Jedro

Za pridobivanje skupnega premoženja zakoncev je pravno pomembno obdobje dejanske zakonske skupnosti in ne tudi čas do formalne razveze zakonske zveze.

Pravni posel, s katerim eden od zakoncev razpolaga z nepremičnino, ki sodi v skupno premoženje zakoncev in je v zemljiški knjigi lastnina vpisana le nanj, je glede deleža pripadajočega drugemu zakoncu, izpodbojen, če je kupec vedel ali bi moral vedeti, da je nepremičnina skupno premoženje zakoncev.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sodi v skupno premoženje tožnice in prvega toženca sledeče premoženje: nepremičnina, parc. št. 898 in 906/5, obe vl. št. 998, k.o. P., pri čemer sta deleža navedenih na tem premoženju enaka in znaša delež vsakega ½ (1. točka izreka). Nadalje je odločilo, da se pogodba, ki sta jo 21. 7. 2004 med seboj sklenila prvi toženec kot prodajalec in druga toženka kot kupec, katere predmet sta nepremičnini, parc. št. 898 in 906/5, obe vl. št. 998, k.o. P., glede deleža ½ razveže (2. točka izreka). Drugi toženki je naložilo, da je dolžna tožnici izstaviti za vpis v zemljiško knjigo sposobno listino, na podlagi katere se bo pri nepremičnini, parc. št. 898 - stavba z dvoriščem in 906/5 – dvorišče, ki sta vpisani pri vl. št. 998, k.o. P., vknjižila lastninska pravica na ime tožnice do ½ (3. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek (da sodi v skupno premoženje tožnice in prvega toženca tudi stanovanje v večstanovanjskem objektu v L., stoječem na parc. št. 2219/51, ki je vpisana pri vl. št. 4497, k.o. Z.Š., ki je bilo pridobljeno s kupoprodajno pogodbo o prodaji stanovanja št. S-85/91 z dne 15. 11. 1991, ki v naravi predstavlja stanovanje št. 14 v 3. nadstropju, ki obsega 109,06 m2, in da znaša delež tožnice na tem premoženju ½; ter da se pogodba, ki sta jo 21. 7. 2004 med seboj sklenila prvi toženec kot prodajalec in druga toženka kot kupec, katere predmet sta nepremičnini, parc. št. 898 in 906/5, obe vl. št. 998, k.o. P., razveže v celoti (tudi glede druge polovice) in je druga toženka dolžna izstaviti tudi prvemu tožencu za vpis v zemljiško knjigo sposobne listine), je zavrnilo (4. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločilo, da jih vsaka stranka krije sama svoje (5. točka izreka).

Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki (tožnica zoper prvi odstavek 4. tč. izreka; toženca pa zoper 1., 2., 3 in 5 tč. izreka).

Tožnica v pritožbi navaja, da sodbo sodišča prve stopnje izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, s stroškovno posledico. Nastanek skupnega premoženja je zakonska posledica pridobivanja premoženja z delom v času trajanja zakonske zveze. Zakon ne določa nobene izjeme. Prvi toženec je visoko izobražena oseba, zato se je nedvomno zavedal posledic sklenitve in trajanja zakonske zveze, in ga ni treba varovati s sodnimi konstrukti in namišljenimi izjemami od zakonskih pravil. Odstop od zakonskega pravila lahko omogoči le dolgo časa trajajoče in popolno prenehanje življenjske, čustvene in ekonomske skupnosti med zakoncema. O tem v obravnavanem primeru ni mogoče govoriti. Tožnica se ne strinja z ugotovitvami sodišča prve stopnje glede trajanja njune dejanske življenjske skupnosti. Družina je šla leta 1994 na izlet, torej je zveza takrat še trajala. Tožnica je izpovedala, da je prvi toženec redno hodil čez vikende v P. vse do obvestila o ločitvi, pa tudi kasneje. Sodišče je napačno povzelo tožničino izpoved, češ da naj ne bi vedela, kje je živel toženec. V vlogi je jasno navedla, da je v času službovanja v T. koristil gostoljubje njene mame. Tožnica je predlagala zaslišanje priče M. K.. Ta dokazni predlog je sodišče prve stopnje neutemeljeno in neobrazloženo zavrnilo, zato se sodbe v tem delu ne da preizkusiti. Na nezkonitost dokaznega sklepa je opozorila že na glavni obravnavi. Tožnica je vložila tudi „Prilogo k odvetnikovemu ugovoru na sodbo“. Navaja, da je v njem podala kratek oris dejstev, ki odpirajo pogled na njen eksistenčni položaj, v katerem se je znašla zaradi nerazdeljenega skupnega premoženja. Priglaša pritožbene stroške.

