Jedro

Pri izvedenih pričah gre za dejanski položaj, ko osebe, za katere je verjetno, da bi mogle kaj povedati o kaznivem dejanju in storilcu ter o drugih pomembnih okoliščinah, hkrati razpolagajo s strokovnimi znanji, ki jih sodišče sicer potrebuje za ugotovitev ali presojo kakšnega pomembnega dejstva in ko zato običajno odredi izvedenstvo.

Razlika med (absolutnimi) bistvenimi kršitvami določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in (relativnimi) bistvenimi kršitvami tega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP je ta, da se v primeru prvih dejanska ali pravna nepravilnost sodbe domnevata, v primeru drugih pa ju je treba ugotavljati. Zadnje je brez vsebinske obrazložitve kršitve in njenega vpliva na pravilnost sodbe praktično nemogoče.

Izrek

I.Pritožbi zagovornice obd. se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločbi o varnostnem ukrepu razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne v novo sojenje.

II. V ostalem se pritožba obdolženčeve zagovornice, pritožbe okrožne državne tožilke, obdolženčevega zagovornika in obdolženega pa v celoti zavrnejo kot neutemeljene in v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obd. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja po drugem odstavku 184. člena KZ ter mu po istem zakonskem določilu izreklo kazen 1 leto in 6 mesecev zapora. Po 67. členu KZ je bil obdolženemu izrečen še varnostni ukrep prepovedi opravljanja poklica profesorja za čas dveh let od pravnomočnosti sodbe, pri čemer se čas prestan v zaporu ne všteje v čas trajanja tega ukrepa. Končno, po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) mora obdolženi plačati stroške kazenskega postopka od 1. do 6. točke in iz 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

Zoper sodbo so se pritožili: - okrožna državna tožilka zaradi odločbe o kazenski sankciji s predlogom, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženemu izreče višjo zaporno kazen; - obdolženčeva zagovornica zaradi kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kot je zapisala, zaradi kršitve 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) ter 14., 22., 29. in 35. člena Ustave Republike Slovenije (Ustava) s predlogom, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma podrejeno, da isto sodbo spremeni tako, da obdolženega obtožbe oprosti; - obdolženčev zagovornik zaradi vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; - obdolženi, zaradi vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo „razveljavi ter ga obtožbe oprosti“.

Obdolženčeva zagovornica je v danem roku svojo pritožbo dopolnila še z izjavama H. in T. in ista je odgovorila na pritožbo okrožne državne tožilke s predlogom, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne.

Po zahtevi je pritožbeno sodišče o seji pravilno obvestilo obdolženčevo zagovornico, zagovornika ter obdolženega, po uradni dolžnosti pa še višjega državnega tožilca. Seje, ki je bila po 295. členu ZKP tajna, se je udeležil le slednji, zato je bila ta opravljena po četrtem odstavku 378. člena ZKP.

Pritožbeni preizkus je pokazal naslednje: Strinjati se je z obdolženčevo zagovornico, da sodba nima razlogov o odločbi o varnostnem ukrepu. Na 14. strani sodbe je namreč navedeno le, da je bil obdolženemu po 67. členu KZ izrečen varnostni ukrep prepovedi opravljanja poklica za čas dveh let, ne pa tudi, zakaj je bilo to storjeno. Ker je odločba o varnostnem ukrepu sestavni del izreka sodbe, mora imeti enako kot ostali njegovi deli razloge. V nasprotnem, se pravi tudi v konkretnem primeru je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je drugače kot z (delno) razveljavitvijo sodbe ni bilo mogoče odpraviti (prvi odstavek 392. člena ZKP).

Glede ostalega so se pritožbe izkazale kot neutemeljene in jih je pritožbeno sodišče zavrnilo.

K pritožbi okrožne državne tožilke: Po pritožnici sodišče prve stopnje ni pravilno odmerilo kazni zapora zato, ker je dalo prevelik poudarek olajševalnim okoliščinam, hkrati pa ni upoštevalo oziroma vsaj v zadostni meri ne, da je bilo dejanje storjeno zoper 15 letno oškodovanko in z direktnim naklepom ter da je bil obdolženi nosilec posebnega položaja, da mu je bila oškodovanka zaupana in od njega odvisna.

Oškodovankina starost je v konkretnem primeru neločljivo povezana z ugotovljenimi posledicami storjenega kaznivega dejanja in je iz teh, v smislu posebne oteževalne okoliščine ne gre izločati. Ker je bilo kaznivo dejanje motivirano z zadovoljevanjem spolnih potreb, se direktni naklep izkaže kot edina možna krivdna oblika, s katero je bilo to dejanje storjeno, medtem ko gre pri obdolženčevem položaju, ob dejstvu, da pritožnica ni obrazložila njegove posebnosti nasproti ostalim osebam iz drugega odstavka 184. člena KZ za tako imenovano kvalifikatorno okoliščino, po kateri se ugotovljeno dejanje loči od njegove temeljne oblike iz prvega odstavka tega člena, in ki potemtakem ne more biti upoštevana še pri odmeri kazni. Sodišče prve stopnje je torej ugotovilo ter pravilno in v pravi meri ocenilo vse okoliščine s vplivom na odmero kazni, ki zato po višini ustreza teži dejanja in obdolženčevi krivdi (prvi odstavek 41. člena KZ).

