Jedro

Revizija se dopusti glede vprašanja: „Ali je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbe ZOZP glede pasivne legitimacije tožene stranke?“ Sodišče Evropske unije je s sklepom C-541/11 z dne 17. 1. 2013 razsodilo, da je treba določbo 1. točke 6. člena Direktive 2000/26/ES razlagati tako, da lahko oškodovanec pod pogoji, navedenimi v tej določbi, zahteva povračilo škode od odškodninskega organa, da pa mora pred pravdo odškodninski zahtevek nasloviti na ta organ. Če odškodninski organ njegovemu zahtevku ne ugodi, lahko s tožbo od njega zahteva povrnitev škode.

Izrek

Revizija se dopusti glede vprašanja: „Ali je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbe ZOZP glede pasivne legitimacije tožene stranke?“

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika, s katerim je ta zahteval, naj toženemu Slovenskemu zavarovalnemu združenju naloži plačilo odškodnine v znesku 5.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ugotovilo je, da je bil tožnik poškodovan v prometni nesreči na Malorci v Španiji, ki jo je povzročil španski voznik, katerega vozilo je bilo zavarovano pri španski zavarovalnici. Odločilo je, da tožena stranka po prvem odstavku 26. člena Zakona o obveznem zavarovanju v prometu (v nadaljevanju ZOZP) odgovarja le za škodo, povzročeno na ozemlju Republike Slovenije z vozilom, ki izvira iz držav članic Evropske unije in držav, katerih nacionalni biro je podpisnik Multilateralnega sporazuma ali Splošnih pravil, da pa je to določbo treba razumeti tako, da govori o kraju škodnega dogodka, ne pa o kraju kjer so nastale posledice.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in je odločitev sodišča prve stopnje potrdilo.

3. Zoper odločitev sodišča druge stopnje tožnik vlaga predlog za dopustitev revizije. Opozarja, da sta sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili materialno pravo, ko sta odločili, da ni podana pasivna legitimacija tožene stranke. Predlaga, naj Vrhovno sodišče dopusti revizijo glede vprašanja, ali sta prvo in drugostopenjsko sodišče pri sojenju napačno uporabili določila materialnega prava, ko nista upoštevali določb 1., 1.a, 20.a člena in 43.a člena ZOZP.

4. Predlog je utemeljen.

5. ZOZP v prvem odstavku 42j. člena določa, da se v okviru združenja oblikuje odškodninski urad. V 1. točki tretjega odstavka 42.j člena je določeno, da lahko oškodovanci, če so izpolnjeni pogoji določeni v tem členu, naslovijo svoj odškodninski zahtevek na odškodninski urad, če v treh mesecih od dneva, ko so vložili odškodninski zahtevek na odgovornostno zavarovalnico ali njenega pooblaščenca, nobeden izmed njiju odškodninskega zahtevka ni rešil. 6. Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 412/2010 prekinilo postopek in na Sodišče Evropske unije naslovilo vprašanje glede razlage Direktive 2000/26/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. 5. 2000 o približevanju zakonodaje držav članic o zavarovanju avtomobilske odgovornosti, ki spreminja direktivi Sveta 73/239/EGS in 88/357/EGS, s predlogom za predhodno odločanje. Sodišče Evropske unije je s sklepom C-541/11 z dne 17. 1. 2013 razsodilo, da je treba določbo 1. točke 6. člena Direktive 2000/26/ES razlagati tako, da lahko oškodovanec pod pogoji, navedenimi v tej določbi, zahteva povračilo škode od odškodninskega organa, da pa mora pred pravdo odškodninski zahtevek nasloviti na ta organ. Če odškodninski organ njegovemu zahtevku ne ugodi, lahko s tožbo od njega zahteva povrnitev škode.

7. Vrhovno sodišče je tako ocenilo, da so glede v izreku opredeljenega pravnega vprašanja izpolnjeni pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), zato je revizijo na podlagi tretjega odstavka 367. c člena ZPP dopustilo.