Jedro

S kasnejšimi prihodi na delo, za kar ni imela dovoljenja, je tožnica kršila obveznosti iz delovnega razmerja.

Po 26. členu KZ-1 je kaznivo dejanje storjeno iz malomarnosti, če storilec ni ravnal s potrebno pazljivostjo, čeprav se je zavedal, da lahko stori dejanje, pa je lahkomiselno mislil, da se to ne bo zgodilo ali da bo to lahko preprečil (zavestna malomarnost), ali če se ni zavedal, da lahko stori dejanje, pa bi se po okoliščinah in po svojih osebnih lastnostih tega moral in mogel zavedati (nezavestna malomarnost). Citirano določilo ni relevantno za presojo tožničine krivde glede izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Vsebina hude malomarnosti ni enaka vsebini zavestne (niti nezavestne) malomarnosti. Pri hudi malomarnosti ne gre za vprašanje, ali se je delavec zavedal, da bo storil dejanje, ki bo imelo škodljive posledice, temveč za vprašanje, ali je ravnal s potrebno skrbnostjo. Za hudo malomarnost gre pri skrajno nepazljivem ravnanju, ki odstopa od ravnanj povprečno skrbnega človeka in presega navadno malomarnost.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z navedeno sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni obračunati nadomestilo za neizkoriščen letni dopust za leto 2015 in 2016 v znesku 585,83 EUR ter ji po odvodu dajatev in prispevkov izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 6. 2016 dalje do plačila (točka I izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek: 1. da se ugotovi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 30. 12. 2015 nezakonita; 2. da je tožena stranka dolžna tožeči stranki za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, torej od 11. 2. 2016 do 11. 3. 2016 in od 14. 4. 2016 dalje do odločitve sodišča prve stopnje priznati vse pravice iz delovnega razmerja, jo prijaviti v vsa zavarovanja ter ji za to obdobje obračunati mesečne plače v bruto znesku 1.383,22 EUR in ji po odvodu dajatev in prispevkov izplačati neto plače, zmanjšane za prejemke prejete v času brezposelnosti, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v mesecu za plače preteklega meseca dalje do plačila, ter ji obračunati sorazmerni regres za letni dopust za leto 2016 v znesku 929,40 EUR in ji po odvodu dajatev izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2016 dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo; 3. da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati denarno povračilo na podlagi 118. člena ZDR-1 v višini 16.598,64 EUR ter ji po odvodu dajatev in prispevkov izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila v 8 dneh, pod izvršbo; 4. da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati in izplačati vsakoletno 13. plačo v višini, določeni na enak način kot ostalim zaposlenim in na dan kot ostalim zaposlenim, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti v plačilo dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo; 5. da je tožena stranka dolžna za tožečo stranko plačati ustrezno zavarovalno premijo za prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje pri pokojninski družbi A. na dan kot ostalim zaposlenim, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti v plačilo dalje do plačila v 8 dneh, pod izvršbo (točka II izreka). Sodišče prve stopnje je ustavilo postopek v delu tožbenega zahtevka, ki se nanaša na obračun nadomestila za neizkoriščen letni dopust za leto 2015 in 2016 v znesku 7,00 EUR, odvod dajatev in prispevkov od tega zneska in izplačilo pripadajočega neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 6. 2016 dalje do plačila (točka III izreka). Odločilo je še, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožeči stranki pa je dolžna povrniti stroške postopka v višini 496,93 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila (točka IV izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe, torej zoper točko II in IV izreka, se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo zakonitost izpodbijane odpovedi. Glede zamujanja na delo v obdobju od 5. 1. 2015 do 17. 2. 2015 navaja, da ni sporno, da je bila seznanjena z delovnim časom pri toženi stranki, prav tako je bila seznanjena, da so možne tudi izjeme oziroma drugačen razpored. Glede tega tožena stranka ni bila pretirano stroga. Prepričana je bila, da ji je dovoljenje za kasnejši prihod na delo veljalo tudi v letu 2015. Imela je dovoljenje za kasnejši prihod v obdobju od oktobra do decembra 2014, za katerega je sodišče ugotovilo, da ga ni imela. Iz izpisa prisotnosti za leto 2014 izhaja, da je v celem letu praviloma prihajala na delo do 9. ure oziroma po 8.30 uri, tožena stranka pa je nikoli ni opozorila, da to ni v redu. Iz izpisa prisotnosti na delo za obdobje od 1. 