K zagovorničini pritožbi: Čeravno ne izrecno, pritožnica z obrazložitvijo, da bi sodišče prve stopnje moralo izločiti izvedensko mnenje klinične psihologinje mag. H. kot „očitno pristransko“ in nezakonito, uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Ta je podana tedaj, ko se sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ali na dokaz, na katerega se po določbah Zakona o kazenskem postopku ne sme opirati, ali na dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi takega nedovoljenega dokaza. Na uveljavljano kršitev je pritožbeno sodišče dolžno paziti tudi po uradni dolžnosti (1. točka prvega odstavka 383. člena ZKP). Ustavnih in zakonskih zapovedi, ki bi naj bile s pridobitvijo zgornjega izvedenskega mnenja kršene, pritožnica v nadaljevanju obrazložitve ne navaja, terjani preizkus pa jih ni potrdil in tako gre pri tem mnenju za dokaz, na katerega je sodišče prve stopnje sodbo smelo opreti.

Po pritožnici je izrek sodbe nerazumljiv, ker dejanje časovno ni natančno opredeljeno, ker niso opisana spolna dejanja in način oškodovankine priprave, da nekaj trpi ter končno še obdolženčeva zloraba položaja. V zvezi s prvim je treba opozoriti, da čas storitve ni znak kaznivega dejanja in ne okoliščina, od katere bi bila v obravnavanem primeru odvisna uporaba katerekoli določbe kazenskega zakonika (1. točka prvega odstavka 359. člena ZKP). Posebna natančnost, kot jo pri njegovi opredelitvi zahteva pritožnica, je zatorej odveč, še zlasti, ko v nadaljevanju izreka ni navedena nobena druga okoliščina, ki bi kazala, da je do dejanja prišlo v kateremkoli drugem delu dneva. Da gre pri poljubljanju na usta, lizanju po ustnicah, licih, ušesih in vratu, potem pri otipavanju lastnega spolovila z oškodovankino roko ter pri otipavanju oškodovankinega spolovila z roko preko spodnjic za opis spolnih dejanj, ne more biti nobenega dvoma. Jasno je tudi, da je priprava trpeti spolna dejanja z navedbo avtoritete v izreku sodbe v zadostni meri opisana, medtem ko je zloraba položaja z ozirom na njegovo vsebino ter opisana dejanja praktično samoumevna in dodatnega opisovanja ne potrebuje.

Izhajajoč iz pritožbene, mestoma ponavljajoče se obrazložitve glede zadnjih treh odločilnih dejstev, napadena sodba naj ne bi imela nobenih razlogov, kar pa ne drži. Ta dejstva so namreč zajeta v oškodovankini izpovedbi, ki jo je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe povzelo ter jo po eliminaciji notranjih neskladij glede nebistvenih okoliščin (6. stran sodbe) in po preizkusu z ostalimi dokazi v celoti sprejelo. Med preizkušenimi dokazi so bili tudi takšni, ki so obdolženega razbremenjevali, česar ne bi bilo mogoče izvedeti, če ne bi bilo tako na 12. in 13. strani sodbe obrazloženo. Podobno velja še za zavrnitev dokaznih predlogov, ki je po pritožbeni graji brez vsebinskih razlogov, medtem ko je po prebrani 3. in 4. strani sodbe jasno, da so ti navedeni pred ali po, sicer večkrat uporabljenemu izrazu („izvedba dokazov ne bi prispevala k razjasnitvi zadeve“), s čemer je bilo zahtevi iz sedmega odstavka 364. člena ZKP nedvomno zadoščeno.

Končno, pritožnica zatrjuje še nasprotja med izrekom sodbe ter razlogi sodbe glede obdolženčevega izvršitvenega ravnanja, ki ga ne konkretizira in nasprotje med razlogi ter vsebino listin in zapisnikov o izpovedbah prič, ki ga ne obrazloži in ki ju niti preizkus iz 1. točke prvega odstavka 383. člena ZKP ni potrdil. Uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP tako v nobenem izmed njenih segmentov ni podana.

Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje pritožničini razlagi 6. člena EKČP, 29. člena Ustave in 17. člena ZKP, vendar obenem ugotavlja, da sodišče prve stopnje nobene izmed teh zapovedi v smislu pravic obrambe ali nepravilne uporabe določb Zakona o kazenskem postopku ni kršilo (drugi odstavek 371. člena ZKP). Že zato, ker so bile vse tako imenovane obremenilne priče z izjemo R., katerega izpovedba je bila prebrana tudi s pritožničinim soglasjem (drugi odstavek 340. člena ZKP), neposredno zaslišane, in ker preprosto ni res, da ni bil zaslišan nobeden izmed oškodovankinih sošolcev – udeležencev ekskurzije na C., saj potemtakem vsaj izpovedbe priče M. ne bi smelo biti v sodnem spisu. Pritožnica se moti tudi tedaj, ko sodišču prve stopnje očita, da z zavrnitvijo dokaznih predlogov po zaslišanju prič K., J., N., potem po pridobitvi celotne zdravstvene dokumentacije za oškodovanko, ki je mimogrede ni nikoli specificirala in po pritegnitvi izvedenca pedopsihiatra, obdolženemu ni zagotovilo izvajanje dokazov v njegovo korist. Kot je znano, pravice obrambe niso absolutne in tako sodišča niso dolžna opraviti vsakega procesnega dejanja, ki ga stranke predlagajo. Če bi to morala storiti, bi bila prosta presoja dokazov iz 18. člena ZKP, kot ena izmed izpeljank pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave in neodvisnosti sodnikov iz 125. člena Ustave praktično odpravljena oziroma nadomeščena z zgodovinsko preseženo in očitno protiustavno vezano/za povedano dokazno presojo. Od tod v sodni praksi kazenskih sodišč že nekaj časa uveljavljana materialnopravna relevantnost predlaganega dokaza in stopnja verjetnosti, da bo s tem dokazom določeno dejstvo ugotovljeno (gl. denimo sodba Vrhovnega sodišča RS z dne 22.11.2002, opr. št. I Ips 28/2001), kot pogoja, ki morata biti izpolnjena, da bi sodišče posameznemu dokaznemu predlogu ugodilo. Z vidika obrambe je namreč šele tedaj mogoč dvom, ki bi zaradi domneve nedolžnosti lahko imel za posledico izrek oprostilne sodbe (prim. sodba Vrhovnega sodišča RS z dne 5.6.2008 opr. št. I Ips 118/2008) in je tako pravzaprav jasno, da sodišče dokaznega predloga, ki zahtevana pogoja izpolnjuje, ne sme zavrniti. Toda v obravnavanem primeru bi naj Kristjan Podbevšek posredno potrdil tisto, kar tako ali tako neposredno izhaja iz izpovedb prič A. in M., ki sta obdolženega razbremenjevala, J. in N. bi naj, isto kot H. in T. iz dopolnitve pritožbe, posredovali dejstva, ki niso odločilna oziroma je zveza s temi razmeroma šibka, zgodovina oškodovankine bolezni je v ključnih delih znana iz izpovedb prič dr. N. in dr. M., medtem ko je bila oškodovankina spolna zlorabljenost, ob ostalih dokazih, potrjena z mnenjem drugega izvedenca (kliničnega psihologa) od tistega, ki ga pritožnica šteje za najprimernejšega (pedopsihiatra). Ker so se torej predlagani dokazi nanašali na že posredovana dejstva, in ker je bila njihova materialnopravna relevantnost minimalna, zgornji dvom ni mogoč in zato sodišče prve stopnje izpostavljenim dokaznim predlogom ni bilo dolžno ugoditi.

Čemu so bili z zavrnitvijo dokaznih predlogov kršeni 14., 22. in 35. člen Ustave, pritožnica ni obrazložila, nadaljnja pritožbena obrazložitev v zvezi s to odločitvijo in pritožbena obrazložitev, s katero pritožnica na 19. strani pritožbe nakazuje na kršitev 23. člena Ustave, pa zadevata uveljavljani pritožbeni razlog iz 3. točke 370. člena ZKP, do katerega se bo pritožbeno sodišče posebej opredelilo.

V splošnem se je strinjati s pritožnico, da tako imenovanih izvedenih prič Zakon o kazenskem postopku ne pozna. Gre za dejanski položaj, ko osebe, za katere je verjetno, da bi mogle kaj povedati o kaznivem dejanju in storilcu ter o drugih pomembnih okoliščinah (prvi odstavek 234. člena ZKP), hkrati razpolagajo s strokovnimi znanji, ki jih sodišče sicer potrebuje za ugotovitev ali presojo kakšnega pomembnega dejstva, in ko zato običajno odredi izvedenstvo (248. člen ZKP). Skladno s takšno opredelitvijo, izvedena priča ni samo dr. M., ki po pritožnici kot razrešeni sodni izvedenec ne bi smel biti zaslišan, ampak sta to tudi že omenjena dr. N. in dr. M., ki imata z ozirom na izobrazbo gotovo določena strokovna znanja, ki jih je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi potrebovalo, vendar ju ni postavilo za izvedenca. Vse tri, ob strokovnem znanju druži še vedenje o drugih pomembnih okoliščinah v zvezi s kaznivim dejanjem in storilcem, s tem da sta zadnji dve priči to vedenje pridobili pred kazenskim postopkom, medtem ko se je dr. M. z navedenimi okoliščinami seznanil v času, ko je bil postavljen za izvedenca. Morebitna težava bi zato bila le, če bi sodišče prve stopnje dr. N. in dr. M. po njunem zaslišanju postavilo za izvedenca (tretji odstavek 251. člena ZKP) oziroma če bi z zaslišanjem razrešenega izvedenca obšlo prepoved iz prvega odstavka 251. člena ZKP ali zapoved iz petega odstavka 236. člena ZKP, kar pa se v danem primeru ni zgodilo. Razen tega je bil dr. M. na glavni obravnavi neposredno zaslišan, stranke so njegovo izpovedbo z vprašanji preizkusile (prim. sodba Vrhovnega sodišča RS z dne 26.4.2007 opr. št. I Ips 302/2006) in šele nato je bila postavljena izvedenka za klinično psihologijo, ki je kot rečeno oškodovankino spolno zlorabljenost potrdila. Zatrjevana napačna uporaba 248. člena in 333. člena ZKP tako ni podana, če je že mogoče prezreti, da pritožnica kljub razmeroma obširni obrazložitvi ni konkretizirala, v čem je izbrani način dokazovanja vplival ali utegnil vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe.

Dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, je v smislu 1. točke 372. člena ZKP kaznivo tedaj, ko so uresničeni vsi zakonski znaki, in ko ni razlogov, ki bi izključevali njegovo protipravnost (Horvat Š., Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 800). Zaradi majhne intenzivnosti obdolženčevega ravnanja ter zaradi šibke fizične povezave med obdolženčevim telesom in telesom oškodovanke, pritožnica ne vidi spolnega dejanja iz 181. in 184. člena KZ, temveč le kršitev spolne nedotakljivosti iz četrtega odstavka 183. člena KZ. Takšno videnje je zmotno. Spolno dejanje določa njegova vsebina, ki je v kontekstu zadovljevanja spolnega nagona (gl. Desinger M., Kazenski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2002, str. 44) in ne intenzivnost, medtem ko se fizična povezava, ki je za to dejanje resnično nujna, v ugotovljenem izvršitvenem ravnanju stopnjuje, s čemer so okvirji zatrjevane kršitve spolne nedotakljivosti nedvomno preseženi. Nasprotno od pritožbenih prizadevanj ima torej dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, vse znake kaznivega dejanja po četrtem odstavku 184. člena KZ, razlogov, ki bi izključevali njegovo protipravnost, pa pritožbeno sodišče pri preizkusu iz 2. točke prvega odstavka 383. člena ZKP, ni zasledilo. Preizkus zakonitosti izrečenega varnostnega ukrepa je izostal, ker je bila sodba sodišča prve stopnje v tem delu razveljavljena.

Katero izmed odločilnih dejstev pred sodiščem prve stopnje ni bilo ugotovljeno, pritožnica ni obrazložila in je zato njena pritožba, kar zadeva nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, neupoštevna. Drugače je glede pravilnosti dejanskega stanja, ki jo pritožnica obširno graja s ponujeno lastno dokazno oceno, ki po njenem obsodbe ne dovoljuje. Najdeno jedro je v trditvi, da napadena sodba v dejanskem smislu temelji na notranje neskladni in s pričami nepotrjeni oškodovankini izpovedbi, da je ta posledica duševne bolezni, ki je bila pri oškodovanki prisotna že pred obravnavanim dogodkom, in ki je izvedenka za klinično psihologijo ni bila sposobna prepoznati oziroma njenih znakov ločiti od znakov morebitne postravmatske stresne motnje.

Posamezna neskladja v oškodovankini izpovedbi in neskladja s tistim kar sta pred kazenskim postopkom povedala dr. N.in dr. M. so z vidika odločilnih dejstev delno pomembna. Ogrodje njene izpovedbe je namreč ves čas enako, s tem da se je v nekem trenutku resnično postavilo vprašanje prostora, v katerem je do dejanja prišlo in, ali je bilo to storjeno s penetracijo. Toda nadaljnja preizkušanja v preiskavi in na glavni obravnavi so po pojasnilih zgornjih dveh prič, potem po pojasnilu priče M. in po izpovedbi priče J. zanesljivo pokazala, da je bilo dejanje brez penetracije storjeno v obdolženčevi sobi, s čemer so bile kakršnekoli vrzeli odpravljene. Glede neskladij oškodovankine izpovedbe z izpovedbami prič M. in M. (23. stan pritožbe) pritožnica izpostavlja njuni obvestili (uradna zaznamka), ki nimata procesne – formalne vrednosti, priče K., M. ter P. so obdolženega resnično, vendar v splošnem razbremenjevale, priče J., M., R. in M. pa so ga različno od pritožničine ocene v zvezi z odločilnimi dejstvi zanesljivo obremenile. Če sedaj k slednji prištejemo še izpovedbo zgornjih štirih prič, je skupni nabor prič, ki so oškodovankino izpovedbo potrjevale tolikšen, da je le-to praktično nemogoče šteti za neverodostojno.

Izhajajoč iz dejstva, da duševna bolezen oziroma motnja pri oškodovanki sama zase še ne izključuje, da ne bi bila objekt napada, je treba v zvezi s pritožničinimi obširnimi povzetki popisa bolezni dr. N. opozoriti, da so ti kronološko neurejeni in kot takšni dajejo drugačno – izkrivljeno sliko od tiste, ki jo je dr. podala v njeni izpovedbi. Ker je izpovedba v razlogih sodbe korektno povzeta, je pritožbeno sodišče na tem mestu ni dolžno ponavljati. Dodati je le, da se začetek oškodovankinega tretmaja pri priči (5.1.2001) in čas izjave z dne 19.6.2001 skladata s pričino izpovedbo v delu, ko je povedala, da fantje in dekleta na vprašanja o spolni zlorabi ne odgovarjajo takoj ter da se je zaradi oškodovankinega slabega stanja morala hitro odločati o načinih zdravljenja in da je tako preteklo veliko časa, da sta se vrnili na temo spolne zlorabe (l. št. 397). Po drugi strani je res, da je navedena priča pri oškodovanki postavila diagnozo depresivne motnje zmerne stopnje oziroma bipolarne motnje, ki po izpovedbi pojavno ustreza nekaterim znakom, ki jih pritožnica povzema po strokovni literaturi in res je, da je takšno diagnozo potrdila še priča dr. M.. Celo več, slednji je postavljeno diagnozo dopolnil s tipom bipolarne motnje, za katerega so značilne tako imenovane hipomanične faze. Toda dr. M.je pravzaprav enako kot dr. M. povedal, da je bila oškodovanka za nastanek bolezni verjetno biološko predisponirana zaradi bolezni v njeni družini in da je bil obravnavani dogodek zanjo očitno močan stresni dejavnik, takšni dejavniki pa lahko prispevajo k izbruhu predisponirane bolezni. Končno, ista priča je še povedala, da z bipolarno motnjo običajno niso povezane zaznavne motnje in ne motnje v dojemanju ter da motnja sama po sebi ne pomeni večje nagnjenosti k izmišljanju stvari, potem da oškodovanka ni imela blodenj, da je bila njena presoja v hipomaničnih fazah dokaj realna, da v naravi njene bolezni ni ničesar takšnega, kar bi nakazovalo potrebo po iznašanju nerealnih ali neresničnih dogodkov ter da pri oškodovanki ni zaznal specifičnih osebnostnih lastnosti, ki bi kazale na to, da si bo oškodovanka resnico predstavljala na drugačen način. Glede na to, in ker sta obe priči pri oškodovanki razmeroma podobno zaznali le depresivnost, jok, tesnobnost, nesposobnost izpolnjevanja vsakdanjih obveznosti, je zatrjevana vzročna zveza med oškodovankino boleznijo – motnjo ter vsebino prijave in njenih izpovedb v kazenskem postopku tudi po presoji pritožbenega sodišča izključena. Čas nastanka bolezni se tako izkaže kot irelevanten, kakršnakoli pridobitev dodatne zdravstvene dokumentacije pa za povsem nepotrebno.

