 2. 2014 do plačila, vse v roku 8 dni, pod izvršbo (I./3 točka). Zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka B.B. dolžan tožeči stranki povrniti vse pravdne stroške v roku 8 dni od izdaje sodbe sodišča prve stopnje z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka dalje, vse v roku 8 dni pod izvršbo (I./2 točka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna prvotoženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 3.570,55 EUR in drugotoženi stranki pravdne stroške v znesku 3.882,02 EUR, vse v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka dalje do plačila (II. točka).

2. Tožeča stranka vlaga pravočasno pritožbo in navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da je med pravdnimi strankami obstajal sporazum o tem, da tožencema delovno razmerje traja do 28. 2. 2011 in da s 1. 3. 2011 preneha, pri čemer naj bi prišlo do sporazuma o skrajšanju odpovednega roka, sodišče pa je ocenilo, da je delovno razmerje prenehalo z dnem, ko sta bila toženca odjavljena iz delovnega razmerja. Iz razloga, ker sta toženi stranki vedeli, da sta storili hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, sta tudi podali odpovedi pogodb o zaposlitvi. Kljub ponujeni odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožeča stranka skušala s toženima strankama skleniti sporazum, v katerem bi se dogovorili za končanje začetih poslov in primopredajo poslov. Slednje med pravdnimi strankami ni bilo sporno, temveč je sporno, ali je do sklenitve sporazuma dejansko prišlo, kot sta trdili toženi stranki in jima je sodišče v celoti sledilo. Toženi stranki sta 1. 3. 2011 predlagali sporazumno prenehanje pogodbe o zaposlitvi, od tega datuma dalje pa sploh nista prišli več na delo. Datum prenehanja delovnega razmerja ni bil sporazumno dogovorjen, temveč samovoljno izsiljen s strani toženih strank. Posli tožene stranke so ostali nedokončani, saj zaradi kratkega časa od 19. 2. 2011 oziroma 21. 2. 2011 pa do 1. 3. 2011 ni prišlo do primopredaje poslov. Tožeča stranka je bila prisiljena najeti zunanje izvajalce. Toženi stranki in C.C. so imeli več razgovorov v zvezi s tem, kako bi uredili medsebojno razmerje. Toženi stranki navajata, da naj bi jima tožeča stranka ponudila vsiljene pogoje glede primopredaje poslov, v ta namen se sklicujeta na predlog izvensodne poravnave z dne 7. 3. 2011. Toženi stranki sta tisti, ki sta samovoljno prepustili začete posle pri tožeči stranki. Tožeča stranka kot delodajalec je imela pravico (in ne dolžnost) odpovedati pogodbo o zaposlitvi toženima strankama in če se kljub kršitvam za odpoved ni odločila, s tem ni mogoče prevaliti bremena škode, ki ji je nastala s protipravnim ravnanjem tožencev, nanjo. Toženi stranki sta navajali, da sta pri tožeči stranki poslovali zgolj v ustni obliki in šteli, da zaradi tega ni bilo potrebno pridobiti pisnega soglasja v smislu 37. člena ZDR, prav tako sta očitno menili, da jima ni bilo potrebno pridobiti pisnega soglasja tožeče stranke za sporazumno prenehanje pogodbe o zaposlitvi. Da datum prenehanja delovnega razmerja med strankami ni bil usklajen, izhaja iz samih navedb tožencev. Tožeča stranka je pravočasno predlagala zaslišanje tedanjih sodelavcev, ki bi vedeli izpovedati, da datum 1. 3. 2011 ni bil sporazumno dogovorjen kot datum prenehanja delovnega razmerja. Vedeli pa bi tudi izpovedati o težki situaciji v podjetju, ki je nastala po tem, ko tožencev ni bilo več na delo. Tožeča stranka ni imela na razpolago pravnega sredstva, da doseže, da bi toženi stranki prisilili, da bi prihajali na delo. Tožeča stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Toženi stranki podajata odgovor na pritožbo in v celoti prerekata pritožbene navedbe tožeče stranke ter pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Direktor C.C. je povedal, da je toženca iz zavarovanj odjavil z dnem 28. 2. 2011, ko sta delavca še zadnji dan delala. Povedal je tudi, da ne ve, kakšen odpovedni rok naj bi delavca sploh zavezoval, povedal pa je še, da je predloga izvensodnih poravnav pripravil njegov odvetnik, ki je datum prenehanja delovnega razmerja (1. 3. 2011) zapisal na podlagi posvetovanj z njim. C.C. je tudi povedal, da delavcev nikoli ni pozval, naj se vrneta nazaj na delo in zaključita projekte, povedal je tudi, da plač za čas domnevnega odpovednega roka delavcema ni plačal. Tako je več kot jasno, da je delovno razmerje med pravdnimi strankami prenehalo sporazumno dne 1. 3. 2011 in je prišlo do sporazumnega skrajšanja odpovednega roka, saj je delodajalec delavca sam odjavil iz obveznih zavarovanj, ni jima več plačeval plač, z datumom 1. 3. 2011 pa se je tudi sam strinjal, ko pa je sam med strankami očitno usklajen datum zapisal v osnutek izvensodnega dogovora. Toženi stranki sta povedali, da je bil datum med pravdnimi strankami usklajen in sicer je šlo za skrajšanje odpovednega roka. Navajanje v pritožbi, kdaj naj bi delodajalec odkril domnevno konkurenčno delo tožencev, je brezpredmetno in nenazadnje neresnično, saj je s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da temu ni tako. Tožeča stranka ponavlja navedbe, ki se tičejo konkurenčne prepovedi, vprašanje konkurenčne prepovedi pa je že pravnomočno rešeno v korist toženih strank v postopku Pd 84/2011. Listina (osnutek izvensodne poravnave) izkazuje tudi dogovorjen datum prenehanja delovnega razmerja, saj je to potrdil tudi delodajalec, ko je dne 15. 4. 2015 povedal, da je datum prenehanja delovnega razmerja na dan 1. 3. 2011 določil sam, kot to izhaja tudi iz zaslišanja tožencev. Če tožeča stranka zatrjuje, da bi toženi stranki morali delati v času odpovednega roka, bi jima morala za ta čas plačati plače in prispevke ter druge dajatve iz dela, pa tega ni storila. V postopku Pd 13/2015 in pred tem že v postopku Pd 84/2011 je bilo nesporno ugotovljeno, da delodajalec delavcema nikoli ni dal v podpis niti pogodb o zaposlitvi in je z delavci občeval izključno ustno. Toženi stranki sta bili pripravljeni pomagati pri dokončanju projektov iz spoštovanja do prejšnjega direktorja pok. D.D., da projektov nista dokončala, pa je izključno posledica tožeče stranke, ki je zahtevala priznanje odškodninske odgovornosti, brez slednjega pa se o dokončanju projektov ni želela dogovarjati. Toženi stranki priglašata pritožbene stroške postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ter je ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje.

6. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku odločalo še o plačilu odškodnine za prvotoženca A.A. v višini 8.172,00 EUR in drugotoženca B.B. v višini 10.320,00 EUR in tožbena zahtevka zavrnilo. Sodišče je ugotovilo, da se je tožeča stranka z obema tožencema pogajala glede sporazuma, v katerem bi bilo določeno, kdaj bo tožencema prenehalo delovno razmerje in pri tem vpogledalo tudi v izvensodni poravnavi za oba toženca, ki sicer nista bili podpisani. Iz izvedenih dokazov izhaja, da sta obe toženi stranki in sicer A.A. dne 25. 2. 2011, B.B. pa dne 21. 2. 2011 tožeči stranki predlagali sporazumno prekinitev delovnega razmerja z dnem 1. 3. 2011. Ugotovljeno je bilo tudi, da je tožeča stranka obe toženi stranki odjavila iz delovnega razmerja z datumom 28. 2. 2011, kot to izhaja iz potrdila o prijavi - odjavi tožene stranke za A.A., za toženo stranko B.B. pa to med strankama sicer ni bilo sporno.

7. Delavcu, ki da odpoved, delovno razmerje sicer preneha po izteku odpovednega roka, vendar pa se o skrajšanju odpovednega roka z delodajalcem lahko sporazume. Za pristanek delodajalca k skrajšanju odpovednega roka se šteje tudi zaključena delovna knjižica na dan, ki ga predlaga delavec, ki je dal odpoved. Takšno stališče je zavzelo že Višje delovno in socialno sodišče v zadevi Pdp 234/2003 z dne 20. 1. 2005. Tako ni mogoče slediti pritožbenemu ugovoru tožeče stranke, da je bila prisiljena pristati na prenehanje delovnega razmerja, to ne izhaja niti iz izvedenih dokazov, tožeča stranka je oba delavca namreč odjavila iz zavarovanja z dnem, ki sta ga delavca sama predlagala, pri čemer jima tudi ni izplačevala plače od 1. 3. 2011, to je od odjave iz delovnega razmerja dalje.

8. Ob tem pa pritožbeno sodišče tudi posebej navaja, da tožeča stranka niti ni dokazala, kakšen bi bil odpovedni rok po pogodbah o zaposlitvi za oba toženca, po eni strani je direktor tožeče stranke navajal, da so pogodbe o zaposlitvi bile podpisane, vendar jih tožeča stranka v postopku do konca glavne obravnave v ponovljenem postopku ni predložila, hkrati pa je tudi direktor C.C. povedal, da ne ve, kakšen bi bil odpovedni rok za obe toženi stranki, torej tožeča stranka niti ni zadostila trditvenemu bremenu, tako da bi sodišče prve stopnje lahko njen tožbeni zahtevek že na podlagi navedenega dejstva zavrnilo kot neutemeljen.

9. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

10. Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranke same krijejo svoje stroške pritožbenega postopka in sicer tožeča stranka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela, toženi stranki pa iz razloga, ker njun odgovor na pritožbo ni v ničemer prispeval k rešitvi predmetne zadeve. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena v povezavi s 154. členom in 155. členom ZPP.