Jedro

Tožeča stranka je dokazala, da je pretežno zgradila infrastrukturo za gospodarsko javno infrastrukturo. Dokončala jo je tožena stranka na podlagi pogodbe z investitorjem, ki je kupil podjetje v stečaju, ki je prvotno začelo graditi stanovanjske objekte za prodajo in s katerim je sklenila pogodbo tožeča stranka. Tožena stranka je dokončala infrastrukturo in izvaja in uporablja javno komunikacijsko omrežje s pripadajočo infrastrukturo. Tožeča stranka ni lastnik komunikacijskega omrežja, ni dokazala obstoja stvarne služnosti in tudi ne takšne služnosti v javno korist, ki bi izključevala toženo stranko iz uporabe omrežja in objektov gospodarske infrastrukture. Zato je neutemeljena negatorna tožba in podredni obogatitveni zahtevek.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala od tožene stranke, da na naštetih nepremičninah na svoje stroške odstrani optične kable, spojke ter litoželezne spojke ter litoželezne pokrove z napisom T. V točki 2 je zahtevala vrnitev v neposredno posest jaškov in kabelske kanalizacije z oznakami iz izreka pod točko 2 in prepoved, da v bodoče na enak ali podoben način posega v jaške in kabelsko kanalizacijo naštetih oznak. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek na plačilo 102.592,20 EUR s pripadki.

2. Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka pritožbo, katero je še pravočasno dopolnila. Zato pritožbeno sodišče šteje obe vlogi kot enotno pritožbo tožeče stranke. Sodišče je ugotovilo, da je tožeča stranka zgradila kabelsko kanalizacijo na lastne stroške. Ugotovilo je, da tožena stranka uporablja to isto kanalizacijo za ponujanje in opravljanje storitev elektronske komunikacije lastnikom stanovanjskih objektov v naselju S. Tožena stranke je opravila le kanalizacijska dela. Sodišče ugotavlja, da gre za povezanost zemljišča in objekta ter da je to sestavina zemljišča. Elektronsko komunikacijsko omrežje so prenosni sistemi po ZEKom-1, so javno komunikacijsko omrežje in ni objekt po predpisih o gradnji objektov. Zakon določa tudi, kaj je objekt in kaj je telekomunikacijski vod. Gre torej za javno komunikacijsko omrežje in s tem za gospodarsko javno infrastrukturo po 9. členu ZEKom-1. Nato pritožba prepiše skoraj v celoti odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 186/2011. Gradnja objektov je mogoča ob soglasju lastnika nepremičnine in služnost se pridobi v javno korist po določilih ZEKom-1. Učinek vpisa v zemljiško knjigo pa nima vpliva na lastništvo objektov gospodarske javne infrastrukture. Tožeča stranka je pridobila urbanistične pogodbe, sklenjene med G. in Občino K., pogodbo o ustanovitvi služnosti in s tem obligacijsko pravico izgradnje kabelske kanalizacije po 56. členu ZGO-1. Tako je izkazana obligacijska pravica postavitve kabelske kanalizacije in ta ni trajno povezana z zemljiščem. Gradbeno inženirske objekte, ki sestavljajo gospodarsko javno infrastrukturo, je treba evidentirati v zbirnem katastru gospodarske javne infrastrukture po 16. členu ZGO-1. To dokazuje, da kabelska kanalizacija ne more biti sestavina posamezne nepremičnine. Sodišče se zmotno sklicuje na druge primere kot so živa meja, cestne zapornice, deli proizvodnega objekta in kanalizacijske cevi. Prodaja nepremičnine v stečajnem postopku ne more vplivati na lastništvo objektov gospodarske javne infrastrukture, ki stoji na teh zemljiščih. Obligacijsko pravne omejitve lastninske pravice, kot je v tem primeru, veljajo in torej v konkretnem primeru dopuščajo gradnjo kabelske kanalizacije brez posebnega vpisa te služnosti v zemljiško knjigo. Tožeča stranka je zgradila kanalizacijo na podlagi obligacijskega posla. ZEKom-1 pa ureja prisilno ustanovitev služnosti. Sodba navaja, da tožeča stranka, tudi če bi bila lastnica, toženi stranki ne bi mogla odreči souporabe kabelske kanalizacije. Vendar bi v tem primeru morali skleniti pogodbo, s katero bi uredili plačilo tožene stranke tožeči stranki ali pa bi bilo treba izposlovati odločbo pristojnega organa. Dovolitev pravice souporabe kabelske kanalizacije pa tako pomeni lastništvo kabelske kanalizacije. Sodba je v nasprotju s predhodnimi zaključki sodišča, da je kabelska kanalizacija sestavina zemljišča in da ne gre za samostojno stvar. ZEKom-1 v drugem odstavku 91. člena izrecno določa, da se morajo stranke dogovoriti oziroma da agencija odloči o souporabi lastnine. ZEKom-1 izrecno priznava lastninsko pravico na omrežjih in pripadajočih infrastrukturnih objektih. Ker ni prišlo do dogovora in agencija ni odločila, je tožena stranka brez pravne podlage zasedla kabelsko kanalizacijo. Ni ravnala v skladu s pošteno konkurenco. Sodišče v točki 42 obrazložitve neutemeljeno izvaja, da je tožena stranka izkazala, da ima pravico uporabe na podlagi dogovora z lastnikom nepremičnine. Glede na določilo 91. člena ali 20. člena ZEKom-1 to ni mogoče. Po pogodbi s P. d.o.o. se je tožena stranka zavezala narediti le končna dela. P. d.o.o. ni lastnica kabelske kanalizacije in ni to pridobila z nakupom nepremičnine. Sodišče ni izvedlo vseh dokazov, zato gre za kršitev 22. člena Ustave. Tožeča stranka je predlagala dokaz zaslišanje priče A. A. in B. B. v smeri obstoja obligacijske podlage za izgradnjo kabelske kanalizacije. Na podlagi te pogodbe je tožeča stranka pridobila lastninsko pravico na omrežju. Sodišče pa se o teh dokazih ni opredelilo in v sklepu o zavrnitvi dokazov bi moralo pojasniti, zakaj je to zavrnilo.