Toženca v pritožbi navajata, da sodbo sodišča prve stopnje izpodbijata iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Sodišču druge stopnje predlagata, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da bo tožbeni zahtevek v celoti zavrnjen, s stroškovno posledico, podrejeno razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišče prve stopnje v novo sojenje. Nepremičnini, parc. št. 898 in 906/5, vpisani pri vl. št. 998, k.o. P., nista pridobljeni z delom obeh zakoncev tožnice in prvega toženca. Toženec je dokazal, da je bila kupljena iz njegovih posebnih sredstev (prodaje njegovega vikenda na O. – vl. št. 851, k.o. Š.). Sodišče nepravilno tolmači listine v spisu, zato je zmotno ugotovilo dejansko stanje. Glede na to, da listine kažejo nekaj drugega, kot je dosodilo sodišče prve stopnje, pa se sodba tudi ne da preizkusiti (očita kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Tožnica ni navajala, da naj bi bila listina z dne 12. 9. 1987 neverodostojna. Kupoprodajna pogodba z dne 12. 9. 1987 predstavlja po svoji vsebini predpogodbo, iz njen pa izhaja, da je kupnino za hišo na O. prejel dva meseca pred nakupom nepremičnine v P.. Med pravdnima strankama ni bilo spora o »verodostojnosti« listine oz. o dejanski trditvi prvega toženca, da je kupnino za hišo na O. prejel dva meseca pred nakupom nepremičnine v P. Izvirnika listine ni predložil, saj je glede na nespornost njegovih dejanskih trditev in odsotnost sodnega poziva za predložitev izvirnika upravičeno menil, da sodišče v njegove dejanske trditve oziroma v pristnost navedene listine ne dvomi. Sodišče je svojo odločbo oprlo na dejstvo, čeprav tožencu ni bila dana možnost, da se o tem dvomu izjavi. Časopisni članek v reviji J. pove, da gre za moževo hišo, zato bi to dejstvo lahko šteli celo za splošno znano. Neupoštevanje prekluzij predstavlja pritožbeni razlog absolutne bistvene kršitve določb ZPP. Prilaga izvirnika pogodbe z dne 12. 9. 1987 in 14. 12 1987. Ni prepričljivo, ko sodišče prve stopnje glede ene enote premoženja verjame eni, glede druge pa drugi stranki. Izpovedi tožencev ne razloguje. Ni mogoče preizkusiti, zakaj pokloni vero eni stranki, drugi pa ne. Tožnica v sporno nepremičnino ni nikoli vlagala omembe vrednih finančnih sredstev. Uporaba 52. člena ZZZDR ni na mestu. Drugi toženki ni bilo znano, da naj bi bila nepremičnina v P. skupno premoženje tožnice in prvega toženca. Sporna nepremičnina je bila ob ogledu in nakupu prazna. V tej smeri podana dokazna predloga tožnice sta bila prepozna. Toženka se je zanesla na zemljiškoknjižne podatke. Dobrovernost se domneva. Tožnica te domneve ni izpodbila. Priglašata pritožbene stroške.

Tožnica je na pritožbo tožene stranke odgovorila preko pooblaščenca. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje v ugodilnem delu, s stroškovno posledico. Sama je vložila tudi laično vlogo „Pravočasni ugovor na pritožbo toženih strank“. Priglaša stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo.

Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi tožnice: Ugotovitev sodišča prve stopnje, da stanovanje v večstanovanjskem objektu v L. ne predstavlja skupnega premoženja tožnice in prvega toženca, ker je do pridobitve tega premoženja prišlo že po dejanskem razpadu njune življenjske skupnosti, je materialnopravno pravilna. Sodišče druge stopnje se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje in se, v izogib nepotrebnemu ponavljanju, nanjo sklicuje.

