Jedro

Tožnik je vedel, da je v njegovem osebnem vozilu odtujeno gorivo in ga je s svojim vozilom namenoma odpeljal s kraja dogodka. S takšnim ravnanjem je kršil pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja, pri čemer ima ta kršitev vse znake kaznivega dejanja tatvine po 204. členu KZ-1 v zvezi z 38. členom KZ-1, ki se nanaša na pomoč pri storitvi kaznivega dejanja. Zato je bil podan utemeljen odpovedni razlog po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal: nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 7. 2016; da ga je tožena stranka dolžna v roku 8 dni pozvati nazaj na delo; da mu je tožena stranka dolžna vzpostaviti delovno razmerje kot pred vročitvijo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ga prijaviti v obvezna zavarovanja ter mu za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do ponovnega nastopa na delo obračunati pripadajočo mesečno bruto plačo, od te plače odvesti davke in prispevke ter mu izplačati mesečno neto plačo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega mesečnega roka dospelosti do plačila, vse v roku 8 dni (točka I izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške sodnega postopka (točka II izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotno ter nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podrejeno razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da tožena stranka ni uspela dokazati kršitev, ki se očitajo tožniku v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ključni dokaz tožene stranke je poročilo agencije A. d.o.o. z dne 18. 6. 2016 in izpovedba detektiva B.B.. Pridobivanje dokazov s pomočjo detektiva v skladu z Zakonom o detektivski dejavnosti je načeloma zakonito, vendar morajo biti pridobljeni dokazi preverljivi in verodostojni ter morajo omogočiti sodišču, da jih preizkusi in na tak način ugotovi, ali je odpovedni razlog dejansko podan. V obravnavanem primeru detektiv B.B. ni želel podati konkretnih izjav v zvezi z odločilnimi okoliščinami (lokacija opazovanja, oddaljenost od mesta opazovanja, kdo je dal namig za izvedbo opazovanja v kritičnih okoliščinah, itd.), s čimer bi sodišče lahko celovito preizkusilo zanesljivost njegove izpovedbe, predvsem v povezavi s tožnikovimi očitki, da naj bi bilo v kritičnih okoliščinah opazovanja (oddaljenost, tema, neuporaba tehničnih pripomočkov) nemogoče zaznati, kar je zaznal detektiv, zato se je detektiv pri opazovanju lahko zmotil. Tožnik navaja, da je detektiv B.B. izpovedi v celoti povzel vsebino poročila z dne 18. 6. 2016, ki vsebuje mnogo nejasnosti (npr. da foto dokumentiranje vozil ni bilo mogoče, da je detektiv od 1.15 uri med tiri v neposredni bližini parkiranih vozil opazil več neidentificiranih oseb, da sta dva neznanca v tovorni del omenjenega vozila natovorila neznano število plastičnih posod, itd.). Tožnik meni, da je poročilo detektivske agencije preveč nejasno in predstavlja zgolj sklepanje osebe, ki je opravljala detektivsko dejavnost, vse skladno s pričakovanji pogodbenega naročnika, kar ne zadošča za utemeljenost odpovedi. To pa mu ne sme biti v škodo, še zlasti ob tem, da je dokazno breme glede dokazovanja obstoja utemeljenega razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi varstva delavca kot šibkejše stranke na delodajalcu. Navaja, da je tožnik že v postopku navajal, da so bile okoliščine opazovanja take, da se je detektiv očitno moral zmotiti, da ga detektiv sploh ni opazil in spoznal ter da ni natančno zaznal, kaj naj bi se dajalo v osebno vozilo F.. Poleg tega je detektiv izpovedal, da je bilo dogajanje v kritičnem času tako intenzivno, da je zajemalo večino ljudi v nočni izmeni, v posledici česar oseb niso uspeli identificirati, zato so o storilcih sklepali zgolj na podlagi registrskih številk avtomobilov, katere so zaznali na nepojasnjeni način. Glede na to ni dokazano z zadostno stopnjo verjetnosti, da je bilo gorivo sploh protipravno odtujeno, da je bilo naloženo v avtomobil F. v lasti tožnika in da je tožnik sodeloval v zatrjevanjem ravnanju neidentificiranih oseb. Prav tako ne gre zanemariti, da je detektiv oseba, ki je v pogodbenem razmerju s toženo stranko, zato je v njegovem interesu, da se delo ne izkaže kot napačno. Navaja tudi, da merilni registrski trak izkazuje, da je bil med 0.27 uro in 1.38 uro na lokomotivi in zato ni mogel biti udeležen pri nošnji plastičnih posod v osebne avtomobile. Tožnik je pojasnil, od kod mu plastične posode z gorivom, kar je potrdil tudi M.M.. Poleg tega je tožnik ves čas postopka zanikal očitana dejanja in zatrjeval, da goriva ni kradel in da v kritičnih okoliščinah ni zaznal nobenih nenavadnih aktivnosti na postaji in da je imel ključe svojega avtomobila, ki je bil zaklenjen, ves čas pri sebi. Vse do zaključka izmene, tj. do 6.22 ure tožnika ni bilo na parkirišču. Uveljavlja kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Opozarja še, da je zaradi domnevnega odtujevanja goriva tožena stranka izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi večjemu številu delavcev in da je v zadevi Pd 304/2016 sodišče že odločilo v korist tožeče stranke. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Neutemeljen je pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba vsebuje jasne razloge za odločitev o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, med katerimi ni nasprotij, zato je sodbo mogoče preizkusiti. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče ni protispisno povzemalo in ugotavljalo dejstev. Tožnik pa po vsebini navedeni kršitvi uveljavlja predvsem zaradi nestrinjanja z ugotovljenim dejanskim stanjem in materialnopravno presojo sodišča prve stopnje, torej druga dva pritožbena razloga, vendar prav tako neutemeljeno, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