3. V dopolnitvi pritožbe tožeča stranka še pravočasno izpodbija zavrnitev podrednega zahtevka glede plačila 102.592,20 EUR. V pogodbi s P. d.o.o. niso navedena zemljišča, preko katerih poteka kabelska kanalizacija. Tožena stranka v pogodbi ni imela pravne podlage za uvedbo kablov, ki potekajo po zemljiščih, ki niso last P. d.o.o. To sodišče prezre, saj ni ugotovilo, ali je bila ta družba lastnik zemljišča. Če ni bila lastnik zemljišča preko katerega potekajo kabli, tožena stranka ni bila upravičena, da sklene s podjetjem pogodbo. V prodajni pogodbi med Hiše G. d.o.o. - v stečaju in družbo P. d.o.o. teh zemljišč ni navedenih.

4. Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

O primarnem tožbenem zahtevku:

6. Tožeča stranka v pritožbi vztraja, da je utemeljen primarni tožbeni zahtevek, ker je pridobila lastninsko pravico na kabelski infrastrukturi, ki jo je zgradila na lastne stroške na nepremičninah, naštetih v tožbenem zahtevku pod I. in kar je gradila na podlagi pogodbe iz leta 2007 z družbo G. d.d. Pri tem pritožba soglaša z ugotovitvami sodišča prve stopnje in tudi poudari, da gre za javno komunikacijsko omrežje oziroma pripadajočo infrastrukturo in s tem za gospodarsko javno infrastrukturo po 9. členu ZEKom-1(1). Ker je šla družba v stečaj, so bila dela prekinjena. Nato je to infrastrukturo prevzela tožena stranka, jo samo dokončala in jo sedaj po stališču pritožbe uporablja brez pravnega naslova. Pritožbeno sodišče dodaja, da je pred ZEKom-1 veljal Zakon o elektronskih komunikacijah in Zakon o telekomunikacijah (Ur. l. RS, št. 30/01 in naslednji).