Skupno premoženje zakoncev se na podlagi 2. odstavka 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) pridobiva z delom v času trajanja zakonske zveze. Po dolgoletni in ustaljeni sodni praksi je za pridobivanje skupnega premoženja zakoncev v smislu navedene zakonske določbe pravno pomembno obdobje dejanske zakonske skupnosti in ne tudi čas do formalne razveze zakonske zveze (1). Prav značilnosti dejanske zakonske skupnosti so bile razlog, zaradi katerega je zakon uredil poseben način pridobitve lastninske pravice, torej originaren način pridobitve skupne lastnine na tako pridobljenem premoženju. Če teh značilnosti ni, tak način pridobitve lastninske pravice ni mogoč. Skupno premoženje torej nastaja in se oblikuje v času trajanja dejanske zakonske skupnosti zakoncev, kasneje pa ne več. Nasprotne pritožbene navedbe tega stališča ne morejo omajati.

Sodišče druge stopnje se strinja z oceno sodišča prve stopnje, da je življenjska skupnost med tožnico in prvim tožencem dejansko razpadla pred formalno razvezo njune zakonske zveze. Oblike skupne življenjske skupnosti so lahko zelo pestre. Od bolj rahlih, do bolj tesnih in intenzivnih. Vendar je za obstoj življenjske skupnosti bistveno, da imata zakonca voljo za skupno življenje ter za sodelovanje v ekonomski in emocionalni skupnosti. V primeru, ko so s prenehanjem življenjske skupnosti med zakoncema trajno in v celoti prenehali tudi vsi bistveni elementi medsebojnih odnosov med zakoncema, četudi formalnopravno zakonska zveza še obstaja, ni mogoče uveljavljati zakonitega režima življenjske skupnosti za premoženje, ki je bilo v tem času pridobljeno, kot je bilo že navedeno. Zveza tožnice in prvega toženca je s tožničinim odhodom v P. (konec leta 1988 oziroma v začetku leta 1989) ostala zgolj formalna. Tega pravilnega zaključka sodišča prve stopnje pritožbene navedbe o toženčevih občasnih prihodih ob vikendih in enkratni skupni izlet ne morejo omajati. Sodišče prve stopnje je v dokazni mozaik pravilno umestilo tudi tožničino izpovedbo, da ne ve, kje je toženec živel, ko je bila ona v P. (list. št. 108). Glede na to, da je prišlo do pridobitve stanovanja v L. po razpadu njune dejanske življenjske skupnosti, to stanovanje ne predstavlja njunega skupnega premoženja, zato je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tega dela tožbenega zahtevka pravilna.

Neutemeljen pa je nadalje tudi tožničin pritožbeni očitek, da je bila prikrajšana v svojih dokaznih možnostih, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo predlagane priče M. K. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje obrazložilo (stran 11 obrazložitve), s čimer je izpodbit pritožbeni očitek, da sodba v tem delu nima razlogov. Te razloge pa sodišče druge stopnje sprejema tudi kot pravilne. Očitane kršitve tako niso podane.

K pritožbi tožene stranke: Sodišče prve stopnje je nadalje tudi pravilno ugotovilo, da sta nepremičnini, parc. št. 898 in 906/5, obe vl. št. 998, k.o. P. (vikend oziroma nepremičnina v P.), ki sta bili predmet prodajne pogodbe z dne 21. 7. 2004, sklenjene med tožencema, skupno premoženje tožnice in prvega toženca. Tudi v tem delu se sodišče druge stopnje strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje in se, v izogib ponavljanju, nanjo sklicuje.

