Jedro

Tožena stranka je strokovnjak, ki se poklicno ukvarja s prevozom potnikov in prtljage. Prevoz mora opravljati varno in po vseh pravilih svoje stroke. Če je zvezan s prestopi, kot je bil primer v obravnavani zadevi, mora zanj poskrbeti tako, da potnik v zvezi s tem ne čuti škodljivih posledic (v primeru prtljage to pomeni, da mora pravilno in pravočasno poskrbeti za preložitev prtljage na drugo letalo oziroma poskrbeti, da bo prtljaga prepeljana skupaj s potnikom na namembni kraj).

Odločilno je ugotovljeno dejstvo, da se je listek z oznako Montreal izgubil in da je zato prtljaga obtičala v Frankfurtu. To pa pomeni, da je tožena stranka glede na pravila svoje stroke ravnala premalo skrbno in jo zadenejo pravila o njeni postroženi odgovornosti oziroma o neomejeni odškodninski odgovornosti iz 5. odst. 22. člena Montrealske konvencije.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni v točkah 1., 2. in 3. izreka tako, da po spremembi pravilno glasi: "1. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 3.822,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.10.2005 do plačila ter zakonske zamudne obresti od zneska 165,90 EUR za čas od 10.10.2005 do 4.2.2005. 2. V presežku - za znesek 165,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.2.2005 naprej - se tožbeni zahtevek zavrne.

3. Tožena stranka mora v roku 15 dni povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 1.919,84 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku paricijskega roka do plačila." V ostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v izpodbijanih in nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka mora v roku 15 dni povrniti tožeči stranki pritožbene stroške v višini 341,40 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločalo o tožbenem zahtevku tožeče stranke iz naslova zamude pri prevozu registrirane prtljage, ki jo je uveljavljala zoper toženo stranko kot letalskega prevoznika. Odločilo je, da ji je dolžna plačati 913,08 EUR odškodnine in zakonske zamudne obresti od zneska 1.078,98 EUR od 10.10.2005 do 4.2.2006 ter od zneska 913,08 EUR od 5.2.2006 naprej (točka 1. izreka sodbe). Višji tožbeni zahtevek (do višine 3.074,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi), je zavrnilo (točka 2. izreka). O pravdnih stroških je odločilo, naj vsaka stranka trpi svoje.

Pritožbi vlagata obe pravdni stranki.

Tožeča stranka sodbo izpodbija v zavrnilnem delu. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga spremembo z ugoditvijo tožbenemu zahtevku in povračilom pravdnih stroškov ter priglaša pritožbene stroške. Strinja se, da toženi stranki ni mogoče očitati namerno povzročene škode. Vendar meni, da je vseeno dokazala hujšo obliko njene odgovornosti - brezobzirno ravnanje z zavedanjem, da bo nastala škoda. Njeno ravnanje je treba presojati celovito kot ravnanje strokovnjaka. Ne gre le za nameščanje listka, ki spremlja prtljago, pač pa tudi za potek izročitve oziroma vrnitve prtljage potniku. Zamuda pri izročitvi prtljage je trajala več kot 30 dni. Po 3. odst. 17. člena Montrealske konvencije potnik v takih primerih uveljavlja proti prevozniku pravice iz pogodbe o prevozu, kjer je dokaz o odgovornosti na strani tožene stranke. Prtljaga je bila vrnjena po lastnem angažiranju tožnika, čemur toženka ni ugovarjala. Sama ni storila ničesar. Tudi zatrjevala ni, da bi storila vse, kar bi bilo v njeni moči za izročitev prtljage. Nanjo ni dovolj skrbno namestila spremnega listka. To zadošča za ugotovitev o hujši obliki njene odgovornosti. Tožnik nima vpliva na to, kako se morajo na prtljago namestiti spremni lističi. Zato ga ne morejo zadeti posledice. Bistvo storitve, ki jo trži tožena stranka in pri tem deluje kot strokovnjak, je prevoz potnikov in prtljage. Tožnik je s pričami dokazal, da na prtljagi ni bilo spremljajočega listka za let v Montreal. Tudi izkustveno je pričakovati, da bi sicer prtljaga prispela in ga dohitela še na lovu. Drugačne ugotovitve prvega sodišča so zmotne. Uporaba določb Montrealske konvencije o omejitvi odgovornosti s strani toženke na 1.000 posebnih enot črpanja, namesto 5. odst. 22. člena iste konvencije, pa je zmotna. Materialno pravo je bilo kršeno tudi zato, ker sodišče ni uporabilo 3. odst. 17. člena Montrealske konvencije. Sodišču očita še, da je od priznanega zneska odškodnine neupravičeno odštelo že prejeti znesek 165,90 EUR. Toženka ni pojasnila, na podlagi česa ga je plačala.

Tožena stranka sodbo izpodbija v obsodilnem delu. Prav tako uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga njeno spremembo in zavrnitev celotnega tožbenega zahtevka, ali vsaj razveljavitev in vrnitev zadeve v novo odločanje prvemu sodišču. Kot napačne graja ugotovitve, da je nepravilna izpolnitev (izpolnitev z zamudo) dejansko prešla v neizpolnitev njene obveznosti ter da je tožnik prejel storitev s tako napako, da se lahko šteje, da je bilo zanj bivanje v Kanadi brez pomena. Opozarja, da je z večino prtljage vseeno prispel na namembni kraj in se glede na izpovedbe priče J. O. tudi udeležil lova. Če bi mu morala tožena stranka povrniti vplačani znesek aranžmaja, bi bil neupravičeno obogaten. Odločitev sodišča je tudi sicer nepravilna, ker postavljeni zahtevek nima odškodninske, ampak kondikcijsko naravo. O višini škode ni bilo trditvene in dokazne podlage. Sodišče je tudi ni ugotovilo niti navedlo odločilnih dejstev o njej. Tako je zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil pravdnega postopka. Odškodnino je dosodilo pod napačno predpostavko, da plačani aranžma predstavlja škodo.

Na vročeni pritožbi pravdni stranki nista odgovorili.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa je v celoti neutemeljena.

Tožnik v tej pravdi uveljavlja plačilo premoženjske škode (povračilo stroškov prevoza in stroškov organizacije lova in bivanja v Kanadi) zaradi zamude pri prevozu njegove prtljage po pogodbi o letalskem prevozu, ki jo je dne 4.9.2005 sklenil s toženo stranko kot letalskim prevoznikom za prevoz na relaciji Brnik - Frankfurt - Montreal. Trdil in dokazoval je, da se zaradi zamude pri prevozu prtljage, v kateri so bili sestavni, nepogrešljivi in nenadomestljivi deli puške, ni izpolnil namen njegovega leta oziroma bivanja v Kanadi (udeležba na specifično in individualno organiziranem lovu na črnega medveda in kalibuja). Toženi stranki je očital hudo malomarnost, češ da je na prtljago nepravilno namestila identifikacijski listek z oznako namembnega kraja, ki se je izgubil na poti med Brnikom in Frankfurtom, in ker ni pokazala zadostne skrbnosti pri iskanju izgubljene prtljage, saj jo je prejel šele po svoji vrnitvi domov (3.10.2005).

Tožena stranka se je na drugi strani branila z ugovorom pomanjkanja vzročne zveze med zatrjevano škodo in izgubljeno prtljago, z ugovorom omejene odškodnine zaradi zamude prtljage in z ugovorom, da tožnik ni dokazal zakaj, kje in kdo je izgubil prtljago.

Ne glede na to, da sta se obe stranki sklicevali na določila Zakona o obligacijskih in stvarnopravnih razmerjih v letalstvu (Ur. list RS, št. 12/200), je sodišče upoštevaje njegov 208. člen pri odločanju izhajalo iz materialnopravnih določil Konvencije o poenotenju nekaterih pravil za mednarodni promet, podpisane v Montrealu 28.5.1999 in v Republiki Sloveniji ratificirane z Zakonom o ratifikaciji navedene konvencije (Ur. list RS, št. 5/2002 - Mednarodne pogodbe; v nadaljevanju Montrealska konvencija). Uporaba navedene konvencije kot pravne osnove za odločanje za pritožnici ni sporna. Kot pravilno jo sprejema tudi pritožbeno sodišče, skupaj z razlogi na strani 3 sodbe.

Glede na opisano trditveno podlago je prvo sodišče pravilno izhajalo iz 19. člena Montrealske konvencije, ki govori o prevoznikovi odgovornosti zaradi zamude v letalskem prevozu, med drugim tudi pri prevozu prtljage, in ne iz 17. člena iste konvencije, ki ureja škodo na prtljagi v primeru uničenja ali izgube prijavljenega prtljage ali škode na njej. V transportnem pravu je prevoznik odgovoren za potnikovo škodo, ki zadene potnika med prevozom, kakor tudi za škodo zaradi zamude. Priznava se škoda, ki nastane zaradi smrti ali telesne poškodbe potnikov (osebna škoda), škoda, ki je nastala zaradi poškodb, primanjkljaja ali izgube prtljage (škoda na stvareh), če jo je povzročil dogodek med prevozom (kar vse ureja 17. člen Montrealske konvencije), pa tudi škoda, ki nastane zato, ker prevoz ni v redu opravljen, npr. zaradi zamude (v obravnavanem primeru 19. člen Montrealske konvencije). Tožnik škode na stvareh (izgubljeni prtljagi) ni uveljavljal. Zato je njegovo pravno naziranje o uporabi 17. člena Montrealske konvencije zmotno, odločitev prvega sodišča o odgovornosti tožene stranke za zamudo pri prevozu njegove prtljage je oprta na 19. člen iste konvencije, pa pravilna v dejanskem in pravnem pogledu.

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema njegovo dokazno oceno, utemeljeno v pravilnih, jasnih in prepričljivih razlogih na strani 5 do 8 glede odgovornosti tožene stranke za tožnikovo škodo. Na podlagi nespornih dejstev in zaslišanja tožnika ter prič je ugotovilo, da tožena stranka pri prevozu tožnika in njegove prtljage dne 4.9.2009 iz Ljubljane v Montreal (preko Frankfurta), ni pravočasno izpolnila vseh svojih pogodbenih obveznosti. Tako iz njegovih v pritožbah neprerekanih ugotovitev izhaja, da je 4.9.2005 v Montrealu tožniku izročila le del njegove prtljage, drugega dela pa ne, in sicer ne 4.9.2005 ne v času, ko je tožnik bival v Kanadi (do 14.9.2005), pač pa šele 3.10.2005 v Ljubljani. Glede na take dejanske ugotovitve ne more biti dvoma, da je na ta način tožena stranka kršila svoje pogodbene obveznosti o prevozu tožnika in njegove prtljage. S prevozno pogodbo se je namreč zavezala, da bo pripeljala tožnika skupaj s prtljago, ki jo je od njega prevzela, od odhodnega do namembnega kraja. Prvo sodišče je v okviru zadostno podane trditvene in dokazne podlage strank ugotovilo vse splošne predpostavke toženkine poslovne odškodninske odgovornosti (razlogi na strani 5 sodbe). Pravilna je njegova ugotovitev o nepravilno opravljeni izpolnitvi, saj prtljaga ni bila (pravočasno) niti prepeljana v namembni kraj niti izročena tožniku. Res je tudi, da je glede na okoliščine primera taka nepravilna izpolnitev za tožnika predstavljala celo neizpolnitev pogodbe, kot je zapisalo prvo sodišče. Vendar tožnik na tej podlagi ni uveljavljal odškodninske odgovornosti (za škodo na stvareh – izgubljeni prtljagi). Zato se neutemeljeno v pritožbi sklicuje na 17. člen Montrealske konvencije. Navedena ugotovitev sodišča pa na drugi strani tudi ni vplivala na siceršnjo njegovo pravilno odločitev o toženkini odškodninski odgovornosti. Zato je tudi pritožbena graja tožene stranke v tej smeri neutemeljena.

Prvo sodišče je namreč zanesljivo ugotovilo tudi vse ostale predpostavke za njeno poslovno odškodninsko odgovornost: poleg protipravnega ravnanja še domnevo, da vzrok za kršitev pogodbe izvira iz sfere tožene stranke, nadalje o obstoju vzročne zveze med kršitvijo pogodbe in tožnikovo škodo in o obstoju pravno priznane škode.

