Jedro

Pravica delavca, da uveljavlja zapadle denarne in nedenarne terjatve iz delovnega razmerja, res ni odvisna od tega, ali delovno razmerje še traja ali ne več, odvisna pa je od obstoja delovnega razmerja. Ker obstoj delovnega razmerja (pogodbe o zaposlitvi) ni bil ugotovljen oziroma za sodno varstvo v zvezi s tem niso bile izpolnjene procesne predpostavke, le- teh tudi ni za zahtevke, ki izvirajo iz delovnega razmerja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da je bil tožnik od 1. 6. 1998 do 9. 11. 2006 v delovnem razmerju pri toženi stranki. Tožbeni zahtevek za vzpostavitev delovnega razmerja za navedeno obdobje, vpis delovne dobe v delovno knjižico in priznanje vseh ostalih pravic iz delovnega razmerja ter za obračun in plačilo davkov in prispevkov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi je zavrnilo. Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka. Ugotovilo je, da za zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja ni izpolnjena procesna predpostavka iz prvega odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002). Posledično so neutemeljeni vsi zahtevki, ki izvirajo iz domnevnega delovnega razmerja.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika delno ugodilo, razveljavilo zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje (glede zahtevkov za vzpostavitev delovnega razmerja, vpis delovne dobe v delovno knjižico in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, vključno z obračunom in plačilom davkov in prispevkov) ter tudi v tem obsegu tožbo zavrglo. V ostalem je izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo. Ugotovilo je, da procesna predpostavka za vložitev tožbe tudi glede navedenih zahtevkov ni izpolnjena.

3. Zoper pravnomočen sklep sodišča druge stopnje je pravočasno revizijo vložil tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravil postopka. Navaja, da mu ni bila zagotovljena pravica do sodnega varstva, ker njegov zahtevek ni bil vsebinsko obravnavan. O zahtevku ni bilo odločeno vsebinsko, zato je izrek odločb obeh sodišč nejasen in nerazumljiv. Izrek sodbe sodišča prve stopnje je formalno in vsebinsko drugačen od postavljenega zahtevka, odločitev pod točko 1 in 2 pa pomeni prekoračitev tožbenega zahtevka. Pred sodiščem prve stopnje predlagani dokazi niso bili izvedeni in tudi sodišče druge stopnje ni razpisalo obravnave. Obe sodni odločbi sta neobrazloženi, ker se sodišči nista opredelili do navedb tožnika, ki je od tožene stranke zahteval izpolnitev obveznosti na podlagi sklenjenih pisnih pogodb o delu. Ni sporno, da je med strankama pisna pogodba bila sklenjena in da po vsebini predstavlja pogodbo o zaposlitvi. Do vsebine teh pogodb se sodišče ni opredelilo in glede tega ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih, zato je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Pravico zahtevati zapadle obveznosti ima tožeča stranka ne glede na to, ali v času uveljavljanja terjatve pogodba o zaposlitvi še velja. Za uveljavljanje zapadlih denarnih in nedenarnih terjatev ni pomembno, ali pogodba o zaposlitvi še obstoji, zato je možno neposredno sodno varstvo. Predlaga razveljavitev sklepa sodišča druge stopnje in sodbe in sklepa sodišča prve stopnje ter vrnitev zadeve v ponovno odločanje.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo, ki ga je po prvem odstavku 367. člena ZPP mogoče vložiti zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Zaradi prekoračitve tožbenega zahtevka je revizija dopustna samo, če je bila ta kršitev storjena šele v postopku pred sodiščem druge stopnje (drugi odstavek 370. člena ZPP). V primeru, kot je sporni, te kršitve sploh ne more biti, saj se glede na zavrženje tožbe v celoti o zahtevku sploh ni meritorno odločalo. Zato je očitek te bistvene kršitve neutemeljen.

7. Tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Revizija jo sodišču druge stopnje očita zaradi tega, ker se do vsebine posameznih avtorskih pogodb ni opredelilo in v zvezi s tem ni navedlo razlogov o dejstvih, ki so po mnenju revidenta odločilna. Z izpodbijanim sklepom je bil potrjen sklep sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe za ugotovitev obstoja delovnega razmerja, ter zavržen del tožbe za vzpostavitev delovnega razmerja, vpis delovne dobe v delovno knjižico, priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja ter obračun in plačilo davkov in prispevkov s pripadajočimi obrestmi. Zavrženje tožbe je procesna odločitev, sprejeta na podlagi ugotovitve, da niso izpolnjeni pogoji za vložitev tožbe. Nedopustnost sodnega varstva zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk preprečuje meritorno obravnavanje tožbe. Zato ob dejstvu, da je bila tožba zavržena v celoti, ker ni bilo pogojev za sodno varstvo, sodišče tožbenih navedb vsebinsko ni moglo obravnavati.

8. Tožnik je s tožbo uveljavljal obstoj delovnega razmerja za čas od 1. 6. 1998 do 9. 11. 2006. Izhajal je iz predpostavke, da je imelo njegovo (dejansko) delo vse elemente delovnega razmerja in se zato domneva obstoj delovnega razmerja. Domneva o obstoju delovnega razmerja pomeni tudi domnevo o obstoju pogodbe o zaposlitvi (četudi ta ni bila sklenjena, oziroma je bila sklenjena katera od pogodb civilnega prava). Vsak poseg delodajalca v veljavnost take pogodbe pomeni kršitev pravice, zoper katero lahko delavec uveljavlja sodno varstvo, vendar v za to predpisanih rokih. Dokler (delovno) razmerje še traja, delavec lahko na podlagi tretjega odstavka 15. člena ZDR in po postopku, predpisanem v prvem in drugem odstavku 204. člena ZDR, zahteva od delodajalca odpravo kršitve in izročitev pisne pogodbe o zaposlitvi. Ko pa (delovno) razmerje že preneha, mora delavec uveljavljati sodno varstvo v roku, določenem v tretjem odstavku 204. člena ZDR - torej v 30 dneh od dneva, ko je zvedel za kršitev pravic (1). Tožnik v času trajanja (delovnega) razmerja od tožene stranke ni zahteval odprave kršitve v smislu prvega odstavka 204. člena ZDR (oziroma pred 1. 1. 2003 v smislu drugega odstavka 80. člena ZTPDR ni uveljavljal varstva pravic), po prenehanju le tega pa ni zahteval ugotovitve nezakonitosti prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, katere obstoj uveljavlja. Tudi za ugotovitev obstoja delovnega razmerja (pogodbe o zaposlitvi) za čas od 1. 6. 1998 do 9. 11. 2006 je bila tožba vložena šele 12. 2. 2007, torej po izteku 30 dni od prenehanja.

9. Pravočasno vložena tožba je procesna predpostavka; ob njenem pomanjkanju je potrebno tožbo na podlagi prvega odstavka 274. člena ZPP zavreči. 10. Pravica delavca, da uveljavlja zapadle denarne in nedenarne terjatve iz delovnega razmerja, res ni odvisna od tega, ali delovno razmerje še traja ali nič več, odvisna pa je od obstoja delovnega razmerja. Ker obstoj delovnega razmerja (pogodbe o zaposlitvi) ni bil ugotovljen oziroma za sodno varstvo v zvezi s tem niso bile izpolnjene procesne predpostavke, le- teh ni tudi za zahtevke, ki izvirajo iz delovnega razmerja.

11. Ker niso podani z revizijo uveljavljani razlogi, jo je revizijsko sodišče zavrnilo.

12. Tožena stranka na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

Op. št. (1): Sklep VS RS VIII Ips 123/2007 z dne 27. 9. 2007.