Jedro

Kot društvo je toženka lahko bila nosilka lastninske pravice na zemljišču, namenjenem za zadovoljevanje skupnih interesov njenih članov in za doseganje ciljev, zaradi katerih je bila ustanovljena (1. in 11. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih), kot (družbena) lovska organizacija, ki upravlja lovišče, pa je lahko za izvajanje svoje dejavnosti kupila kmetijsko zemljišče po predpisih, po katerih so kupovale taka zemljišča kmetijske organizacije.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) lastnica nepremičnin parc. št. 157/1 in 157/3 k.o. M., obe do ½ od celote, parc. št. 157/5, 485, 486/1, 486/2 in 486/3 k.o. M., vse do celote ter parc. št. 194/1 k.o. V.B. do celote s stroškovno posledico (I. točka izreka) ter naložilo tožnici, da toženi stranki (v nadaljevanju toženki) v roku 15 dni povrne pravdne stroške v znesku 1.224,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Tožnica s pravočasno pritožbo izpodbija navedeno sodbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter toženki naloži plačilo pravdnih stroškov tožnice.

3. Toženka se v odgovoru na pritožbo zavzema za zavrnitev le-te ter priglaša stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Zakon o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (v nadaljevanju ZSKZ) v prvem odstavku 14. člena določa, da postanejo kmetijska zemljišča, kmetije in gozdovi v družbeni lastnini, ki niso postali last Republike Slovenije oziroma občin po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij oziroma po Zakonu o zadrugah ter kmetijska zemljišča in gozdovi, ki so jih temeljne organizacije kooperantov dobile v upravljanje in razpolaganje na neodplačen način, z dnem uveljavitve tega zakona (11. 3. 1993) last Republike Slovenije oziroma občin in se po stanju ob uveljavitvi tega zakona prenesejo na sklad oziroma na občino. Zakonodajalec je z navedenim določilom uredil prehod iz preteklega sistema soobstoja družbenolastninskih in zasebnolastninskih razmerij v sedanji ustavnopravni okvir pojmovanja lastnine, pri čemer je zasledoval interes zaščite kmetijskih zemljišč in s tem naravne in kulturne dediščine državnega pomena. Oblikovanje državne lastnine z namenom uveljavitve javnega interesa po posebnem varstvu v zakonu opredeljenih nepremičnin je lahko razumno utemeljeno le v primeru, ko po resnični vsebini gre za družbenolastninsko razmerje. Ob tehtanju zasebnega interesa toženke kot lovske družine in javnega interesa po podržavljenju kmetijskih zemljišč in gozdov predstavlja pošten in razumen argument razlage citiranega določila resnična pravna narava premoženja, ki ga je izpostavil tudi dr. Lojze Ude v odklonilnem ločenem mnenju k odločbi Ustavnega sodišča RS, št. U-I-78/93 z dne 18.10.1995 (primerjaj VSM sodba I Cp 1486/2010 z dne 1. 3. 2011).

6. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovljenih dejstev, da je bila toženka od nakupa predmetnih nepremičnin oziroma solastninskih deležev z denarnimi sredstvi, ki so jih člani pridobivali s svojim delom, vpisana v zemljiško knjigo kot lastnica oziroma solastnica le-teh, zaključilo, da pri teh nepremičninah ni šlo za družbeno temveč zasebno lastnino. Pritožba sicer (zmotno) navaja, da je sodišče prve stopnje na pravilno ugotovljeno dejstvo, da so bile predmetne nepremičnine kmetijska zemljišča v družbeni lastnini, napačno uporabilo materialno pravo, samovoljno odstopilo do ustaljene sodne prakse ter neenako obravnavalo pravdni stranki. Ali so bile predmetne nepremičnine ob uveljavitvi ZSKZ v družbeni lastnini, je materialnopravni zaključek, katerega pravilnost je pritožbeno sodišče preverjalo v okviru presoje pravilne uporabe materialnega prava.