Tožena stranka kot pritožnica graja ugotovitve o vzročni zvezi in škodi. Vendar s pritožbo ne more uspeti. Dokazna ocena prvega sodišča o vzročni zvezi na strani 6 je skladna z 8. členom ZPP, sprejeta na podlagi skrbne ocene celotnega dokaznega in procesnega gradiva. Na podlagi zaslišanja tožnika in prič je zanesljivo ugotovilo, kakšen je bil namen tožnikovega potovanja v Kanado (izključno udeležba na individualno organiziranem lovu na črnega medveda in kalibuja v divjini, česar ne more nadomestiti goli polet v Kanado in bivanje v kraju, kjer naj bi se izvajal lov) in tudi kakšnega pomena za lov je bilo dejstvo neizročenega dela prtljage (specifičen del lovske opreme, ki se je ni dalo na noben način nadomestiti). Za omajanje njegove pravilne ugotovitve, da je bil zaradi toženkine nepravilne izpolnitve prevozne pogodbe v celoti izjalovljen namen tožnikovega potovanja v Kanado ne zadošča iz celote iztrgani del izpovedbe priče J. O., da se je tožnik udeležil lova. Pritožnik namreč prezre bistveni del izpovedbe navedene priče, da tožnik ni mogel loviti, ker ni imel puške. Spremljanje drugih udeležencev lova pa tudi po mnenju pritožbenega sodišča ne more nadomestiti lova, ki ga je nameraval v Kanadi izvajati tožnik. Tako se izkaže, da je dejansko stanje o izjalovljenem namenu tožnikovega potovanja v celoti pravilno in popolno ugotovljeno ter utemeljeno v prepričljivih razlogih, na katere se pritožbeno sodišče sklicuje.

Enako velja tudi za škodo, ki jo je vtoževal tožnik in jo je ugotovilo prvo sodišče. Pritožbeno naziranje tožene stranke, da gre za kondikcijski in ne odškodninski zahtevek, je neutemeljeno. Tožnik je trdil in dokazoval, prvo sodišče pa po izvedenem dokaznem postopku pravilno ugotovilo, da mu je zaradi izjalovljenega potovanja, ki ga je povzročilo ravnanje tožene stranke, nastala premoženjska škoda, izražena v obliki plačane letalske vozovnice in plačanega aranžmaja v Kanado v skupni višini 3.988,06 EUR (prej 955.689,00 SIT). Razlogi o pravno priznani škodi na straneh 7, 8 in 9 sodbe, so pravilni, jasni in povsem zadostni, da omogočijo vsebinski preizkus z vidika pravilne uporabe materialnega prava. Pritožbeno sodišče jih sprejema in se nanje sklicuje, hkrati pa zavrača pritožbeni očitek tožene stranke o procesnih kršitvah iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Po povedanem je bilo treba pritožbo tožene stranke v celoti zavrniti in z njene strani izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pač pa je treba pritrditi pritožbi tožeče stranke, da je sodišče pri odločanju o višini odškodnine delno zmotno uporabilo 22. člen Montrealske konvencije. Oprlo se je na 2. odst. navedenega določila o omejitvi odgovornosti. Ocenilo je namreč, da tožnik ni dokazal, da je zatrjevana škoda posledica ravnanja ali opustitve tožene stranke, storjena z namenom povzročiti škodo ali brezobzirno in z zavedanjem, da bo verjetno nastala škoda (5. odst. 22. člena Montrealske konvencije).

Ugotovilo je, da je tožnik po običajnem postopku uslužbenki tožene stranke oddal prtljago, da je ta z njo opravila postopek, da je prtljaga prispela v Frankfurt, v Montreal pa ne in da ob prevzemu prtljage dne 3.10.2005 na njej ni bilo prtljažnega listka z oznako, da je prtljaga namenjena iz Ljubljane v Montreal. Čeprav sta navedeno dejstvo potrdili tudi dve priči, je ocenilo, da tožnik svojega dokaznega bremena o težji stopnji toženkine krivde ni zmogel. Pritožba pravilno opozarja, da je pri tem prezrlo, da je tožena stranka strokovnjak, ki se poklicno ukvarja s prevozom potnikov in prtljage. Prevoz mora opravljati varno in po vseh pravilih svoje stroke. Če je zvezan s prestopi, kot je bil primer v obravnavani zadevi, mora zanj poskrbeti tako, da potnik v zvezi s tem ne čuti škodljivih posledic (v primeru prtljage to pomeni, da mora pravilno in pravočasno poskrbeti za preložitev prtljage na drugo letalo oziroma poskrbeti, da bo prtljaga prepeljana skupaj s potnikom na namembni kraj). Glede na nesporne ugotovitve, da na delu tožnikove prtljage, ki je pri pretovarjanju ostal v Frankfurtu, ob vrnitvi ni bilo ustreznega listka z oznako namembnega kraja, se izkaže, da tožena stranka gornjega dolžnega ravnanja pri izvedbi prevoza prtljage ni opravila z zahtevano strokovno – profesionalno skrbnostjo. Ni relevantno, kje, kako, kdaj in zakaj se je listek z namembnim krajem izgubil, kot zmotno ugotavlja prvo sodišče. Kot pravilno opozarja pritožnik, takega dokaza sam ne more ponuditi. Strokovno pravilna namestitev listka z oznako namembnega kraja ni v njegovi domeni. Tožena stranka pa v tej smeri za razbremenitev svoje odgovornosti tudi ni ponudila prav ničesar. Odločilno pa je ugotovljeno dejstvo, da se je listek z oznako Montreal izgubil in da je zato prtljaga obtičala v Frankfurtu. To pa pomeni, da je tožena stranka glede na pravila svoje stroke ravnala premalo skrbno in jo zadenejo pravila o njeni postroženi odgovornosti oziroma o neomejeni odškodninski odgovornosti iz 5. odst. 22. člena Montrealske konvencije.