6. Sodišče prve stopnje je v tem individualnem delovnem sporu presojalo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku po tem, ko je prejela njegov pisni zagovor z dne 5. 7. 2016, po 1. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.). V skladu s 110. členom ZDR-1 lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja (1. alineja).

7. Očitki v izredni odpovedi temeljijo na poročilu družbe A. d.o.o. z dne 18. 6. 2016, ki je v noči s 17. 6. 2016 na 18. 6. 2016 na podlagi sklenjene pogodbe o izvajanju detektivskih storitev z dne 25. 10. 2015 in pooblastila z dne 6. 11. 2015 izvajala aktivnosti v cilju ugotovitve identitete oseb, ki pri toženi stranki odtujujejo gorivo iz vagonov oziroma cistern. Tožena stranka je tožniku v izredni odpovedi očitala, da je bilo odtujeno gorivo v noči s 17. 6. 2016 na 18. 6. 2016 natovorjeno v osebni avtomobil, ki je last tožnika, in da je tožnik odtujeno gorivo iz kraja dogodka odpeljal v svojem osebnem avtomobilu, saj je bilo s strani policistov odtujeno gorivo najdeno in zaseženo pri tožniku. Tožnik je za odtujitev vedel in je gorivo namenoma odpeljal s svojim osebnim vozilom.

8. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je tožena stranka tožniku v izredni odpovedi utemeljeno očitala, da je tožnik vedel, da je v njegovem osebnem vozilu odtujeno gorivo in ga je s svojim vozilom namenoma odpeljal s kraja dogodka. S takšnim ravnanjem je tožnik kršil pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja, pri čemer ima ta kršitev vse znake kaznivega dejanja tatvine po 204. členu Kazenskega zakonika (KZ-1; Ur. l. RS, št. 55/08, s spremembami) v zvezi z 38. členom KZ-1, ki se nanaša na pomoč pri storitvi kaznivega dejanja in je zato podan utemeljen odpovedni razlog po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil v obravnavani zadevi poleg odpovednega razloga po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 podan tudi nadaljnji pogoj za zakonitost izredne odpovedi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 (tj. da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka), je zaključilo, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita. Pritožbeno sodišče se strinja s pravnimi stališči in dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje. V nadaljevanju pa pritožbeno sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP odgovarja le na bistvene pritožbene navedbe tožnika.

