Jedro

S kasnejšimi prihodi na delo brez dovoljenja nadrejene je tožnica opustila tisto skrbnost, ki se lahko utemeljeno pričakuje od vsakega povprečnega delavca na primerljivem delovnem mestu. Zato je očitek, da je kršila delovno obveznost pravočasnega prihajanja na delo utemeljen. Zaradi te kršitve (ali je bila res storjena iz hude malomarnosti, ni bistveno) je toženka tožnico utemeljeno pisno opozorila.

Ker tožnica delovne naloge ni opravila, čeprav za to ni bilo objektivnih ovir in kljub temu, da jo je nadrejena večkrat ustno in tudi pisno dne 20. 10. 2015 k temu pozvala, ji je toženka utemeljeno očitala novo kršitev. Tožnica se neutemeljeno sklicuje na majhen pomen ugotovljene kršitve. Za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga ta kršitev, glede na to, da je storjena v manj kot letu dni po predhodni kršitvi in da pisno opozorilo ob predhodni kršitvi ni doseglo svojega namena, zadošča in predstavlja resen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 30. 12. 2015, za priznanje pravic iz delovnega razmerja od 11. 2. 2016 do 11. 3. 2016 in od 14. 4. 2016 do odločitve sodišča prve stopnje, za izplačilo sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2016, za izplačilo 13. plače in za plačilo zavarovalne premije za prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje pri pokojninski družbi. Zavrnilo je tudi zahtevek za plačilo denarnega povračila v višini 16.598,64 EUR. Toženki je naložilo obračunati in izplačati nadomestilo za neizkoriščen letni dopust za leto 2015 in 2016, medtem ko je postopek v delu tožbenega zahtevka, ki se nanaša na obračun nadomestila za neizkoriščen letni dopust za leto 2015 in 2016 v znesku 7,00 EUR, ustavilo. Presodilo je, da je toženka dokazala obstoj utemeljenega odpovednega razloga iz tretje alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji).

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je zavrnilo pritožbo tožnice zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje in jo potrdilo v izpodbijanem delu.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bila prepričana, da ima dovoljenje za kasnejši prihod na delo tudi v letu 2015. Zato se ji ne more očitati, da je ravnala skrajno nepazljivo oziroma ji ni mogoče očitati krivde. Ker je toženka dalj časa tolerirala njene kasnejše prihode, si ni mislila, da je s tem kaj narobe. V zvezi s presojo druge kršitve pa navaja, da je bil popis kadrovskih map dodatna delovna naloga, ki je ni uspela opraviti zaradi preobremenjenosti in količine rednega dela, torej iz objektivnih razlogov. Zato ji ni mogoče očitati naklepa, niti hude malomarnosti. Poleg tega teža kršitve ne utemeljuje odpovedi. Da ji je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana iz diskriminatornega razloga, sodišče ne more ugotavljati s pričami, ker bodo te vedno zanikale diskriminatorno obravnavo.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) vročena toženi stranki, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena od 10. 1. 2007, nazadnje na delovnem mestu "kadrovnik pomočnik". Toženka jo je 9. 4. 2015 zaradi zamujanja na delo pisno opozorila na izpolnjevanje delovnih obveznosti in možnost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru ponovne kršitve. Nato ji je 30. 12. 2015 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Očitala ji je tri kršitve, in sicer da ji je bila konec septembra 2015 naložena naloga popisa vseh kadrovskih evidenc – določen je bil rok 6 tednov - ki je tožnica ni opravila, da ji je bila dana naloga priprave poročila glede ur za poslovne enote v oktobru 2015 in skupne službe do 1. 11. 2015, ki jo je tožnica opravila z zamudo, ter da ji je bila marca 2015 naložena priprava programa dela za M., ki je prav tako ni opravila pravočasno.

8. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je bila tožnica utemeljeno predhodno pisno opozorjena na izpolnjevanje delovnih obveznosti in da je zaradi prve očitane kršitve, ki se nanaša na popis kadrovskih map, odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita. Glede očitkov v zvezi z drugo in tretjo kršitvijo iz odpovedi je presodilo, da nista utemeljena. Zato je bil predmet pritožbe, in sedaj tudi revizijske presoje, vprašanje utemeljenosti pisnega opozorila ter utemeljenosti prve kršitve, ki se nanaša na popis kadrovskih map.

9. Tožnica je v postopku na prvi stopnji zatrjevala, da ji je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana iz diskriminatornega razloga, ker naj ne bi bila zadosti hitra pri delu. Sodišče je na podlagi izpovedi prič presodilo, da odpoved ni bila posledica diskriminatornega ravnanja delodajalca oziroma šikaniranja s strani nadrejene. Tožnica v reviziji izpostavlja, da diskriminatornega ravnanja ni mogoče ugotavljati na podlagi izpovedi prič, ker te pred sodiščem ne bi priznale negativnega ravnanja ali obravnavanja. Iz revizije ni razvidno, ali in katero bistveno kršitev s tem uveljavlja, če pa nasprotuje dejanskemu stanju, ki ga je sodišče ugotovilo na podlagi izpovedi, to v reviziji ni dovoljeno.

10. Revizija se tudi na bistveno kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP samo pavšalno sklicuje, zato revizijski preizkus v zvezi s tem ni mogoč.

11. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

12. Toženka je tožnici v pisnem opozorilu z dne 9. 4. 2015 očitala, da je kršila svoje delovne obveznosti s tem, ko je v mesecu januarju in februarju 2015 večkrat zamudila na delo, in sicer v januarju 15-krat in v februarju 10-krat. Na delo je prihajala po 8.30 uri, čeprav je po Pravilniku toženke o delovnem času čas za prihod na delo določen med 7.30 in 8.30 uro ter čas za odhod z dela med 14.30 in 17.00 uro; prisotnost delavca je obvezna med 8.30 in 14.30 uro. Za prihod na delo po 8.30 uri je potrebno pisno dovoljenje nadrejenega, ki ga tožnica ni imela.

