Jedro

Tožbenega zahtevka za priznanje obstoja delovnega razmerja ni mogoče uveljavljati neposredno pred sodiščem. Enako velja za tožbeni zahtevek za plačilo prispevkov in davkov, ki se nanaša na isto obdobje, saj je v neposredni zvezi s tožbenim zahtevkom za priznanje obstoja delovnega razmerja. Ker tožnik pred vložitvijo tožbe ni naslovil ustrezne zahteve na toženo stranko, je potrebno njegovo tožbo v celoti zavreči.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje se delno razveljavi v II. odstavku izreka ter se tožba v tem delu zavrže. V ostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem izpodbijanem delu (odločitev o stroških postopka) potrdita izpodbijana sodba in sklep.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbe in odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo v delu, v katerem je tožnik zahteval ugotovitev, da je bil v delovnem razmerju pri toženi stranki od 1. 6. 1998 do 9. 11. 2006. Obenem je razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala, da sodišče naloži tožeči stranki, da vzpostavi delovno razmerje tožnika pri toženi stranki za obdobje od 1. 6. 1998 do 9. 11. 2006 ter ji vpiše delovno dobo v delovno knjižico ter prizna vse ostale pravice iz delovnega razmerja, ter da tožeči stranki za isto obdobje od izplačanih neto plač obračuna in plača davke in prispevke z zakonskimi zamudnimi obrestmi in ji povrne stroške postopka. Sklenilo je, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

Zoper navedeni sklep ter sodbo (razen glede odločitve o stroških postopka tožene stranke) se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sklepa o zavrženju tožbe oz. spremembo izpodbijane sodbe, tako da se tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da izrek sodbe ni jasen in razumljiv, ter da je formalno in vsebinsko drugačen od postavljenega tožbenega zahtevka, ki je naveden v tožbi. O delu tožbenega zahtevka sodišče ni odločilo, deloma pa je tožbeni zahtevek prekoračen. V sodbi in sklepu niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka. Tožeča in tožena stranka sta sklenili pisno pogodbo z nazivom "avtorska pogodba", vendar je po vsebini šlo za pogodbo o zaposlitvi in bi sodišče moralo presojati njeno vsebino in ugotoviti namen pogodbenih strank. Obstoj delovnega razmerja ima tožeča stranka pravico uveljavljati za nazaj ne glede na to, ali je v času sklenitve pogodbe med strankama pogodba o zaposlitvi veljala ali ne, možno pa je direktno sodno varstvo za uveljavljanje denarnih in nedenarnih terjatev iz naslova sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Tožeča stranka je delala kot delavec pri toženi stranki in nikoli ni delala avtorskih del. Delala je enako kot sodelavci, ki so imeli za enako oz. podobno delo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Sodišče bi moralo izvesti predlagane dokaze ter svojo odločitev vsebinsko obrazložiti. Iz izpodbijane sodbe tudi ni razvidno, katere terjatve je sodišče štelo za zastarane in katerih ne. Tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče na pritožbeni obravnavi zasliši tožečo stranko.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe, saj sta izpodbijana sodba in sklep o zavrženju tožbe pravilna in ustrezno obrazložena. Toženi stranki je bilo znano, da ni v delovnem razmerju pri toženi stranki, saj je sklepala avtorske pogodbe. Do vložitve tožbe ni nikoli uveljavljala pravic, ki jih zahteva v tem postopku. Plačilo za delo je prejela v obliki avtorskih honorarjev, narava del - montažerstvo - pa je takšna, da ustreza kriterijem za avtorsko delo. Za vsebinsko obravnavanje tožbenega zahtevka ni bilo pogojev, tožba je bila pravilno zavržena. Zavržena bi morala biti tudi zaradi poteka prekluzivnega roka po 3. odstavku 204. člena ZDR. Tudi če tožba ne bi bila zavržena, sodišče ne bi moglo spregledati ugovora zastaranja. Za obravnavo pritožbe na pritožbeni obravnavi pa po stališču tožene stranke ni nikakršne podlage.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sklep ter izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo. Izpodbijana sodba in sklep vsebujeta razloge o vseh odločilnih dejstvih. Deloma napačni razlogi sami po sebi še ne predstavljajo absolutne bistvene kršitve po določbi 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Prvostopenjsko sodišče v 2. točki izpodbijane sodbe sicer ni v celoti povzelo tožbenega zahtevka tožnika, to je posameznih tožniku izplačanih zneskov neto plač od julija 1998 do oktobra 2006, od katerih je tožnik zahteval plačilo davkov in prispevkov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vendar to nikakor ne pomeni, da bi šlo za primer, ko o tožbenem zahtevku ni v celoti odločeno, saj je sodišče tožbeni zahtevek ustrezno opisno povzelo, tako da je tožbeni zahtevek jasno in določno opredeljen. Še bolj nesprejemljive pa so pritožbene trditve, da naj bi sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek, za katere tožnik v pritožbi sploh ni navedel nobenega tehtnega argumenta.

