Jedro

Za terjatev plačila uporabnine velja splošni zastaralni rok iz 371. člena ZOR (ki ga je uporabiti v skladu z določbo člena 1060 OZ), saj zakon za tako terjatev ne določa kaj drugega. Ker tožeča stranka zahteva v vlogi z dne 18.10.2007 plačilo uporabnine za obdobje po 20.03.2001 in to do 20.12.2007, je terjatev delno zastarana in sicer za obdobje od 21.03.2001 do 18.10.2002, za preostalo obdobje po 18.10.2002 pa zahtevek ni zastaran, enako velja tudi za nadaljnji razširjeni zahtevek do 30.07.2009, ki ga je podala v vlogi z dne 26.08.2009.

Izrek

I. Pritožba zoper sklep se zavrne in v izpodbijanem delu (pod I izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da sedaj glasi: „Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki: - 1.054,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01.01.2000 do 10.03.2003, - 3.164,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01.01.2001 do 10.08.2004, - 698,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01.01.2002 do 01.12.2006, - 638,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01.01.2003 dalje do plačila, - 3.164,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01.01.2004 dalje do plačila, - 3.164,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01.01.2005 dalje do plačila, - 3.164,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01.01.2006 dalje do plačila, - 3.164,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01.01.2007 dalje do plačila, - 3.164,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01.01.2008 dalje do plačila, - 3.164,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01.01.2009 dalje do plačila, - 1.845,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01.08.2009 dalje do plačila, v presežku se tožbeni zahtevek zavrne.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 8.837,88 EUR v roku 15 dni in v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki prično teči 16. dan od prejema te sodbe.“

III. V ostalem se pritožba zavrne.

IV. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 93,45 (triindevetdeset 45/100) EUR, sama pa trpi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje pod I izreka sklepa sklenilo, da se dopusti sprememba tožbe z dne 26.08.2009. Pod II izreka sklepa je postopek zaradi delnega umika tožbe ustavilo v delu, s katerim je tožeča stranka zahtevala plačilo uporabnine za čas od 20.09.1999 do 20.03.2001 v znesku 69.624,79 EUR. V sodbi pa je pod I izreka razsodilo, da je dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki zneske 1.054,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01.01.2000 dalje do plačila, ter zneske 9 x 3.164,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01.01.2001, od 01.01.2002, od 01.01.2003, od 01.01.2004, od 01.01.2005, od 01.01.2006, od 01.01.2007, od 01.01.2008 in od 01.01.2009 dalje vsakokrat do plačila ter od zneska 1.845,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01.08.2009 dalje do plačila. Pod II izreka sodbe pa je tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 7.060,93 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki prično teči 16. dan od prejema sodbe.

2. Proti tej sodbi in sklepu se pritožuje tožena stranka v delu odločitve sklepa pod I izreka in zoper sodbo (pod I in II izreka sodbe) iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje v nasprotju z določbo 185. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP dopustilo spremembo tožbe že po zaključku glavne obravnave. S tem je toženi stranki bila odvzeta pravica do obravnavanja razširjene tožbe, podajanje navedb v zvezi z njo in je zato podana bistvena kršitev določb iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s petim odstavkom 185. člena ZPP, saj bi moralo toženi stranki dati primeren čas za obravnavanje po spremenjeni tožbi. V pritožbi zoper sodbo pa navaja, da je dejansko stanje nepopolno in zmotno ugotovljeno, saj stanje koriščenja solastnih nepremičnin ni enako kot ob vložitvi tožbe, ko je bil postavljen prvotni zahtevek, saj toženec že nekaj let neposredno ne koristi nepremičnin, ki so predmet postopka, zato tudi ni jasno, na podlagi česa je izvedenec M.V. ocenjeval, da je sedanje stanje takšno, kot ga je zatrjeval v mnenju, sodišče prve stopnje pa je to mnenje povzelo. Sodišče prve stopnje bi tudi moralo izpovedbe posameznih prič ocenjevati v kontekstu navedb tožeče stranke. Zato je zmoten zaključek, da je tudi toženec koristil solastno kmetijsko zemljišče, saj je tožnica sama izpovedala, da ga je uporabljala do 2001, nato ga je dala v najem. Nesprejemljivo je sledilo zaključku izvedenca, da naj bi tožena stranka v celoti koristila tlakovani del zemljišča, ker je imela dohod po pešpoti, saj sta tožnica in njen sin uporabljala vsak svoj avtomobil. Tožencu pa se tudi ne more obračunati koriščenje večjega dela nepremičnin v obdobju, ko jih je dal v najem oziroma kot je zajeto v najemni pogodbi. V zadevi pod opr. št. N 3/2007 Okrajnega sodišča v O sta stranki uredili solastna razmerja in v tem smislu je tudi bila sklenjena najemna pogodba. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko ni upoštevalo ugovora zastaranja, ki ga je podal toženec v vlogi 28.06.2009, za zahtevke starejše od petih let in o ugovoru zastaranja tudi ni navedlo nobenih razlogov. Zmotno je obresti prisodilo kot da gre za nepoštenega posestnika, saj sta stranki izvajali posest tako, kot sta se dogovorili. Sodišče prve stopnje pa je že v predhodni sodbi z dne 28.12.2004 navedlo, da je obstajala tiha privolitev tožnice v toženčev način in obseg koriščenja, zato bi obresti lahko tekle le od izdaje prvostopne sodbe dalje (enako stališče je bilo sprejeto v sodbi II Ips 462/2000). Sodišče prve stopnje bi tudi moralo upoštevati mnenje izvedenca A.M., ki je edino sprejemljivo s strokovnega vidika (ni mogoče reševati zadeve v okviru dohodkovnega pomena), mnenji izvedencev V. in M.T. pa ne prestaneta logičnega preizkusa in bi sodišče moralo vsaj zaslišati in soočiti vse izvedence. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno uporabilo materialno pravo glede odločitve o obrestih. Obresti, ki so pred spremembo Obligacijskega zakonika - OZ natekle glavnico, so nehale teči z datumom, ko so glavnico natekle. Pri odločitvi o stroških pa ni priznalo toženi stranki pripravljalne vloge z dne 08.01.2008 oziroma ustreznega števila odvetniških točk in kar velja tudi za pripravljalno vlogo z dne 28.11.2008 ter za narok za glavno obravnavo z dne 11.12.2008. Tožena stranka predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sklepa in razveljavitev sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo obravnavanje in odločanje.

3. Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo v katerem predlaga zavrnitev pritožbe, saj je sodba utemeljena in v skladu z izvedenim dokaznim postopkom ter mnenjem izvedencev, pri čemer je sodišče utemeljeno obrazložilo, zakaj je upoštevalo izvedenca V. in ne M. Ko je sklep o spremembi tožbe izdalo sočasno s sodbo pa ni postopalo v nasprotju z določbami ZPP, saj toženi stranki ni bila odvzeta pravica obravnavanja razširjene tožbe kot izhaja iz podatkov spisa.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbi ni pritrditi, ko graja odločitev o dopustitvi spremembe tožbe z dne 26.08.2009. Tožeča stranka je tožbo spremenila oziroma modificirala zahtevek 26.08.2009 (in ne po zaključku obravnave dne 18.03.2010) tako, da je upoštevala ugotovitve izvedenca M.V. in ob tem razširila zahtevek še za nadaljnje obdobje od 20.12.2007 do 30.07.2009. Tožena stranka je v vlogi z dne 26.08.2009 tej spremembi nasprotovala, nato pa predlagala navedbe tudi v zvezi z razširjenim tožbenim zahtevkom. Predmet nadaljnjega obravnavanja je bil poleg koriščenja solastne nepremičnine tudi spremenjen oziroma modificiran zahtevek, saj se je tožena stranka izjavila o nadaljnjem zahtevku tožeče stranke, podala je pripombe na mnenje izvedencev in vprašanja izvedencem na glavni obravnavi, kot izhaja iz podatkov spisa. Zato ji ni bila odvzeta pravica do obravnavanja razširjene tožbe in uveljavljena procesna kršitev ni podana. V okviru uradnega preizkusa sodbe in sklepa (člen 350/II ZPP) pa pritožbeno sodišče ni našlo drugih uradno upoštevnih procesnih kršitev. Prav tako nista podana ostala uveljavljena pritožbena razloga. Sodišče prve stopnje je dovolj in pravilno ugotovilo vse dejanske okoliščine, ki so bistvenega pomena za odločitev, kar vse je obširno, skrbno in argumentirano obrazložilo v razlogih sodbe, ki jih pritožbeno sodišče povzema. Pri tem je materialno pravo pravilno uporabilo, razen v delu, ko je smiselno zmotno štelo, da modificirani tožbeni zahtevek v nobenem delu ni zastaran in ko ni upoštevaje odločbo Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I 300/2004 omejilo teka zamudnih obresti, kar je narekovalo delno ugoditev pritožbi in spremembo sodbe kot bo obrazloženo v nadaljevanju:

6. Pritožba očita sodišču prve stopnje, da je sledilo izvedencu M.V., ki da ni upošteval podatkov spisa in ni ocenil vrednosti koriščenja nepremičnin po posameznih postavkah in da ni jasno, na podlagi česa je zaključeval, da je stanje koriščenja takšno, kot ga je zatrjeval v mnenju. Izvedensko mnenje M.V. je argumentirano, izhaja iz podatkov spisa in izjav strank na ogledu, ko sta soglašali, da izvedenec upošteva podatke o izmerah posameznih površin. Prav tako je izvedenec obširno in argumentirano odgovoril na vprašanja in pripombe toženca na glavni obravnavi in kar vse povzema sodišče prve stopnje v razlogih sodbe. Pritožbenim navedbam, da bi moralo sodišče soočiti izvedenca V. z izvedencem M. ni mogoče pritrditi oziroma predstavljajo neupoštevno pritožbeno novoto, ko sicer tudi toženec prizna v pritožbi, da tega na prvi stopnji niti ni predlagal. 7. S pritožbo tudi ni soglašati, da je sodišče prve stopnje prilagodilo izpovedbe prič ugotovitvam izvedenca in da je verjelo tožeči stranki, da je solastne nepremičnine v celoti koristil toženec, saj je sodišče prve stopnje navedbe in izpovedbe tožeče stranke v povezavi z drugimi dokazi v razlogih kritično ocenilo in obrazložilo (stran 5). Delno pa je pritrditi pritožbi, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo ugovora zastaranja, ki ga je toženec podal v vlogi z dne 26.08.2009. O tem sicer ni navedlo izrecnih razlogov, vendar je iz obrazložitve celotne sodbe razvidno, da je štelo, da modificiran tožbeni zahtevek v nobenem delu ni zastaran. Kot izhaja iz podatkov spisa je tožeča stranka v tožbi uveljavljala plačilo uporabnine za obdobje do 20.03.2001, v pripravljalni vlogi z dne 18.10.2007 je zahtevek modificirala oziroma uveljavljala (sicer v mesečnih zneskih) uporabnino tudi za nadaljnje obdobje do 20.12.2007. V vlogi z dne 26.08.2009 pa je ta zahtevek preoblikovala in uveljavljala uporabnino v letnih zneskih za obdobje do 20.12.2007 ter še za nadaljnje obdobje do 30.07.2009. Tožena stranka je v svoji pripravljalni vlogi z istega dne (26.08.2009) ugovarjala zastaranje zahtevka za obdobje po 20.03.2001. 8. Za terjatev plačila uporabnine velja splošni zastaralni rok iz 371. člena ZOR (ki ga je uporabiti v skladu z določbo člena 1060 OZ), saj zakon za tako terjatev ne določa kaj drugega. Ker tožeča stranka zahteva v vlogi z dne 18.10.2007 plačilo uporabnine za obdobje po 20.03.2001 in to do 20.12.2007, je terjatev delno zastarana in sicer za obdobje od 21.03.2001 do 18.10.2002, za preostalo obdobje po 18.10.2002 pa zahtevek ni zastaran, enako velja tudi za nadaljnji razširjeni zahtevek do 30.07.2009, ki ga je podala v vlogi z dne 26.08.2009. To pa pomeni, da je za leto 2001 priznati tožeči stranki znesek 698,69 EUR (za januar in februar 2001 2 x 263,00 EUR in za marec 2001 sorazmerni znesek oziroma 65 % od mesečne uporabnine 263,66 EUR) in za leto 2002 pa je priznati za obdobje od 19.10.2002 dalje 638,05 EUR (2 x 263,66 EUR in sorazmerni znesek oziroma 42 % za oktober 2002). Pri tem pa je delno pritrditi pritožbi, da je potrebno omejiti tek obresti, ker da so že dosegle glavnico, kar velja le deloma in sicer za zamudne obresti od zneskov 1.054,67 EUR od 01.01.2000 dalje, od zneska 3.164,00 EUR od 01.01.2001 dalje in od zneska 698,69 EUR od 01.01.2002 dalje. Izračun zamudnih obresti po programu Vrhovnega sodišča pokaže, da so obresti od glavnice 1.054,67 EUR od 01.01.2000 dalje dosegle glavnico 10.03.2003, obresti od zneska 3.164,00 EUR od 01.01.2001 dalje so dosegle glavnico 10.08.2004 in so tedaj nehale teči, zamudne obresti od zneska 698,69 EUR od 01.01.2002 dalje pa so dosegle glavnico 01.12.2006 in so upoštevaje odločbo Ustavnega sodišča U-I 300/2004 tedaj prenehale teči. Zamudne obresti od preostalih prisojenih zneskov pa do uveljavitve novele OZ 22.05.2007 še niso dosegle glavnice in zato tečejo dalje do plačila.

9. V zvezi s pritožbeno grajo začetka teka zamudnih obresti, ker da ne gre za nepoštenega posestnika pa je soglašati z odločitvijo sodišča prve stopnje, ko je zamudne obresti priznalo od zneskov, zapadlih v posameznem letu in sicer od naslednjega leta dalje in je ob tem štelo, da je toženec vedel, da brez soglasja tožeče stranke koristi nepremičnine v večjem obsegu kot znaša njegov solastniški delež.

10. Neutemeljeno tožena stranka graja tudi odločitev o odmeri stroškov, ker da sodišče prve stopnje ni priznalo ustreznega številka točk za pripravljalno vlogo 08.01.2008 in 28.11.2008 in za narok 11.12.2008. Sodišče prve stopnje je za vlogo 08.01.2008 pravilno priznalo 600 točk (tretja pripravljalna vloga, glede na vrednost spora v tem delu oziroma 50 % od 1200 točk) ter enako za pripravljalni spis 28.11.2008 in za narok 11.12.2008 (obakrat 50 % od 1200 točk oziroma 600 točk).

11. Je pa potrebno odločitev o stroških spremeniti zaradi spremembe pravdnega uspeha strank, pri čemer je upoštevati, da je pravdni uspeh v prvi fazi postopka, ko je tožeča stranka uveljavljala 74.634,36 EUR, prisojeno pa ji je 4.917,36 EUR, sedaj 6,5 % in uspeh tožene stranke 93,5 %. V drugi fazi postopka, ko je po modifikaciji zahtevka 26.08.2009 uveljavljala 31.376,34 EUR, sedaj pa je v tem delu njen zahtevek utemeljen do zneska 21.467,72 EUR, pa je njen pravdni uspeh 68,42 % in uspeh toženca 31,58 %. Pri tem znašajo stroški tožeče stranke v prvi fazi postopka 8.099,78 EUR, v drugi fazi postopka pa 1.831,13 EUR (obseg priznanih stroškov tožeče stranke v pritožbi ni sporen). Stroški toženca v prvi fazi postopka pa znašajo po ugotovitvah sodišča prve stopnje 10.506,23 EUR. V drugi fazi postopka (od 26.08.2009 dalje), ko sodišče prve stopnje tožencu ni priznalo priglašenih stroškov, pa je priznati toženi stranki 3040 odvetniških točk (5 x 600 točk za glavne obravnave 27.08.2009, 29.12.2009 in 18.03.2010 ter za pripravljalni vlogi 07.12.2010 in 18.03.2010 ter 1 % in 2 % materialni stroški skupno 40 točk). Ob upoštevanju 20 % DDV in vrednosti točke 0,459 EUR in 839,50 EUR stroškov izvedenca, sedaj stroški tožene stranke v tem delu postopka znašajo 2.513,93 EUR. Glede na pravdni uspeh strank v obeh fazah postopka in ob medsebojnem pobotanju pravdnih stroškov pa je sedaj tožeča stranka dolžna plačati tožencu 8.837,88 EUR pravdnih stroškov z obrestmi kot izhaja iz izreka sodbe.

12. Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče o pritožbi odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe in sklepa (peta alineja 358. člena ZPP, 353 ZPP in 365 točka 2 ZPP).

13. Odločitev o stroških je v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP in členom 155 ZPP. Tožena stranka je s pritožbo delno uspela in sicer 16 % (prisojeno 31.376,34 EUR, sedaj zmanjšano za 4.991,26 EUR). Pri tem je utemeljeno priglasila za 584,11 EUR pritožbenih stroškov (za sestavo pritožbe 1.000 točk, za obvestilo stranki 50 točk, kar je 481,95 EUR, materialni stroški 4,81 EUR in 97,35 EUR DDV), in ji je tožeča stranka dolžna povrniti 93,45 EUR pritožbenih stroškov. Tožeča stranka pa trpi sama stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni pripomogla k dodatni razjasnitvi zadeve.