Jedro

Z vidika enakega varstva pravic ni sprejemljivo, da si sodišče ustvari sodbo samo na podlagi dokazov, ki obdolženca obremenjujejo in še preden sliši dokaze, ki bi ga utegnili razbremeniti.

Izrek

Zahtevama za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Mariboru je obsojenca spoznalo za krivega kaznivega dejanja kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja po drugem odstavku 184. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) ter mu izreklo kazen eno leto in šest mesecev zapora ter varnostni ukrep prepovedi opravljanja poklica profesorja za dobo dveh let. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obsojeni dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 92. člena ZKP ter nagrado in potrebne izdatke pooblaščencu oškodovanke. Višje sodišče v Mariboru je pritožbi obsojenčeve zagovornice delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o varnostnem ukrepu razveljavilo ter jo v tem obsegu vrnilo v novo sojenje, v preostalem je pritožbo obsojenčeve zagovornice zavrnilo, pritožbe okrožne državne tožilke, obsojenčevega zagovornika ter obsojenca pa je zavrnilo v celoti in v nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Okrožno sodišče v Mariboru je dne 24. 9. 2009 sklenilo, da se predlog Okrožnega državnega tožilstva, da se obsojencu izreče varnostni ukrep prepovedi opravljanja poklica po prvem odstavku 67. člena KZ zaradi absolutnega zastaranja kazenskega pregona zavrže. 3. Zoper pravnomočno sodbo sta zahtevo za varstvo zakonitosti vložila: a) obsojenčeva zagovornica odvetnica T. K. zaradi razloga iz 1. točke 420. člena (pravilno 1. točke prvega odstavka 420. člena) ZKP v zvezi s 1. in 5. točko 372. člena ZKP zaradi kršitve kazenskega zakona, 2. točke 420. člena (pravilno 2. točke prvega odstavka 420. člena) ZKP v zvezi z 8. in 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter iz razloga iz 3. točke 420. člena (pravilno 3. točke prvega odstavka 420. člena) ZKP zaradi drugih kršitev določb postopka, in sicer kršitev pravice obsojenca do obrambe in predlaganja dokazov v svojo korist po določbi 17. in 320. člena ZKP in kršitve pravic iz d) točke tretjega odstavka 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) ter človekovih pravic in temeljnih svoboščin iz 22., 23., 25. in 29. člena v zvezi s 15. členom Ustave RS, ki naj bi vplivale na zakonitost sodne odločbe; Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevi ugodi in sodbi prvostopenjskega in drugostopenjskega sodišča razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje ter glede na vsebino zahteve odredi izvršitev pravnomočne sodbe; b) obsojenčev zagovornik odvetnik J. J. iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP; Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in vrne zadevo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje, predlaga odlog izvršitve pravnomočne sodne odločbe do odločitve Vrhovnega sodišča RS, saj obsojeni zaradi zdravstvenih težav ni sposoben za prestajanje kazni zapora.

4. Vrhovni državni tožilec, ki je odgovoril na zahtevi, glede zahteve za varstvo zakonitosti zagovornice T. K. navaja, da je zakonski element spolnega dejanja podan, saj je šlo za dejanja, katerih cilj je bil spolno vzdraženje storilca, glede zakonskih znakov zlorabe položaja in priprave oškodovanke, da kaj trpi, pa je prepričljive razloge navedlo že drugostopenjsko sodišče. Čas storitve ni znak tega kaznivega dejanja, je pa dejanje v zadostni meri časovno in krajevno opredeljeno, da je bila obsojencu omogočena obramba. Zatrjevane kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP niso podane, saj ima sodba razloge o vseh odločilnih dejstvih glede elementov kaznivega dejanja, glede zdravstvenega stanja oškodovanke in glede njene izpovedbe, sodba pa ima tudi razloge o zavrnitvi dokaznih predlogov za zaslišanje razbremenilnih prič. Zahteva ni utemeljena niti v delu, kjer povzema izpovedbe posameznih prič in izvedenskega mnenja ter opozarja na nasprotja v izpovedbah, saj zahteva s tem uveljavlja razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zatrjevana kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana, saj je sodišče izvedenca mag. M. V. zaslišalo kot izvedeno pričo na glavni obravnavi, izvedensko mnenje pa je dejansko izdelala mag. H. M. ter ga na glavni obravnavi tudi obrazložila. Sodišče samo odloča, katere dokaze bo izvedlo in ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga stranka, pač pa zgolj dokaze, ki so materialnopravno relevantni in za katere je stranka s potrebno stopnjo verjetnosti utemeljila obstoj in pravno relevantnost. Če sodišče oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev niso odločilna, ali da je določeno dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati. Glede zahteve za varstvo zakonitosti zagovornika J. J. pa najprej navaja, da je neutemeljen očitek, da je sodišče druge stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj se ne bi opredelilo do pritožbenih navedb glede zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj je sodišče druge stopnje pritožbo rešilo v celoti. Zagovornik se spušča tudi v presojo pravnomočno ugotovljenih dejstev in s tem uveljavlja razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dopusten razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Predlaga, naj Vrhovno sodišče obe zahtevi za varstvo zakonitosti zavrne.

