Jedro

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je bil naročnik tudi jamčevalne zahtevke iz naslova stvarnih napak na delih, ki so jih za glavnega izvajalaca izvedli podizvajalci, dolžan uveljavljati proti glavnemu izvajalcu. Pogoj za uspešno uveljavljanje enih in drugih, torej napak del glavnega izvajalca in napak del njegovih podizvajalcev, je njihova pravočasna in pravilna notifikacija glavnemu izvajalcu.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ohranilo v veljavi sklep o izvršbi, na podlagi katerega je tožena stranka dolžna tožeči stranki za izvedena asfalterska dela plačati znesek 47.746,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo izpodbijano sodbo.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom III DoR 134/2013-8 z dne 11. 3. 2014 dopustilo revizijo glede vprašanj: - ali je bila s strani sodišč prve in druge stopnje kršena določba 214. člena ZPP, ko sta presodili, da bi tožena stranka kot investitor objekta glede obstoja napak gradbe, za katere odgovarja glavni izvajalec, morala zatrjevati in dokazovati pravočasnost, pravilnost in utemeljenost jamčevalnega zahtevka v razmerju do glavnega izvajalca gradbenih del; - ali je tožba glede obrestnega dela zahtevka v obravnavanem primeru sklepčna.

4. Na podlagi navedenega sklepa je tožena stranka zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo. Predlagala je spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo pritožbi in zavrnitvijo tožbenega zahtevka, oziroma podredno razveljavitev sodb sodišč druge (in prve stopnje) ter vrnitev zadeve sodišču druge (oziroma prve) stopnje v novo sojenje.

5. Tožeča stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Relevantno dejansko stanje

6. Tožena stranka, kot naročnik, in V., d. d. (v nadaljevanju V.), kot izvajalec, sta 10. 3. 2006 sklenila gradbeno pogodbo (1/2006) za izgradnjo stanovanjsko poslovnega objekta v L. 7. Dne 27. 8. 2007 je V., kot naročnik, za asfalterska dela na objektu s tožečo stranko, kot izvajalcem, sklenil podizvajalsko pogodbo (pogodba št. 5/07). Tožena stranka je podizvajalsko pogodbo podpisala kot plačnik. Vloga plačnika v podizvajalski pogodbi je bila zgolj zagotovitev njegovega sodelovanja v asignaciji (drugi odstavek 1. člena podizvajalske pogodbe).

8. Tožeča stranka, kot prejemnik nakazila, tožena stranka, kot nakazanec, in V., kot nakazovalec, so 5. 6. 2008 sklenili asignacijo, s katero je V. svojega dolžnika, toženo stranko, pooblastil, da namesto njemu tožeči stranki nakaže znesek 47.746,80 EUR iz naslova plačil opravljenih del po dveh začasnih situacijah. Tožena stranka se je s pooblastilom strinjala in zavezala znesek nakazati na transakcijski račun tožeče stranke (pripis tožene stranke na asignaciji ?plačilo bo po odpravi pomanjkljivosti?). Tožeča stranka se je s tem, da ji terjatev plača tožena stranka, strinjala.

Odločitev sodišč prve in druge stopnje

9. Sodišče prve stopnje je presodilo, da tožena stranka ni dokazala, da so imela dela, ki jih je izvedla tožeča stranka in katerih plačilo vtožuje v tej pravdi, kakršnekoli napake, zato je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. V zvezi z zamudo tožene stranke je presodilo, da je v zamudi od sprejema nakazila, to je od 5. 6. 2008, zato je od 6. 6. 2008 dolžna tožeči stranki plačati zakonske zamudne obresti.

10. Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da tožeča stranka obstoja napak V. ob sprejemu asignacije ni izrecno zanikala, zato je štelo, da obstoj napak priznava. Ob tem se je postavilo na stališče, da sam obstoj napak še ne zadostuje za utemeljenost jamčevalnega zahtevka za odpravo napak. Tožena stranka bi morala trditi in dokazati tudi, da je napake V. pravočasno in pravilno grajala. Temu bremenu ni zadostila. Glede prisojenih zakonskih zamudnih obresti je sodišče druge stopnje pritrdilo prvostopenjskemu sodišču in dodalo, da sodišče na pravilno uporabo pogodbenega prava ne pazi po uradni dolžnosti. Tožena stranka pogodbeno dogovorjene obrestne mere v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala.

Revizijske navedbe

11. Tožena stranka izpodbija odločitev sodišč nižjih stopenj, da bi morala trditi in dokazati, da je V. napake pravočasno in pravilno grajala, saj ?ni uveljavljala ugovorov iz naslova jamčevalnega zahtevka po drugem odstavku 635. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), temveč je ugovarjala, da se v sprejemu nakazila zapisan odložni pogoj ni izpolnil, česar tožeča stranka ni argumentirano zanikala?.

