Jedro

Odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi predstavlja enovit institut, kar pomeni, da morata biti odpoved in ponudba nove pogodbe podani istočasno. Ker tožena stranka tega ni upoštevala, ni prosta obveznosti plačila odpravnine ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, četudi je tožniku v času odpovednega roka ponudila novo pogodbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku plača odpravnino v višini 10.251,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 8. 2009 dalje do plačila (točka I/1 izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v višini 1.149,30 EUR v 15 dneh po prejemu te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I/2 izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

Zoper takšno sodbo tožena stranka uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišče prve stopnje zmotno razlaga določbo tretjega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007). Ta določa, da mora delodajalec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga preveriti, ali je mogoče delavca zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče prekvalificirati za drugo delo. Če ta možnost obstaja, mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, delavec, ki delodajalčeve ponudbe ne sprejme, pa izgubi pravico do odpravnine. ZDR ne govori, da bi to preverjanje moralo biti opravljeno pred podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi in da morata biti istočasno podani odpoved in ponudba nove pogodbe. Prav tako zakon posledic nesprejema ponudbe iz 3. odstavka 88. člena ne veže na istočasnost ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi in odpovedi. Takšno možnost zakon ureja kot posebno možnost v ločenem 90. členu ZDR, ki ureja le odpoved pogodbe o zaposlitvi z istočasno ponudbo nove pogodbe, pri čemer v istem členu ureja posledice takšnega postopka, medtem ko v 3. odstavku 88. člena ZDR ureja posledice za primer odklonitve ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi kadarkoli pred iztekom odpovednega roka, to je pred prenehanjem delovnega razmerja. S takšno ureditvijo je uveljavljeno tudi načelo ultrima ratio odpovedi pogodbe o zaposlitvi, na katerega se sicer sklicuje sodišče prve stopnje ob upoštevanju komentarja Barbare Kresal (Zakon o delovnih razmerjih s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2008, str. 414). Glede na jasnost določbe 3. odstavka 88. člena ZDR je potrebno 90. člen ZDR interpretirati skrajno ozko in to določilo uporabiti zgolj v primerih, ki jih predvideva ta člen, torej v primerih, ko je delodajalec delavcu odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga ter mu istočasno v podpis ponudil sklenitev nove pogodbe. V primerih, kakršen je ta, pa določbe 90. člena ZDR ni mogoče uporabiti, saj ureja zgolj specifično situacijo, ko sta obe dejanji (odpoved in ponudba nove pogodbe o zaposlitvi) izvršeni istočasno. Razen tega je potrebno upoštevati tudi namen pravice do odpravnine. Primarna funkcija odpravnine je socialne narave, delavcu naj bi pomagala preživeti v prehodnem obdobju do sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi. Kadar pa delavcu delovno razmerje ne preneha (ker je ponudbe nove ustrezne zaposlitve sprejel), oziroma mu ne preneha iz poslovnega razloga, temveč po njegovi volji, ker ponudbe za ustrezno zaposlitev za nedoločen čas ne sprejme, mu takšna pravica seveda ne more iti. Na podlagi obveznosti iz tretjega odstavka 88. člena ZDR je tožena stranka tožniku po podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vendar še v času odpovednega roka, ponudila ustrezno zaposlitev za nedoločen čas (kljub nerodnemu poimenovanju ni šlo za vnovično odpoved sicer že odpovedane pogodbe o zaposlitvi, temveč zgolj za ponudbo ustrezne zaposlitve), ki je tožnik ni sprejel, zato je evidentno, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugodilo tožnikovemu zahtevku. Tožniku zaradi nesprejema ponujene nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto in za nedoločen čas odpravnina glede na določbo tretjega odstavka 88. člena ZDR ne pripada. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikov zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razloga, ki je naveden v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je določbo tretjega odstavka 88. člena ZDR potrebno tolmačiti v okviru v 90. členu ZDR urejenega instituta odpovedi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar mora delodajalec novo pogodbo o zaposlitvi ponuditi hkrati z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in ne šele kasneje, med odpovednim rokom, kakor je to tožena stranka storila v tožnikovem primeru.