7. Sodišče druge stopnje je seznanjeno tako z odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-78/93 z dne 18.10.1995, kot z ustaljeno sodno prakso glede razlage določila prvega odstavka 14. člena ZSKZ v zvezi s kmetijskimi zemljišči in gozdovi lovskih družin (VSRS sodba II Ips 194/2013 z dne 15. 12. 2014, VSRS sodba II Ips 217/2014 z dne 11. 12. 2014, VSRS sodba II Ips 265/2014 z dne 18. 12. 2014, VSRS sodba II Ips 270/2014 z dne 11.12.2014 in druge), vendar (tako kot sodišče prve stopnje) meni, da dosledna uresničitev pravice do zasebne lastnine (33. člen Ustave Republike Slovenije, v nadaljevanju URS) ob uporabi načela vestnosti in poštenja zahteva v obravnavani zadevi drugačen razlagalni pristop.

8. Lovske družine so imele v prejšnji družbeni ureditvi tako položaj društva (civilne pravne osebe) kot položaj družbene organizacije, ki je izvajala varstvo, gojitev in lov divjadi, upravljanje lovišč in druge, z lovstvom povezane rekreativne dejavnosti. Kot društvo je toženka lahko bila nosilka lastninske pravice na zemljišču, namenjenem za zadovoljevanje skupnih interesov njenih članov in za doseganje ciljev, zaradi katerih je bila ustanovljena (1. in 11. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih), kot (družbena) lovska organizacija, ki upravlja lovišče, pa je lahko za izvajanje svoje dejavnosti kupila kmetijsko zemljišče po predpisih, po katerih so kupovale taka zemljišča kmetijske organizacije (29. člen Zakona o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju lovišč), le-te pa so lahko imele na zemljišču le družbeno lastnino (prvi odstavek 30. člena Ustave SRS). Tudi iz odločbe Ustavnega sodišča U-I-78/93 izhaja, da je lovska družina kljub svoji družbenopravni naravi lahko imela kot društvo tudi lastninsko pravico na nepremičninah, pri čemer prvi odstavek 14. člena ZSKZ ureja lastninjenje družbenih sredstev, ki so jih lovske družine uporabljale za uresničevanje svojih ciljev, ne pa tudi spremembe lastnika premoženja oziroma sredstev lovskih družin, ki so bila njihova last. 9. Ker je toženka pridobila nepremičnine na pogodbeni podlagi na odplačen način, od zemljiškoknjižnih lastnikov, s sredstvi članov, pri tem pa se je kot lastnica oziroma solastnica tudi vpisala v zemljiško knjigo, ne gre zaključiti, da je bil nakup izveden z izključnim namenom opravljanja nalog družbenega pomena oziroma za izvajanje svoje družbene dejavnosti. Vsebina razmerja glede premoženja toženke, ki je bilo pridobljeno na opisan način, tako ne ustreza družbeni lastnini v smislu nelastninskega (nepremoženjskega) razmerja, ampak je ostala enaka zasebnim lastninskopravnim upravičenjem njenih pravnih prednikov.

10. Glede posebnega statusa kmetijskih zemljišč (dobrina splošnega pomena pod posebnim varstvom) pa je dodati, da Zakon o društvih in sedaj tudi Zakon o divjadi in lovstvu-1 lovske organizacije zavezujeta k smotrni uporabi kmetijskih zemljišč, zato bi bilo lastninjenje spornih nepremičnin nesorazmeren ukrep. Tak prehod zasebne lastnine v državno bi dejansko pomenil neupravičeno razlastitev, zato je bilo v luči varovanja ustavne pravice do zasebne lastnine po 33. členu URS zavrniti tožbeni zahtevek, kot je to pravilno storilo sodišče prve stopnje.

11. Ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

12. Tožnica s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP), odgovor toženke na pritožbo pa v ničemer ni pripomogel k boljši razjasnitvi stvari (prvi odstavek 165. in 155. člena ZPP), zato sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP).