Jedro

Ugovor zastaranja ima svojo dejansko in dokazno podlago in bi morala toženka v svojem ugovoru navesti vse konkretne dejanske trditve, na podlagi katerih bi bilo mogoče presoditi, ali je ugovor zastaranja utemeljen.

Zahtevek iz drugega odstavka 72. člena ZDen je res nečista denarna terjatev za povrnitev premoženjske škode, vendar pa se tudi nanj nanaša načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 26. 6. 2002. S sodbo se odloči le o obstoju ali neobstoju terjatve, ki je predmet pobotnega ugovora (ugotovitveni izrek), ne pa o obveznosti njenega plačila (ne gre za dajatveni izrek v tem delu). OZ določa, da se lahko dolg pobota z zastarano terjatvijo; pogoj za pobot iz tega vidika je le ta, da takrat, ko so se stekli pogoji za pobot, terjatev še ni bila zastarana. Tudi če je zastarala, terjatev sama še vedno obstaja; preneha zgolj pravica zahtevati njeno izpolnitev.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi v I., II., III. in V. točki izreka ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj terjatev tožnikov do toženke, kot je to razvidno iz I. točke izreka. Ugotovilo je, da ne obstoji terjatev toženke do tožnikov v znesku 677.491,03 EUR (II. točka izreka). Toženki je naložilo plačilo posameznih zneskov tožnikom, kot je to razvidno iz III. točke izreka. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (IV. točka izreka). Toženki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožnikom v znesku 27.919,57 EUR v roku petnajst dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