5. Vrhovno sodišče je na podlagi 423. člena ZKP odgovor vrhovnega državnega tožilca na zahtevo za varstvo zakonitosti poslalo obsojenemu in njegovemu zagovorniku ter zagovornici.

6. Zagovornica v svoji izjavi vztraja pri zatrjevanih kršitvah določb materialnega prava, določb postopka ter človekovih pravic in temeljnih svoboščin iz Ustave RS in EKČP. Meni, da navedbe in predlog vrhovnega državnega tožilca nista utemeljena ter predlaga, da Vrhovno sodišče njegovemu predlogu ne ugodi pač pa sledi predlogu obsojenca v njegovi zahtevi za varstvo zakonitosti in predlogu za odložitev izvršitve kazni.

B.

7. Zahtevo za varstvo zakonitosti je na podlagi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno sodno odločbo vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe.

8. Tako zahteva obsojenčeve zagovornice odvetnice T. K. kot tudi zahteva obsojenčevega zagovornika odvetnika J. J. uveljavljata kršitev pravice do obrambe, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo razbremenilne priče K. P. Zagovornica v zahtevi (stran 14 in 15) navaja, da mora biti vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist (3. alineja 29. člena Ustave Republike Slovenije). Obdolžencu so v korist dokazi, ki so materialnopravno relevantni, zato je sodišče takšne dokaze dolžno izvesti. Med pomembne dokaze, ki so materialnopravno relevantni, sodijo tudi dokazi, ki potrjujejo, da se morebitni storilec ni nahajal na kraju kaznivega dejanja v času, ko naj bi bilo kaznivo dejanje storjeno oziroma, da se oškodovanka ni nahajala z obdolžencem v času, ko naj bi bilo nad njo storjeno kaznivo dejanje. Zahteva zatrjuje, da je zaslišanje priče K. P. obsojeni predlagal že v fazi preiskave. Ta priča bo izpovedala, da je oškodovanko v času, ko naj bi bila v skladu s svojo izpovedbo zaklenjena v obsojenčevi sobi, videla sedeti pred hotelom. Sodišče temu dokaznemu predlogu ni ugodilo, ker je na koncu postopka neutemeljeno začelo hiteti in se kljub temu, da ni izvedlo vseh potrebnih dokazov, odločilo postopek zaključiti, s čimer je prekršilo obsojenčeve ustavne pravice ter pravice iz EKČP. Zagovornica navaja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo vse dokazne predloge (tudi dokazni predlog za zaslišanje K. P.) zgolj z navedbo, da „izvedba dokaza ne bi prispevala k razjasnitvi zadeve“, na takšno neustrezno obrazložitev pa se je sklicevalo tudi sodišče druge stopnje. Navaja še, da je predlagana priča zagovornici poslala svojo pisno izjavo, ki jo je ta priložila pritožbi, drugostopenjsko sodišče pa glede tega pomembnega dejstva ni zavzelo stališča. 9. Obsojenčev zagovornik navaja, da je prvostopenjsko sodišče zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje priče K. P., saj izvedba tega dokaza ne bi prispevala k razjasnitvi zadeve. Sodišče glede te priče ni navedlo razlogov, zaradi katerih dokaza ni izvedlo, zato je sodba v tem delu ostala neobrazložena. Zagovornik navaja, da je zagovornica na glavni obravnavi dne 10. 12. 2008 utemeljila dokazni predlog za zaslišanje priče K. P. s tem, da je bila navedena priča neposredno navzoča na terenskih vajah, pri dogajanju na avtobusu in razdelitvi sob. Priča bi izpovedala tudi o tem, kdaj in kje je videl oškodovanko kritične noči, ko naj bi bila z obtoženim v sobi. Ker sodišče te priče ni zaslišalo, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, prekršena pa je bila tudi obsojenčeva pravica do obrambe, to pa je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe.