Enako nepomemben je začetek oškodovankine bolezni z vidika ugotovitev izvedenke za klinično psihologijo, ki jim pritožnica v celoti nasprotuje. Pri tem prezre okvir in vsebino nalog, ki jih je izvedenka po odredbi morala opraviti, dejstvo, da je bila oškodovankina spolna zlorabljenost ugotovljena vsaj na podlagi osmih znakov, od katerih so se največ trije prekrili z znaki oškodovankine bolezni, da je bil z njo zaradi vprašanj psihiatru razširjen in da je bila izdelana poglobljena anamneza (l. št. 506 do 507) ter zlasti, da je bila zanesljivo izključena možnost iz obdolženčevega zagovora, po kateri je bila oškodovanka huje travmatizirana zato, ker bi naj bila nagnana iz sobe. Obrazloženo hkrati pomeni, da se izpovedbe prič dr. N. in dr. M. na eni strani ter ugotovitve izvedenke za klinično psihologijo na drugi, v resnici ne razlikujejo in je pogrešana obrazložitev v tej smeri razumljivo odvečna.

Ker je bilo torej dejansko stanje pravilno ugotovljeno, je sodišče prve stopnje obdolženega za storjeno kaznivo dejanje utemeljeno obsodilo.

Pritožnica se zoper odločbo o kazni ni pritožila, vendar ko je podana pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja obdolžencu v korist, po zakonu obsega tudi pritožbo zoper to odločbo (386. člen ZKP). Njen preizkus je pokazal, da odmerjena kazen ustreza teži storjenega kaznivega dejanja in obdolženčevi krivdi ter da je zaradi odsotnih drugih ali novih okoliščin v obdolženčevo korist ne gre spreminjati.

K zagovornikovi pritožbi: Pritožnikova trditev, po kateri sodišče prve stopnje ne bi smelo opreti sodbe na mnenje/izpovedbo dr. M., ker je bilo izdelano na tezi, da se je opisano dejanje zgodilo, s tem pa je bil kršen 3. člen ZKP, implicira bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Pri tem kljub citatu prezre, da ni šlo za prepričanje, temveč za tako imenovano delovno tezo, ki bi jo naj nadaljnja preizkušanja pri izdelavi mnenja ovrgla ali potrdila. Ker sta bili torej v času postavitve teze obe možnosti enako odprti, domneva nedolžnosti kot obdolženčeva pravica iz 27. člena Ustave in 3. člena ZKP ni bila kršena in je zato sodišče prve stopnje smelo opreti sodbo na zgornjo izpovedbo. Navedena bistvena kršitev določb kazenskega postopka tako ni podana.

Uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP se po pritožniku kaže v okoliščini, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, da so ti v precejšnji meri s seboj v nasprotju in da je podano precejšnje nasprotje med tem kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in samimi temi listinami oziroma zapisniki. Zadnji dve okoliščini nista bili obrazloženi, preizkus iz 1. točke prvega odstavka 383. člena ZKP ju ni potrdil, medtem ko za prvo iz pritožbene obrazložitve izhaja, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo dvoma v verodostojnost prič A. in M., da se ni opredelilo do razbremenjujočih ugotovitev dr. M. ter do nasprotnih ugotovitev izvedenke za klinično psihologijo in ker ni znano, zakaj je predlagane osebne in listinske dokaze zavrnilo.