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožeča stranka ni uspela dokazati lastninske pravice na zahtevani infrastrukturi, saj ni vpisana v zemljiško knjigo. Ugotovilo je, da so nepremičnine, v katerih je bila infrastruktura vkopana, bile nazadnje last G. hiše d.o.o.; delno pa je tožeča stranka gradila na podlagi pogodbe z Občino K. V spisu sta dve pogodbi o gradnji, prva med tožečo stranko in G. d.d. iz junija 2007 (priloga A2) in z Občino K. z dne 18. 3. 2008 (priloga A11). Iz nobene pogodbe tožeča stranka ni uspela izposlovati vpisa v zemljiško knjigo; ne kot lastnica ne kot imetnica upravičenja do služnosti iz 19. člena ZEKom-1. Sodišče prve stopnje pa se je postavilo na stališče, da velja za vkopano infrastrukturo sistem trajne spojitve z nepremičnino in da gre za sestavni del nepremičnine po določbi 8. in 16. člena SPZ. Pri tem je sodišče prve stopnje citiralo sodbo (stran 7 sodbe), ki pa se ne nanašajo na takšne primere, ki jih ureja ZEKom-1. V tem delu je treba pritrditi pritožbi, da ni mogoče uporabiti določb 8. in 16. člena SPZ. Gre za področje, ki ga ureja kot lex specialis ZEKom-1 oziroma pred tem Zakon o elektronskih komunikacijah in Zakon o telekomunikacijah. Res je, da ZEKom-1 v členih od 16 do 23 ureja razlastitev in omejitev lastninske pravice predvsem na nepremičninah, na katerih se takšna javna infrastruktura gradi. Vendar tožeča stranka utemeljuje lastninsko pravico na podlagi obeh pogodb med Občino K. in G. d.d. in ne na parcelah. Tudi na podlagi teh pogodb tožeča stranka ni mogla pridobiti lastninsko pravico na gospodarski javni infrastrukturi za postavitev kabelske kanalizacije kot objekt gospodarske javne infrastrukture. Tožeča stranka je predložila še kot dokaz lastninske pravice obvestilo o vpisu objektov v zbirni kataster gospodarske javne infrastrukture Geodetske uprave Republika Slovenija z dne 21. 10. 2009 (priloga A7). Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno presojalo to listino in da gre za dokaz lastninske pravice tožeče stranke. Pritožbeno sodišče na to odgovarja, da je odločitev sodišča pravilna; na podlagi te listine tožeča stranka ni mogla pridobiti lastninske pravice. Gre za odločbo na podlagi 89. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (ZPNACRT – ZPB7). Gre za odločbo, da Agencija vodi podatke o omrežjih in objektih gospodarske javne infrastrukture v katastru gospodarske javne infrastrukture na podlagi podatkov o že zgrajenih omrežjih in objektih gospodarske javne infrastrukture in podatkov, ki jih posredujejo investitorji po končani gradnji. Na podlagi te odločbe tožeča stranka nima pravice izključevati tožene stranke do uporabe elektronske komunikacije. Tožena stranka se namreč brani, da je na podlagi pogodbe o izgradnji komunikacijskega optičnega omrežja z investitorjem, ki je kupil podjetje G. hiše v stečaju (priloga B2) pridobi določene pravice, dokončal komunikacijsko omrežje in ga izkorišča. Tako je tudi ugotovilo sodišče prve stopnje na podlagi izvedenskega mnenja. Po 91. členu ZEKom-1 lahko Agencija odredi skupno uporabo komunikacijskih objektov iz drugega odstavka tega člena z upoštevanjem načela sorazmernosti. Tožena stranka ni zatrjevala, da bi pri Agenciji zahtevala posebno odločbo. Tožena stranka se brani, da je s podjetjem P. d.o.o., ki je dokončalo stanovanjsko gradnjo "S." v K., sklenila pogodbo in s tem pridobila status uporabnika komunikacijskega omrežja, ki ga je po ugotovitvah sodišča prve stopnje dokončala in priključila uporabnike oziroma lastnike nepremičnin. Tako sta obe pravdni stranki soprispevali, da je sedanja infrastruktura; pri tem je tožeča stranka prispevala več.

