Jedro

Vrhovno sodišče je revizijo dopustilo v obsegu, razvidnem iz izreka odločbe.

Izrek

Revizija se dopusti glede vprašanj, (1) ali je sporni besedni zvezi treba opredeliti kot mnenje ali kot trditev o dejstvih, (2) ali bi se izpodbijana sodba morala opredeliti do vprašanja, ali je bilo treba sporni članek presojati kot celoto ali le z vidika posameznih spornih navedb, in (3) ali lahko sodišče glede na določbo tretjega odstavka 15. člena Ustave ob koliziji ustavnih pravic (svobode izražanja in osebnostnih pravic) odloča, ne da bi izvedlo test sorazmernosti, tj. da mora biti sredstvo nujno, primerno in sorazmerno v ožjem smislu, in ne da bi to presojo obrazložilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da sta toženca dolžna tožnici nerazdelno plačati 4.172,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje, višji tožbeni zahtevek (tj. glede plačila 4.590,22 EUR) pa je zavrnilo. Navedbe, da je "logično nemogoče, da slovenska cerkev oziroma njen vrh tako temeljnega projekta ne bi imela pod nadzorom" ter "da je v ozadju močno opazen namen snovalcev knjige, da bi iz dogodkov izluščili ravno prave zgodbe in prav tako prave zamolčali", so nedopustne, ker je toženec s tem tako zameglil mejo med dejstvi in svojim mnenjem, da je bil pri bralcu ustvarjen občutek, da gre za resnična dejstva, toženec pa v zvezi z njimi ni zadostil standardu preverjanja informacij, kot ga določa Kodeks novinarskega dela. Takšne trditve, v kolikor njihova resničnost ni preverjena, predstavljajo objektiven poseg v tožničino pravico do ugleda, torej pozitivnega mnenja okolja o njeni osebnosti, ker neupravičeno insinuirajo in ustvarjajo vtis, da tožnice kot zgodovinarke pri pisanju ni vodila strokovna neodvisnost, temveč vnaprej dogovorjen namen pisanja, usklajen s predstavniki rimskokatoliške cerkve.

2. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu potrdilo, pritožbi tožencev pa ugodilo in izpodbijano sodbo v ugodilnem delu spremenilo tako, da je zahtevek zavrnilo. Omejilo se je na presojo tistega dela zapisa, ki ga je sodišče prve stopnje ocenilo kot nedopustnega. Podlaga za presojo je, ali je sporni zapis žaljiv v očeh povprečnega bralca. Tožnica je obravnavala v družbi aktualno in sporno temo, za katero v slovenski politiki in javnosti obstajajo različna mnenja in prepričanja. Čeprav vsebuje tudi določene informacije in podatke, gre za subjektivno mnenje avtorja o tožničinem delu. Toženec je svoje mnenje temeljil na ugotovitvah, da je bilo delo izdano pri cerkveni založbi in da je tožnica prejela papeževo odlikovanje. Kljub osebni opredelitvi do določenih dejstev je še vedno prepustil mnenje o tem bralcu. Tožničino stališče, da je prvotoženec s spornimi navedbami pri bralcu ustvaril vtis, da tožnice ni vodila strokovna neodvisnost, temveč vnaprej dogovorjen namen pisanja, usklajen s predstavniki rimskokatoliške cerkve v Sloveniji, presega tisto, kar je bilo v članku dejansko izraženo. Njeno stališče, da ugotovljeno dejansko stanje utemeljuje odškodninsko odgovornost tožencev, praktično zanika možnost kritike in s tem učinkovitega razpravljanja. Ker sporni zapisi niso objektivno žaljivi, ni podana protipravnost toženčevega ravnanja.

3. Tožnica predlaga dopustitev revizije glede naslednjih vprašanj:

(1) ali je sporni besedni zvezi treba pravno opredeliti kot mnenje ali kot trditev o dejstvih. Pri tem se sklicuje na sodbo II Ips 131/2000 z dne 24. 8. 2000, v kateri je bilo glede besedne zveze "R. jih po tej logiki" zavrnjeno toženčevo stališče, da gre za mnenje, in sicer z argumentom, da bi moralo biti mnenje jasno ločeno od dejstev, in na sodbo VSK I Cp 414/2003;

(2) ali je sodišče dolžno presojati protipravnost (žaljivega) članka kot celoto ali le v posameznih inkriminiranih besedah in ali povezovanje tožnice s cerkveno "mafijo", s pedofilskimi delikti in homoseksualnimi "prekrški" duhovnikov, ki v kontekstu celotnega članka tožnico obravnava kot zanimiv medij za urejanje neprijetnih interpretacij o cerkvi, s čimer prikazuje tožnico tako, da je pri pisanju ni vodila strokovna neodvisnost, posega v njeno čast in dobro ime kot strokovnjakinje na področju zgodovinopisja. Tožnica je v zvezi s tem navedla, da je v pravdi zatrjevala, da članek kot celota sporoča, da njeno delo ni nastalo samostojno, neodvisno in skladno s pravili stroke, pač pa pod vplivom cerkvenih oblasti, in da se to kaže v senzacionalnem naslovu, v uvodnem odstavku in v nadaljevanju ter da to predstavlja zanjo kot strokovnjakinjo zgodovinopisja žalitev, da je sodišče prve stopnje obravnavalo članek zgolj v posameznih navedbah, ne pa kot celote, pritožbeno sodišče pa pritožbenega očitka v tej smeri ni obravnavalo. Sklicuje se na stališče v sodbi II Ips 660/2005 z dne 15. 2. 2007, kjer je Vrhovno sodišče pritrdilo pravilnosti pristopa nižjih sodišč, ki sta časopisni članek obravnavali kot celoto in ne zgolj tistih delov, ki jih je navedla tožba. Izpostavlja še odločbo II Ips 187/2000, II Ips 506/2000 z dne 26. 10. 2000 ter sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Radio France proti Franciji z dne 30. 3. 2004, v katerih je bilo zavzeto stališče, da gre za nedopusten poseg v čast in dobro ime v primeru neprimernega izražanja, ki je posmehljiv, zbadljiv, pospremljen z mnenji novinarja in nepreverjenimi trditvami, ki presega objektivne meje dopustne kritike;

(3) ali lahko sodišče glede na jasno določbo tretjega odstavka 15. člena Ustave ob koliziji ustavnih pravic odloča brez ti. testa sorazmernosti, tj. da mora biti sredstvo nujno, primerno in sorazmerno v ožjem smislu in da te presoje v sodbi ne obrazloži. V zvezi s tem tožnica trdi, da daje izpodbijana sodba absolutno prednost svobodi izražanja in da je v sodbi zgolj formalno navedeno, da gre za kolizijo dveh pravic, ni pa opravljen test sorazmernosti. Ta bi pokazal, da poseg ni sorazmeren v ožjem smislu, ker bi toženec lahko svoje mnenje predstavil ločeno od dejstev, ki naj bi utemeljevali to mnenje, namesto tega pa se oboje prepleta, tako da celotno besedilo dosega učinek resničnosti dejstev.

4. Glede vprašanj, navedenih v izreku tega sklepa, so pogoji za dopustitev revizije izpolnjeni. Vrhovno sodišče je zato revizijo v tem obsegu dopustilo (tretji odstavek 367.c člena Zakona o pravdnem postopku).