10. Iz podatkov spisa izhaja, da je obsojenčeva zagovornica prvič predlagala zaslišanje priče K. P. v preiskavi dne 5. 9. 2006, potrebnost njegovega zaslišanja pa je utemeljila le na splošno, in sicer s tem, da je zaslišanje te priče potrebno zaradi presoje verodostojnosti izpovedbe oškodovanke glede dogajanja in odnosa obsojenca do oškodovanke in do ostalih učencev, saj je bila priča prisotna na ekskurziji. Dokazni predlog za zaslišanje priče P. je ponovil tudi obsojeni v vlogi Dopolnitev zagovora in pisni dokazni predlog z dne 11. 12. 2006, v katerem je navedel, da je njegovo zaslišanje potrebno, ker bo lahko potrdil, da je oškodovanka v času, ko naj bi bila v obdolženčevi sobi, videl pred vhodom v depandanso samo sedeti na klopi. To je bilo med pol tretjo in tretjo uro zjutraj, ko naj bi bila oškodovanka zaklenjena v obsojenčevi sobi. Zagovornica je dokazni predlog za zaslišanje predlaganih prič ponovila na glavni obravnavi dne 15. 4. 2008 ter 1. 7. 2008, ko si je sodišče odločanje o dokaznem predlogu za zaslišanje K. P. pridržalo. Na glavni obravnavi dne 3. 11. 2008 je zagovornica senatu predlagala, naj odloči o zaslišanju priče K. P., glede česar si je sodišče odločanje pridržalo ter ponovila, da bo lahko ta priča izpovedala, kje je videla oškodovanko v času, ko je sama izpovedala, da je bila pri obsojencu v sobi. Sodišče je dokaznemu predlogu ugodilo ter priči poslalo vabilo na glavno obravnavo za dne 19. 11. 2008 ter za dne 3. 12. 2008, vendar se je pošiljka vrnila z oznako ni dvignil. Zato je sodišče na glavni obravnavi dne 3. 12. 2008 predlagatelju naložilo, naj v roku 3 dni sporoči naslov priče. Na glavni obravnavi dne 10. 12. 2008 je obsojenčeva zagovornica navedla, da je sodišču dan prej sporočila naslov priče in ponovila spremenjeni naslov. Senat je nato sprejel sklep, da se dokazni predlog za zaslišanje priče K. P. zavrne, ker izvedba tega dokaza ne bi prispevala k razjasnitvi zadeve. Zagovornica je pritožbi, v kateri je uveljavljala kršitev pravice do obrambe, priložila izjavo, v kateri priča navaja, da je prvi dan ekskurzije, ko naj bi bila oškodovanka v obsojenčevi sobi, to okrog tretje ure zjutraj videl samo sedeti pri glavnem vhodu v depandanso. Sodišče druge stopnje je presodilo, da sodišče z zavrnitvijo dokaznih predlogov obrambe ni kršilo obsojenčeve pravice do obrambe. Glede priče K. P. je navedlo, da bi le posredno potrdil tisto, kar tako ali tako izhaja iz izpovedb prič A. P. in M. K., ki sta obsojenca razbremenjevala, ter zaključilo, da so se predlagani dokazi nanašali na že posredovana dejstva ter da je njihova materialnopravna relevantnost minimalna, zato ni mogoč dvom, ki bi zaradi domneve nedolžnosti imel za posledico izrek oprostilne sodbe ter sodišče prve stopnje dokaznemu predlogu ni bilo dolžno ugoditi.

