Jedro

Skladno s tretjim odstavkom 88. člena ZDR obveznost delodajalčeve ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delo nanaša le na čas do podaje odpovedi oziroma na trenutek istočasnosti z njo. Nesprejem (le) take ponudbe povzroči izgubo delavčeve pravice do odpravnine po 109. členu ZDR.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče druge stopnje je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odpravnino v višini 10.251,81 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Strinjalo se je z zaključkom sodišča prve stopnje, da na tožnikovo pravico do odpravnine zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ne vpliva dejstvo, da je tožena stranka tožniku po podani odpovedi in še pred potekom odpovednega roka ponudila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, ki pa je tožnik ni sprejel. Zavzelo je namreč stališče, da je določbo tretjega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) treba tolmačiti v okviru v 90. členu ZDR urejenega instituta odpovedi s ponudbo nove pogodbe, zaradi česar mora delodajalec novo pogodbo o zaposlitvi ponuditi hkrati z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.

2. Vrhovno sodišče je s sklepom VIII Dor 83/2011 z dne 12. 7. 2011 revizijo dopustilo glede vprašanja, ali lahko delodajalec v smislu določb tretjega odstavka 88. člena ZDR delavcu ponudi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi tudi v času odpovednega roka.

3. Na podlagi omenjenega sklepa je tožena stranka vložila revizijo, v kateri uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava. Sodišči nižjih stopenj sta napačno uporabili določbo tretjega odstavka 88. člena ZDR, saj sta tožniku kljub zavrnitvi ponujene nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delo in za nedoločen čas, s katerim bi tožnik ohranil svoje delovno razmerje pri toženi stranki, dosodili odpravnino. Dikcijo omenjene določbe "v primeru odpovedi pogodbe" je mogoče razlagati zgolj tako, da ta obveznost preverjanja nastopi, ko je podana odpoved. Pred podajo odpovedi namreč ne moremo govoriti, da je prišlo do primera odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj do odpovedi pogodbe o zaposlitvi pride šele s sprejemom pisne odločite in vročitvijo delavcu. ZDR ne določa, da mora biti ponudba nove pogodbe o zaposlitvi podana istočasno in posledic nesprejema ponudbe iz tretjega odstavka 88. člena ZDR ne veže na pogoj istočasnosti. V 90. členu ZDR predvidena možnost delodajalca je urejena zgolj kot posebna oziroma ena izmed možnosti za postopanje po tretjem odstavku 88. člena ZDR, nikakor pa ne kot edina možnost. Gre za dva različna instituta, kar utemeljuje že dejstvo, da sta materiji urejeni v različnih členih. Da obveznost delodajalca preverjati možnost ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi obstaja ves čas do izteka odpovednega roka, izhaja tudi iz temeljnega načela ZDR, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcem ultima ratio. Delodajalec lahko pogodbo odpove le v izrecno določenih primerih ter zgolj v primeru, če nadaljevanje delovnega razmerja med pogodbenima stranka ni več mogoča, torej izključno v primerih, ko ni več možno poseči po milejših ukrepih, s katerimi delovno razmerje delavcu ne bi prenehalo. Med milejše ukrepe pa je brez dvoma potrebno uvrstiti tudi ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto in za nedoločen čas v času teka odpovednega roka. V kolikor tožena stranka po tem, ko se je pokazala možnost, da tožniku ponudi novo pogodbo, tega ne bi storila, bi ravnala nezakonito, saj ta dolžnost po tretjem odstavku 88. člena ZDR obstaja vse do izteka odpovednega roka, kar je tudi eden od pogojev za zakonitost odpovedi in zaradi tega ne more biti omejena s trenutkom podaje odpovedi.

4. Revizija je bila po 375. členu ZPP v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS - 1, Ur. l. RS, št. 2/2004) vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija ni utemeljena.

6. Institut odpovedi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi je v ZDR urejen v tretjem in četrtem odstavku 88. člena (določitev delodajalčeve obveznosti podati ponudbo za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi), v 90. členu (podrobnejša ureditev instituta z vidika uporabe ureditve o redni odpovedi, rokov za sprejem, pisnosti, itd...) in v 90. a členu (možnost odpovedi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi pri drugem delodajalcu). V skladu s tretjim odstavkom 88. člena ZDR mora delodajalec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ali poslovnega razloga preveriti, ali je mogoče delavca zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oziroma prekvalificirati za drugo delo. Če ta možnost obstaja, mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe. V istem odstavku je še določeno, da v primeru, da delavec ne sprejme ponudbe delodajalca za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delo in za nedoločen čas ter mu preneha delovno razmerje, nima pravice do odpravnine po 109. členu tega zakona. V četrtem dostavku tega člena pa je določena oprostitev omenjene delodajalčeve obveznosti v primeru, če pogodba o zaposlitvi, ki se odpoveduje, ne traja več kot šest mesecev in v primeru, če je delodajalec manjši delodajalec.

