Jedro

V postopkih priznanja mednarodne zaščite se ugotavlja izključno ogroženost osebe zaradi preganjanja zaradi enega izmed razlogov, določenih v Ženevski konvenciji, tožeča stranka pa je zanikala, da bi bila preganjanja zaradi katerega izmed teh razlogov, prav tako pa iz njenih izjav tudi ne izhaja, da bi bila preganjana s strani državnih oziroma nedržavnih subjektov. Izjave, ki jih je navedla kot razlog za zapustitev izvorne države so nezadostne, nepomembne in povsem zanemarljivega pomena za obravnavanje upravičenosti za mednarodno zaščito.

Edini konflikt, ki ga je tožeča stranka imela, je nesporazum z bratom, ker je bil njen izvenzakonski partner druge vere, to pa sodišče ocenjuje kot družinski spor, ki nima elementov preganjanja po ZMZ.

Tožena stranka tožeči stranki ne očita, da prošnje ni vložila v nekem prekluzivnem, točno določenem roku, temveč je zgolj ocenila, da ni izrazila namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času. Treba je namreč upoštevati, da je tožeča stranka prišla v Slovenijo že pred skoraj enim letom in je šele v marcu 2011 prosila za mednarodno zaščito.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnji tožnikov za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeni. V obrazložitvi odločbe navaja, da je prvotožnica vložila pri toženi stranki prošnji za priznanje mednarodne zaščite v svojem imenu in imenu svojega mladoletnega sina. V prošnji je navedla, da je v Republiko Slovenijo vstopila dne 25. 4. 2010, pri čemer je navedla, da že takrat ni zaprosila za mednarodno zaščito zato, ker je morala po petih dnevih oditi v porodnišnico. Po porodu pa ni zaprosila za mednarodno zaščito, ker so ji v porodnišnici vzeli potni list zaradi neplačanega računa. Ni pa navedla posebnega vzroka, zakaj ni pred tem zaprosila za mednarodno zaščito že v Republiki Hrvaški. Ko je vstopila v Republiko Slovenijo, je živela pri svoji sestri v Kamniku. Na Policijski postaji Kamnik dne 14. 3. 2011 je izvedela, da lahko zaprosi za mednarodno zaščito. Namen zaprositi za zaščito pa je izrazila v Centru za tujce v Postojni dne 16. 3. 2011. V Kamniku so ji policisti dejali, da lahko zaprosi za mednarodno zaščito, a ji niso dovolili. Potem je potekel trimesečni rok, ko je bila lahko v Republiki Sloveniji in še vedno ni imela potnega lista, zaradi česar se je bala, da jo bodo izgnali iz države. Razlog, zaradi katerega je zapustila izvorno državo je ta, da je živela v izvenzakonski skupnosti z osebo druge vere. Ko je njen brat izvedel, da je ta oseba Srb oziroma da je druge vere, ni hotel več slišati zanjo, rekel je, da zanj več ne obstaja in je grozil njenemu partnerju. Zaradi tega je imel njen brat tudi težave s sosedi. Ker je njen brat izvajal pritisk nad njenim partnerjem, je imel le-ta tega s časom zadosti, začel je piti in kadarkoli je imel težave z njenim bratom, je potem grozil tudi njej. Rekel ji je, naj se vrne k njenim staršem in jo tudi udaril. Teh groženj ni prijavila policiji, saj je iskala drug način, da pobegne od vsega tega. Njen bivši izvenzakonski partner še vedno živi v Črni Gori, z njim nima več stikov. Izvorne države ni zapustil, ker ima tam službo in mora skrbeti za svoje starše. Zaradi njenega brata je tudi njena sestra ni upala sprejeti k sebi, na koncu pa se je le omehčala in jo je sprejela. Njen brat se je do nje tako obnašal zaradi partnerjeve vere, ker ne dovoli verskega družinskega mešanja. Imel je tudi težave s sosedi in se pretepal ter končal na psihiatriji. V Črno Goro se ne sme vrniti, v drugem kraju v Črni Gori ne bi mogla živeti in se nima na koga nasloniti. Mati ji ni smela pomagati zaradi brata. V primeru, da bi živela v izvorni državi, se boji za svojega otroka, ker je otrok Srba in ni varno za njiju. Tam, kjer je živela, je imela za sosede tudi Srbe, vendar s strani sosedov srbske narodnosti ni imela težav. V izvorni državi tudi ni bila preganjana zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja, pripadnosti določeni družbeni skupini. Ob podaji prošnje za priznanje mednarodne zaščite za mladoletnega sina prvotožnica kot zakonita zastopnica ni navedla posebnih razlogov, zakaj tudi zanj zaproša za mednarodno zaščito, prošnjo svojega otroka opira na svoje izjave, podane pri podaji prošnje za mednarodno zaščito.

