Jedro

Problemi z bratom, ker je bil njen izvenzakonski partner druge vere, so bili pravilno ocenjeni kot družinski spor, ki pa nima elementov preganjanja po ZMZ, zato so bile te navedbe pravilno ocenjene kot nepomembne oziroma zanemarljive za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite.

Za mednarodno zaščito je zaprosila, ko je od prihoda v Slovenijo minilo skoraj eno leto, torej res dolgo obdobje, utemeljenih razlogov za to pa ni navedla oziroma pojasnila.

Prošnjo je vložila šele, ko je bila že v postopku odstranitve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1 zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 23. 3. 2011, s katero je bila na podlagi 2., 5. in 6. točke prvega odstavka 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti - ZMZ zavrnjena njuna prošnja za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljena.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke ter se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Tožena stranka je pravilno ugotovila, da so podani razlogi za zavrnitev prošnje za priznanje mednarodne zaščite. Tožnica po lastni izjavi ni bila preganjana zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja, pripadnosti določeni družbeni skupni in podobno, prav tako ni bila preganjana zaradi svojih osebnih okoliščin, v Črni Gori pa ne obstaja samovoljno nasilje v situaciji mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. Strinja se tudi z izpolnjevanjem pogojev za odločitev o prošnji v pospešenem postopku ter zavrača tožbene ugovore kot neutemeljene.

3. Tožnika vlagata pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, kršitev določb postopka in nepravilne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Razlogi za odločanje v pospešenem postopku po 55. členu ZMZ niso bili podani. Sodišče prve stopnje ni ocenilo navedb glede tožničinega brata, ki je verski borec, Vehabija, in zato nevaren za tožnico, saj je njen izvenzakonski partner, s katerim ima otroka, pravoslavne vere. Prav tako sodišče prve stopnje ni upoštevalo navedb, da je že v preteklosti tožničino življenje bilo ogroženo in da obstajajo utemeljeni razlogi, da bi se v primeru vrnitve tovrstna dejanja ponovila. Tožnici bi tako grozila resna škoda, kot jo opredeljuje 28. člen ZMZ. Zato njene navedbe niso nepomembne ali zanemarljive. Predlagala je svoje zaslišanje, vendar sodišče glavne obravnave ni razpisalo. Vrhovnemu sodišču predlagata, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Na podlagi 54. člena ZMZ lahko pristojni organ odloči o prošnji v pospešenem postopku, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in okoliščin iz 1. do 8. alineje 23. člena tega zakona, če so ti podani. Razlogi za zavrnitev prošnje v pospešenem postopku so določeni v 55. členu ZMZ. Za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito v pospešenem postopku zadostuje eden izmed razlogov, navedenih v prvem odstavku 55. člena ZMZ (z izjemo 5. točke).

7. V obravnavanem primeru je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnikov za priznanje mednarodne zaščite iz razlogov po 2., 5. in 6. točki prvega odstavka 55. člena ZMZ.

8. Na podlagi 2. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ lahko pristojni organ v pospešenem postopku obravnavano prošnjo kot očitno neutemeljeno zavrne, če je prosilec ob vložitvi prošnje navajal le dejstva, ki so nepomembna ali zanemarljiva za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu. Po 5. točki prošnjo lahko zavrne kot očitno neutemeljeno, če prosilec brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, če je zato imel možnost (ta razlog glede na določbo drugega odstavka 55. člena ZMZ samostojno ni uporabljiv), po 6. točki pa, če je prosilec vložil prošnjo samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča je odločitev tožene stranke in sodišča prve stopnje pravilna. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča so izpolnjeni pogoji za odločitev v pospešenem postopku ter razlogi za zavrnitev prošnje. Tožnica je v prošnji za mednarodno zaščito kot razlog, zakaj je zaprosila za mednarodno zaščito, navajala ogroženost zaradi svojega brata, ker je živela v izvenzakonski skupnosti s partnerjem, ki ni bil muslimanske vere. Izrecno je navedla, da ni bila nikoli preganjana zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja, pripadnosti določeni skupini in podobno. Problemi z bratom, ker je bil njen izvenzakonski partner druge vere, pa so bili pravilno ocenjeni kot družinski spor, ki pa nima elementov preganjanja po ZMZ, zato so bile te navedbe pravilno ocenjene kot nepomembne oziroma zanemarljive za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča pri navedenem ne gre za nasilje oziroma dejanja preganjanja v smislu Ženevske konvencije (preganjanje, ki temelji na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem družbenem prepričanju) in 24. člena ZMZ, ki določa subjekte preganjanja ter 26. člena ZMZ.

