Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Svoboda tiska je nujni atribut svobode mišljenja kot svobode vsakogar in vseh ter je namenjena vsem tistim, ki v svoji intelektualni osebnosti čutijo potrebo po sporočanju svojih mnenj drugim. Svoboda izražanja je bistveno večja v primeru, ko gre za mnenje o javno objavljenem strokovnem delu.
Prvotoženec je že z izpeljavo besedne zveze „logično nemogoče“ nakazal, da ne gre za trditev, temveč za njegovo mnenje. Prvotoženec je kljub svoji osebni opredelitvi do določenih dejstev še vedno prepustil mnenje o tem bralcu.
I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v izpodbijanem zavrnilnem delu (2.odstavek izreka ) potrdi sodba sodišča prve stopnje.
II. Pritožbama toženih strank se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem ugodilnem delu (1. odstavek izreka sodbe) in v odločitvi o stroških postopka (3. odstavek izreka) razveljavi in se tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrne.
III. Tožeča stranka je dolžna plačati prvotoženi stranki pravdne stroške v višini 1.220,51 EUR in drugotoženi stranki pravdne stroške v višini 913,60 EUR, obema v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.
IV. Tožeča stranka je dolžna plačati vsaki toženi stranki stroške pritožbenega postopka v višini 381,85 EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sta toženi stranki dolžni nerazdelno plačati tožeči stranki 4.172,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v 15 dneh od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila. Višji tožbeni zahtevek (za 4.590,22 EUR s pp) je zavrnilo ter sklenilo, da sta toženi stranka dolžni tožeči stranki v 15 dneh od prejema odločbe sodišča prve stopnje povrniti 1.091,60 EUR pravdnih stroškov, tožeča stranka pa je dolžna povrniti prvotoženi stranki 319,65 EUR pravdnih stroškov in drugotoženi stranki 239,27 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh od prejema odločbe sodišča prve stopnje. Ugotovilo je, da je tožnica utrpela negmotno škodo, ki se kaže v obliki duševnih bolečin zaradi razžalitve časti in dobrega imena. Škoda je nastala zaradi trditve prvotoženca, „da je logično nemogoče, da slovenska cerkev oz. njen vrh tako temeljnega projekta ne bi imela pod nadzorom“ in „da je v ozadju močno opazen namen snovalcev knjige, da bi iz dogodkov izluščili ravno prave zgodbe in prav tako prave zamolčali“, ki sta bili objavljeni v članku z naslovom „Kajnovo rdeče znamenje“ v reviji MAG. Po mnenju sodišča prve stopnje je prvotoženec kot avtor s takšnimi navedbami oz. tako oblikovanim besedilom zameglil mejo med dejstvi in svojim mnenjem, saj ni jasno razvidno, kje se končajo njene trditve o dejstvih in kje se začne njen vrednostni komentar. S tem je pri bralcu ustvaril občutek, da gre za dejstva, ki so resnična, četudi v zvezi z navedenimi trditvami ni zadostil standardu preverjanja informacij. Takšne trditve po mnenju sodišča prve stopnje neupravičeno insinuirajo in ustvarjajo vtis, da tožnice kot zgodovinarke pri pisanju njenega avtorskega dela ni vodila strokovna neodvisnost, temveč s predstavniki Rimskokatoliške cerkve v Sloveniji vnaprej dogovorjen namen pisanja. Ostalim spornim navedbam v članku po mnenju sodišča prve stopnje ni mogoče očitati žaljivosti. Glede na ugotovljeni obseg tožničine škode je prvo sodišče tožnici priznalo 4.172,93 EUR odškodnine za duševne bolečine, višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.
Zoper zavrnilni del sodbe se je pritožila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi njenemu tožbenemu zahtevku oz. podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Tožnica navaja, da ji prvo sodišče glede na ugotovljeno dejansko stanje, ni priznalo primerne odškodnine. Pri odmeri odškodnine sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo, da je tožnica vrhunska zgodovinarka, in da je prvotoženec vrhunski novinar, dr. znanosti in uveljavljen analitik družbenega dogajanja v Sloveniji. Zmotna je ugotovitev, da duševne bolečine tožnice niso bile velike intenzitete. Individualizacija satisfakcije v primeru posega v osebnostne pravice zaradi žaljivih izjav, do katerih je prišlo med visoko kvalificiranimi posamezniki – doktorji znanosti, se ne more obravnavati enako kot povprečna satisfakcija, saj takšno ravnanje predstavlja kršitev splošnega pravnega načela dignitas augmentat crimen (višje kot je posameznik v družbi, hujša je kršitev osebnostnih pravic, ki jo stori) in posledično tudi iz načela 14. člena Ustave RS, saj je naslovno sodišče materialno pravno enako obravnavalo neenake položaje.
