Jedro

Sprejem asignacije je enostranski pravni posel, kar velja tudi v primeru pogojnega sprejema, zato za veljaven sprejem pod pogojem soglasje drugih udeležencev asignacije ni potrebno.

Sam obstoj napak še ne zadostuje za utemeljenost jamčevalnega zahtevka na odpravo napak. Zapis pogoja na asignacijski pogodbi A5 „plačilo bo po odpravi pomanjkljivosti“ ne razbremeni tožene stranke dolžnosti, da postavi trditve in predlaga dokaze, da je napake pravočasno in pravilno grajala; da je torej postavila zahtevek za odpravo napak v dodatnem primernem roku.

Za odločitev v pravdi ni pomembno, ali asignacijska pogodba predstavlja verodostojno listino ali ne.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Odločitev sodišča prve stopnje in pritožbena dejanja

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo: „I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 85919/2008, z dne 23.10.2008 ostane v veljavi v 1. in 4. točki izreka.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti nadaljnje pravdne stroške v znesku 4.155,61 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne do plačila.“

2. Proti tej sodbi se je pravočasno pritožila tožena stranka iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, toženi stranki pa naloži povrnitev vseh stroškov postopka. Podrejeno je predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in sodbo sodišča prve stopnje potrdi.

4. Pritožba ni utemeljena.

Dosedanji postopek

5. Tožeča stranka je z obravnavano tožbo od tožene stranke zahtevala plačilo zneska 47.746,80 EUR na podlagi asignacijske pogodbe št. 84/08 z dne 31. 3. 2008 (priloga A5), ki je bila sklenjena na podlagi podizvajalske pogodbe št. 2020/260155/07 z dne 27. 8. 2007 (priloga B2) ter izdanih začasnih situacij št. 00784-2007-0248 in št. 00748-2007-0357 (priloga A11). V asignaciji so nastopali družba V., d.d. (naročnik del) kot asignant, tožena stranka (plačnik) kot asignat ter tožeča stranka (podizvajalec) kot asignatar.

6. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi prvič odločilo s sodbo z dne 30. 3. 2011. Takrat je tožbeni zahtevek zoper toženo stranko zavrnilo. Pritožbeno sodišče je na pritožbo tožeče stranke to sodbo s sklepom I Cpg 808/2011 z dne 23. 7. 2012 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Sodišču prve stopnje je naložilo, naj ugotovi natančno vsebino s strani tožene stranke podanega pogoja, zapisanega na asignacijski pogodbi (priloga A5), ter njegovo izpolnitev kot odločilni pravni dejstvi v obravnavani zadevi.

7. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodilo. Ugotovilo je, da je tožena stranka asignacijo (nakazilo) sprejela s podpisom listine A5, obenem pa je z zapisom „plačilo bo po odpravi pomanjkljivosti“ postavila odložni pogoj za izpolnitev prevzete obveznosti. Pojasnilo je, da je zapisan pogoj treba razumeti tako, da bo tožena stranka svojo obveznost izpolnila, ko in če bo družba V., d.d., odpravila pomanjkljivosti (prim. 660. in 629. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Ob tem je pravilno poudarilo, da to pomeni, da bi morala tožena stranka za utemeljenost ugovora zatrjevati in dokazati obstoj in vrsto napake, pravočasno obvestilo o napakah družbi V., d.d., postavitev zahtevka za odpravo napak v dodatnem roku ter dejstvo, da družba V., d.d., teh napak ni odpravila. Ker tožena stranka ni ravnala tako, se na pogoj, pod katerim sprejema asignacijo, ne more sklicevati.

Razlogi za zavrnitev pritožbe

8. Pritožnik graja presojo sodišča prve stopnje, da bi morala tožena stranka dokazati upravičenost postavitve pogoja za izpolnitev obveznosti, in da tega ni storila. To utemeljuje z navedbami, da niti tožeča stranka niti V., d.d. postavitvi pogoja ob sprejemu nakazila nista nasprotovala, oziroma je bil tak pripis dogovorjen, kar naj bi pomenilo, da se je tožeča stranka z njegovo postavitvijo strinjala. Vendar vprašanje (ne)strinjanja tožeče stranke s pripisom pogoja za odločitev v obravnavani zadevi ni odločilno. Tožena stranka je sprejem asignacije vezala na odložni pogoj kot predpostavko za začetek učinkovanja sprejema. Sprejem asignacije je enostranski pravni posel, kar velja tudi v primeru pogojnega sprejema. Zato za veljaven sprejem pod pogojem soglasje drugih udeležencev asignacije ni potrebno. To je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo. Pritožbene navedbe so zato v tem delu neutemeljene. Sodišče prve stopnje zaradi neizvedbe dokazov z zaslišanjem prič zato ni zagrešilo očitane bistvene kršitve postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