Tožnica je v postopku na prvi stopnji zatrjevala, da je bila nepremičnina v P. kupljena s skupnimi sredstvi. S prvim tožencem naj bi bila dogovorjena, da ona vlaga v gospodinjstvo, on pa hrani denarna sredstva za nepremičnine. V odgovoru na tožbo je prvi toženec tožničine navedbe prerekal in zatrjeval, da je bila ta nepremičnina kupljena s posebnimi sredstvi, ki jih je dobil s prodajo vikenda na O. (nepremičnina parc. št. 1945/2, k.o. Š.), ki je bil njegova last in je tako predstavljal posebno premoženje. V potrditev svojih trditev je predložil dva dokaza (kupoprodajno pogodbo za nepremičnino v P. z dne 10. 11. 1987 – priloga B2 ter kupoprodajno pogodbo za nepremičnino na O., k.o. Š. z dne 14. 12. 1987 – priloga B3). Kasneje na naroku dne 7. 2. 2007 je svoje trditve in dokazno ponudbo spremenil. Sodišču je predložil kupoprodajno pogodbo z dne 12. 9. 1987 (priloga B13), ki naj bi bila po svoji vsebini predpogodba in iz katere naj bi izhajalo, da je kupnino za hišo na O. prejel dva meseca pred nakupom nepremičnine v P. Tudi po oceni sodišča druge stopnje prvi toženec s potrebno stopnjo prepričanja ne uspe dokazati zatrjevanega dejstva, da je bila nepremičnina v P. kupljena s kupnino, ki naj bi jo dobil s prodajo nepremičnine na O. Sodišče prve stopnje je v tem delu dokazno oceno oprlo na oceno zbranih dokazov, ki je celovita, vestna in skrbna, kot to veleva 8. člen ZPP. Sodišče druge stopnje jo sprejema. Obe kupoprodajni pogodbi (priloga B3 in B13) je pravilno ocenilo tudi v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi. Tudi po oceni sodišča druge stopnje je v obravnavani zadevi odločilen dokaz kupoprodajna pogodba z dne 14. 12. 1987, iz katerega izhaja, da je prvi toženec prejel kupnino po nakupu nepremičnine v P. Pritožbene navedbe, ki takšen zaključek pobijajo, so v celoti neutemeljene. Najprej je potrebno navesti, da so pritožnikove navedbe, da naj tožnica ne bi prerekala njegovih trditev o načinu nakupa nepremičnine v P., protispisne. Tožnica je ves čas vztrajala, da je bila nepremičnina v P. kupljena iz skupnih sredstev, tako je logično, da je s tem prerekala tudi toženčevim trditvam. Na njegove navedbe pa je dodatno navedla, da je bila nepremičnina na O. prodana po nakupu nepremičnine v P., kar je dokazni postopek potrdil. Na pritožbene navedbe, da tožnica ni nikoli navajala, da je šlo pri listini z dne 12. 9. 1987 za neverodostojno listino, sodišče druge stopnje opozarja, da je ocena izvedenih dokazov naloga sodišča in ne pravdnih strank. Stranke morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (7. člen ZPP). Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP). Toženec se je pred zahtevkom branil z zatrjevanjem, da je bil vikend kupljen iz sredstev, ki jih je dobil s prodajo posebnega premoženja, česar ni uspel dokazati. Nasprotno pa je tožnica dokazala, da je bila ta nepremičnina kupljena iz skupnih sredstev v času trajanja njune dejanske življenjske skupnosti. Pritožnik je šele v pritožbi predložil izvirnika kupoprodajne pogodbe z dne 12. 9. 1989 in z dne 14. 12. 1987 (priloga B17 in B18), kar je prepozno, zato sodišče druge stopnje teh dveh dokaznih listin ni upoštevalo (337. člen ZPP). Glede na navedeno pritožnikove navedbe, da navedenih dveh dokazov ni predložil prej, ker naj ne bi bilo potrebno, saj njegove navedbe niso bile prerekane ter da ga sodišče ni pozvalo na predložitev izvirnika, ne morejo biti uspešne. Zato tudi ni mogoč zaključek, da je prvi toženec navedena dokaza upravičeno predložil šele v pritožbenem postopku. Okoliščine sklepanja pogodb, katere predmet so bile nepremičnine v P. in na O., so bile v obravnavani zadevi ves čas pomembne, kar je bilo prvemu tožencu znano, saj se je nanje skliceval in spis vložil kopije teh pogodb. Glede na navedeno so pritožnikove navedbe, da je bil prikrajšanj v svojih dokaznih možnostih, povsem neutemeljene. Ne glede na navedeno pa navedenega zaključka sodišča prve stopnje in dokazne ocene, tudi upoštevaje v pritožbi predložena izvirnika kupoprodajne pogodbe, v ničemer ne spremenita. Prav tako pa tudi nadaljnjemu, v pritožbi izpostavljenemu dokazu, časopisnemu članku (priloga B14), iz katerega naj bi izhajalo, da je počitniška hiša v P. „moževa“, ne gre pripisati takšne teže, ki bi uspela omajati navedeni zaključek o skupnem premoženju tožnice in prvega toženca.