Proti sodbi se v ugodilnem in stroškovnem delu iz vseh pritožbenih razlogov pritožujeta tudi toženi stranki s predlogom za njeno spremembo in zavrnitev tožbenega zahtevka v celoti ali vsaj za razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno sojenje prvemu sodišču. Prvotoženec v pritožbi navaja, da v članku uporabljeni izraz „logično nemogoče“ dokazuje, da gre za njegovo razmišljanje, vrednostno sodbo oz. mnenje ter ne za trditev, ki temelji na v spornem članku jasno in določno predstavljenih okoliščinah, in sicer, da je knjigo izdala založba D., katere lastnice so uradne institucije slovenske Rimskokatoliške cerkve in da je avtorica prejela papeževo odlikovanje Pro Ecclesia et Pontifice. Knjiga je bila izdana pri cerkveni založbi D. in ni bila izdana kot zgodovinarska publikacija, ampak v širšem populističnem kontekstu, to je za široke množice. Beseda nadzor ni bila napisana v vrednostnem smislu, ampak v tehničnem smislu. Če bi bil namen pisanja vnaprej dogovorjen in usklajen, to nikakor ne pomeni nujno tudi očitka nestrokovnosti avtorici. Gre zgolj za to, da so pogledi in odkritja povojne zgodovine tožnice in uradne katoliške cerkve med seboj kompatibilni, sicer to delo ne bi izšlo pri uradni cerkveni založbi. Če je prvotoženec kot doktor religiologije in poznavalec zgodovine ter priznan komentator ocenil, da prvotožnica povojno zgodovino pomanjkljivo obravnava oz. jo obravnava na način všečen katoliški cerkvi, je to kritika in ne žalitev. Tožnica je z navajanjem novih trditev iz spornega članka v vlogi z dne 10.9.2009 spremenila tožbo. Gre namreč za generičen, denarni zahtevek in je identiteto tožbenega zahtevka mogoče ugotavljati le z upoštevanjem dejanskih navedb. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno ugotovilo obstoj duševnih bolečin tožnice, saj tožnica niti ni zatrjevala, še manj pa izpovedala o duševnih bolečinah, ki bi porušile njeno duševno ravnovesje. Prisojena odškodnina je tudi po višini neutemeljena.
Drugotožena stranka v pritožbi navaja, da je prvotoženec v spornem članku predstavil svoje mnenje o delu tožnice z naslovom „Cerkev na zatožni klopi“ ter da prvo sodišče ni obrazložilo, zakaj šteje navedbe v članku za trditve o dejstvih in ne za mnenje. Navedbe v članku niso objektivno žaljive in v ničemer niso tožnici odrekale strokovnosti in neodvisnosti. Izvedeni dokazni postopek ni potrdil tožničinih trditev o obstoju nepremoženjske škode, ki naj bi jo utrpela zaradi spornih navedb.
Tožnica je na pritožbi toženih strank odgovorila in predlagala njuno zavrnitev.
Pritožbi toženih strank sta utemeljeni, ni pa utemeljena pritožba tožnice.