7. Napačno je revidentkino stališče, da obveznost delodajalca preveriti možnosti za ohranitev zaposlitve nastopi po podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ta delodajalčeva obveznost preverjanja se logično nanaša na čas pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, saj se le tako lahko delavcu ponudi sklenitev nove pogodbe istočasno z odpovedjo. Vprašanje pa je, ali je mogoče to obveznost delodajalca širiti tudi na čas po tem, ko je odpoved pogodbe o zaposlitvi že podana (kot se zavzema revidentka) in v primeru nesprejema take ponudbe delavcu odreči pravico do odpravnine.

8. Revizijsko sodišče kot pravilno sprejema interpretacijo sodišč nižjih stopenj, po kateri tretji odstavek 88. člena ZDR ne daje podlage za širjenje navedene obveznosti delodajalca še v čas odpovednega roka. Ta dolžnost delodajalca traja le do podaje same odpovedi, kasneje pa obstaja le kot možnost (brez sankcije nezakonitosti odpovedi in ugodnosti razbremenitve plačila odpravnine).

9. Tretjega odstavka 88. člena ZDR ni mogoče pravilno interpretirati brez povezave z 90. členom ZDR. Kot pojasnjeno uvodoma, je v slednjem le podrobneje urejen institut, katerega obvezno uporabo s strani delodajalca določa tretji in četrti odstavek 88. člena ZDR, v obeh primerih gre pa za odpoved pogodbe o zaposlitvi z istočasno ponudbo sklenitve nove pogodbe. Bistvena je istočasnost, temu pa je prilagojena tudi podrobnejša ureditev tega instituta.

10. Tako v teoriji (1), kot v sodni praksi (2) ni sporno, da je ponudba za sklenitev nove pogodbe po tretjem odstavku 88. člena ZDR eden od pogojev za zakonitost odpovedi (3). Presoja obstoja pogojev za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi se nanaša na čas, v katerem je bila odpoved podana, zato se tudi izpolnitev tega pogoja (obveznost ponudbe sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delo, če možnost obstaja) lahko presoja le v tem obdobju. Izostanek ponudbe nove zaposlitve v času po odpovedi pogodbe o zaposlitvi na zakonitost odpovedi ne bi mogla vplivati (tudi zato, ker bi bili lahko zamujeni že vsi roki za izpodbijanje - prim. tretji odstavek 204. člena ZDR).

11. Glede na to, da se skladno s tretjim odstavkom 88. člena ZDR obveznost delodajalčeve ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delo nanaša torej le na čas do podaje odpovedi oziroma na trenutek istočasnosti z njo, nesprejem (le) take ponudbe povzroči izgubo delavčeve pravice do odpravnine po 109. členu ZDR. Nadaljnje določilo tretjega odstavka 88. člena ZDR (glede izgube pravice do odpravnine) je namreč mogoče intrepretirati le v okviru prej začrtane delodajalčeve obveznosti in ga ni mogoče razlagati neodvisno.

12. V primeru, da je delavcu v času odpovednega roka ponujena nova ustrezna zaposlitev za nedoločen čas in je ta ne sprejme, tudi ni videti razlogov za razlikovanje (glede pravice delavca do odpravnine) med položajema, ko je delavcu ta zaposlitev ponujena pri drugem delodajalcu (90. a člen ZDR) ali pa pri istem delodajalcu. Iz določbe 90. a člena ZDR namreč izhaja, da delodajalec delavcu ni dolžan izplačati odpravnine v primeru, če je delavcu že v času odpovednega roka s strani delodajalca oziroma zavoda za zaposlovanje ponujena nova ustrezna zaposlitev za nedoločen čas v skladu s tretjim odstavkom 90. člena ZDR in delavec sklene pogodbo o zaposlitvi pri drugem delodajalcu (ob pogoju, da se novi delodajalec v pogodbi o zaposlitvi zaveže, da bo glede minimalnega odpovednega roka in pravice do odpravnine upošteval delovno dobo delavca pri obeh delodajalcih). V primeru, da tožnik sklenitev take pogodbe odkloni, sankcije razbremenitve plačila odpravnine ni. Ni razlogov, da ne bi enaka ureditev veljala tudi za primer odklonitve ponudbe druge ustrezne zaposlitve v času odpovednega roka pri istem delodajalcu.

13. Sodišči sta torej pravilno uporabili materialno pravo, ker nista sledili ugovoru tožene stranke o razbremenitvi plačila odpravnine zaradi tožnikove odklonitve nove pogodbe o zaposlitvi za (zatrjevano) ustrezno delo, ki mu je bila ponujena šele v času odpovednega roka. Revizijo je bilo zato treba zavrniti (378. člen ZPP) in z njo tudi priglašene revizijske stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Prim. Kresal v Bečan in ostali, Zakon o delovnih razmerjih s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2008, str. 416. Op. št. (2): Prim. npr. VIII Ips 437/2007. Op. št. (3): Pri čemer je obveznost delodajalca omejena na ponudbo sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi (le) za ustrezno delo. Neustrezne zaposlitve delodajalec ni dolžan ponuditi (prim VIII Ips 69/2006, VIII Ips 483/2006, VIII ips 465/2009 in druge).