Jedro

Toženki se revizija dopusti glede vprašanj,

(1) ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da je podana aktivna legitimacija tožnice za uveljavljeno pravno varstvo za opustitveni zahtevek zaradi protipravnih posegov v radijsko frekvenco; in (2) ali ima sodba sodišča druge stopnje značilnosti sodbe presenečenja in pomeni kršitev toženkine pravice do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku).

Izrek

I. Predlog tožnice se zavrže. II. Toženki se revizija dopusti glede vprašanj,

(1) ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da je podana aktivna legitimacija tožnice za uveljavljeno pravno varstvo za opustitveni zahtevek zaradi protipravnih posegov v radijsko frekvenco; in (2) ali ima sodba sodišča druge stopnje značilnosti sodbe presenečenja in pomeni kršitev toženkine pravice do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku).

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da mora opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico, ki jo ima tožnica na radijski frekvenci 89,3 MHz z oddajne lokacije Tinjan, vpisane v register ITU, še posebej, da preneha oddajati kakršnekoli radijske signale na radijski frekvenci 89,4 MHz z oddajne lokacije v okolici Trsta, lokacije Sveta Barbara, ki bi segali na območje Republike Slovenije, in se ji v bodoče prepoveduje kakršnokoli oddajanje radijskih signalov na radijski frekvenci 89,4 MHz z oddajne lokacije v okolici Trsta, lokacije Sveta Barbara, in se mora tudi v bodoče vzdržati ravnanj, s katerimi bi vznemirjala tožnico na radijski frekvenci 89,3 MHz na oddajni lokaciji Tinjan (I. točka izreka). Odločilo je še o stroških postopka (II. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremenilo tako, da se pravilno glasi, da mora toženka opustiti vsakršno poseganje v radijsko frekvenco 89,3 MHz z oddajne lokacije Tinjan, vpisane v register ITU, še posebej, da preneha in se ji tudi v bodoče prepoveduje oddajati kakršnekoli radijske signale na radijski frekvenci 89,4 MHz z oddajne lokacije v okolici Trsta, lokacije Sveta Barbara, ki bi segali na območje Republike Slovenije, ter se mora tudi v bodoče vzdržati ravnanj, s katerimi bi vznemirjala radijsko frekvenco 89,3 MHz na oddajni lokaciji Tinjan. V preostalem delu je pritožbo toženke zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (II. točka izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je še o stroških pritožbenega postopka.

3. Tožnica vlaga predlog za dopustitev revizije zoper ugodilni del1 sodbe sodišča druge stopnje. V predlogu za dopustitev revizije trdi, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker je v nasprotju s 15. členom Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) odločilo, da radijska frekvenca ni stvar. Zavzema se, da je radijska frekvenca stvar in da ima posledično lastninskopravno, torej negatorno varstvo radijske frekvence skladno z 99. členom SPZ. Zatrjuje tudi kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker naj bi bil izrek sodišča druge stopnje nerazumljiv. Predlaga dopustitev revizije glede vprašanj, (1) ali je radijska frekvenca stvar po 15. členu SPZ, in ali je kot stvar predmet lastninskopravnega varstva po 99. členu SPZ; (2) ali pomeni opredelitev, da radijska frekvenca ni stvar, zmotno uporabo materialnega prava v smislu 3. točke prvega odstavka 338. člena v zvezi s 341. členom ZPP; (3) ali pomeni opredelitev, da radijska frekvenca ne more biti predmet klasičnega lastninskopravnega (negatornega) varstva po 99. členu SPZ, zmotno uporabo materialnega prava v smislu 3. točke prvega odstavka 338. člena v zvezi s 341. členom ZPP; in (4) ali je izrek sodbe sodišča druge stopnje, ki določa, da je toženka dolžna opustiti poseganje v lastnost stvari neizvršljiv oziroma nesmiseln, torej nerazumljiv in tudi v nasprotju z razlogi sodbe, kar pomeni, da je v nasprotju s 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP.