1. 2015 do 31. 1. 2015 in za obdobje od 1. 2. 2015 do 28. 2. 2015 izhaja, da je v tem obdobju praviloma res prihajala na delo po 8.30 uri, v prepričanju, da ima za to dovoljenje. Ko jo je sodelavka 17. 2. 2015 opozorila glede poznejših prihodov, je od 18. 2. 2015 dalje pričela prihajati na delo do 8.30 ure. Ni res, da je bila s strani sodelavk večkrat ustno opozorjena na zamujanje. Prvič je bila na to opozorjena 17. 2. 2015. Priča B.B. je sicer izpovedala, da naj bi tožnico večkrat opozorila na zamujanje, vendar je na izrecno vprašanje odgovorila, da bi to lahko bilo v februarju ali marcu. To potrjuje, da jo je opozorila šele 17. 2. 2015 in se je tožnica tako spomnila, da pa res nima več pisnega dovoljenja za poznejše prihajanje na delo. Ker je prejela dovoljenje za kasnejše prihode vsaj za določeno obdobje v letu 2014, dejansko pa kasneje prihajala daljše obdobje, v katerem je tožena stranka ni nikoli opozorila, da bi bilo s tem kaj narobe, je bila prepričana, da ima soglasje za kasnejše prihode. Vodstvu tožene stranke je ustrezala njena prisotnost na delu do 17. ure, saj so bile tako usluge službe za kadre na voljo tudi dlje v popoldanskem času. Ni trdila, da bi kdo iz kadrovske službe zamujal, ampak je trdila, da ni res, da bi prav vsi delavci spoštovali predpisani delovni čas. Nekateri so imeli precejšen manko ur, na primer C.C. in D.D., pa niso bili opozorjeni. Zato se je sklicevala na neenako obravnavanje. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča, da je podana huda malomarnost. Meni, da je potrebno izhajati iz krivde po KZ-1. Kršitve ni mogoče storiti drugače kot z naklepom. Glede druge kršitve, ki se nanaša na nepodpisovanje kadrovskih map, navaja, da ZEPDSV med evidencami, ki jih mora voditi delodajalec, v členih od 12 do 20, ne določa popisa kadrovskih map. Sodišče ni obrazložilo, zakaj meni, da je ta naloga sodila v delo po pogodbi o zaposlitvi. Ugotovilo je sicer, da ta naloga sodi pod druga dela po naročilu nadrejenega, vendar pa je mogoče naložiti druga dela, če so ta nujna in jih lahko delavec opravi poleg rednega dela, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi. Izpoved priče E.E., da je tožnica zmogla opraviti delo v okviru rednega delovnega časa, pomeni, da je bilo dela ravno prav. Preobremenjenost z delom pa pomeni, da je dela več, kot ga je delavec zmožen opraviti v polnem delovnem času. Ta priča je sicer tudi izpovedala, da dela ni zmanjkovalo, prav tako, da je tožnica svoje redno delo redno opravljala, malo težje pa se je lotevala novih stvari, saj je bila zelo natančna, zato pa malo manj hitra. Tožnica je izpovedala, da se je količina dela oziroma obseg v letu 2015 povečala, saj je F.F. več sodelovala kot kadrovik pri strokovnih delih, tožnica pa je dobivala več ostalega dela. Njeno delo je težko opredeliti po obsegu, saj ni bilo merljivo. Bila je "deklica za vse". Tožnica je izpovedala, da ji je G.G. dala nalogo popisa kadrovskih map, ker je menila, da nima zadosti dela. To je potrdila tudi G.G., ki je menila, da je imela tožnica še malo rezerve glede količine dela. Tožnica naloge ni odklonila, saj ni upala ugovarjati nadrejeni, je pa ji povedala, da ima ogromno svojega dela. Tožnica je imela odobren letni dopust od 21. 10. 2015 do 23. 10. 2015 že v začetku septembra 2015. Zakon ne določa, da lahko delavec izrabi dopust samo, če kljub dopustu zmore opraviti vse svoje naloge. Naloga popisa kadrovskih map je bila dodatno delo, ki ga ni uspela opraviti iz objektivnih razlogov, ker ji redne delovne zadolžitve tega niso dopuščale. Šlo je za kaprico tožene stranke, saj se v zasebnem gospodarskem sektorju kadrovske mape ne popisujejo. Noben list iz kadrovskih map se pri toženi stranki, kljub temu, da so bili vloženi v različne fascikle, še ni izgubil, zato je utemeljitev te naloge z bojaznijo pred izgubo listin, neutemeljena. G.G. je zanikala, da bi tožnico obravnavala drugače, da bi šlo za kaprico z namenom diskriminacije, ter da bi se ji posmehovala. G.G. je šla tožnica "na živce", kot izhaja iz njene izpovedi kot priče. Naloga popisa kadrovskih map tudi še danes ni opravljena, saj je nepomembna. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

6. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena od 10. 1. 2007 dalje, nazadnje na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 12. 2009 in pripadajočih aneksov na delovnem mestu "kadrovnik pomočnik". Tožena stranka ji je 30. 12. 2015 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Delovno razmerje ji je prenehalo 10. 2. 2016. Tožena stranka je tožnici 9. 4. 2015 podala pisno opozorilo na neizpolnjevanje delovnih obveznosti in možnost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga v primeru ponovne kršitve. Tožnici je očitala, da je kršila svoje delovne obveznosti s tem, ko je v mesecih januar 2015 in februar 2015 večkrat zamudila na delo, in sicer v januarju 15-krat in v februarju 10-krat, ko je na delo prišla po 8.30 uri, pri čemer ni imela dovoljenja delodajalca za zasebno ali službeno odsotnost. Skladno s Pravilnikom o delovnem času pri toženi stranki je namreč prihod na delo skladno z delovnim časom med 7.30 in 8.30 uro ter odhod med 14.30 in 17.00 uro. Obvezna prisotnost delavca je tako med 8.30 in 14.30 uro. V odpovedi pa je tožena stranka tožnici očitala tri kršitve in sicer, da ji je bila konec septembra 2015 naložena naloga popisa vseh kadrovskih evidenc delodajalca ter rok 6 tednov za izvedbo te naloge, ki je tožnica do konca tretjega tedna v novembru ni opravila, da ji je bila dana naloga priprave poročila glede ur za poslovne enote v oktobru in skupne službe 1. 11. 2015, ki jo je tožnica opravila z zamudo, ter da ji je bila marca 2015 naložena priprava programa dela za H., ki je ni opravila pravočasno. Ker je sodišče prve stopnje presodilo, da druga in tretja kršitev iz odpovedi nista podani, se je pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbo tožnice opredelilo le do vprašanja utemeljenosti pisnega opozorila ter utemeljenosti kršitve, ki se nanaša na nepopis kadrovskih map.

7. Na podlagi 3. alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) lahko delodajalec delavcu redno odpove pogodbo o zaposlitvi zaradi kršenja pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (krivdni razlog). Pred odpovedjo mora delodajalec v skladu z zahtevo iz prvega odstavka 85. člena ZDR-1 delavca na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi v primeru ponovne kršitve.

