Jedro

Revizija se (med drugim) dopusti v smeri preizkusa pravilnosti uporabe petega odstavka 22. člena Montrealske konvencije.

Izrek

Revizija se dopusti: - glede vprašanja (ne)obstoja premoženjske škode, katere povračilo uveljavlja tožeča stranka; - v smeri preizkusa pravilnosti uporabe petega odstavka 22. člena Konvencije o poenotenju nekaterih pravil za mednarodni letalski prevoz (glede trditvenega in dokaznega bremena pri pravnem standardu povzročitve škode namenoma ali brezobzirno in z zavedanjem, da bo verjetno nastala škoda, in materialnopravne pravilnosti presoje tega standarda).

Obrazložitev

1. Tožnik od sodišča zahteva, naj razsodi, da mu je toženka dolžna plačati odškodnino za premoženjsko škodo (stroški letalske karte ter organizacije lova in bivanja), ki naj bi jo utrpel, ker mu ni pravočasno dostavila vseh kosov njegove prtljage. V Kanadi se je želel udeležiti organiziranega lova na črnega medveda in karibuja, vendar ni mogel loviti, ker ni imel vseh delov svojega orožja (puške). Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo in tožniku prisodilo 913,08 EUR odškodnine s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, sicer pa tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je tožniku prisodilo 3.822,16 EUR odškodnine s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, sicer pa njegovo pritožbo in v celoti pritožbo toženke zavrnilo ter v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo.

3. Zoper to sodbo je toženka na podlagi 367.b člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vložila predlog za dopustitev revizije, v katerem izpostavlja pravno vprašanje, glede katerega sodne prakse Vrhovnega sodišča ni, in pravno vprašanje, glede katerega odločitev sodišča druge stopnje odstopa od prakse tega sodišča. Gre za primer, ko potniku nastane škoda zaradi zamude prtljage pri letalskem prevozu, v zvezi s katerim prideta v poštev Zakon o obligacijskih in stvarnopravnih razmerjih v letalstvu (ZOSRL) in Konvencija o poenotenju nekaterih pravil za mednarodni letalski prevoz (v nadaljevanju Montrealska konvencija). Čeprav so primeri nastanka škode zaradi zamude prtljage pogost pojav, sodna praksa glede uporabe določb Montrealske konvencije, zlasti drugega in petega odstavka njenega 22. člena, ni razvita. Bistveno vprašanje v konkretni pravdi je, ali je ob dejstvu, da potnik ni podal posebne izjave o interesu in namenu potovanja, njegova prtljaga pa ni prispela v namembni kraj zaradi izgube listka z navedbo tega kraja, mogoče zaključiti, da je že s tem izkazano dolozno ravnanje letalskega prevoznika, to je namerno oziroma lahkomiselno in ob zavedanju, da bo škoda verjetno nastala. Prav tako se v obravnavani zadevi porajata vprašanji, ali je povzročitelj škode dolžan oškodovancu povrniti stroške, ki bi temu nastali tudi v primeru, če do škodnega dogodka ne bi prišlo, in ali povzročitelj škode odgovarja tudi za posledice, ki jih ni mogel predvideti. Odločitvi sodišč nižjih stopenj o obstoju vzročne zveze v konkretnem primeru odstopata od sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, na primer sodbe II Ips 479/2002. Toženka poudarja, da je sodišče prve stopnje pravilno interpretiralo 22. člen Montrealske konvencije in pravilno uporabilo njegov drugi odstavek o omejitvi prevoznikove odgovornosti, medtem ko je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo peti odstavek navedene določbe, ki utemeljuje neomejeno odgovornost. Po stališču sodišča druge stopnje samo dejstvo, da se je prtljažni listek izgubil, izkazuje, da je zatrjevana škoda posledica ravnanj iz petega odstavka 22. člena Montrealske konvencije; čeprav oškodovanec (tožnik) ni dokazal kje, kdaj, kako in zakaj se je listek izgubil, je sodišče druge stopnje presodilo, da je dokaznemu bremenu, ki je v celoti na njem, zadostil. Takšno naziranje je po mnenju toženke materialnopravno zmotno. Upoštevajoč, da tožnik toženke ni seznanil z vsebino prtljage in namenom potovanja, golo dejstvo, da se je listek izgubil, ne more izkazovati toženkinega doloznega ravnanja, ki ima za posledico njeno neomejeno odgovornost. V nasprotnem primeru bi bila praktično v vsakem primeru izgube oziroma zamude prtljage podana neomejena odškodninska odgovornost letalskega prevoznika, kar gotovo ni v duhu Montrealske konvencije. Neživljenjsko bi bilo, če bi moral letalski prevoznik za vsakega potnika brez njegovega vnaprejšnjega opozorila vedeti, kakšna škoda mu lahko nastane v primeru zamude z dostavo prtljage. Podana bi bila tudi situacija, ko bi moral prevoznik z enako poostreno skrbnostjo paziti na prtljago potnikov, ki so plačali različne pristojbine. Sodišče je namreč spregledalo, da mora potnik v primeru, ko ima poseben interes za pravočasno dostavo prtljage v namembni kraj, podati posebno izjavo o tem in, če se to zahteva, plačati dodatni znesek. Iz sodbe Sodišča Evropske unije v zadevi Walz v. Clickair SA izhaja, da se določbe o neomejeni odgovornosti letalskih prevoznikov uporabijo le v skrajnih primerih. Poleg tega sodišči nižjih stopenj nista upoštevali pravil teorije o adekvatni vzročnosti med škodnim dogodkom (zamuda prtljage) in nastalo škodo (premoženjska škoda v obliki kupnine za letalsko karto in stroškov celotnega počitniškega aranžmaja). V obravnavani zadevi sodišče druge stopnje zaključuje, da je brezpomenskost tožnikovega potovanja normalna posledica zamude prtljage. Sodišče ni upoštevalo, da bi stroški, ki jih tožnik uveljavlja kot škodo, nastali tudi, če bi obtičali del prtljage prispel v namembni kraj pravočasno, torej če do škodnega dogodka sploh ne bi prišlo. Vzročna zveza v konkretnem primeru ne more biti podana.

4. Predlog je v delu, razvidnem iz izreka sklepa, utemeljen.

5. Pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP so v obravnavanem primeru izpolnjeni glede pravnih vprašanj, opredeljenih v izreku sklepa. Vrhovno sodišče je zato revizijo v tako začrtanem obsegu dopustilo (tretji odstavek 367.c člena ZPP).