Zoper sodbo se pritožuje toženka, ki izpodbija ugodilni del sodbe, uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da vrne zadevo prvemu sodišču v novo odločanje. V pritožbi navaja, da stališči prvega in pritožbenega sodišča glede zastaranja tožbenega zahtevka nista pravilni. Tožniki v zvezi z dejstvi vročitve in poteka roka za tožbo niso podali nobenih nasprotnih navedb, temveč so ugovoru zastaranja nasprotovali le iz razloga, da pravdno sodišče ni pristojno posegati v klavzulo pravnomočnosti, ki jo je odtisnil upravni organ. Tožniki so šele po prvem naroku navedli novo dejstvo, da naj bi toženka sprožila upravni spor zoper denacionalizacijsko odločbo in umaknila tožbo 14. 4. 1999, sklep o ustavitvi postopka pa je bil s strani upravnega sodišča izdan 16. 4. 1999. Vendar pa tožniki v zvezi s tem niso predložili nobenega dokaza, niti niso utemeljili, zakaj niso pravočasno navajali tega dejstva. Stranka nosi trditveno in dokazno breme za minimum tistih dejstev, ki so potrebna za nastanek s tožbenim zahtevkom ali ugovorom uveljavljane pravne posledice. Dokazno pravilo o resničnosti javne listine ni absolutno. Če nasprotna stranka izpodbija dokazno informacijo javne listine, dokazno pravilo iz 224. člena ZPP ne velja več in bo sodišče prosto ocenjevalo izvedene dokaze. Javna listina ima večjo dokazno moč, kar pomeni, da mora nekdo, ki izpodbija resničnost tistega, kar naj bi javna listina dokazovala, doseči višji dokazni standard. Vprašanje dokazne moči javne listine se ne sme zamenjevati s trditvenim bremenom. Toženka je uveljavljala ugovor zastaranja v odgovoru na tožbo. Glede na svoje trditveno breme mora navesti in dokazati tista dejstva, na podlagi katerih je takšen ugovor utemeljen oziroma sklepčen. Zatrjevati mora, kdaj je nastopila pravnomočnost delne denacionalizacijske odločbe. 12. člen takrat veljavnega ZUP je dopuščal več različnih časovnih točk, ko lahko odločba upravnega organa postane pravnomočna. Mogoč je dejanski stan, da upravni akt postane pravnomočen s potekom roka za tožbo. Vprašanje, ali je toženka navedla vsa pravno odločilna dejstva za ugovor zastaranja, je vprašanje o sklepčnosti ugovora in se nanaša na trditveno podlago, dokazna moč javne listine oziroma kvaliteta dokaza, na podlagi katerega je mogoče izpodbiti javno listino, pa se nanaša na dokazno breme. Zahteva po višjem dokaznem standardu se odrazi le pri metodi dokazovanja. Tožniki sploh niso prerekali pravno odločilnih dejstev, s katerimi je toženka ugovarjala zastaranje, temveč so se sklicevali zgolj na zmotno stališče, da sodišče v pravdnem postopku ne more ugotoviti drugačnega datuma pravnomočnosti kot je ugotovljen s strani upravnega organa. Tožniki niso prerekali dejstva, da je bila odločba vročena denacionalizacijskim upravičencem 4. marca 1999 in da je rok za tožbo potekel v tridesetih dneh od tega datuma. Navedena dejstva je toženka izkazala tudi z vročilnico kot javno listino. Razlogovanje pritožbenega sodišča o pomanjkljivi trditveni podlagi toženke glede ugovora zastaranja je neutemeljeno. Edino relevantno vprašanje je le to, ali je toženka navedla vsa pravno odločilna dejstva, torej vprašanje sklepčnosti njenega ugovora zastaranja. Toženka meni, da je zatrjevala vsa pravno odločilna dejstva ugovora zastaranja. Ugovor zastaranja toženke je bil sklepčen, saj je toženka navedla minimum tistih dejstev, ki narekujejo nastop pravne posledice pravnomočnosti. Toženki ni bilo treba zatrjevati, da v roku za tožbo ni bil sprožen upravni spor. Trditev, da je bil zoper upravni akt sprožen upravni spor, sodi v trditveno breme tožnikov. Takšno trditev so tožniki nedokazano podali po koncu prvega naroka. Z navedbo, kdaj je potekel rok za tožbo, je toženka tudi smiselno navajala, da je ta rok potekel neuspešno, torej brez vložitve tožbe. Toženka ne more pritrditi stališču prvega sodišča, da tožniki upravičeno niso navajali dejstev in predlagali dokazov pravočasno zato, ker so se zanašali na konkludentno stališče sodišča, ki je postavilo izvedenca gradbene stroke in s tem nakazalo, da šteje ugovor zastaranja za neutemeljen. Sodišče je nepravilno uporabilo določbe 7., 8. in 212. člena ZPP, kar je vplivalo na zakonitost izpodbijane sodbe. S temi kršitvami je prvo sodišče kršilo tudi pravico toženke do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS. Pritožbeno sodišče je nepravilno obremenilo toženko z navajanjem trditve, da upravni spor ni bil sprožen, ki ne sodi v njeno trditveno podlago, s čemer je kršilo pravico toženke do poštenega postopka in enakega varstva pravic. Toženka je ugovarjala zastaranje razširjenega tožbenega zahtevka v vlogi z dne 20. 3. 2007. Prvo sodišče je napačno ugotovilo, da je zastaran zahtevek nad zneskom 3.336.320,38 EUR in da navedeno ne pomeni, da sodišče ne sme upoštevati kasneje večje navedene kvadrature poslovnih prostorov, to je 3.926,81 m2. Tožniki so opredelili tožbeni zahtevek s tem, ko so v tožbi zahtevali odmeno za nepremičnine v obsegu 3.253,52 m2. V vlogi z dne 20. 3. 