Po mnenju tožnice sta prvotoženec kot avtor članka „Kajnovo rdeče znamenje“ in drugotožena stranka kot izdajatelj revije, v kateri je bil navedeni članek objavljen, nedopustno posegli v njeno pravico do dobrega imena in časti s tem, ko je prvotoženec v članku zapisal, da je glede izdaje prvega znanstvenega dela o razmerju totalitarni sistem – Rimskokatoliška cerkev „logično nemogoče, da slovenska cerkev oz. njen vrh tako temeljnega projekta ne bi imela pod nadzorom“, ter da naj bi se tožeča stranka prikupila takratnemu nadškofu „menda zaradi njene zgodovinske strokovnosti in dejstva, da se je šolala na tujih univerzah“. Prvotoženec je v članku navedel, da je tožnica v strokovni monografiji objavila „sistem skupaj zloženih resnic, katerih izbor in interpretacija močno zamajeta verodostojnost celovite resnice o tistem času“ ter „da je v ozadju močno opazen namen snovalcev knjige, da bi iz dogodkov izluščili ravno prave zgodbe in prav tako prave zamolčali“. Nedopusten poseg v pravice tožnice do dobrega imena in časti vidi tožnica tudi v dejstvu, da je prvotoženec v prispevku njeno avtorsko delo omenjal v skupnem kontekstu s primeri pedofilije in mafije v Rimskokatoliški cerkvi. Tožnica se je zoper sodbo pritožila le glede ugotovljenega obsega in višine škode, ne pa tudi glede tistih spornih trditev, za katere je sodišče prve stopnje ugotovilo, da jim ni mogoče očitati žaljivosti, zato se je pritožbeno sodišče ukvarjalo predvsem z vprašanjem, ali je prvotoženec s spornimi besedami, „da je logično nemogoče, da slovenska cerkev oz. njen vrh tako temeljnega projekta ne bi imela pod nadzorom“ ter „da je v ozadju močno opazen namen snovalcev knjige, da bi iz dogodkov izluščili ravno prave zgodbe in prav tako prave zamolčali“, nedopustno posegel v tožničino pravico do dobrega imena in časti.
Ustava v prvem odstavku 39. člena zagotavlja svobodo izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska ter drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Svoboda medijev izvira iz svobode tiska, ta pa iz svobode govora, ki izvira iz svobode mišljenja. Svobodo mišljenja, ki jo določa Deklaracija o človekovih pravicah, je treba razumeti kot svobodo izražanja misli. Svoboda tiska je nujni atribut svobode mišljenja kot svobode vsakogar in vseh ter je namenjena vsem tistim, ki v svoji intelektualni osebnosti čutijo potrebo po sporočanju svojih mnenj drugim. Svoboda izražanja je bistveno večja v primeru, ko gre za mnenje o javno objavljenem strokovnem delu neke osebe. Gre zlasti za svobodo izražanja svojega mišljenja o moralnih, političnih in drugih vprašanjih.
Pritožbeno sodišče je sprejelo dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, vendar pa meni, da pravna presoja le-teh ne utemeljuje sklepa, da je bilo ravnanje prvotoženca škodljivo oz. da mu je mogoče pripisati žaljivost. Pojem razžalitve oz. žalitve je pravni standard in je treba v vsakem posamičnem primeru posebej presojati ali je neko ravnanje objektivno žaljivo in zato protipravno. Pri tem za ugotovitev temelja obveznosti ni pomembno, ali je bila tožnica s takšnim ravnanjem tudi osebno prizadeta. Sodišče druge stopnje je zato pri odločanju o protipravnosti ravnanja prvega toženca kot elementu odškodninske odgovornosti presojalo, ali je sporni zapis lahko žaljiv v očeh povprečnega bralca. Tožnica je v znanstveni monografiji z naslovom „Cerkev na zatožni klopi“ z zgodovinskega vidika analizirala politično preganjanje Rimskokatoliške cerkve in njenih članov (duhovniški procesi in Udba) po letu 1945. Tožnica je v knjigi obravnavala v družbi aktualno ter sporno temo, za katero v slovenski politiki in javnosti obstajajo različna mnenja in prepričanja. Po mnenju pritožbenega sodišča je obravnavani članek po vsebini mogoče opredeliti kot subjektivno mnenje avtorja na objavljeno delo tožnice, čeprav vsebuje tudi določene informacije in podatke. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da ni objektivno žaljiv zapis: „da je logično nemogoče, da uradna slovenska cerkev oz. njen vrh tako temeljnega projekta ne bi imela pod nadzorom“. Prvotoženec je že z izpeljavo besedne zveze „logično nemogoče“ nakazal, da ne gre za trditev, temveč za njegovo mnenje. Navedeno oceno je prvotoženec izpeljal iz prvega dela spornega stavka in sicer, da gre za temo, ki je ena od najobčutljivejših poglavij v zgodovini novodobne cerkve ter da je delo izdala uradna založba katoliške cerkve D.. Tesno zvezo tožnice z najvišjim vrhom slovenske cerkve pa po mnenju avtorja članka dokazuje tudi dejstvo, da je tožnica marca 2004 prejela papeževo odlikovanje Pro Ecclesia et Pontifice. Teh besed oz. besedne zveze po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče šteti kot žaljivih, oziroma da bi iz njih izhajalo zaničevanje, preziranje ali podcenjevanje tožnice ali njenega dela. Tudi v besedni zvezi „da je v ozadju močno opazen namen snovalcev knjige, da bi iz dogodkov izluščili ravno prave zgodbe in prav tako prave zamolčali“, višje sodišče ne najde žaljivosti, saj je avtor članka izrazil le pomisleke v tej smeri. Prvotoženec je kljub svoji osebni opredelitvi do določenih dejstev še vedno prepustil mnenje o tem bralcu. Pri vrednostnih sodbah pa ni možno dokazati njihove resničnosti, saj je takšna sodba v skladu z resničnim prepričanjem tistega, ki jo izraža. Zatrjevanje tožnice, da je prvotoženec s spornimi navedbami ustvaril pri bralcu vtis, da tožnice ni vodila strokovna neodvisnost, temveč vnaprej dogovorjen namen pisanja, ki je bil usklajen s predstavniki Rimskokatoliške cerkve v Sloveniji, presega tisto, kar je bilo v članku dejansko izraženo. Učinkovito zagotavljanje pravice do svobode izražanja se zato navzlic mejam, ki jih tej pravici zarisujejo pravice drugih (15. člen ustave RS), izključuje s pristopom, ki bi pisca preko razumnih meja (to je pikolovsko) omejeval zgolj zaradi ene izmed možnih razlag besednega sporočila.
Glede na to, da je tožnica v knjigi obravnavala aktualne politične povojne dogodke, o katerih še vedno poteka širša družbena razprava, mora sprejemati tudi kritiko svojega dela od okolja, ki je lahko nasprotna njenim lastnim predstavam. Tudi Ustavno sodišče je poudarilo, da mora posameznik z vstopom v prostor družbenega dogajanja prevzeti nase tveganje, da bo njegovo delo predmet diskusije in presoje (odločba št. U-I-172/94 z dne 9.11.1994). Ni odveč dodati, da stališče tožnice, da naj bi ugotovljeno dejansko stanje utemeljevalo odškodninsko odgovornost tožencev, praktično zanika možnost kritike in s tem učinkovitega razpravljanja.
Ker sporni zapisi niso objektivno žaljivi, ni podana protipravnost prvotoženčevega ravnanja. Ker je tožeča stranka v pritožbi oporekala le ugotovitvi obsega škode in njeni višini, se višjemu sodišču do njenih pritožbenih navedb ni bilo potrebno posebej opredeliti. Prav tako pa tudi ne o ugovoru zastaranja s strani toženih strank, saj je bil zahtevek zavrnjen iz drugih razlogov.
Uveljavljani pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava je podan, zato je bilo treba pritožbama toženih strank ugoditi in izpodbijano sodbo spremeniti tako, da se tožbeni zahtevek zavrne tudi v ugodilnem in stroškovnem delu (5. alineja 358. člena ZPP). Posledično pa se zavrne pritožba tožnice in je pritožbeno sodišče zato v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP) Sprememba odločitve o glavni stvari ima zaradi spremenjenega uspeha pravdnih strank v postopku za posledico tudi spremembo odločitve o pravdnih stroških. Višje sodišče pravilnosti presoje posameznih postavk v stroškovniku ni preverjalo, saj v tej smeri ni bilo pritožbenih navedb. Prvostopenjsko sodišče je prvotožencu priznalo 1.220,51 EUR, drugotoženi stranki pa 913,60 EUR pravdnih stroškov. Po spremenjeni odločitvi sta toženi stranki uspeli v celoti, zato jima mora tožnica v celoti povrniti priznane stroške postopka na prvi stopnji (1. odstavek 154. člena ZPP).
Ker sta toženi stranki s pritožbo uspeli, jima mora tožnica povrniti tudi stroške pritožbenega postopka (3. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP) in sicer vsaki v višini 381,85 EUR. V primeru zamude bodo od odmerjenih stroškov tekle tudi zakonske zamudne obresti od izteka paricijskega roka.