8. V zvezi s pisnim opozorilom z dne 9. 4. 2015 je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila tožnica seznanjena z delovnim časom pri toženi stranki in tudi s tem, da so možne izjeme oziroma drugačen razpored. V okviru svojih zadolžitev na delovnem mestu je celo skrbela za evidentiranje delovnega časa. Za čas od junija do septembra 2014 je imela pisno odobritev nadrejene (takratne vodje službe za kadre in pravne zadeve E.E.) za obvezno prisotnost na delo med 9. in 15. uro ter možnost zaključka dela po 17. uri. Takšne pisne odobritve ni imela od oktobra do decembra 2014 (za to obdobje je imela zgolj dovoljenje, da lahko po potrebi zaključi delo po 17. uri). Tožnica od oktobra do decembra 2014 ni imela pisnega dovoljenja za kasnejše prihode na delo, prav tako za leto 2015 ni imela izrecnega dovoljenja nadrejene za kasnejše prihode na delo.

9. Zgolj zato, ker je imela tožnica v letu 2014 pisno določeno obdobje, ko je lahko zaradi fizioterapije, ki jo je izvajala v jutranjih urah, na delo prihajala po 8.30 uri, ni mogoče šteti, da je imela tovrstno dovoljenje tudi od oktobra do decembra 2014 oziroma še nadalje v letu 2015. S kasnejšimi prihodi na delo, za kar ni imela dovoljenja, je tožnica kršila obveznosti iz delovnega razmerja. Ker je bila seznanjena s Pravilnikom o delovnem času tožene stranke ter že od oktobra 2014 dalje ni imela dovoljenja za kasnejše prihajanje na delo, niti niso ključna opozorila sodelavk na nepravočasno prihajanje na delo. Tožnica v pritožbi navaja, da potem, ko jo je sodelavka B.B. 17. 2. 2015 opozorila, da ne sme več prepozno prihajati na delo, to upoštevala in ni več prepozno prihajala na delo. Vendar pa obstoj kršitve ni odvisen od tega, ali so sodelavke tožnico opozarjale na prepozno prihajanje na delo, zato tudi ni odločilno pritožbeno sklicevanje, da naj bi tožnica že po prvem zatrjevanem opozorilu z dne 17. 2. 2015 upoštevala delovni čas.

10. Tožnica s pritožbo ne more uspeti s sklicevanjem na to, da naj bi toženi stranki ustrezalo, da je lahko ostajala na delu do 17. oziroma po tej uri, saj za ta čas ni imela odobritve. Prav tako zgolj na podlagi zatrjevane okoliščine o daljšem ostajanju na delu ni mogoče sklepati na obstoj dovoljenja za kasnejši prihod v službo in s tem na neobstoj očitane kršitve obveznosti po 33. členu (vestno opravljanje dela) in 34. členu (upoštevanje navodil delodajalca) ZDR-1. 11. To, da je tožena stranka tožnici podala pisno opozorilo, še ne kaže na nedopustno neenakopravno obravnavo v primerjavi z drugimi delavci, za katere tožnica trdi, da so imeli manko ur oziroma da so zapuščali delovno mesto. Nenazadnje za druge delavce ni bilo ugotovljeno, da so prepozno hodili na delo in da jim tožena stranka zaradi tega ni izrekla nobenih sankcij.

12. Glede kršitve iz odpovedi, za katero je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je podana, in sicer nepopis kadrovskih map, pritožbeno sodišče ne sledi pritožbenim navedbam, da personalnih map v gospodarstvu ni potrebno popisovati (češ da tovrstna naloga velja le za sodišča oziroma sodne spise) ter da se listine pri toženi stranki niso nikoli izgubile. Dejstvo, da je bilo pri toženi stranki 320 personalnih map, utemeljuje odločitev tožene stranke za ureditev tega področja, četudi se listine v zvezi s tem niso izgubljale. Odločitev tožene stranke, da bo imela popisane kadrovske spise, ni nedopustna oziroma je v pristojnosti tožene stranke. Odreditve popisa personalnih map ni šteti za šikanozno ravnanje zoper tožnico oziroma za "kaprico" delodajalca. Iz odreditve te naloge ni mogoče sklepati zgolj na to, da je šla tožnica nadrejeni G.G. na živce ter da ji je zato odrejala dodatno delo.