2007 so tožniki dodatno zahtevali še odmeno za dodatni obseg nepremičnin v izmeri 673,29 m2, kar pa je zastaralo. Napačen je zaključek sodišča, da je tožeča stranka pravočasno navedla pravilno kvadraturo, saj ne gre za vprašanje pravočasnega navajanja dejstva, temveč za spremembo tožbe tako, da se poleg prvotnega predmeta zahtevka vtožuje še dodatne. S povečanjem kvadrature je tožeča stranka razširila predmet zahtevka in s spremenjeno tožbo dodatno vtoževala novo terjatev. Prvo sodišče se do tega sploh ni opredelilo, zato je storilo kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženka je s pomočjo izvedenskega mnenja D. Ž. argumentirano izpodbijala izvedensko mnenje sodnega izvedenca J. B.. Navajala je, da se izračuna obeh strokovnjakov razlikujeta v pomembnem delu, in sicer glede izračuna stopnje kapitalizacije. Izvedenec B. bi moral odgovoriti, kako je mogoče, da so stopnje kapitalizacije v mnenju Ž. drugačne od njegovih. Izvedenec B. ni nikoli ovrgel zaključkov Ž. in zato ni mogoče trditi, da je prvo sodišče imelo podlago za priznanje odmene preko zneska, ki ga je določil Ž. Tožniki zato v tem delu niso dosegli dokaznega bremena za dokazovanje višine s sodnim izvedencem. Izpodbijana sodba splošno pove, da se je izvedenec Bleiweis izjemno dobro opredelil do mnenja Ž., kar pa ne drži. Gre za kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Izvedenec B. je izbral izjemno visoko kapitalizacijsko stopnjo, ne da bi to pojasnil. Terjatev po drugem odstavku 72. člena ZDen je nečista terjatev, zato je mogoče zahtevati zakonske zamudne obresti šele od sodbe dalje. Takšno stališče je zavzela sodna praksa in teorija. Napačno je stališče, da je treba pri zahtevkih iz drugega odstavka 72. člena ZDen upoštevati načelno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 26. 6. 2002. S prisojenimi zakonskimi zamudnimi obrestmi prihaja do dvojne valorizacije. Za spremembo ustaljene sodne prakse glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti prvo sodišče ni navedlo stvarnega razloga, zato gre za kršitev toženkine pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS. Toženka je navajala, da so bile nepremičnine vrnjene upravičencem samo v last, ne pa tudi v posest. Prvo sodišče je štelo, da so bile nepremičnine z denacionalizacijsko odločbo vrnjene v last in posest, s čemer je storilo bistveno kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženki ni mogoče očitati, da je uporabljala stanovanja do 1. 7. 1999. Stanovanja so uporabljali bivši najemniki toženke in jih imeli v posesti, zato jih ni bilo mogoče vrniti tožnikom v posest. Tožniki bi morali začeti pobirati najemnino po pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji in zato dati nalog S. d.d., da začne nakazovati najemnine tožnikom po pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji. Po podrtju K. v letu 1995 nihče ni mogel uporabljati podrtih in poškodovanih stanovanj, ker jih ni bilo več (teh je bilo skupaj 24). Toženka tudi ni mogla več uporabljati predčasno vrnjenih stanovanj tožnikom po začasnih odredbah. Napačen in nelogičen je zaključek sodišča, da tožnikom niso bila predčasno vrnjena stanovanja po sklepih o začasnih odredbah. Toženka se pri tem sklicuje tudi na sodbo Vrhovnega sodišča RS U 1681/94, o kateri se prvo sodišče ni opredelilo. Iz te sodbe je razvidno, da so denacionalizacijski upravičenci trdili, da je uprava K. prevzela ključe posameznih lokalov in stanovanj, navedenih v sklepu o začasni odredbi. Tožniki niso zanikali, da so v postopku pred Vrhovnim sodiščem RS zatrjevali to, kar piše v obrazložitvi sodbe. Prvo sodišče bi moralo pozvati tožnike, naj razložijo, zakaj so njihove trditve tekom tega postopka, da jim stanovanja niso bila vrnjena v predčasno posest, drugačne od trditev v postopku pred Vrhovnim sodiščem RS. V tem delu je bilo napačno ugotovljeno dejansko stanje in storjena bistvena kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede stanovanj, ki so bila uničena in poškodovana ob porušenju K. v letu 1995, je pravno zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da bi tožnikom pripadalo nadomestilo tudi, če toženka sploh ne bi pobirala najemnine. Do porušenja je prišlo s strani najemnika tožnikov J. Š. Prvo sodišče je napačno ravnalo, ker ni upoštevalo stroškov za znižanje višine odmene v višini 677.491,03 EUR v zvezi s porušenjem K.. Prvo sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da ne obstoji v pobot ugovarjana terjatev toženke. Šlo je za procesni pobotni ugovor. Prvo sodišče je sledilo komentarju ZPP, ki je postavil na glavo dosedanjo prakso sodišč. Procesno pravo je le orodje, da se zagotovi izvajanje materialnopravnih določb. Nobenega razloga ni, da se pri pobotnem ugovoru ne uporabljajo le določbe 314. člena OZ. Prvi odstavek 314. člena OZ mora veljati ne le pri predpravdnem pobotu, ampak tudi pri procesnem pobotu. Sodna praksa je bila do izdaje komentarja ZPP enotna, da je mogoč pobot zastaranih terjatev. S pobotnim ugovorom se ne zahteva izpolnitev obveznosti in ne vlaga nasprotne tožbe, ampak se terjatev uveljavlja le v pobot. Izjavo o pobotu pred pravdo je toženka nadomestila z izjavo v pravdi, oziroma pobotnim ugovorom.