9. Tožnik v pritožbi izpodbija verodostojnost detektivskega poročila z dne 18. 6. 2016 (A7), na katerem temelji izredna odpoved, z navedbami o nejasnosti poročila (npr. da iz poročila izhaja, da fotodokumentiranje vozil ni bilo mogoče, da je detektiv od 1.15 uri med tiri v neposredni bližini parkiranih vozil opazil več neidentificiranih oseb, da sta dva neznanca v tovorni del omenjenega vozila natovorila neznano število plastičnih posod, itd.), zaradi česar meni, da ne to more predstavljati podlage za izredno odpoved. Pritožbene navedbe tožnika niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je dokazni zaključek, da so ravnanja, ki se tožniku očitajo v izredni odpovedi, dokazana, utemeljeno sprejelo na podlagi poročila družbe A., d.o.o., saj so ugotovitve detektivov zvezi z dogajanjem v sporni noči skladne z ostalo listinsko dokumentacijo, to je predvsem kazensko ovadbo, ki jo je Policijska uprava C., Sektor E., podala Okrožnemu državnemu tožilstvu (C2), zapisnikom o izrednosti na postaji C - D. z dne 20. 6. 2016 (A9) in zapisnikom o zasegu predmetov Policijske postaje C. II z dne 18. 6. 2016. Ugotovitve iz detektivskega poročila pa je potrdil tudi zaslišani detektiv B.B., ki je izpovedal o dogodkih sporne noči na podlagi osebne zaznave. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dokazna ocena izvedenih dokazov, kot jo je napravilo sodišče prve stopnje, logična in prepričljiva in jo kot tako sprejema tudi pritožbeno sodišče. Predvsem pa je bistveno, da izvedeni dokazi tvorijo razumljivo in logično celoto, na podlagi katere je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča utemeljen dokazni zaključek, da je tožniku očitek iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi dokazan.

10. Sodišče prve stopnje je na podlagi detektivskega poročila z dne 18. 6. 2016 in kazenske ovadbe Policijske uprave C. z dne 19. 9. 2016 ugotovilo, da se je tožena stranka že dalj časa, intenzivno pa od leta 2015 ukvarjala s problemom odtujevanja goriva iz cistern in je zato angažirala detektivsko družbo, ki je skupaj s kriminalisti izvajala aktivnosti. Iz detektivskega poročila med drugim izhaja, da so detektivi od 1.15 uri med tiri, v neposredni bližini parkiranih vozil (med katerimi je bilo tudi tožnikovo vozilo), opazili več neidentificiranih oseb, delavcev železnice, ki so v ta vozila natovarjali plastične posode za gorivo (volumen med 30 in 50 litri), nekatere ovite v PVC folijo in da so se po natovarjanju vozil delavci napotili v notranje prostore severnega dela postaje. Nadalje iz detektivskega poročila izhaja, da so ob določenih urah opazili odhod treh parkiranih avtomobilov (v katere so bile predhodno naložene plastične posode z gorivom), o čemer so obvestili policijske patrulje, ki so vozila ustavila in izvedla potrebne postopke. Med temi vozili je bilo tudi tožnikovo vozilo. Tožniku so bili ob zaustavitvi zaseženi dve PVC posodi z gorivom, ki sta bili najdeni v prtljažniku osebnega vozila in mobilni telefon, kar potrjuje zapisnik o zasegu predmetov Policijske postaje C. II z dne 18. 6. 2016. Sodišče prve stopnje je na podlagi kazenske ovadbe ugotovilo, da je bila ta poleg tožniku podana še zoper pet oseb (H.H., G.G., I.I. in J.J.), ki so osumljeni storitve kaznivega dejanja tatvine. Iz obrazložitve kazenske ovadbe pa med drugim izhaja, da kriminalisti preiskujejo več kaznivih dejanj velikih tatvin, in sicer vlome v cisterne vlakovnih kompozicij, ki so parkirane na Železniški postaji C - D na škodo tožene stranke. Tatvine se vršijo iz polnih cistern - vagonov, ki so na poti iz K. in Avstrije v skladišče goriv podjetja L. d.d. in nazaj (saj se v njih, kljub temu, da so iz njih izčrpali gorivo, še vedno nahaja do 100 do 200 litrov goriva) in lokomotiv, ki jih zaposleni tožene stranke uporabljajo pri svojem delu. Iz kazenske ovadbe izhaja identična kronologija dogodkov v noči s 17. 6. 2016 na 18. 6. 2016, kot je opisana v detektivskem poročilu. Navedeno je tudi, da so na podlagi odredb Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 10. 7. 2016 od operaterjev pridobili izpise telefonskega prometa za zasežene tri mobilne telefone, na podlagi kateri so ugotovili, da so v času izvršitve kaznivih dejanj vsi trije osumljeni med seboj komunicirali, pri tem pa sta imela največ komunikacij tožnik in G.G..