8. Vendar se razmerje iz upravne sfere odločanja, kar ureja Agencija po 91. členu ZEKom-1, ne more avtomatično prenesti na lastninska upravičenja iz SPZ. Če tožeča stranka meni, da je dobila pravico do postavitve eleketronske komunikacije in da se je tožena stranka priključila neutemeljeno, bo lahko pri Agenciji pridobila ustrezno odločbo. Vendar ne more izključiti tožene stranke iz uporabe tega priključka na podlagi lastninske tožbe. Treba je tudi povedati, da se je po pogodbi tožeča stranka zavezala na lastne stroške zgraditi to infrastrukturo in bi s tem imela pravico jo uporabljati (priloga A7). S tem, ko se je tožena stranka priključila in dokončala dela, pa bi tožeča stranka pri Agenciji po 91. členu ZEKom-1 lahko dosegla z ustreznim zahtevkom tudi delitev stroškov skupne uporabe zmogljivosti oziroma nepremičnin (drugi odstavek 91. člena ZEKom-1). Tako pa ima tožena stranka tako na podlagi pogodbe s P. d.o.o. kot na podlagi 91. člena ZEKom-1 pravico do uporabe teh naprav, saj je P. d.o.o. bil končni investitor za trg stanovanjskih enot S. v K. Kot določa 2. člen ZEKom je namen zakona pospeševanje razvoja elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev v RS in s tem gospodarskega in družbenega razvoja v državi, vključno z razvojem informacijske družbe kot notranjega trga EU in uveljavljanje legitimnih interesov vseh državljanov. Namen zakona je tudi zagotavljanje učinkovite konkurence na trgu elektronskih komunikacij, učinkovite uporabe radioferkvenčnega spektra in varstva pravic uporabnikov. Bistvo tega predpisa je, da investitor zgradi na svoje stroške gospodarsko javno infrastrukturo, ki jo lahko uporablja več dobaviteljev ob soglasju Agencije in določbah 91. člena ZEKom-1, da uredi odnos med investitorjem in lastnikom nepremičnine. Tudi Zakon o prostorskem načrtovanju, ki evidentira lastnika v zbirnem katastru gospodarske javne strukture, ni konstitutivnega pomena oziroma ne daje lastninske pravice na omrežju in objektih gospodarske infrastrukture, ki je evidentirana v katastru. Evidentiranje lastništva omrežja v zbirnem katastru kot dejanski evidenci ne ureja pravnih razmerij glede omrežja in ne ustvarja stvarnopravnih učinkov lastninske pravice, kot meni tožeča stranka (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča I U-1855/2010). 91. člena ZEKom-1 ni razumeti tako, da bi ob takšnih okoliščinah, kot so v tem primeru, tožena stranka morala pred priključitvijo dobiti soglasje od tožeče stranke.