Tožniki v odgovoru na pritožbo predlagajo njeno zavrnitev.

Pritožba je utemeljena.

Ugovor zastaranja (prvotnega) tožbenega zahtevka ni utemeljen. Potrdilo o pravnomočnosti odločbe Ministrstva za kulturo z dne 24. 9. 1998 (da je odločba postala pravnomočna 16. 4. 1999) je javna listina. Toženka bi morala v svojem ugovoru zastaranja podati in podrobno opredeliti vse relevantne trditve. Po 12. členu ZUP (Uradni list SFRJ, št. 47/86) je postala pravnomočna tista odločba, zoper katero ni dovoljena pritožba in tudi ni mogoč upravni spor. V primeru umika tožbe v upravnem sporu upravno sodišče postopek ustavi s sklepom, upravna odločba, ki je bila izpodbijana s tožbo, pa postane pravnomočna z dnem izdaje sklepa o ustavitvi postopka, ne pa z dnem, ko je potekel rok trideset dni za vložitev tožbe v upravnem sporu (kadar je prišlo do umika tožbe in izdaje sklepa o ustavitvi postopka po poteku roka trideset dni za sprožitev upravnega spora). Takšna dejanska situacija je podana tudi v obravnavani zadevi. Ugovor zastaranja ima svojo dejansko in dokazno podlago in bi morala toženka v svojem ugovoru navesti vse konkretne dejanske trditve, na podlagi katerih bi bilo mogoče presoditi, ali je ugovor zastaranja utemeljen tudi glede na prej omenjeno možno dejansko situacijo (ustavitev postopka zaradi umika tožbe po preteku roka trideset dni za vložitev tožbe v upravnem sporu). Ker toženka teh trditev v ugovoru zastaranja ni podala (ni trdila, da zoper odločbo Ministrstva za kulturo ni bil sprožen upravni spor – v odgovoru na tožbo svoje stališče o pravnomočnosti upravne odločbe celo pogojno povezuje z upravnim sporom - „če ta ni sprožen“), gre za manjkajoče dejstvo v trditveni podlagi ugovora zastaranja, ki iz tega vidika zato ni bil dovolj substanciran. Datum pravnomočnosti upravne odločbe 16. 4. 1999 „pokriva“ tudi omenjeno procesno situacijo umika tožbe v upravnem sporu in izdajo sklepa o ustavitvi postopka po preteku navedenega roka trideset dni, zato bi morala toženka za popolnost trditvene podlage ugovora zastaranja navesti tudi, da upravni spor ni bil sprožen (kar sicer ne bi bilo resnično). Ker tega ni storila, ni bilo mogoče preveriti zatrjevane nepravilnosti potrdila o pravnomočnosti (zatrjevanega napačnega datuma) tudi iz tega zornega kota. Toženka zato ni uspela izpodbiti dokazne moči potrdila o pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji z dnem 16. 4. 1999. Razen tega je prvo sodišče pravilno ugotovilo tudi (delno sicer iz drugih razlogov, kot jih je navedlo), da so tožniki pravočasno (čeprav po končanem prvem naroku) podali svoje trditve in predlagali dokaze v zvezi z vprašanjem zastaranja. V pritožbi z dne 11. 6. 2010 (list. št. 317) so tožniki pojasnili, da so pregledali spis Vrhovnega sodišča RS X Ips 835/2007 dne 9. 6. 2010 in se seznanili z odločbo Upravnega sodišča RS U 1205/2007 z dne 16. 10. 2007 (ki so jo priložili pritožbi – priloga A 89), s katero je bila zavrnjena tožba toženke za spremembo prej omenjenega potrdila o pravnomočnosti ter da je toženka zoper to odločbo vložila revizijo, o kateri tedaj še ni bilo odločeno. V „dopolnitvi“ pritožbe z dne 14. 1. 2011 (ki je bila vložena po preteku pritožbenega roka in zato neupoštevna v prvem pritožbenem postopku) pa so tožniki še pojasnili, da so 12. 1. 2011 prejeli sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 835/2007 z dne 17. 11. 2010 (ki so jo priložili tej vlogi – priloga A 90), s katero je bila revizija toženke zavrnjena. V tem postopku je bilo tako pravnomočno ugotovljeno, da je pravilen datum pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji 16. 4. 1999 (dan izdaje sklepa o ustavitvi postopka zaradi umika tožbe v upravnem sporu). O dnevu pravnomočnosti se je v navedenem postopku odločalo kot o glavni stvari. Pravdno sodišče je v primeru, ko je pristojen organ že odločil o predhodnem vprašanju kot o glavnem vprašanju, vezano na njegovo odločitev in zato o tem vprašanju samo ne more več ponovno odločati kot o predhodnem vprašanju, ker bi drugače kršilo načelo prirejenosti postopkov (13. člen ZPP). Glede na to je pravilna ugotovitev prvega sodišča, da so tožniki vložili tožbo še pred potekom zastaralnega roka oziroma, da toženkin ugovor zastaranja (prvotnega) tožbenega zahtevka ni utemeljen.