11. Sodišče prve stopnje je ugotovitve o odtujitvi goriva pri toženi stranki v sporni noči utemeljeno oprlo tudi na zapisnik o izrednosti na postaji C - D z dne 20. 6. 2016, ki ga je izdal pooblaščeni delavec notranjega nadzora N.N.. Iz zapisnika izhaja, da je 18. 6. 2016 na Železniški postaji C - D potekala policijska preiskava, v kateri kriminalisti Sektorja E., Policijske uprave C., zaradi razlogov za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, zbirali sledove in dokaze ter obvestila o kaznivem dejanju kraje goriva. N.N. je navedel, da je kriminalistoma nudil strokovno pomoč glede specifičnosti tehnoloških procesov dela v železniškem prometu, da se je na postaji na tiru 48 tedaj nahajal sestav vlaka s 16 praznimi vagoni (cisternami) in da je bilo pri ogledu praznih vagonov na tleh v gramozu opaziti dokaj sveže madeže morebitnega iztekanja goriva. Pri ogledu vlečnega vozila (premikalka) pa je bilo ugotovljeno, da se nahaja v rezervoarju za gorivo naprave Webasto cca. 50 litrov goriva, pri čemer je normalno osnovno stanje 200 l goriva.

12. Tožnik v pritožbi neutemeljeno izpodbija verodostojnost izpovedi detektiva B.B., ki je prepričljivo izpovedal o dogajanju sporne noči, ki ga je osebno zaznal. Dejstvo, da B.B. ni želel razkriti določenih okoliščin, ki jih tožnik izpostavlja v pritožbi (npr. lokacija opazovanja, oddaljenost od mesta opazovanja, itd.), ne vzbujajo dvoma v verodostojnost pričanja oziroma v pravilnost osebne zaznave. Pritožbeno sodišče se namreč strinja z oceno sodišča prve stopnje, da v primeru, če B.B. ne bi pravilno zaznal opazovanih dogodkov, potem policisti, ki so ustavili vozila, na katera so bili opozorjeni, v njih ne bi našli posod z gorivo, kar se je zgodilo tudi v tožnikovem primeru. Tudi dejstvo, da je detektiv B.B. v pogodbenem razmerju s toženo stranko, samo zase še ne predstavlja okoliščine, na podlagi katere bi bilo mogoče odreči verodostojnost njegovemu pričanju. Njegova izpoved je, tako kot drugi izvedeni dokazi, v skladu z določbo 8. člena ZPP podvržena dokazni oceni sodišča. Glede na to, da je njegova izpoved, ki se nanaša na dogajanje sporne noči, skladna tudi z ostalimi izvedenimi dokazi, predvsem listinsko dokumentacijo (tj. detektivskim poročilom, kazensko ovadbo in zapisnikom o izrednosti na postaji C - D z dne 20. 6. 2016) , pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje.

13. B.B., ki se je nahajal na lokaciji, od koder je opazoval dogajanje na parkirišču, je podrobno izpovedal o dogajanju na parkirišču v zvezi s prenašanjem posod za gorivo in njihovim shranjevanjem v točno določene avtomobile, med njimi tudi v avtomobil tožeče stranke. Tožnik je sicer nasprotoval izpovedi priče, da ga je videl na parkirišču in navajal, da se je nahajal na premikalki, pri čemer vztraja tudi v pritožbi, sodišče prve stopnje pa njegovi izpovedi utemeljeno ni verjelo. V zvezi s tem je verjelo B.B., ki je izpovedal, da je v sporni noči na parkirišču videl tudi tožnika. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, zakaj v zvezi z dogajanjem v sporni noči verjame priči B.B. in ne tožniku. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je logična in prepričljiva, zato pritožbeno sodišče z njo soglaša. Ne nazadnje pa dejstvo, ali se je tožnik sporne noči resnično nahajal na parkirišču, za presojo očitane kršitve ni bistveno, glede na to, da se tožniku v izredni odpovedi ne očita, da je sodeloval pri natovarjanju posod z gorivom v avtomobil, temveč da posode z gorivom, ki so bile naložene v njegov avtomobil, namenoma odpeljal, pri čemer je vedel, da gre za odtujeno gorivo.