Pritožnika tudi zgolj pavšalno navajata, da sodišče prve stopnje izpovedb toženih strank ne ocenjuje ter da ni mogoče preizkusiti zakaj pokloni vero eni stranki, drugi pa ne. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je vestna, skrbna in analitično sintetična, kot to veleva 8. člen ZPP, sodišče druge stopnje pa jo tudi objektivno ocenjuje kot razumno in prepričljivo. Svojo odločitev je sodišče zadostno obrazložilo, tako da sodba vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih. Gre vendarle za dokazno oceno in s tem povezanimi zaključki komu verjeti in komu ne ter kako posamezne izpovedi, povezane z drugimi dokazi, uporabiti za sprejeto odločitev.

Kadar en zakonec (partner) brez soglasja ali proti volji drugega zakonca razpolaga s stvarjo, ki je njuno skupno premoženje, ravna v nasprotju z določbami ZZZDR, ki urejajo premoženjskopravna razmerja med zakonci (1. odstavek 52. člena ZZZDR). Po uveljavljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča je pravni posel, s katerim eden od zakoncev razpolaga z nepremičnino, ki sodi v skupno premoženje zakoncev in je v zemljiški knjigi lastnina vpisana le nanj, glede deleža pripadajočega drugemu zakoncu, izpodbojen, če je kupec vedel ali bi moral vedeti, da je nepremičnina skupno premoženje zakoncev (2). Za tako razpolaganje je šlo tudi v obravnavanem primeru. Tudi glede vprašanja dobrovernosti druge toženke je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče (obrazložitev na strani 12 in 13). Trditve, na katere je sodišče oprlo svojo odločitev, je tožeča stranka podala pravočasno (navedbe na list. št. 91, 92). Predložena dokaza (popis predmetov priloga A24 in A25), ki ju izpostavlja pritožba, ne predstavljata izključno podlago, na kateri je sodišče prve stopnje gradilo svoj zaključek o nedobrovernosti druge toženke. Pravilnost takšnega zaključka potrjujejo namreč že okoliščine, da je druga toženka hči sedanje soproge toženca in okoliščina, da so njeni starši prijateljevali z bivšima zakoncema, kar potrjuje tudi njena lastna izpovedba, da je toženec za božiča leta 1988, ko je tožnica odšla, prišel k njim in spraševal po tožnici. Že sodišče prve stopnje pa je materialnopravno pravilno odgovorilo pritožnici, da načelo zaupanja v zemljiško knjigo ni absolutno. Varuje le dobrovernega kupca. Res se dobra vera domneva, vendar je dovoljen tudi nasprotni dokaz. Učinek tega načela je le v tem, da prevali dokazno breme na tistega, ki trdi nasprotno. Tožnica je to domnevo v obravnavani zadevi uspešno izpodbila in dokazala nasprotno. Očitane kršitve pravil postopka torej niso podane.

Ugotovitev sodišča prve stopnje glede same višine ugotovljenega deleža tožnice na nepremičnini v P. pritožba ne izpodbija.

Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

Pravdni stranki s pritožbo nista bili uspešni, zato sami krijeta svoje stroške v zvezi s sestavo pritožbe (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP). Tožnica sama krije tudi svoje stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo, saj njen odgovor ni v ničemer pripomogel k reševanju pritožbe (prvi odstavek 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Tako tudi VS v odločbi II Ips 637/2006. Npr. odločbe VS II Ips 497/2006, II Ips 198/93, II Ips 358/2006, II Ips 406/2001.