12. V zvezi z dopuščenim vprašanjem glede sklepčnosti obrestnega dela zahtevka tožena stranka trdi, da tožeča stranka ni zatrjevala, da je tožena stranka v zamudi z izpolnitvijo. Poleg tega pa iz priložene podizvajalske pogodbe ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti.

Razlogi za zavrnitev revizije V zvezi s prvim dopuščenim vprašanjem

13. Tožeča stranka je v pravdi vtoževala plačilo za asfalterska dela, torej dela, ki jih je opravila po podizvajalski pogodbi, ne pa tudi za ostala dela, ki se jih je z gradbeno pogodbo za toženo stranko zavezal izvesti V. Za odločitev v obravnavani zadevi so tako bistvene le morebitne napake tožničinega dela. Iz revizijskih trditev izhaja, da je tožeča stranka trdila, da se očitane napake gradbe niso nanašale na dela, ki jih je za V. izvedla tožeča stranka, zato ne drži presoja sodišča druge stopnje, da tožeča stranka ni zanikala obstoja napak. Zmotna presoja sodišča druge stopnje v tem delu, kot bo razvidno iz nadaljnje obrazložitve, na pravilnost izpodbijane odločitve ni vplivala.

14. Tožena stranka je bila glede gradnje stanovanjsko poslovnega objekta v L. v pogodbenem razmerju z V., ne s tožečo stranko. Zgolj podpis tožene stranke kot plačnika na podizvajalski pogodbi tega ne spremeni. Tožena stranka je bila zato dolžna morebitne jamčevalne zahtevke iz naslova stvarnih napak uveljavljati proti V. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je bila tožena stranka tudi jamčevalne zahtevke iz naslova stvarnih napak na delih, ki so jih za V. izvedli podizvajalci, med njimi tožeča stranka, dolžna uveljavljati proti V. Pogoj za uspešno uveljavljanje enih in drugih, torej napak V. del in napak del njegovih podizvajalcev, je njihova pravočasna in pravilna notifikacija V. (633. - 640. člen OZ v zvezi s 660. členom OZ).

15. Tožena stranka se dolžnosti pravočasnega in pravilnega grajanja napak asfalterskih del tožeče stranke s podpisom asignacije, v kateri se je plačilo zavezala izvesti pod odložnim pogojem, da bodo pomanjkljivosti odpravljene, ni razbremenila. V kolikor bi veljalo toženkino razlogovanje, da pravočasno in pravilno grajanje napak glavnemu izvajalcu v obravnavanem primeru ni predpostavka za odgovornost podizvajalca za izvedena dela, bi to pomenilo obid zakonskih določb o odgovornosti za stvarne napake izvršenega dela. Stališče sodišč nižjih stopenj, da bi morala tožena stranka za zavrnitev zahtevka za plačilo izvedenih asfalterskih del poleg obstoja napak (za katerega je Vrhovno sodišče upoštevaje 13. točko obrazložitve ugotovilo, da je bil sporen) zatrjevati in dokazati, da kljub pravočasni in pravilni notifikaciji napak glavnemu izvajalcu napake niso bile odpravljene, čemur pa tožena stranka ni zadostila, je tako pravilno.

V zvezi z drugim dopuščenim vprašanjem

16. Revizijske trditve, da tožeča stranka ni trdila, da je tožena stranka v zamudi z izpolnitvijo, niso utemeljene. V X. točki pripravljalne vloge z dne 27. 1. 2011 je tožeča stranka navedla, da rok izpolnitve v asignaciji ni bil natančno določen in da je skladno z 289. členom OZ takoj po sprejemu asignacije s strani tožene stranke (to je dne 5. 6. 2008) zahtevala njeno izpolnitev.

17. S tožničino zahtevo po izpolnitvi je tožena stranka skladno z drugim odstavkom 299. člena OZ prišla v zamudo, zato je na podlagi 378. člena OZ upravičena do plačila zamudnih obresti. Dejstvo, da je tožeča stranka vtoževala zakonske zamudne obresti od 6. 6. 2008, med strankama pa so bile dogovorjene 5 % zamudne obresti, na sklepčnost tožbe ne vpliva. Kot je toženi stranki pravilno obrazložilo že sodišče druge stopnje, sodišče na pravilno uporabo pogodbenega prava ne pazi po uradni dolžnosti.

18. Razlogi zaradi katerih je bila revizija vložena niso podani. Vrhovno sodišče je zato revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.

O stroških postopka

19. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Tožena stranka z revizijo ni uspela, zato sama krije svoje stroške revizijskega postopka. Tožeča stranka stroškov odgovora na revizijo ni priglasila.