Sodišče prve stopnje pa je deloma zmotno uporabilo določbe ZPP, ker je meritorno odločalo o delu tožbenega zahtevka, zato je izpodbijana sodba napačna, saj bi moralo tožbo v celoti zavreči. Stališča prvostopenjska sodišča in razlogi, s katerimi je utemeljilo izpodbijani sklep o zavrženju dela tožbe z zahtevkom za ugotovitev obstoja delovnega razmerja tožeče stranke pri toženi stranki od 1. 6. 1998 do 9. 11. 2006, ki je temelj za uveljavljanje tožbenega zahtevka za plačilo prispevkov in davkov za isto obdobje, so pravilni. Pritrditi je potrebno stališču, da glede navedenega zahtevka niso izpolnjene procesne predpostavke za sodno varstvo, to je predhodno uveljavljanje varstva pravic pri delodajalcu. Za čas veljavnosti Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS št. 42/2002 - ZDR), to je od 1. 1. 2003 dalje, je neposredno sodno varstvo o zahtevku za priznanje obstoja delovnega razmerja nedopustno glede na določbo 4. odstavka 204. člena ZDR, na katerega se pravilno sklicuje sodišče prve stopnje. Ker pa tožnik uveljavlja obstoj delovnega razmerja tudi za obdobje pred uveljavitvijo ZDR, je potrebno upoštevati tudi prej veljavne predpise, to je določbe Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS št. 14/90, 5/91, 71/93 - ZDR/90) ter Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur. l. SFRJ št. 60/89, 42/90 - ZTPDR). Čeprav sodišče prve stopnje teh predpisov ni uporabilo, to ni vplivalo na pravilnost sklepa o zavrženju tožbe. Enako kot po določbi 4. odstavka 204. člena ZDR je bilo tudi po 2. odstavku 83. člena ZTPDR sodno varstvo dopustno le, če se je delavec za to varstvo najprej obrnil na pristojni organ v organizaciji oz. pri delodajalcu, razen če je uveljavljal denarne terjatve. Uveljavljanje zahteve za varstvo pravic pri delodajalcu oz. vložitev ugovora pa je bila dopustna le v okviru prekluzivnih rokov iz 80. člena ZTPDR - v petnajstih dneh od dneva, ko je delavec zvedel za kršitev pravice. Po 1. odstavku 83. člena ZTPDR pa je imel delavec pravico uveljavljati sodno varstvo v rokih, določenih v 3. odstavku 83. člena ZTPDR, v primeru t.i. molka organa pa v skladu s 105. členom ZDR/90. Ker tožnik ni uveljavljal svojih pravic najprej pri toženi stranki, niso podane procesne predpostavke za sodno varstvo. Zato je prvostopenjsko sodišče del tožbe za priznanje obstoja delovnega razmerja pravilno zavrglo. Zmotno pa je presodilo, da je potrebno o tožbenem zahtevku za plačilo prispevkov in davkov za obdobje, za katerega tožnik uveljavlja priznanje obstoja delovnega razmerja, to je od 1. 6. 1998 do 9. 11. 2006, odločiti meritorno. Tožbeni zahtevek za plačilo davkov in prispevkov je v neposredni zvezi oz. posledica priznanja obstoja delovnega razmerja za čas, ko je tožnik pri toženi stranki opravljal delo po avtorskih pogodbah. Zato je tudi glede tega dela tožbenega zahtevka potrebno šteti, da ne gre za denarni zahtevek, ki bi ga bilo mogoče uveljavljati neposredno s tožbo - tudi za ta del tožbe so podane enake procesne ovire kot za del tožbe, ki je bil pravilno zavržen. Kadar ni procesnih predpostavk za vložitev tožbe, sodišče o tožbenem zahtevku ne sme odločati po vsebini. Zavrnitev tožbenega zahtevka v primeru, kadar bi morala biti tožba zavržena zaradi pomanjkanja procesne predpostavke za sodno varstvo, je tudi v škodo tožeče stranke - če je o stvari pravnomočno odločeno, namreč ni dopustna eventualna vložitev nove tožbe po izpolnitvi procesnih predpostavk, kadar je to, upoštevajoč zastaralne in prekluzivne roke za uveljavljanje varstva pravic, še mogoče. Ostale pritožbene navedbe niso odločilnega pomena, zato jih pritožbeno sodišče ni presojalo (1. odstavek 360. člena ZPP).

Iz navedenih razlogov je odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo tožbeni zahtevek vzpostavitev delavnega razmerja in vpis delovne dobe ter plačilo davkov in prispevkov za sporno obdobje, napačna, saj temelji na napačni pravni presoji. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo, razveljavilo izpodbijani del sodbe v II. točki izreka sodbe ter tožbo tudi v tem delu zavrglo v skladu z določbo 2. odstavka 354. člena ZPP. V ostalem pa je ob ugotovitvi, da niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, potrdilo izpodbijani sklep in nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe v skladu z 2. točko 365. člena ter 353. členom ZPP.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške, stroški odgovora na pritožbo pa niso bili potrebni, ker odgovor ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve, zato jih tožena stranka krije sama (165., 155 in 154. člen ZPP).