Jedro

V spornem obdobju je mld. A. (zaradi zdravstvenih težav matere - toženke in na podlagi dogovora staršev) dejansko prebival pri očetu - tožniku. Tožnik je v tem času kril izdatke, ki bi jih morala nositi toženka. S tem je prišlo do prikrajšanja na eni strani (v obravnavanem primeru na strani tožnika) in okoriščenja na drugi strani (v obravnavanem primeru na strani toženke), kar ustreza abstraktnemu dejanskemu stanu iz 199. člena DZ oziroma 133. člena ZZZDR.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da se znesek 1.320,00 EUR nadomesti z zneskom 1.276,00 EUR; v preostalem pa se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da mora toženka v roku 15 dni plačati tožniku znesek 1.320,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 1. 2019 dalje do plačila (I. točka izreka). Pobotni ugovor toženke je kot neutemeljen zavrnilo (II. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je prav tako zavrnilo (III. točka izreka). Toženki je še naložilo, da mora tožniku povrniti 520,49 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila (IV. točka izreka).

2. Zoper I., II. in IV. točko izreka te sodbe se pritožuje toženka po pooblaščencu. Navaja, da je bilo s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča, IV P 41/2015 z dne 6. 5. 2016, za vtoževano obdobje (od 23. 9. 2016 do 6. 9. 2017), odločeno, da mora tožnik za preživljanje mld. sina plačevati toženki po 185,00 EUR mesečno. Tožnik za ta čas nima podlage za verzijski zahtevek. Ta zahtevek ni dopusten, kadar je o preživljanju skupnih otrok že odločeno z učinkom pravnomočnosti. Tožnik bi glede na spremenjene razmere (otrok je od 23. 9. 2016 pri njem dejansko bival) moral vložiti tožbo za drugačno ureditev varstva in vzgoje ter preživljanja. V postopku na prvi stopnji je toženka nasproti tožnikovi (morebitni) terjatvi uveljavljala v pobot svojo terjatev iz naslova neplačanih preživnin, v znesku 2.220,00 EUR (12 mesecev po 185,00 EUR). Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da ta pobotni ugovor ni utemeljen, ker gre za terjatev mld. sina, ne pa za terjatev toženke. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo dejansko stanje glede izdatkov, ki jih je tožnik imel za preživljanje mld. sina. Ni ugotavljalo, za koliko so se režijski stroški dejansko povečali, temveč je tožnikove stroške zgolj prepolovilo in štelo, da polovica odpade na sina. Tožnik je enako najemnino plačeval tudi v obdobju, ko mld. sin ni živel pri njem, zato se zaradi sinove vselitve ti stroški niso povečali. Tožnik ni dokazal kakšne stroške je imel s preživljanjem svojega sina. Tožbi je priložil le nekaj odrezkov položnic, ki se niti ne nanašajo na vtoževano obdobje, ni pa predložil nobenih dokazil glede najemnine, stroškov ogrevanja, dopusta, itd. Podana je bistvena kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbo prvega odstavka 7. člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Napačna je tudi odločitev, da je toženka dolžna plačati te stroške za celih 12 mesecev. Od 7. 9. 2017 dalje ji je bila (z novo sodbo) določena preživnina, ki jo je za september 2017 tudi plačala. Vsaj za ta mesec verzijski zahtevek ni utemeljen. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Tožnik zahteva povrnitev izdatkov, ki jih je imel s preživljanjem mld. sina A., v času od 23. 9. 2016 do 6. 9. 2017. V tem obdobju je bil otrok s sodbo Okrožnega sodišča IV P 41/2015 z dne 6. 5. 2016, sicer zaupan v varstvo in vzgojo materi (v tem postopku toženki), in je bilo tožniku naloženo, da ji plačuje mesečno preživnino v znesku 185,00 EUR. Vendar pa je dejansko prebival pri tožniku, kamor se je preselil zaradi toženkine bolezni. Z novo sodbo (IV P 434/2017 z dne 30. 3. 2018) je bil mld. A. zatem zaupan v varstvo in vzgojo tožniku, toženki pa je bilo naloženo, da od 7. 9. 2017 dalje plačuje zanj mesečno preživnino. Z izpodbijano sodbo je sodišče delno ugodilo tožbenemu zahtevku, in sicer za znesek 1.320,00 EUR (12 krat 110,00 EUR). Višji zahtevek in pobotni ugovor je zavrnilo.

5. Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da zaradi pravnomočne sodbe IV P 41/2015 tožnik nima podlage, da bi zahteval povrnitev stroškov preživljanja od toženke. Svoj zahtevek v tej pravdi opira na 133. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) oziroma na podobno določbo 199. člena Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ), kjer je navedeno, da sme tisti, ki je imel izdatke s preživljanjem kake osebe, s tožbo zahtevati povračilo izdatkov od tistega, ki jo je dolžan preživljati, kolikor so bili ti izdatki potrebni. Z omenjeno sodbo je sicer bila določena preživninska obveznost za tožnika, vendar ob predpostavki (predhodni odločitvi), da se otrok zaupa v varstvo in vzgojo materi. V spornem obdobju (od 23. 9. 2016 do 6. 9. 2017) pa je mld. A. (zaradi zdravstvenih težav toženke in na podlagi dogovora staršev) dejansko prebival pri tožniku, ki je za njegovo preživljanje zalagal bistveno več, kot bi po navedeni sodbi oziroma glede na razmerje preživninskih zmožnosti staršev moral. Pritožbeno sklicevanje na zadevo VSL II Cp 1609/2015 ni utemeljeno. Bistveno je, da je tožnik v tem času kril izdatke, ki bi jih morala nositi toženka. Abstraktni dejanski stan iz 199. člena DZ oziroma 133. člena ZZZDR predpostavlja, da je prišlo do prikrajšanja na eni strani (v obravnavanem primeru na strani tožnika) in okoriščenja na drugi strani (v obravnavanem primeru na strani toženke). To je v predmetni zadevi podano. Pritožbeni očitek zmotne uporabe materialnega prava in procesne kršitve (po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP) ni utemeljen.

6. Pritožba neuspešno izpodbija tudi odločitev o zavrnitvi pobotnega ugovora. Toženka je uveljavljala v pobot terjatev iz naslova preživnine, določene v prej omenjeni sodbi IV P 41/2015, v višini 2.200,00 EUR (12 krat po 185,00 EUR). Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da med to (zatrjevano) terjatvijo in terjatvijo, ki jo v tej pravdi uveljavlja tožnik, ni vzajemnosti. Pri terjatvi iz naslova preživnine gre za terjatev otroka do starša in ne terjatev starša do drugega starša. Nosilec materialnopravne pravice je otrok. Ne drži niti pritožbeno stališče, da je sodišče prve stopnje s tem posredno pritrdilo stališču, da ta terjatev obstaja (in da ni logično, da bi za isto obdobje obstajala tako obveznost tožnika plačevati preživnino, kot njegova terjatev za povrnitev stroškov preživnine). Sodišče prve stopnje se s samim obstojem te (zatrjevano nasprotne) terjatve ni ukvarjalo. Poleg tega pa uveljavlja tožnik do toženke terjatev, ki izvira iz njene zakonite obveznosti preživljanja, zaradi česar ta terjatev tudi po izrecni določbi zakona (5. točka 316. člena Obligacijskega zakonika) s pobotom ne more prenehati.

7. Ne drži, da je glede obsega potrebnih izdatkov izpodbijana sodba obremenjena s procesno kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je v začetku 9. točke obrazložitve sicer navedlo, da so potrebe mld. A. v spornem obdobju primerljive s potrebami, ki jih je imel kasneje (v obdobju, ko se je določala preživninska obveznost v pravdi pred Okrožnim sodiščem v Kopru, IV P 434/2017) in so znašale okrog 485,00 EUR mesečno. V nadaljevanju je res zapisalo, da je imel tožnik v spornem obdobju stroške v zvezi s preživljanjem mld. A. v višini 376,00 EUR mesečno1, vendar je treba k temu prišteti še stroške, ki jih je krila mati (toženka), in so znašali povprečno 100,00 EUR mesečno (11. točka obrazložitve)2. Skupni znesek teh stroškov je torej primerljiv s prej omenjenim zneskom 485,00 EUR. Očitek, da gre za nasprotujoče razloge, ni utemeljen.