4. Toženka pa v svojem predlogu za dopustitev revizije trdi, da gre za sodbo presenečenja.2 Upoštevaje drugo pravno podlago sodišča druge stopnje so namreč postale pravno pomembne druge okoliščine glede (ugovora) aktivne legitimacije tožnice, ki jih (toženka) ni navajala v postopku na prvi stopnji in bi narekovale zavrnitev zahtevka. V nadaljevanju meni, da ne gre za protipraven poseg v pravico tožnice, temveč za njeno izvrševanje pravice na krajevno običajen način. Zatrjuje tudi kršitve 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter 2., 22. in 25. člena Ustave ter 6. in 13. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP). Predlaga dopustitev revizije glede vprašanj, (1) ali je sodišče druge stopnje zagrešilo kršitev pravil pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 351. člena ZPP in izdalo sodbo presenečenja s tem, ko je svojo odločitev oprlo na pravno podlago Zakona o elektronskih komunikacijah (ZEKom-1) in Zakona o varstvu okolja (ZVO-1), na katero toženka ob zadostni skrbnosti v postopku na prvi stopnji ni mogla računati in je s tem izgubila možnost navajati dejstva, s katerimi utemeljuje svoje ugovore, ki so glede na tako presenetljivo pravno podlago bistvenega pomena; (2) ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da je podana aktivna legitimacija tožnice za uveljavljeno pravno varstvo na opustitveni zahtevek zaradi protipravnih posegov v radijsko frekvenco kot naravno dobrino; (3) ali sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo, ko sta glede na podane trditve toženke (da ima toženka dovoljenje pristojnih organov Republike Italije za uporabo radijske frekvence 89,4 MHz iz oddajne lokacije na območju Trsta, da opravlja dovoljeno in splošno koristno dejavnost, in da mednarodni pravni akti ITU, na katere se sklicuje tožnica, ne vežejo neposredno toženke, ampak le države podpisnice, pri čemer je nesporno, da Republika Italija po podpisu ni ratificirala Sporazuma GE84) šteli, da je ravnanje toženke protipravno in njenega ravnanja nista presojali skozi kriterij običajnega, normalnega na območju oziroma v okolju, kjer do zatrjevanih vznemirjanj prihaja, ter pri predpostavki preseganja običajne meje nista iskali meje tolerance v razmerju med posameznikom in dovoljeno, splošno koristno dejavnostjo v določenem času in prostoru, torej v primerljivih okoljih, kot je zatrjevala toženka; (4) ali sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo, ko sta na podlagi ugotovitev izvedenca (da je zaščitno razmerje med želenim/koristnim signalom (v tem primeru na radijski frekvenci 89,3 MHz tožnice) in neželenim/motilnim signalom (v tem primeru na radijski frekvenci 89,4 MHz toženke) manjše od 33 dB, in da lahko prihaja do interferenc, krajevnih motenj v sprejemanju programa Radio Slovenija A1 na območju Republike Slovenije, ki se odražajo v slabši kakovosti sprejemanja koristnega signala s šumenjem, pokanjem, brenčanjem, piskanjem, občasno neslišnostjo in celo preskakovanjem med signaloma radijskih postaj, če je zaščitno razmerje med želenim/koristnim signalom (v tem primeru Radio Slovenija A1) in neželenim/motilnim signalom (v tem primeru Radia Deejay) manjše od 33 dB) šteli, da je ugotovljeno nedopustno vznemirjanje tožnice, ne da bi presojali trditve toženke (za kar je toženka predlagala izvedbo dokaza s snemanjem radijskega signala tožnice zaradi pretvorbe zaščitnega razmerja v realno kakovost zvoka), da nedoseganje zaščitnega razmerja ne pomeni že samo po sebi vznemirjanja, saj je tudi pri zaščitnem razmerju 26 dB ali celo 23,9 dB omogočena nemotena slišnost radijskega signala; in (5) vprašanja ustrezne oziroma zadostne obrazloženosti odločitve sodišča druge stopnje o zavrnitvi izvedbe dokaza s snemanjem radijskega signala zaradi pretvorbe zaščitnega razmerja v realno kakovost zvoka v dokaz trditvam toženke, da nedoseganje zaščitnega razmerja samo po sebi še ne pomeni vznemirjanja, saj je tudi pri zaščitnem razmerju 26 dB ali celo 23,9 dB omogočena nemotena slišnost radijskega signala tožnice.3

5. Predlog tožnice ni dovoljen, predlog toženke pa je utemeljen v obsegu, opredeljenem v izreku tega sklepa.

**Glede tožničinega predloga**

6. Vsakdo, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic ali pravnih interesov, četudi z revizijo kot izrednim pravnim sredstvom (še prej pa njeno dopustitev s predlogom za dopustitev revizije), mora izkazati pravni interes, na njegov obstoj pa mora sodišče paziti tudi po uradni dolžnosti ves čas postopka. Predlagateljica oziroma revidentka mora kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njeni reviziji pomenila zanjo določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogla doseči.4 Ker je predlagateljica s svojim tožbenim zahtevkom uspela v celoti, svojega pravnega položaja, tudi če bi z (dopuščeno) revizijo uspela, ne more (več) izboljšati. Njen pravni interes za revizijo (še prej pa za predlog za dopustitev revizije) ni podan. Revizijo, za katero tožnica nima pravnega interesa, namreč revizijsko sodišče zavrže. O pravni podlagi tožbenega zahtevka (ki je za tožnico sporen) pa bo odločeno v revizijskem postopku po dopuščeni reviziji toženke.

7. Ker obravnavani tožničin predlog za dopustitev revizije ni dovoljen, ga je Vrhovno sodišče na podlagi določbe 377. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 374. člena ZPP zavrglo.

**Glede toženkinega predloga**

8. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da so glede vprašanj, opredeljenih v izreku tega sklepa, podani pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP in je zato v tako začrtanem obsegu dopustilo revizijo toženki (tretji odstavek 367.c člena ZPP).

**Sestava senata in glasovanje**

9. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu sklepa. Odločbo je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Tožbenemu zahtevku tožnice je v celoti ugodeno, sodišče druge stopnje je spremenilo samo pravno podlago tožbenega zahtevka (odločitev o pravni podlagi pa sodi v obrazložitev sodbe, ne v izrek). 2 Ob tem se sklicuje na zadevo VS RS II Ips 121/2008. 3 Ob tem se sklicuje na zadevo VS RS II Ips 492/2003. 4 Primerjaj zadevo II DoR 137/2014.