Dvom v verodostojnost izpovedb prič A. in M. je vsebinsko obrazložen na 12. in 13. strani sodbe, medtem ko razloge za zavrnitev dokazov, pred sicer večkrat uporabljenim izrazom, pritožnik sam povzema in mu potemtakem ne morejo biti neznani. Dejstvo je torej, da je sodišče prve stopnje z razlogi sodbe v obeh primerih sledilo zahtevam iz sedmega odstavka 364. člena ZKP, česar v primeru zgoraj navedenih razbremenjujočih ugotovitev dr. M. in zatrjevanih nasprotij z ugotovitvami izvedenke za klinično psihologijo ni bilo dolžno storiti. Če lahko namreč pustimo ob strani, da se z izjemo samokaznovalnosti, znaki, po katerih bi dr. M. kot psihiater prepoznal oškodovankino spolno zlorabljenost, razlikujejo od znakov, po katerih je to zlorabljenost na glavni obravnavi prepoznala izvedenka za klinično psihologijo, je isti na glavni obravnavi dne 2.9.2008 povedal, da se ti znaki običajno nanašajo na osebe, ki se nahajajo v predpubertetnem oziroma zgodnje pubertetnem obdobju, ki so bile permanentno spolno zlorabljene skozi daljše časovno obdobje. Ker pa je šlo pri oškodovanki za spolno zrelo osebo, so se te posledice pri dr. M. kazale prej kot postravmatsko stresni sindrom, ki ga je, ko je še nastopal kot izvedenec, opisal z znaki, ki se vsaj v delu ne razlikujejo veliko od znakov, po katerih je navedena izvedenka ugotovila, da je bila oškodovanka spolno zlorabljena. To pomeni, da ugotovitve dr. M. za obdolženega niti v tem delu niso razbremenujoče in da primerjava med njegovimi ugotovitvami in ugotovitvami izvedenke za klinično psihologijo ne potrjuje zatrjevane protislovnosti, do katere bi se moralo sodišče prve stopnje v razlogih sodbe posebej opredeljevati. Zgoraj povzeta pritožbena prizadevanja so zato neuspešna.

Pritožbena prizadevanja v smeri bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP so neupoštevna. Razlika med (absolutnimi) bistvenimi kršitvami določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in (relativnimi) bistvenimi kršitvami tega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP je namreč ta, da se v primeru prvih dejanska ali pravna nepravilnost sodbe domnevata, v primeru drugih pa ju je treba ugotavljati (Bayer V., Kazneno procesno pravo, Odabrana poglavlja, Uvod u teoriju kaznenog procesnog prava, priredba Krapac D., MUP RH, Zagreb 1995, str. 83). Zadnje je brez vsebinske obrazložitve kršitve in njenega vpliva na pravilnost sodbe praktično nemogoče. Ker pritožnik kot prava vešč procesni udeleženec ni obrazložil, v čem konkretno je zatrjevana kršitev iz 5. člena ZKP vplivala ali utegnila vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe oziroma zakaj je ta ali bi utegnila biti vsebinsko ali zakonsko/pravno nepravilna, naloženemu bremenu ni zadostil. Sploh pa se njegova zatrjevanja v tem delu po vrsti ne razlikujejo od zatrjevanj obdolženčeve zagovornice, na katere je pritožbeno sodišče že odgovorilo.

Kršitve kazenskega zakona so naštete v 372. členu ZKP, vendar pritožnik nobene izmed teh ni navedel in ne, kdaj bi naj bila storjena. To pomeni, da so pritožnikova prizadevanja tudi v tem delu neupoštevna.

Po pritožniku je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno zato, ker dr. M. in izvedenka za klinično psihologijo nista podala diagnoze oškodovankine bolezni, ker nista pregledala celotne zdravstvene dokumentacije za oškodovanko, ker nista navedla, katera zdravila je oškodovanka jemala v času hospitalizacij, ker sta oba prezrla oškodovankino zdravljenje pri prof. B., ker nista upoštevala, da je dr. N. v popisu bolezni dne 6.12.2001 navedla, da oškodovanka ob pogovoru ne daje vtisa pristnosti, da je postavila diagnozo shizoafektivna in depresivna motnja ter sindrom Muenchausen, ker nista upoštevala, da oškodovanka redno uživa alkohol in drogo, in ker dr. M. sodišču ni predložil podatkov v zvezi s pogovorom z oškodovanko in glavnimi ugotovitvami ob navedenem pogovoru. Dejansko stanje je po pritožniku nepopolno ugotovljeno še zato, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo predlaganih prič J., Ž., H., A., K. in G., ki bi lahko izpovedovale o okoliščinah v času domnevne storitve kaznivega dejanja in ne samo o oškodovankinem obnašanju pred in po dejanju in končno, ker ni postavilo izvedenca kriminalistično tehnične stroke, ki bi ugotovil pristnost oškodovankinega zapisa iz prilog pod C 2. Kot je znano, je vsebina izvedenstva zamejena z odredbo (prvi odstavek 249. člena ZKP), sploh pa je bila oškodovankina bolezen ugotovljena z izpovedbami prič dr. N. in dr. M., ki sta oškodovanko zdravila. Nikoli specificirana zdravstvena dokumentacija in zdravila, ki jih je oškodovanka jemala, se tako tudi to pot izkažejo za nepomembna, medtem ko čas oškodovankine obravnave pri prof. B. sovpada s časom obravnave pri dr. N., ki je zgornjo bolezen diagnosticirala. Glede navedenega popisa bolezni, ki ga je slednja sestavila, je treba najprej opozoriti, da gre za del celote, ki se nahaja na 28. straneh priloge C 5 in v pričini izpovedbi ter da pri sindromu Muenchausen ni šlo za njegovo diagnozo temveč za sum, ki je temeljil na pričini neposredni zaznavi oškodovankinega obnašanja, ki je v istem popisu predhodno opisano. Zgolj del celote so še pritožnikova zatrjevanja o oškodovankini zlorabi alkohola in drog, ki resnično izhajajo iz navedenega popisa bolezni, vendar mora biti obravnavana znotraj širšega konteksta, kot sta ga v njunih izpovedbah podala nekajkrat omenjena dr. N. in dr. M. Kaj oziroma katero izmed odločilnih dejstev bi naj bilo ugotovljeno po predložitvi pogovorov med dr. M. in oškodovanko, pritožnik ni obrazložil in tako je vpliv, ki bi naj ti imeli na popolnost ugotovljenega dejanskega stanja, nejasen. Pritožnikova zatrjevanja v zvezi z zavrnjenimi dokazi so demantirana že z obdolženčevim zagovorom, iz katerega izhaja, da so bili v obravnavano dogajanje, razen njiju z oškodovanko, najbolj vpleteni pokojni B., A. in M., preostala dejstva, ki bi jih naj sodišče ugotovilo s pomočjo predlaganih prič, pa so tudi po presoji pritožbenega sodišča z odločilnimi dejstvi povezana zelo posredno, če je že mogoče prezreti, da je oškodovankino obnašanje pred in po dejanju v zadostni meri razvidno iz izpovedbe že zaslišanih prič in drugih izvedenih dokazov. Končno, pomen zapisa iz prilog po C 2 je premosorazmeren številu ostalih dokazov, ki so obdolženega ob oškodovankini izpovedbi obremenjevali in je zato postavitev navedenega izvedenca upravičeno izostala. S strani sodišča prve stopnje so bila torej ugotovljena vsa dejstva, od katerih je bila odvisna odločitev v tej zadevi in so nasprotna pritožbena prizadevanja neuspešna.