11. V skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo presoja, katere dokaze bo izvedlo ter kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Pri tem mora po instrukcijski maksimi skrbeti za to, da se zadeva vsestransko razčisti in se dožene resnica o stvari, sme pa odvrniti tisto, kar bi zavlačevalo postopek, ne da bi koristilo razjasnitvi stvari. Po drugi strani pa ima obdolženec kot procesni subjekt v postopku pravico do izjave, ki zajema pravico do navajanja dejstev in predlaganja dokazov, ki so mu v korist (22. člen in 3. alineja 29. člena Ustave RS ter tretji odstavek 16. člena in četrti odstavek 329. člena ZKP). Z vidika pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave ni sprejemljivo, da si sodišče ustvari sodbo samo na podlagi dokazov, ki obdolženca obremenjujejo in še preden sliši dokaze, ki bi ga utegnili razbremeniti. Sklep o ugoditvi ali zavrnitvi dokaznega predloga je sklep procesnega vodstva, ki ne postane pravnomočen, zato ga lahko sodišče tudi spremeni, vendar pa takšna odločitev sodišča ne sme biti samovoljna oziroma arbitrarna, saj bi lahko pomenila kršitev 22. člena Ustave RS (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 323/2004 z dne 2. 3. 2006). Takšen sklep mora biti premišljen in utemeljen z merili, sprejetimi v ustavnosodni praksi (odločba Ustavnega sodišča Up-34/93 z dne 8. 6. 1995). Sodišče v skladu z navedenim ne bo izvedlo vseh predlaganih dokazov, temveč le tiste, ki se bodo nanašali na pravno relevantna dejstva, tiste, kjer bo obramba obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti, zavrnilo pa bo dokaz v primerih, če je očitno, da ne more biti uspešen, na primer, ko gre za dokaz, ki je popolnoma neprimeren za ugotovitev nekega dejstva, ali je predlagan dokaz za ugotovitev nekega dejstva, ki je že dokazano (pri čemer se praviloma ne bo smelo spustiti v vnaprejšnjo dokazno oceno), ali ko bo ocenilo, da je bil dokazni predlog podan le z namenom zavlačevanja (na primer dokazovanje z velikim številom prič in podobno). Prizadevanje sodišča za izvedbo postopka brez nepotrebnega zavlačevanja ne sme privesti do kršenja obdolženčeve ustavne pravice do izvajanja dokazov v njegovo korist. Kakor hitro je izkazano, da bi iz nekega dokaza izhajal dvom, ki bi zaradi domneve nedolžnosti imel za posledico oprostilno sodbo, mora sodišče tak dokazni predlog sprejeti in poskrbeti, da bo ta vidik kazenske zadeve popolnoma raziskan (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 14/2010 z dne 1. 4. 2010)

12. Upoštevajoč navedene kriterije Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče v obravnavani zadevi kršilo obsojenčevo pravico do obrambe, in sicer pravico do izvajanja dokazov v njegovo korist iz 3. alineje 29. člena Ustave RS oziroma je podana relativna bistvena kršitev določb postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s tretjim odstavkom 16. člena in četrtim odstavkom 329. člena ZKP, ki je vplivala na zakonitost sodbe. Sodišče se je pri ugotavljanju odločilnih dejstev v konkretni zadevi oprlo predvsem na izpovedbo oškodovanke, ki jo je preverjalo tudi s postavitvijo izvedencev (psihiater mag. M. V. in klinična psihologinja mag. H. M.) ter zasliševanjem prič. Priče so izpovedovale o tem, kaj jim je oškodovanka povedala o predmetnem dogodku, mag. M. P. ter N. P. pa sta kot njena lečeča psihiatra izpovedovala o njenem zdravstvenem stanju ter poteku zdravljenja. Ker je sodišče odločilna dejstva, ki se nanašajo na sam dogodek ugotavljalo predvsem na podlagi izpovedbe oškodovanke, je izvedba nasprotnega dokaza, ki bi lahko ustvaril dvom v verodostojnost njene izpovedbe ključnega pomena za pravilnost ugotovitve dejanskega stanja in poštenost postopka.