8. Neutemeljeno je tudi pritožbeno zavzemanje, da bi moralo sodišče prve stopnje glede režijskih oziroma bivanjskih stroškov ugotavljati, za koliko so se (zaradi bivanja mld. A. pri tožniku) dejansko povečali. Te stroške (gre za stroške elektrike, vode, odvoza odpadkov, televizije in ogrevanja) je ocenilo v znesku 81,00 EUR. Ta znesek je po oceni pritožbenega sodišča povsem primeren, tudi ob upoštevanju splošno znane ravni življenjskih stroškov. Nenazadnje je mld. A. star že 15 let in v smislu svojih bivanjskih potreb (in s tem povezanih bivanjskih stroškov) praktično enakovreden odrasli osebi. Z navajanjem, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati dejansko povečanje teh stroškov, pritožba ne prepriča. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede stroška najemnine. Ker je mld. A. skupaj z očetom prebival v stanovanju, je povsem sprejemljivo, da nanj odpade polovični strošek najemnine. Gre za analogno uporabo principa (načina delitve), ki se uporablja v postopkih določanja preživnine.

9. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da tožnik ni predložil nobenih dokazil glede najemnine, stroškov ogrevanja in stroškov dopusta. Pri ugotavljanju potrebnih stroškov preživljanja sodišče prve stopnje dopusta ni upoštevalo. Glede najemnine je tožnik navajal, da znaša 250,00 EUR mesečno oziroma za mld. A. 125,00 EUR mesečno. Višine tega zneska (250,00 EUR) toženka ni prerekala, temveč je nasprotovala stališču, da polovica tega zneska odpade na mld. A. Glede stroškov ogrevanja pa je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedbe tožnika štelo (izračunalo), da znaša ta znesek za mld. A. 25,00 EUR mesečno. Pritožbeni očitek, da so tudi vsi drugi stroški nedokazani, je pavšalen. Prav tako je nekonkretizirana pritožbena navedba, da je sodišče ugotavljalo določene stroške preživljanja, ki jih tožnik niti ni zatrjeval ali jih je zatrjeval v manjšem obsegu. Trditev, da je sodišče prve stopnje s tem zagrešilo relativno procesno kršitev po prvem odstavku 339. člena v zvezi s prvim odstavkom 7. člena ZPP, ni utemeljena.

10. Pravilno pa pritožba opozarja na to, da tožbeni zahtevek za plačilo (povrnitev) stroškov ne more biti utemeljen za celih 12 mesecev. Kot je bilo že omenjeno, tožnik uveljavlja svoj zahtevek za obdobje od 23. 9. 2016 do 6. 9. 2017. Gre za 348 dni, kar predstavlja 11,6 meseca, ne pa polnih 12 mesecev. Tožniku torej ne gre znesek 1.320,00 EUR (12 krat 110 EUR), temveč znesek 1.276,00 EUR (11,6 krat 110 EUR). Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi toženke v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo v I. točki izreka ustrezno spremenilo (358. člen ZPP). V preostalem pa je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

11. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem in drugem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP. Toženka je s pritožbo uspela zgolj v manjšem delu, zato sama nosi svoje pritožbene stroške.

1 Gre za stroške najemnine v znesku 125,00 EUR; bivanjske stroške v znesku 81,00 EUR (elektrika, voda, odvoz odpadkov, televizija, ogrevanje); stroške obleke in obutve v znesku 40,00 EUR; stroške prehrane v znesku 80,00 EUR; stroške prevozov v znesku 15,00 EUR; stroške osebne higiene in frizerja v znesku 15,00 EUR; stroške šolskih potrebščin v znesku 10,00 EUR in strošek žepnine v znesku 10,00 EUR. 2 Gre za stroške šolskih položnic za mld. sina (83,33 EUR) in stroške treninga košarke (16,66 EUR).