Določbe tretjega odstavka 88. člena ZDR ni mogoče tolmačiti ločeno od določbe 90. člena ZDR. Nasprotno, gre za celoto, saj mora delodajalec v skladu s tretjim odstavkom 88. člena ZDR v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ali iz poslovnega razloga preveriti, ali je delavca mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oziroma prekvalificirati za drugo delo. V kolikor ta možnost obstaja, mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe. Nadaljnje določbe 90. člena ZDR pomenijo zgolj napotilo o tem, kako naj delodajalec ravna, potem ko je v skladu s tretjim odstavkom 88. člena ZDR že ugotovil, da je podana možnost, da delavcu ponudi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. Tako je v prvem odstavku 90. člena ZDR določeno, da se uporabljajo določbe tega zakona, ki se nanašajo na redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, kadar delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi in delavcu istočasno ponudi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi v skladu s tretjim odstavkom 88. člena ZDR. Že to sklicevanje na določbo tretjega odstavka 88. člena ZDR kaže, da gre za enoten institut, ki je pač urejen v dveh ločenih členih. Nomotehnično bi bilo sicer lahko bolj ustrezno, če bi bil celoten institut urejen v enem členu, vendar pa tudi ob sedanji ureditvi ni možno takšno tolmačenje, za kakršnega se zavzema tožena stranka, to je, da v skladu s tretjim odstavkom 88. člena ZDR delodajalec, ki je že odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, delavcu lahko novo pogodbo o zaposlitvi ponudi vse do izteka odpovednega roka. Tožena stranka se sklicuje na to, da v tretjem odstavku 88. člena ne piše, do kdaj mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi in na podlagi tega sklepa, da to lahko stori do izteka odpovednega roka. Vendar bi bilo ob stališču tožene stranke, da tretji odstavek ne določa roka za ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, možno tudi tolmačenje, da delodajalec takšno ponudbo lahko da tudi še kasneje, vse dokler ne izplača odpravnine, saj delavec, ki ne sprejme ponudbe za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, nima pravice do odpravnine iz 109. člena ZDR.

V resnici je določbo tretjega odstavka 88. člena ZDR možno konsistentno tolmačiti le v okviru instituta odpovedi s ponudbo nove pogodbe, kar pomeni, da tretji odstavek 88. člena ZDR in 90. člen ZDR predstavljata celoto in urejata isti institut. V pravni teoriji in sodni praksi pa ni nobenega dvoma, da morata biti v primeru uporabe tega instituta odpoved in ponudba nove pogodbe o zaposlitvi podana istočasno.

V konkretnem primeru pa bi glede na vse okoliščine, povezane z izpodbijano odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, lahko šteli, da je ponudba nove pogodbe o zaposlitvi in uveljavljanje konsekvenc iz tožnikove odklonitve, da jo sklene, v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja iz 5. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001, 40/2007). To načelo je potrebno spoštovati ne le pri sklepanju obligacijskih razmerij in pri izvrševanju pravic in izpolnjevanju obveznosti iz teh razmerij, temveč je to načelo potrebno upoštevati tudi pri izvrševanju pravic in obveznosti iz delovnega razmerja. Tožena stranka je tožniku najprej 13. 3. 2009 podala redno odpoved pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga in v njej določila odpovedni rok 45 dni. Na podlagi intervencije inšpekcije za delo je tožena stranka 27. 4. 2009 izdala popravek odpovedi in v njej določila odpovedni rok 150 dni, pri čemer je upoštevala tudi tožnikovo predhodno zaposlitev v R. v zapiranju. Upoštevanje te delovne dobe posledično pomeni seveda tudi bistveno višjo odpravnino, ki jo tožnik vtožuje v tem sporu. Očitno je, da je tožena stranka šele potem, ko je ugotovila, da bo tožniku morala izplačati bistveno višjo odpravnino, začela iskati možnost za ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi in jo tudi našla tako, da je tožniku, ki mu je bila odpovedala pogodba o zaposlitvi za delovno mesto 03 – preddelavec 1, ponudila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto preddelavec 2 za bruto osnovno plačo 450,64 EUR. Pri tem ni nepomembno, da je tožena stranka ponudbo nove pogodbe dala skupaj s ponovno redno odpovedjo enkrat že odpovedane pogodbe o zaposlitvi. Ob zavedanju, da iste pogodbe o zaposlitvi ni možno večkrat odpovedati iz istega razloga (obakrat iz poslovnega razloga), se je tožnik tudi na podlagi razgovora z inšpektorico za delo lahko zanesel na to, da ga ne morejo zadeti neugodne posledice (izguba pravice do odpravnine), če ponujene pogodbe o zaposlitvi ne sprejme.

Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku dosodilo vtoževano odpravnino v višini ene tretjine osnove iz prvega odstavka 109. člena ZDR za vsako leto dela pri toženi stranki, pri čemer je kot delo pri toženi stranki pravilno upoštevalo tudi zaposlitev tožnika pri pravnem predniku tožene stranke, to je pri R. p.o., delovna enota R..

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlog ni podan, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.