9. Pritožba še meni, da je tožeča stranka pridobila obligacijsko pravico oziroma služnost, ki sicer ni bila vpisana v zemljiško knjigo in da zato lahko izključi uporabo tožene stranke. Pri tem se sklicuje na razloge sodbe II Ips 186/2011. Pritožbeno sodišče se pridružuje razlogom cit. odločbe Vrhovnega sodišča in se strinja, da je po ZEKom-1 služnost ustanovljena v korist operaterja in ne v korist gospodujočega zemljišča. Odločba II Ips 186/2011 se nanaša na razmerje med izvajalcem in lastnikom nepremičnine. Tožeča stranka ni pridobila služnosti na podlagi pogodbe med Občino K. z dne 18. 3. 2008, kot navaja. Gre za pogodbo o celoviti služnosti, ki ni bila realizirana v zemljiški knjigi in ki jasno določa, da se bo šele zgradilo v Občini K. najsodobnejše optično omrežje in to v bodoče, kar bo urejeno z aneksom (1. in 2. člen Pogodbe). Sodišče prve stopnje je tako pravilno ocenilo vsebino te pogodbe in tudi pogodbe med tožečo stranko in G. d.d. Iz nobene pogodbe ne izhaja, da je tožeča stranka pridobila po veljavni zakonodaji lastninsko pravico na infrastrukturi, ki bi onemogočala drugim priključek na to po ZEKom-1. V konkretnem primeru pa je tudi pomemben ugovor tožene stranke, da je dokončala izgradnjo in na podlagi pogodbe z dokončnim investitorjem, to je družbo P. d.o.o., ki je kupila G. hiše d.o.o. v stečajnem postopku, omogočila uporabo te kabelske kanalizacije. O tem je bil postavljen izvedenec v postopku in teh ugotovitev pritožba ne graja. Ni pa mogoče pritrditi sodbi sodišča prve stopnje, da je družba P. d.o.o., ko je kupila v stečaju družbo G. hiše, ki je bila pravni naslednik družbe G. d.d. kot prvega investitorja, kupila tudi kabelsko kanalizacijo. V določbi 174. člena ZIZ je določeno, da stvarne služnosti na nepremičnini z njeno prodajo ne ugasnejo. S prodajo nepremičnine ne ugasnejo osebne služnosti, stvarna bremena in stavbna pravica, ki so vpisane v zemljiški knjigi pred pravicami zastavnih upnikov. Vse navedeno velja tudi v primeru prisilne prodaje v stečajnem postopku (prvi odstavek 342. člena ZFPPIPP) in torej stvarne služnosti in služnosti v javno korist z nakupom v stečajnem postopku ne prenehajo(2).

10. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da tožeča stranka na podlagi predloženih pogodbo in ugotovljenega dejanskega stanja ni pridobila služnosti po ZEKom-1. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da predložene pogodbe, zlasti dejstvo, da tožeča stranka ni dokončala izgradnje, ni pridobila vpisa v zemljiško knjigo in ni izposlovala odločbe pristojnega organa o ustanovitvi služnosti, ni pripeljalo do pridobitve služnosti. Vendar ni mogoče odreči tožeči stranki pravice, da bi lahko na podlagi 91. člena ZEKom-1 tudi sama izkoriščala te naprave in v primeru sklenitve pogodb s potrošniki izvajala svojo gospodarsko dejavnost. Ni pa mogoče pritrditi pritožbi, da je pridobila nepravno stvarno služnost, ki ji opravičuje izključitev tožene stranke iz uporabe infrastrukture. Neprava stvarna služnost v javno korist ni ustanovljena zaradi zasebnega interesa konkretnega služnostnega upravičenca, temveč zaradi javnega interesa za nemoteno delovanje infrastrukture, s katero ta upravlja. Upravljalec infrastrukture je tako samo "tehnični" nosilec pravice. Služnost v javno korist mora omogočati funkcionalnost javne infrastrukture ne glede na to, kdo je trenutni upravljalec oziroma lastnik te infrastrukture. Služnost v javno korist mora torej učinkovati v korist vsakokratnega upravljavca določene infrastrukture (lahko bi celo dejali, da v korist infrastrukture same)(3).

11. Povedano drugače: tudi če bi tožeča stranka imela na podlagi (delne) izgradnje in obeh predloženih pogodb določene obligacijske pravice podobne bodoči služnostni pravici, ne more izključiti tožene stranke iz uporabe te infrastrukture. Tako se izkaže, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek. Za pritožbo je še pomembno, da sodišče prve stopnje meni, da ni pravno odločilno, da je tožena stranka z družbo P. d.o.o. sklenila pogodbo o izgradnji komunikacijskega optičnega omrežja, kjer niso navedene vse parcele in to predno je postala lastnica. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da ob danem materialnopravnem izhodišču to ni pravno odločilno. Res je, da družba P. d.o.o. ni postala lastnica kabelske kanalizacije z nakupom družbe v stečaju. Vendar ni nepomembno, da je postala investitor izgradnje nepremičnin, ki jih je potem prodajala na trgu in je zato sklenila s toženo stranko pogodbo. Ker družba P. d.o.o. ni postala lastnica kabelske kanalizacije, datum lastništva nepremičnin, v katerih so ti kabli, ni pravno odločilen. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo in to je pomembno, da je tožena stranka dokončala izgradnjo oziroma omogočila priključek novim lastnikom teh nepremičnin in da je tudi izvajalec gospodarske javne službe.