13. To, da Zakon o evidencah na področju dela in socialne varnosti (ZEPDSV; Ur. l. RS, št. 40/06) ne določa popisa personalnih map, ni odločilno za presojo obsega tožničinih nalog. Po pravilni presoji sodišča prve stopnje je šlo za nalogo, ki jo tožnica kot kadrovski delavec morala opraviti v skladu s svojimi pogodbenimi obveznostmi po pogodbi o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je predvsem na podlagi izpovedi prič G.G. in E.E. pravilno ugotovilo, da je tožena stranka dokazala, da bi tožnica glede na siceršnji obseg dela to nalogo zmogla opraviti. Iz poročil o opravljenem delu pa tudi ni mogoče ugotoviti, da bi bila tožnica preobremenjena z drugimi nalogami in da zato popisa kadrovskih map ne bi zmogla opraviti, pri čemer je pomembno dejstvo, da tožnica v celotnem obdobju ni popisala niti ene personalne mape, torej se odrejene naloge sploh ni lotila.

14. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje tožnica tudi ni upoštevala pozivov nadrejene, naj nalogo opravi, in je na pozive odgovorila zgolj, da bo to storila. Ker po treh tednih tožnica ni popisala niti ene mape, jo je nadrejena 20. 10. 2015 na to pisno opozorila, tožnica pa je kljub temu odšla na dopust. Navedeno ne pomeni, da delavec ne bi smel koristiti dopusta, pač pa je sodišče prve stopnje poudarilo zgolj to, da bi morala tožnica kljub koriščenju dopusta poskrbeti za izvajanje delovnih nalog. Sodišče prve stopnje je torej ugotovilo neizvajanje odrejene naloge (kršitev 33. člena ZDR-1) in zaključilo, da je tožnica ravnala hudo malomarno - da je torej opustila skrbnost, ki se pričakuje od vsakega povprečnega delavca, to je, da pravočasno izvaja odrejene naloge iz delokroga svojega delovnega mesta.

15. Zmotno je tudi stališče pritožbe, da je treba tožničino krivdo presojati po določbah Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 in nasl.). Meni, da je potrebno pri ugotavljanju krivde izhajati iz opisa krivde v KZ-1. Po 26. členu KZ-1 je kaznivo dejanje storjeno iz malomarnosti, če storilec ni ravnal s potrebno pazljivostjo, čeprav se je zavedal, da lahko stori dejanje, pa je lahkomiselno mislil, da se to ne bo zgodilo ali da bo to lahko preprečil (zavestna malomarnost), ali če se ni zavedal, da lahko stori dejanje, pa bi se po okoliščinah in po svojih osebnih lastnostih tega moral in mogel zavedati (nezavestna malomarnost). Citirano določilo ni relevantno za presojo tožničine krivde glede izpodbijane odpovedi. Vsebina hude malomarnosti ni enaka vsebini zavestne (niti nezavestne) malomarnosti. Pri hudi malomarnosti ne gre za vprašanje, ali se je delavec zavedal, da bo storil dejanje, ki bo imelo škodljive posledice, temveč za vprašanje, ali je ravnal s potrebno skrbnostjo. Za hudo malomarnost gre pri skrajno nepazljivem ravnanju, ki odstopa od ravnanj povprečno skrbnega človeka in presega navadno malomarnost. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, ob sklicevanju na opredelitev malomarnosti po KZ-1, da tožnica ni mogla pričakovati prepovedane posledice. Tudi ne drži, da bi bilo možno očitane kršitve delovnih obveznosti storiti zgolj naklepno oziroma namerno.

16. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo zakonitost izpodbijane odpovedi in utemeljeno zavrnilo zahtevek s tem v zvezi v IV. točki izreka sodbe. Posledično je pravilna tudi odločitev o stroških postopka. Do pritožbenih navedb, ki niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi, se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

17. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe (165. člen ZPP).