Tožena stranka ugotavlja, da se v postopkih priznanja mednarodne zaščite ugotavlja izključno ogroženost osebe zaradi preganjanja zaradi enega izmed razlogov, določenih v Ženevski konvenciji, in sicer zaradi narodnosti, rase, veroizpovedi, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini ali zaradi resne škode. Tožeča stranka pa je zanikala, da bi bila preganjanja zaradi katerega izmed teh razlogov. Prav tako iz njenih izjav ne izhaja, da bi bila preganjana s strani državnih oziroma nedržavnih subjektov. V svojih izjavah je zgolj navaja, da se njen brat ni strinjal z njeno izvenzakonsko skupnostjo z osebo srbske narodnosti in druge veroizpovedi. Zaradi navedenega naj bi njen brat grozil njenemu partnerju, partner pa ji je govoril, naj se vrne k svojim staršem in jo tudi udaril. Partner ji je grozil, kadar je imel težave z njenim bratom. Teh groženj ni prijavila policiji, saj je iskala drug način, da pobegne od vsega tega. Na podlagi vseh izjav tožena stranka ugotavlja, da tožeča stranka niti sama ne zatrjuje, da bi bila v izvorni državi kakorkoli preganjana zaradi razlogov, določenih v Ženevski konvenciji. Izjave, ki jih je navedla kot razlog za zapustitev izvorne države, so po mnenju tožene stranke nezadostne, nepomembne in povsem zanemarljivega pomena za obravnavanje upravičenosti za mednarodno zaščito (2. točka 1. odstavka 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti, Uradni list RS št. 11/2011 – UPB, v nadaljevanju ZMZ), saj jih v ničemer ni mogoče povezati z njeno raso, vero, narodnostjo, političnim prepričanjem ali pripadnostjo določeni družbeni skupini, niti z razlogi resne škode. Pri tem je tožena stranka upoštevala tudi prvotožničine navedbe, da je živela v kraju, kjer so živeli tudi Srbi, a z njimi ni imela nobenih težav. Tožena stranka meni, da tudi ob vrnitvi v izvorno državo teh težav ne bo imela, kakor tudi ne njen sin. V konkretnem primeru so podani razlogi za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene, saj so dejstva, ki jih je prvotožnica navedla v zvezi z razlogi, zaradi katerih zaproša za mednarodno zaščito za sebe in za sina, nezadostna, nepomembna oziroma zanemarljivega pomena za obravnavanje upravičenosti za mednarodno zaščito. Razen tega tožena stranka ugotavlja, da težav tožnica ni prijavila policiji, temveč je iskala načine, da pobegne od vsega tega. V Republiko Slovenijo je prišla dne 25. 4. 2010, ob samem prestopu državne meje ni zaprosila za mednarodno zaščito, a za to nima posebnega razloga, zakaj tega ni storila. Tožena stranka meni, da če bi se v izvorni državi resnično počutila ogroženo zaradi svojega brata in zaradi česar naj bi zapustila Črno Goro, je upravičeno pričakovati, da bi za mednarodno zaščito zaprosila takoj, ko je prišla v zanjo prvo varno državo, tega pa ni storila. Iz depeše tudi izhaja, da je v Republiko Slovenijo prišla kot turistka, kar kaže na njeno ravnanje, zakaj dne 25. 4. 2010 in vse do dne 16. 3. 2011 ni zaprosila za mednarodno zaščito. Šele dne 16. 3. 2011 je v Centru za tujce podala lastnoročno izjavo. Rekla je sicer, da so ji na Policijski postaji Kamnik dne 14. 3. 