Dejansko stanje je zmotno ugotovljeno tedaj, ko je sodišče kakšno odločilno dejstvo ugotovilo zmotno (prvi odstavek 373. člena ZKP). Po pritožniku se je to v obravnavani zadevi zgodilo zato, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo v trinajstih alinejah naštetih vrzeli v oškodovankini izpovedbi in nenavadnosti v njenem obnašanju med kazenskim postopkom, ker je neutemeljeno odreklo verodostojnost izpovedbam prič A.in M., ker ni upoštevalo izpovedb prič J., M., K., dr. N., dr. M. in dr. M. v delih, ki so obdolženega razbremenjevali, ker ni upoštevalo izpovedb prič M., M., R. in M., po katerih jim oškodovanka ni povedala ničesar o kakršnikoli zlorabi, ker ni upoštevalo izpovedb priče P., M., M. in S., ki so povedale, da je bil obdolženčev odnos do vseh dijakov enak oziroma se ta po ekskurziji na C. do oškodovanke ni spremenil in ker ni upoštevalo nasprotij v ugotovitvah dr. M. z ugotovitvami izvedenke za klinično psihologijo.

Razlike med oškodovankino izpovedbo in njenimi navedbami iz prijave kaznivega dejanja ne zadevajo odločilnih dejstev in enako velja glede pobud, ki so oškodovanko vodile, da je sprožila predkazenski postopek (3. in 13. alineja). Kje oziroma v čigavi sobi je do dejanja v resnici prišlo, se je pritožbeno sodišče že opredelilo v zvezi z istovrstnimi zatrjevanji obdolženčeve zagovornice (12. alineja), pritožbena zatrjevanja iz 5. in 6. alineje pa so po vrsti enaka pritožnikovim zatrjevanjem v zvezi z nepopolno ugotovljenim dejanskim stanje, na katerega je pritožbeno sodišče prav tako že odgovorilo. Pritožbena zatrjevanja iz 2., 6., 7. in 9. alineje se po vsebini prekrivajo z zatrjevanji v zvezi z izpovedbami zgornjih prič, na kar bo posebej odgovorjeno, medtem ko časovni zamik med dejanjem in njegovo prijavo ter oškodovankino obnašanje med kazenskim postopkom (1. in 11. alineja) z ozirom na njeno stanje in z njim povezane stiske ter negotovosti, nista ničesar nenavadnega. Nič nenavadnega tudi ni, če si oškodovanka kot šestnajstletno dekle ni upala zapustiti sobe svojega dvakrat starejšega profesorja, čeravno je ta spal in je nato zaspala še sama (4. alineja). Če so bili z oškodovankinim dnevnikom (9. alineja) mišljeni zapisi iz prilog C5 (21-23) in če je mogoče prezreti, da se v delu nanašajo na zaužita zdravila, jih je treba razumeti v kontekstu enkrat že povzete izpovedbe dr. N., ko je povedala, da se je zaradi slabega oškodovankinega zdravja morala hitro odločati o načinih zdravljenja in da je tako poteklo veliko časa, da sta se vrnili na temo spolne zlorabljenosti. Z ozirom na povzeto pritožbeno obrazložitev se presoja verodostojnosti oškodovankine izpovedbe s strani sodišča prve stopnje izkaže za pravilno.

Sodišče prve stopnje se ni motilo niti pri presoji (ne)verodostojnosti izpovedb priče A. in M.. Že zato, ker pritožnik dokazno oceno sodišča prve stopnje v tej zvezi napačno povzema, sploh pa je izbrani čas za sestanek med obdolženim in A., glede na njegove dotedanje izkušnje in upoštevaje čas, ko bi naj naslednjega oziroma istega dne morali oditi na pot, izkustveno docela neverjeten. Da s tem postane vprašljiva verodostojnost izpovedbe tudi druge priče, verjetno ni treba posebej poudarjati.