14. Neutemeljeno tožnik v pritožbi vztraja, da posodi z gorivom, ki sta bili najdeni v njegovem osebnem vozilu in zaseženi s strani policije, nista bili odtujeni toženi stranki, temveč ju je kupil od tovornjakarja M.M. na parkirišču, kar je slednji na zaslišanju tudi potrdil. Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo, zakaj njuni izpovedi v zvezi z nakupom goriva, ki naj bi se vršil spornega večera, preden je tožnik nastopil z delom pri toženi stranki, ne verjame. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je logično argumentirana in prepričljiva, zato jo kot tako sprejema tudi pritožbeno sodišče. Da bi sodišče moralo slediti izpovedbi tožnika, je tožnikovo prepričanje, ki pa ne omaja trdnosti in pravilnosti razlogov sodišča prve stopnje v tem delu.

15. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik s svojim ravnanjem huje kršil zakonske obveznosti o vestnem opravljanju dela (33. člen ZDR-1) in o prepovedi škodljivega ravnanja (37. člen ZDR-1) ter da ima kršitev tudi vse zakonske znake pomoči (38. člen KZ-1) pri kaznivem dejanju tatvine po 204. členu KZ-1. Kaznivo dejanje tatvine po citirani določbo stori, kdor vzame komu tujo premično stvar, da bi si jo protipravno prilastil. V 38. členu KZ-1 je določeno, da kdor naklepoma pomaga storilcu pri naklepnem kaznivem dejanju, se kaznuje, kakor da bi ga sam storil, sme pa se kaznovati tudi mileje (prvi odstavek). Kot pomoč pri storitvi kaznivega dejanja se šteje zlasti: če da kdo storilcu nasvet ali navodila, kako naj stori kaznivo dejanje, če mu da na razpolago sredstva ali odstrani ovire za storitev, če vnaprej obljubi, da bo prikril kaznivo dejanje, storilca, sredstva, s katerimi bo kaznivo dejanje storjeno, sledi kaznivega dejanja, predmete, nastale s kaznivim dejanjem ali premoženjsko korist, pridobljeno s kaznivim dejanjem (drugi odstavek). Dejstvo, da je bilo v zadevi, ki jo tožnik izpostavlja v pritožbi in se sicer nanaša na obravnavo istega spornega dogodka, v kateri pa je tožeča stranka drug delavec tožene stranke (odločitev v zadevi opr. št. Pd 304/2016), odločeno v korist tožeče stranke, ne vpliva na pravilnost odločitve v tem sporu, saj je odločitev v posameznem delovnem sporu odvisna od uspeha dokazovanja in ugotovljenih konkretnih okoliščin.

16. Sodišče prve stopnje je navedlo tudi jasne in prepričljive razloge za odločitev, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 109. člena ZDR-1). V zvezi s tem je utemeljeno sledilo direktorju tožene stranke, ki je izpovedal, da je za delo pri toženi stranki bistveno zaupanje. Sam je namreč zaupal ugotovitvam strokovnih sodelavcev in detektivske družbe v zvezi z odtujevanjem goriva in t.i. "črno nafto" na C. območju in v te ugotovitve ni dvomil. Izpovedal je, da je zaradi očitanega ravnanja tožnika zaupanje porušeno do te mere, da nadaljevanje delovnega razmerja ni bilo mogoče niti do izteka odpovednega roka. Pritožbeno sodišče tako soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je v tožnikovem primeru izpolnjen tudi ta pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj je tožena stranka dokazala, da sta bila način storitve kršitve in sama narava kršitve takšna, da je bilo med pogodbenima strankama porušeno zaupanje.

17. V skladu z vsem navedenim je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana zakonito, zato je tožbene zahtevke za ugotovitev njene nezakonitosti, vključno z zahtevkoma za reintegracijo in reparacijo, utemeljeno zavrnilo.

18. Ker niso podani s pritožbama uveljavljeni razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

19. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sam krije svoje pritožbene stroške.