12. Pritožba še trdi, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb ZPP iz 8. točke drugega odstavka 339. člena, ker ni zaslišalo prič A. A. in B. B. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je dokaze, katerih ni dovolilo, zavrnilo, ker je iz izvedenih dokazov ugotovilo pravno odločilna dejstva in ugotavljanje drugih ni bilo potrebno (3. točka sodbe). Tožeča stranka je v točki XI (list. št. 39) predlagala zaslišanje A. A., zaposlenega na Občini K. in B. B., predsednice Uprave G. d.d., ki naj bi ji povedala, da je bila sklenjena služnostna pogodba. Sodišče prve stopnje pa je pojasnilo, zakaj meni, da ob konkretnih okoliščinah ni mogoče pravno sklepati, da je že bila sklenjena služnostna pogodba. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je odločilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tudi tožena stranka dokončala izgradnjo (ob predloženem pravnem naslovu). S tem, ko je sodišče prve stopnje pojasnilo katera pravno relevantna dejstva šteje za odločilna, katere dokaze v zvezi s tem je presojalo, je lahko zavrnilo dokaz z zaslišanjem priče A. A. in B. B. Zato smiselno očitana bistvena kršitev določb ZPP in zlasti pravice do sodnega varstva in enakosti iz Ustave RS, ni podana.

O podrednem tožbenem zahtevku:

13. Pritožba graja zavrnitev podrednega tožbenega zahtevka, s katerim je tožeča stranka zahtevala plačilo 102.592,20 EUR, kolikor je bil njen strošek za izgradnjo kabelske kanalizacije. Tožeča stranka meni, da je tožena stranka obogatena. Uveljavlja tudi korist, ki jo ima tožena stranka s tem, da je z lastniki stanovanjskih objektov v naselju S. sklenila pogodbo in izvaja storitev elektronskih komunikacij. Pritožba v dopolnitvi meni, da je odločilno, da v pogodbi tožene stranke in P. d.o.o. niso našteta vsa zemljišča, preko katerih poteka kabelska komunikacija in da zato tožena stranka ni imela pravne podlage za vlečenje kablov v kabelsko kanalizacijo, ki poteka po zemljiščih, ki niso last P. d.o.o. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da tožeča stranka ni lastnik kabelske kanalizacije. Lastnik nepremičnine tudi glede na podano materialnopravno izhodišče ZEKom-1, ni lastnik gospodarske javne infrastrukture. Zato je tudi pravno nepomembno, po čigavih nepremičninah poteka gospodarska javna infrastruktura (9. člen ZEKom-1). Sodišču prve stopnje pa je treba pritrditi, da se tožena stranka ni lotila posla oziroma del brez pravnega naslova. Ker pa ni pomembno, po čigavih nepremičninah poteka kabelska kanalizacija glede na razmerje tožeče in tožene stranke, tudi ni pomembno, da nepremičnine niso posebej naštete v pogodbi tožene stranke. Glede ugotovitve o tem, da tožena stranka izvaja storitveno dejavnost lastnikom stanovanjskih objektov v naselju S. pa je treba spomniti na določbo 2. člena ZEKom-1, ki to omogoča vsakemu izvajalcu, ki sklene pogodbe s potrošniki. Tako tožena stranka tudi ni obogatena iz drugega naslova, ki ga v zahtevku zatrjuje tožeča stranka, to je iz pokrivanja naročnin.

14. Ker je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno odločilo, je bilo treba pritožbo (z dopolnitvijo) zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Sodišče prve stopnje pri sojenju in v odločbi ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in tudi ne tistih, na katere opozarja pritožba.

Op. št. (1): Zakon o elektronskih komunikacijah (Ur. l. RS, št. 109/2012 in naslednji).

Op. št. (2): Primerjaj Vrenčur R., Izbris pravic iz zemljiške knjige, Pravosodni bilten, 2016, stran 150. Op. št. (3): Primerjaj Damjan M., Služnost v javno korist, Pravosodni bilten 1/2016, stran 69 do 79.