Kot je to bilo enkrat že ugotovljeno v zvezi s pritožbenimi zatrjevanji obdolženčeve zagovornice sta izpovedbi prič J. in M. glede odločilnih dejstev za obdolženega nedvomno obremenjujoči, v delih, ki jih izpostavlja pritožnik, pa se nanašata na dogajanja, ki niso v neposredni zvezi s kaznivim dejanjem ali so posredi subjektivna videnja zadeve, na katera sodišče prve stopnje ni vezano. Izpovedba priče K. je splošna, pri čemer je enako kot J. in M. zanikala vsebino obvestila (uradnega zaznamka), na katerega napadena sodba tako ali tako ni bila oprta. Razen zadnjega, podobno velja še za izpovedbe prič P., M., M. in S., medtem ko so bila razhajanja med oškodovankino izpovedbo in izpovedbama prič dr. N. in dr. M. na glavni obravnavi odpravljena, kot je bila odpravljena vrzel v ugotovitvah dr. M., ki naj bi obdolženega razbremenjevale. Pozorno branje izpovedb prič M., R., M. in M. pokaže, da je njihova vsebina pomembno drugačna od tiste, ki jo povzema pritožnik in da terja ravno nasprotno oceno od tiste, ki je v pritožbeni obrazložitvi ponujena. Končno, že je bilo obrazloženo, da si ugotovitve dr. M. in izvedenke za klinično psihologijo v resnici ne nasprotujejo, se pravi, da v ugotovljena odločilna dejstva niti v tem delu ne gre dvomiti.

Zakaj je odločba o kazenski sankciji napačna, pritožnik ni obrazložil, preizkus iz 383. člena ZKP pa je pokazal enako kot je to bilo obrazloženo v zvezi z zagovorničino pritožbo.

Neobrazložena je še pritožba glede odločbe o stroških kazenskega postopka, vendar v tem delu njen uradni preizkus ni predviden.

K obdolženčevi pritožbi: Tudi obdolženi se je pritožil iz vseh pritožbenih razlogov, pri čemer z izjemo 3. točke 370. člena ZKP nobenega izmed teh ni obrazložil. Za uveljavljane pritožbene razloge in 1., 2. in 4. točke 370. člena ZKP, velja torej enako kot je to bilo obrazloženo v zvezi z neobrazloženimi deli pritožb njegove zagovornice in zagovornika. Glede navedb, da povzetek dokaznega postopka v razlogih sodbe ne ustreza dejanskemu dogajanju na glavni obravnavi, pa je treba ugotoviti, da povzetek v nobenem delu ne nasprotuje vsebini zapisnikov o glavni obravnavi, ki so jo procesni udeleženci, z ozirom na izostale pripombe (drugi odstavek 315. člena ZKP) očitno sprejeli.

Pritožbena graja dejanskega stanja kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje se po vsebini ne razlikuje veliko od graje, ki sta jo v tej zvezi sodišču prve stopnje namenila njegova zagovornica in zagovornik in na katere je pritožbeno sodišče že odgovorilo. Tako je že bilo obrazloženo, zakaj zaradi neizvedenih zaslišanj prič in neizdelanega izvedenskega mnenja s področja kriminalistične tehnike, dejansko stanje ni bilo nepopolno ali zmotno ugotovljeno. Obrazloženo je tudi bilo, kakšen je pomen in kontekst izpovedb prič J., M., M., M., K., dr. N. in dr. M. in še, da si ugotovitve dr. M. in izvedenke za klinično psihologijo po zaslišanjih na glavni obravnavi ne nasprotujejo. Zato je pritožbeno sodišče dolžno odgovoriti le še na pritožnikova zatrjevanja o neverodostojnosti oškodovankine izpovedbe, potem na njegovo videnje srečanja z oškodovanko v U. ter na njegovo oceno izpovedb prič J. in P..

Nobena izmed v alinejah naštetih okoliščin, zaradi katerih bi naj bila oškodovankina izpovedba neverodostojna, ne zadeva odločilnih, temveč le kontrolna dejstva, ki so z ozirom na število in vsebino ostalih dokazov obrobnega pomena. Izjema sta dela izpovedb prič dr. N. in M., na kar je pritožbeno sodišče v zvezi s prvo pričo enkrat že obrazložilo, glede druge pa je ugotovilo, da je bila njena izpovedba s pritožnikove stani nepravilno pozveta, saj ta ni nikjer govorila o imetniku sobe, v kateri je bilo dejanje storjeno. Z zadnjo pričo je povezano še srečanje med pritožnikom in oškodovanko v Unionski dvorani, do katerega po izpovedbi te priče zanesljivo ni prišlo zato, ker bi naj pritožnik oškodovanko naganjal sobe. In povsem na koncu, izpovedbo priče J. je treba presojati v celoti. Pomen skladnosti ali neskladnosti dela njene izpovedbe z delom izpovedbe priče M. je zato minimalen, medtem ko citirani del izpovedbe priče P. zgolj utrjuje zadržanost do izpovedbe priče A., ki ji sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo.

Po obrazloženem, in ker preizkus iz 383. člena ZKP ni pokazal ostalih kršitev, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbah okrožne državne tožilke, obdolženčeve zagovornice, zagovornika in obdolženega odločilo tako, kot izhaja iz izreka te odločbe (prvi odstavek 392. člena ZKP in 391. člen ZKP).

Sodna taksa ni bila določena, ker je bilo z odločbo delno odločeno v obdolženčevo korist (drugi odstavek 98. člena ZKP).