Pri presoji strožje odgovornosti tožene stranke je torej prvo sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo (5. točka 358. člena ZPP). Tožniku je priznalo celotno vtoževano premoženjsko škodo (3.988,06 EUR), zmanjšano za 165,90 EUR. Prvo sodišče je namreč ugotovilo, da mu je navedeni znesek tožena stranka že izplačala pred pravdo. Pritožba je v delu, ki se zavzema tudi za priznanje navedenega zneska, neutemeljena in jo je zato v tem delu pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje. Pritožbene navedbe, da tožena stranka ob izplačilu ni specificirala, kaj je plačala, so namreč protispisne. Iz podatkov spisa je namreč razvidno, da je na odškodninski zahtevek za povrnitev stroškov plačila letalske karte in plačila organizacije lova in bivanja v skupnem znesku 955.698,00 SIT (v prilogi A5) tožena stranka odgovorila, da tožniku zaradi zamujene prtljage priznava 200,00 USD (39.756,00 SIT) odškodnine. Zato je navedeni znesek treba upoštevati kot del v tej pravdi vtoževane odškodnine, kar je pravilno povedalo že prvo sodišče. Odločitve sodišča o obrestih pritožnici ne izpodbijata. Kot pravilno jo sprejema tudi pritožbeno. Pri spremenjeni odločitvi je tako upoštevalo, da je tožena stranka v zamudi s plačilom zahtevane odškodnine od 10.10.2005, kot je ugotovilo prvo sodišče, in sicer od pred pravdo plačanega zneska 165,00 EUR do dneva plačila 4.2.2005, od v pravdi dosojene razlike pa od dneva zamude do plačila.

Delna sprememba sodbe o glavni stvari je narekovala še spremembo odločitve o stroških na prvi stopnji. Ker je tožeča stranka s tožbenim zahtevkom skoraj v celoti uspela (od celotnega vtoževanega zneska 3.988,06 EUR do višine 3.822,00 EUR, kar je 96 %), ji mora tožena stranka po načelu uspeha v pravdi povrniti celotne pravdne stroške, nastale na prvi stopnji (1. odst. 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče jih je odmerilo po priglašenem stroškovniku (na list. št. 66). Pri odmeri je upoštevalo za ta primer upoštevno Odvetniško tarifo (Ur. list RS, št. 67/2003; uporaba na podlagi 41. člena Zakona o odvetniški tarifi, Ur. list RS, št. 67/08 v zvezi s 1. odst. 19. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o odvetništvu - Ur. list RS, št. 35/2009) in Zakon o sodnih taksah ter načelo potrebnosti (1. odst. 155. člena ZPP). Odmerjeni stroški v skupni višini 1.919,84 EUR se nanašajo na stroške potrebnega odvetniškega zastopanja na prvi stopnji s pripadajočim DDV ter sodne takse za tožbo in sodbo. V primeru zamude s plačilom bo tožena stranka dolgovala tudi pripadajoče zakonske zamudne obresti.

O pritožbenih stroških je odločeno na podlagi 1. odst. 165. člena ZPP. Ker je tožeča stranka tudi s pritožbo pretežno uspela, ji mora tožena stranka glede na doseženi uspeh povrniti še pritožbene stroške. Odmerjeni so upoštevaje enaka pravna izhodišča kot stroški postopka na prvi stopnji in sicer na podlagi stroškovnika na list. št. 80. Tudi ti se nanašajo na odvetniško zastopanje in sodno takso za pritožbo. Po izteku paricijskega roka bo v primeru zamude tudi od teh stroškov tožena stranka dolgovala zakonske zamudne obresti.