13. Obramba je že v preiskavi predlagala zaslišanje priče K. P. z obrazložitvijo, da bo izpovedal o tem, kje je videl oškodovanko prvi dan ekskurzije v času, ko naj bi bila zaprta v obsojenčevi sobi. Glede na to, da je oškodovanka ves čas zatrjevala, da je celo noč od približno pol druge ure zjutraj preživela v obsojenčevi sobi ter da je to zapustila šele okrog sedmih, ni nobenega dvoma, da je zaslišanje te priče pravno relevanten dokaz. Če bi priča izpovedala, da je ob treh zjutraj videl oškodovanko samo sedeti na klopi in bi sodišče njeno izpovedbo ocenilo kot verodostojno, bi to v povezavi z ostalimi dokazi utegnilo sodišče pripeljati do drugačnih dejanskih in nato tudi pravnih sklepov. Obstoj dokaza je obramba po presoji Vrhovnega sodišča uspela izkazati s potrebno stopnjo verjetnosti, saj je (sicer res šele v pritožbi) priložila tudi pisno izjavo priče, iz katere izhaja, da je priča videla oškodovanko samo sedeti na klopi v času, ko naj bi bila po svoji izpovedbi zaprta v sobi z obsojencem.

14. Prepoved vnaprejšnje dokazne ocene sicer ni absolutna, saj je dopustno dokaze zavrniti tedaj, ko je iz že izvedenih dokazov mogoče z vso zanesljivostjo sklepati o obstoju odločilnih dejstev, o čemer pa v konkretni kazenski zadevi ni mogoče govoriti. Sklepanje o določilnih dejstvih temelji predvsem na izpovedbi oškodovanke, ki jo je sodišče preverjalo z izvajanjem ostalih dokazov, zavrnilo pa je dokazni predlog, ki bi, kolikor bi bil uspešen in bi mu sodišče sledilo, lahko zaključke sodišča glede ugotovljenih odločilnih dejstev tudi spremenil. Sodišče je zaslišalo priči M. K. in T. P., ki sta oba izpovedala, da sta bila predmetnega dne v času, ko naj bi bila oškodovanka z obsojencem sama v sobi, prisotna, ter da oškodovanke v tem času v sobi ni bilo. Sodišče jima ni verjelo, ker sta se zelo podrobno spominjala samo tistih okoliščin, ki so izhajale tudi iz obsojenčevega zagovora, na vprašanja glede ostalih okoliščin pa nista znala odgovoriti. Sodišče lahko zavrne dokazni predlog, če presodi, da je določeno dejstvo ali celo celotno dejansko stanje že dokazano, v takem primeru mora oceniti dokazno moč že izvedenih dokazov in anticipirati dokazno oceno predlaganega dokaza. To stori med dokaznim postopkom, kar pomeni, da takšna ureditev predpostavlja, da se faza izvajanja dokazov prepleta z dokazno oceno. Dokazovanje je dinamičen proces. Po presoji Vrhovnega sodišča v konkretni zadevi ni mogoče vnaprej izključiti, da priča ne bi bila pri svoji izpovedbi prepričljiva in da bi ji sodišče sledilo, kar bi lahko pripeljalo tudi do drugačne presoje nekaterih drugih dokazov (izpovedb M. K. in T. P.). Z vidika poštenega postopka (fair trial), zato ni sprejemljivo, da sodišče, ki sprva dokazni predlog sprejme in ga nato praktično brez vsebinske utemeljitve zavrne, na predlog obrambe ne izvede pomembnega dokaza v obdolženčevo korist, ki bi ga bilo mogoče izvesti in bi utegnil pripeljati do tudi do drugačnih dejanskih in nato tudi pravnih sklepov. Zatrjevana kršitev pravic obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP je zato podana, po svoji teži pa je taka, da je vplivala na zakonitost sodbe.

15. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevi na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP ugodilo ter razveljavilo sodbi sodišča prve in druge stopnje ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.