9. Četudi tožeča stranka ni izrecno zanikala, da so ob sprejemu asignacije obstajale napake družbe V., d.d., zaradi česar naj bi se glede na pritožbene navedbe to dejstvo štelo za priznano (prim. 214. člen ZPP), sam obstoj napak še ne zadostuje za utemeljenost jamčevalnega zahtevka na odpravo napak. Zapis pogoja na asignacijski pogodbi A5 „plačilo bo po odpravi pomanjkljivosti“ namreč ne razbremeni tožene stranke dolžnosti, da ob postavitvi zahtevka za odpravo napak ravna skladno z določbami OZ. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da bi morala tožena stranka zatrjevati in dokazati, da je napake pravočasno in pravilno grajala; da je torej postavila zahtevek za odpravo napak v dodatnem primernem roku (prim. 637. člen v zvezi s 660. členom OZ). Le v primeru, da bi tožena stranka družbo V., d.d. o napakah na izvršenem delu pravilno in pravočasno obvestila, bi lahko od nje utemeljeno zahtevala, da ji napake v primernem roku odpravi. Da je ravnala tako, pa ni niti zatrjevala. Zato je neutemeljeno sklicevanje pritožnika na predložene in predlagane dokaze glede obstoja in grajanja napak. Tožena stranka o natančnem opisu napak in grajanju le-teh ni podala nobenih ustreznih trditev, dokazi pa pomanjkljivih trditev ne morejo nadomestiti.

10. Ker je tožena stranka torej sama povzročila položaj, da se v njeno korist zapisan pogoj ne more več uresničiti, je treba šteti, da je tak pogoj uresničen (prim. četrti odstavek 59. člena OZ in Plavšak v: Plavšak in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 381). To pa pomeni, da je nastopila z asignacijo prevzeta obveznost tožene stranke za plačilo vtoževanega zneska. Izpodbijana odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka je zato pravilna.

11. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da določitev roka za izpolnitev ni bistvena za veljavnost asignacije. S pritožbenimi navedbami, da drugi odstavek 1039. člena OZ ureja zastaranje, ne pa roka za izpolnitev, pritožnik ne more doseči drugačne odločitve. Sicer pa lahko v primeru, če rok ni določen, in tudi namen posla, narava obveznosti in druge okoliščine ne zahtevajo za izpolnitev nekega roka, upnik zahteva takojšnjo izpolnitev obveznosti, dolžnik pa, da upnik izpolnitev takoj sprejme (prim. 289. člen OZ).

12. Tudi pritožbena graja odločitve sodišča prve stopnje o zamudnih obrestih ni utemeljena. Tožena stranka pred prvostopenjskim sodiščem namreč ni ugovarjala, da je tožeča stranka po 6. členu podizvajalske pogodbe upravičena le do pogodbenih zamudnih obresti v višini 5%, in ne do višjih zakonskih zamudnih obresti. Sodišče pa na pravilno uporabo pogodbenega prava po uradni dolžnosti ne pazi, če to pravo v postopku ni bilo jasno in določno zatrjevano (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS III Ips 106/2006 z dne 1. 4. 2008.). Zato gre za pritožbeno novoto, ki po prvem odstavku 337. člena ZPP ni upoštevna.

13. Izpodbijane odločitve pritožnik ne more spremeniti niti s pritožbenimi navedbami, da asignacijska pogodba ni verodostojna listina v smislu 23. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), zaradi česar naj bi bil sklep o izvršbi nezakonit in ga sodišče prve stopnje ne bi smelo vzdržati v veljavi. Gre za kršitev izvršilnega postopka, ki nima vpliva na nadaljnji pravdni postopek, v katerem se predlog za izdajo sklepa o izvršbi obravnava kot tožba (drugi odstavek 62. člena ZIZ). Za odločitev v pravdi zato ni pomembno, ali asignacijska pogodba predstavlja verodostojno listino ali ne.

14. Glede na navedeno pritožba ni utemeljena. Ker pa pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških

15. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).