2011 povedali, da lahko zaprosi za mednarodno zaščito, vendar ji niso dovolili. Odpeljali so jo v Center za tujce v Postojni in dejali, da bodo tam videli, kaj in kako. Navedeno za toženo stranko ni sprejemljivo, saj iz same depeše ne izhaja, da bi prosilka na Policijski postaji Kamnik izrazila željo, da bi vložila prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Če bi resnično izrazila ta namen, potem ne bi z njo postopali po Zakonu o tujcih in ne bi izdali sklepa o nastanitvi v Centru za tujce do odstranitve iz Republike Slovenije. V tem primeru bi ravnali po ZMZ, izpolnili bi registracijski list ter tožnika pripeljali v Azilni dom v Ljubljani in ju ne bi nastanili v Centru za tujce v Postojni, kot se je to zgodilo. Prav tako pa za mednarodno zaščito ni zaprosila takoj ob prihodu v Center za tujce in tudi ne naslednji dan, temveč šele 16. 3. 2011, ko je uvidela, da je stekel postopek njene odstranitev iz Republike Slovenije. Glede na navedeno tožena stranka ugotavlja, da prvo tožnica brez utemeljenega razloga ni izrazila namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času kljub temu, da je za to imela možnost oziroma da je vložila prošnjo izključno z namenom, da bi odložila oziroma onemogočila odstranitev iz države. Tožeča stranka se zaveda, da je z vložitvijo prošenj za mednarodno zaščito preprečila svojo in sinovo vrnitev v izvorno državo oziroma je s takšnim ravnanjem namenoma prekinila postopek odstranitve iz Republike Slovenije. V kolikor v Republiki Sloveniji ne bi izrazila namena, da želi zaprositi za mednarodno zaščito, bi bil izveden postopek njune prisilne odstranitve iz države, ki je bil zaradi vložitve prošnje za mednarodno zaščito prekinjen. Tožena stranka tudi meni, da je tožnica s svojim ravnanjem vzbudila dvom v resničnost svojih izjav v zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države. V konkretnem primeru tudi ni mogoče zaključiti, da bi tožnikoma ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ. Tako strah pred preganjanjem kot tudi tveganje izpostavljenosti resni škodi v primeru vrnitve morata biti individualno utemeljena. Tožeča stranka pa v nobeni od svojih izjav ne zatrjuje preganjanja v izvorni državi in ravno tako ne, da bi v primeru vrnitve v Črno Goro njej in njenemu sinu grozila resna škoda, saj je prvo tožnica pred odhodom iz izvorne države živela v okolju, kjer so živeli Srbi, a z njimi ni imela nobenih težav kljub temu, da je sama črnogorske narodnosti in muslimanske veroizpovedi. Sama ne zatrjuje težav s strani državnih oziroma nedržavnih subjektov zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. V izvorni državi Črni Gori ne obstaja situacija mednarodnega ali oboroženega spopada, saj bi v nasprotnem primeru mediji o takšni situaciji nedvomno množično poročali. Ker prvo tožnica ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite, jih ne izpolnjuje tudi njen mladoletni sin A.A., to je drugo tožnik, saj prvo tožnica zanj ni uveljavljala nobenega posebnega pogoja, temveč je njegovo prošnjo v celoti oprla na razloge, ki jih je navedla sama. Tožena stranka se sklicuje tudi na stališče vrhovnega sodišča iz sodbe št. I Up 426/2009, kjer je sodišče med drugim navedlo, da morajo biti izjave in dejanja osebe, ki prosi za mednarodno zaščito in zatrjuje, da je preganjana, skladne. Takšna skladnost pa ni podana, če prosilec zatrjuje, da je v izvorni državi preganjan tako, da jo je moral zapustiti, hkrati pa ne zaprosi za mednarodno zaščito v najkrajšem možnem času oziroma v prvi varni državi, v katero prispe. Tožena stranka je svojo določitev oprla na 2., 5. in 6. točko 1. odstavka 55. člena ZMZ.