Izvedenec J. B. je glede upoštevanih stopenj kapitalizacije večkrat dopolnjeval izvedensko mnenje, zlasti tudi na naroku 24. 4. 2012, na katerem je bil zaslišan, nato pa je podal še pisno poročilo (druga dopolnitev) z dne 9. 7. 2012 in pisno poročilo (tretja dopolnitev) z dne 18. 9. 2012. V kasnejših pripombah toženka do konca glavne obravnave oziroma izdaje sodbe prvega sodišča ni več izpostavljala vprašanja uporabljenih stopenj kapitalizacije, zato so pritožbene navedbe v tem delu bodisi neupoštevne kot nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP), bodisi neutemeljene ker so pavšalne, neutemeljen pa je tudi očitek o bistveni kršitvi določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče obrazložilo, zakaj je sledilo izvedencu.

Stališče prvega sodišča o začetku teka zakonskih zamudnih obresti je pravilno. Zahtevek iz drugega odstavka 72. člena ZDen je res nečista denarna terjatev za povrnitev premoženjske škode (višina te premoženjske škode se odmerja po cenah v času sojenja na prvi stopnji), vendar pa se tudi nanj nanaša načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 26. 6. 2002 (2. točka tega mnenja). 28. 6. 2003 je začel veljati ZPOMZO-1, po katerem obrestna mera zamudnih obresti ni več sestavljena iz valorizacijskega in realnega dela, ampak gre za prave zamudne obresti (brez valorizacijskega elementa – zato ne more iti za dvojno valorizacijo). Začetek teka zakonskih zamudnih obresti je odvisen le od trenutka zamude. Toženka je prišla v zamudo, ko so tožniki vložili tožbo (drugi odstavek 299. člena OZ). Toženkino sklicevanje na sodno prakso pred sprejemom načelnega pravnega mnenja z dne 26. 6. 2002 je zato neupoštevno. Stališče sedanje sodne prakse o tem vprašanju je jasno (na primer II Ips 356/2008).

Prvo sodišče je napačno navedlo (stran 11 sodbe), da so bili podržavljeni prostori na podlagi odločbe o denacionalizaciji vrnjeni upravičencem v last in posest (v resnici le v last – priloga A 13), vendar pa je iz celotnega konteksta tega dela obrazložitve (stran 10 – 12) razvidno, da gre za očitno pomoto oziroma lapsus, ki ni vplival na pravilnost ugotovitve prvega sodišča, da je toženka dolžna plačati uporabnino za obravnavane nepremičnine do njihove dejanske izročitve 1. 7. 1999 (in ne le do 16. 4. 1999). Stanovanja so res uporabljali bivši najemniki toženke in so bili njihovi posestniki, vendar pa je S. d.d. (tudi) v tem času pobiral najemnino, to pa za toženko samo (kot toženka priznava v svoji pripravljalni vlogi z dne 13. 5. 2005). Tožniki niso bili v pravnem razmerju s S. d.d. in mu zato niso mogli dati nobenega naloga za nakazovanje najemnin tožnikom (to bi lahko storila zgolj toženka).

Prvo sodišče je ustrezno obrazložilo svojo ugotovitev, da toženka ni dokazala, da bi tožnikom vrnila posamezna stanovanja, navedena v začasnih odredbah, pred 1. 7. 1999. Te dokazne ocene toženka s pritožbenimi trditvami ne more omajati in se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na obrazložitev sodbe prvega sodišča v tem delu. Sklicevanje toženke na sodbo Vrhovnega sodišča RS U 1681/94 z dne 18. 10. 1995 predstavlja uveljavljanje nedopustne pritožbene novote, saj toženka teh trditev oziroma dokaza do konca prvega naroka ni podala oziroma predlagala (prvi odstavek 337. člena ZPP).