10. Pravilen je tudi zaključek tožene stranke in sodišča prve stopnje, da tožnica ni izrazila namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, čeprav je za to imela možnost. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je tožnica vstopila v Slovenijo 25. 4. 2010 in ob vstopu ni zaprosila za mednarodno zaščito. Res je kmalu po prihodu v Slovenijo (4. 5. 2010) rodila sina, vendar tudi v času po njegovem rojstvu ni zaprosila za mednarodno zaščito, niti 14. 3. 2011, ko jo je prijela slovenska policija. Za mednarodno zaščito je zaprosila šele 16. 3. 2011, ko je, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, od prihoda v Slovenijo minilo skoraj eno leto, torej res dolgo obdobje, utemeljenih razlogov za to pa ni navedla oziroma pojasnila. Tožnica pravilno poudarja, da ni določen prekluzivni rok za vložitev prošnje glede na datum vstopa v državo. Vendar pa gre v obravnavani zadevi, kot je bilo že navedeno, za res dolgo obdobje od vstopa v državo, torej je utemeljen očitek, da ni izrazila namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času. Tudi po Direktivi Sveta 2004/83/ES z dne 29. 4. 2002 mora prosilec zaprositi za mednarodno zaščito kakor hitro je to mogoče, razen če lahko izkaže utemeljen razlog, zakaj tega ni storil. 11. Glede na zgoraj navedeno pa je utemeljen tudi zaključek tožene stranke in sodišča prve stopnje v zvezi z izpolnjevanjem pogojev po 6. točki prvega odstavka 55. člena ZMZ, da je tožnica vložila prošnjo samo zato, da bi odložila ali onemogočila odstranitev iz države. Prošnjo je namreč vložila šele, ko je bila že v postopku odstranitve.

12. Tožnica je tudi sama navedla, da ni bila preganjana zaradi svojih osebnih okoliščin, živela je v okolju, kjer so bili sosedje Srbi in je niso ogrožali. Zaradi nesporazumov z bratom pa ni poiskala pomoči policije. Zato ni mogoče pritrditi tožničinim navedbam, da ji grozi resna škoda. Do navedenega se je sodišče prve stopnje opredelilo ter zaključilo, da je edini konflikt, ki ga je po lastnih izjavah tožnica imela, konflikt z bratom, ker je bil njen izvenzakonski partner druge vere, kar je ocenilo za družinski spor, ki pa nima elementov preganjanja po ZMZ. Torej so pritožbeni ugovori, da sodišče prve stopnje tega ni upoštevalo, neutemeljeni, saj se je do teh tožbenih ugovorov opredelilo in nanje odgovorilo.

13. Po presoji Vrhovnega sodišča sta tožena stranka in sodišče prve stopnje pravilno ugotovila, da niso izpolnjeni pogoji za subsidiarno zaščito, ki se prizna državljanu tretje države, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ (tretji odstavek 2. člena ZMZ). Resna škoda zajema: smrtno kazen ali usmrtitev; mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi; resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. Iz tožničinih izjav pa ne izhaja, da bi bila v izvorni državi izpostavljena preganjanju s strani državnih ali nedržavnih subjektov zaradi svoje narodnosti, rase, vere, političnega prepričanja oziroma pripadnosti določeni družbeni skupini (v primeru vrnitve v Črno Goro). Nasprotno, iz njenih izjav izhaja, da je zapustila izvorno državo zaradi konfliktov v družini, pri tem pa niti ni iskala pomoči pri pristojnih organih. Kot je splošno znano v Črni gori tudi ne obstaja situacija mednarodnega ali oboroženega spopada ali kakšnih drugih izrednih razmer in varnostna situacija v Črni Gori ni takšna, da bi predstavljala utemeljen razlog, da bi bila vsaka v to državo vrnjena oseba soočena z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu 28. člena ZMZ.

14. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede kršitev določb postopka v zvezi z opustitvijo glavne obravnave. V skladu s četrtim odstavkom 75. člena ZUS-1 je podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu le, če je sodba izdana brez glavne obravnave v nasprotju z ZUS-1. Ta pa v drugem odstavku 51. člena določa, da sodišče na glavni obravnavi izvaja dokaze, kadar in kolikor je to potrebno za odločitev v upravnem sporu, pa dokazi niso bili izvedeni že v postopku izdaje izpodbijanega akta ali če druga dejstva kažejo na to, da jih je treba drugače presoditi, kot jih je presodil organ, ki je izpodbijani akt izdal. Tožnica pa razen predloga, da se jo zasliši, ni navedla, kako bi njeno zaslišanje lahko vplivalo na drugačno ugotovitev dejanskega stanja oziroma kaj bi povedala, kar bi lahko imelo za posledico drugačno odločitev. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, bi torej moral biti njen predlog obrazložen in utemeljen. Posledično so neutemeljeni tudi pritožbeni ugovori glede zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Dejansko stanje je bilo namreč v celoti ugotovljeno v postopku pred izdajo izpodbijanega upravnega akta.

15. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (76. člen ZUS-1).