Jedro

Upnikove stroške, ki jih je le-ta imel s plačilom računa za poizvedbe o dolžnikovem bivališču in premoženju, ki jih je zanj opravila detektivska agencija, lahko sodišče naloži v plačilo dolžniku le, če ugotovi, da so bili ti stroški v konkretnem primeru potrebni za izvršbo in upnik do podatkov ni mogel priti na drug način.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim delom sklepa je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog upnika za odmero nadaljnjih izvršilnih stroškov.

Zoper ta del sklepa se upnik pravočasno pritožuje. Meni, da je upravičen do povrnitve stroškov detektivske agencije, ki je za upnika pridobila podatke o naslovu in premičnem premoženju dolžnika, ki so bili potrebni, da se je upnik lahko odločil o smotrnosti nadaljevanja izvršilnega postopka (založitvi predujma). Sodišče prve stopnje se je spuščalo v presojo višine priglašenih stroškov, kar pa je stvar pogodbe med upnikom in detektivsko agencijo. Predlaga razveljavitev sklepa v izpodbijanem delu in v tem obsegu vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 5. odst. 38. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (nadalje ZIZ) mora dolžnik upniku na njegovo zahtevo povrniti stroške, ki so bili potrebni za izvršbo. Pojmovno nedoločen pojem "za izvršbo potrebnih stroškov" je potrebno konkretizirati z ugotovitvijo dejanskih okoliščin vsakega posamičnega primera. Seveda je v določenih primerih lahko pod pojem potrebnih stroškov šteti tudi stroške, ki jih je upnik imel s plačilom računa detektivske agencije, ki je zanj pridobila potrebne podatke, vendar z omejitvijo, da teh podatkov na drug način ni mogoče pridobiti in seveda ne na škodo dolžnika, ki takih stroškov ni povzročil. V konkretnem primeru bi podatke (enake, kot jih je po pritožbenih navedbah pridobila detektivska agencija) pridobil izvršitelj, ko bi opravil rubež (bodisi uspešno bodisi neuspešno). V kolikor bi bil že prvi rubež uspešen, delovanje detektivske agencije sploh ne bi mogli opredeliti kot potrebno; v kolikor pa rubež ne bi bil uspešen, pa bi se šele lahko pojavila potreba po pridobitvi podatkov, do katerih bi upnik lahko prišel le s pomočjo lastnih poizvedb preko detektiva - šele tedaj bi bilo mogoče priglašene stroške kvalificirati kot za izvršbo potrebne stroške. V konkretni situaciji je tudi po presoji pritožbenega sodišča upnik stroške priglasil (in imel) preuranjeno, ko za njih še ni bilo potrebe oz. ko bi jih lahko pridobil (z manjšimi stroški) od sodišča oz. izvršitelja.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in ker ni našlo niti pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku - nadalje ZPP - v zvezi s 15. čl. ZIZ), je sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (2. odst. izreka sklepa) potrdilo (2. točka 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).