Toženka utemeljeno graja stališče prvega sodišča glede vprašanja zastaranja razširjenega tožbenega zahtevka, podanega v pripravljalni vlogi dne 21. 3. 2007. V tožbi so tožniki trdili, da ima objekt K. poslovne prostore s površino v izmeri 3.253,52 m2 ter da jih je toženka oddajala enaindvajsetim najemnikom (kar so tožniki specificirali v pripravljalni vlogi na list. št. 30) in tožbeni zahtevek iz tega naslova uveljavljali tako, da so zahtevano odškodnino izračunali kot zmnožek skupne površine poslovnih prostorov in predvidene dosežene mesečne najemnine 10,00 EUR za m2. V pripravljalni vlogi z dne 21. 3. 2007 pa so tožniki trdili, da je vseh poslovnih prostorov 28, njihova skupna površina pa 3.926,81 m2, ter temu ustrezno zvišali tožbeni zahtevek za odškodnino iz tega naslova, za dodatno uveljavljano površino poslovnih prostorov v izmeri 673,29 m2. V tem delu je bil tožbeni zahtevek zvišan oziroma tožba spremenjena (drugi odstavek 184. člena ZPP), za ta del zahtevka pa velja, da je bila tožba vložena po preteku petletnega zastaralnega roka. Prvo sodišče je zato v tem delu materialnopravno zmotno presodilo ugovor zastaranja razširjenega tožbenega zahtevka.

Toženka utemeljeno graja tudi odločitev prvega sodišča o njenem pobotnem ugovoru. Iz ugotovitev prvega sodišča izhaja, da terjatev toženke še ni bila zastarana v trenutku, ko so se stekli pogoji za pobot (prvi odstavek 314. člena OZ). Pobot je eden od zakonsko določenih načinov prenehanja obveznosti. Pogoje za pobot določa materialno pravo. Ta materialnopravni ugovor lahko stranka uveljavlja vse do konca glavne obravnave (tretji odstavek 337. člena ZPP). ZPP ne določa drugih materialnopravnih omejitev uveljavljanja pobotnega ugovora. Bistveno za pobotni ugovor je, da predstavlja obrambno sredstvo tožene stranke, pri čemer ne gre za uveljavljanje zahtevka. S sodbo se odloči le o obstoju ali neobstoju terjatve, ki je predmet pobotnega ugovora (ugotovitveni izrek), ne pa o obveznosti njenega plačila (ne gre za dajatveni izrek v tem delu). OZ določa, da se lahko dolg pobota z zastarano terjatvijo; pogoj za pobot iz tega vidika je le ta, da takrat, ko so se stekli pogoji za pobot (311. člen OZ), terjatev še ni bila zastarana (prvi odstavek 314. člena OZ). Tudi če je zastarala, terjatev sama še vedno obstaja; preneha zgolj pravica zahtevati njeno izpolnitev. Veljavni predpisi ne dajejo podlage za stališče, da je z ugovorom pobota v pravdi možno uveljavljati le nezastarane terjatve. Odločilno je, da terjatev toženke še ni bila zastarana tedaj, ko ji je nasproti stopila terjatev tožnikov, pri čemer za utemeljenost ugovora zastaranja pri ugovoru pobota ni pomembno, kdaj se je začela pravda oziroma kdaj je toženka podala ugovor pobota v pravdi. Prvo sodišče bi moralo zato presojati utemeljenost pobotnega ugovora toženke, ker v trenutku, ko so se stekli pogoji za pobot, terjatev toženke še ni bila zastarana.

Toženka ima prav, da prvo sodišče ni presodilo pomena dejstva, da je bil K. delno uničen 13. 3. 1995. Toženka je trdila, da je do tega poškodovanja objekta prišlo po krivdi najemnika tožnikov J. Š. (temu tožniki niso ugovarjali). Za tista stanovanja, ki so bila tedaj poškodovana oziroma uničena in zato neuporabna, toženka od tega dogodka dalje ni bila dolžna plačati nadomestila oziroma odškodnine po drugem odstavku 72. člena ZDen. Tožniki od uničene stvari ne bi več mogli imeti oziroma dosegati nobene koristi. O tem sodba nima razlogov, gre pa za odločilna dejstva (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

Glede na doslej obrazloženo je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje, glede na naravo stvari in okoliščine primera pa pritožbeno sodišče ni moglo samo dopolniti postopka oziroma odpraviti pomanjkljivosti. Glede na njeno naravo samo tudi ni moglo odpraviti kršitve določb postopka. Pritožbeno sodišče je zato ugodilo pritožbi in izpodbijano sodbo razveljavilo ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. in 355. člen ZPP). Iz dosedanje obrazložitve je razvidno, kaj bo moralo prvo sodišče razčistiti v ponovljenem sojenju, zato posebni napotki pritožbenega sodišča niso potrebni.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je bila pridržana za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).