13. Tožnica je priznala, da je v spornem obdobju večkrat zamudila na delo, vendar zamujanje opravičuje z navedbo, da se kršitve sploh ni zavedala. Prepričana je bila, da ima dovoljenje za kasnejši prihod tako kot v letu 2014 tudi v letu 2015. Kot sta ugotovili sodišči nižjih stopenj, je imela tožnica v obdobju od junija do septembra 2014 zaradi fizioterapije v jutranjih urah res pisno odobritev nadrejene za obvezno prisotnost na delu med 9.00 in 15.00 uro ter možnost zaključka dela po 17.00 uri, v obdobju od oktobra do decembra 2014 pa zgolj dovoljenje, da po potrebi zaključi delo po 17.00 uri. V letu 2015 dovoljenja za kasnejši prihod na delo ni imela. Dejstvo, da je imela dovoljenje za kasnejši prihod v letu 2014, ne opravičuje njenega prepričanja, da ima takšno dovoljenje tudi v letu 2015, zlasti, ker je bilo dovoljenje v letu 2014 dano zaradi fizioterapije, za katero ni ugotovljeno, da jo je imela tudi v letu 2015. Poleg tega je bila seznanjena z dolžnostjo pravočasnega prihajanja na delo, z delovnim časom in s postopkom v primeru izjem, saj je sama pripravila oziroma izpolnila obrazce glede odreditve začasne prerazporeditve dela. To pomeni, da je s kasnejšimi prihodi na delo brez dovoljenja nadrejene opustila tisto skrbnost, ki se lahko utemeljeno pričakuje od vsakega povprečnega delavca na primerljivem delovnem mestu. Še posebej, ker je v okviru svojih zadolžitev na delovnem mestu „kadrovnik pomočnik“ skrbela ravno za evidentiranje delovnega časa. Zato je očitek, da je kršila delovno obveznost pravočasnega prihajanja na delo utemeljen. Zaradi te kršitve (ali je bila res storjena iz hude malomarnosti, ni bistveno) je toženka tožnico utemeljeno pisno opozorila.

14. Sodišče druge stopnje je nadalje pravilno presodilo, da je podan odpovedni razlog za prvo od v odpovedi očitanih kršitev - nepopis kadrovskih map. Ugotovljeno je bilo, da je nadrejena tožnici konec septembra 2015 naložila popis vseh personalnih map zaposlenih pri toženki (320 delavcev). Šesttedenski rok za izvedbo te naloge, ki je bil zaradi tožničinega bolniškega staleža podaljšan, se je iztekel konec tretjega tedna v novembru. Tožnica do izteka roka ni popisala niti ene personalne mape.

15. Revizijsko sodišče soglaša s stališčem, da je bila odreditev popisa personalnih map povsem razumna zahteva toženke, ki tožnici ni bila naložena s šikanoznimi nameni, niti šlo za "kaprico" delodajalca, kot to zatrjuje tožnica. Tega ne dokazuje niti dejstvo, da toženka pred tem niti kasneje personalnih map ni popisala.

16. Tožnica je neopravljeno nalogo opravičevala s preobremenjenostjo, vendar se je v postopku ugotovilo, da bi glede na siceršnji obseg dela to nalogo lahko opravila. Revizijske navedbe, ki nasprotujejo takemu dejanskemu zaključku, pomenijo nedovoljen revizijski razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Kot je pravilno poudarilo že sodišče druge stopnje, je naloga sodila med dela, ki jih je bila tožnica dolžna opravljati na podlagi pogodbe o zaposlitvi, tudi če Zakon o evidencah na področju dela in socialne varnosti (ZEPDSV, Ur. l. RS št. 40/2006) popisa izrecno ne predpisuje. Ureditev personalnih map, vključno s popisom, ni naloga, ki bi jo bilo mogoče opredeliti kot „dodatno“, saj po svoji vsebini (in zahtevnosti) spada v okvir vodenja kadrovskih evidenc, ki je bila tožničina prva zadolžitev.

17. Tožnica se tudi na preobremenjenost sklicuje neutemeljeno, pa tudi precej splošno. Da z delom ni bila preobremenjena oziroma ne tako, da naloge ne bi zmogla, je dejanska ugotovitev, ki je v reviziji ni mogoče izpodbijati. Sicer pa tožnica domnevne preobremenjenosti ni omenila nadrejeni, ko jo je ta opomnila, da naloga še ni narejena. V roku, ki je bil določen, ni popisala niti ene personalne mape. Razlogov, zakaj s tem opravilom ni vsaj pričela (ampak je celo odšla na dopust), ne navaja niti v reviziji.

18. Delavec krši delovno obveznost, če dela ne opravlja vestno (prvi odstavek 33. člena ZDR-1) in če ne upošteva delodajalčevih zahtev in navodil (prvi odstavek 34. člena ZDR-1). Ker tožnica naloge ni opravila, čeprav za to ni bilo objektivnih ovir in čeprav jo je nadrejena večkrat ustno in tudi pisno dne 20. 10. 2015 k temu pozvala, ji je toženka utemeljeno očitala novo kršitev. Tožnica se neutemeljeno sklicuje na majhen pomen ugotovljene kršitve. Za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga ta kršitev, glede na to, da je storjena v manj kot letu dni po predhodni kršitvi in da pisno opozorilo ob predhodni kršitvi ni doseglo svojega namena, zadošča in predstavlja resen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi (po 3. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1).

19. Ker niso podani uveljavljani razlogi, je Vrhovno sodišče revizijo v skladu s 378. členom ZPP zavrnilo.