Tožeča stranka v tožbi, vloženi po odvetnici, navaja, da bi morala tožena stranka prošnjo za priznanje mednarodne zaščite obravnavati v rednem postopku. Nadalje navaja, da je prvo tožnica zatrjevala obstoj okoliščin, iz katerih je mogoče sklepati, da bi bila v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljena nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju s strani svojega brata in sosedov Črnogorcev, ki so nasprotovali njeni zvezi s Srbom. Njen brat je verski borec, sama pa je muslimanka, medtem ko je prevladujoče versko prepričanje v Črni Gori pravoslavno. Ni mogoče že vnaprej trditi, da je tožnica navajala nepomembna dejstva in dokaze, saj se to izkaže šele ob celostnem pregledu dejanskega stanja, kar bi tožena stranka morala izpeljati v rednem postopku. Tožnica kot muslimanka je pretežno v pravoslavnem verskem okolju v manjšini, kar pa glede na poznane okoliščine na območju bivše Jugoslavije predstavlja situacijo, v kateri bi bilo njeno življenje, če bi ostala tam, ogroženo. V prošnji je tožnica tudi navedla, da je bila večkrat žrtev groženj in nasilja, zaradi česar je tudi pobegnila v Republiko Slovenijo. Iz njenih navedb izhaja, da bi ji z vrnitvijo v državo izvora grozila resna škoda, kot jo opredeljuje 28. člen ZMZ in tako njene navedbe niso pomembne ali zanemarljive in s tem ni izpolnjena 2. alineja 1. odstavka 55. člena ZMZ. Tožnica ni prišla v Republiko Slovenijo iz ekonomskih razlogov, saj denarnih težav ni imela. V Slovenijo tudi ni prišla kot turistka. Neutemeljen je očitek, da ni takoj zaprosila za mednarodno zaščito, saj iz odločbe Ustavnega sodišča RS št. Up-1970/08 z dne 9. 7. 2008 izhaja, da „niti Konvencija o statusu beguncev in Protokol o statusu beguncev niti ZMZ ne določajo prekluzivnega roka za vložitev prošnje za mednarodno zaščito glede na datum vstopa v državo“. Nadalje mora biti po stališču ustavnega sodišča prosilcu v postopku omogočeno, da pojasni vse okoliščine, v katerih je podal prošnjo za mednarodno zaščito ter da v zvezi s tem pojasni, zakaj je prošnjo za mednarodno zaščito vložil šele po preteku določenega časa, kar izhaja iz odločbe ustavnega sodišča št. Up 1229/06 z dne 7. 2. 2007. Iz navedb tožnice izhaja, da je bila ob prehodu slovenske meje popolnoma zmedena in jo je skrbelo le to, da bo varna in dobila pomoč pri porodu. Željo za mednarodno zaščito je izrazila pravočasno, in sicer takrat, ko so jo v Kamniku ustavili policisti. Ti pa so ji, kot izhaja iz prošnje in policijske depeše, onemogočili, da bi prošnjo podala že v Kamniku in je zato prošnjo podala v Centru za tujce v Postojni. Zaradi tega je nepravilna navedba tožene stranke, da je izpolnjena 5. alineja 1. odstavka 55. člena ZMZ. Prav tako tudi ni izpolnjen pogoj iz 6. alineje 1. odstavka 55. člena ZMZ. Tožeča stranka je podala prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, ker ji v državi izvora grozi resna škoda, kot jo opredeljuje 28. člen ZMZ. Tožena stranka bi morala podrobneje analizirati zadevo še posebej zato, ker je iz navedb tožnice razvidno, da je v preteklosti že bila izpostavljena grožnjam in fizičnemu nasilju. Tožeča stranka se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up-763/09-19 z dne 17. 9. 2009, kjer sodišče ugotavlja, da je s tem, ko se organ odločanja ni opredelil do okoliščin, ki so pomembne z vidika spoštovanja načela nevračanja, kršil tožnikovo pravico do varstva pravic iz 22. člena ustave. Zaradi tega tožena stranka ne bi smela tožničine prošnje razumeti kot oviranje postopka vrnitve tožeče stranke v njeno državo, ampak bi morala izpeljati reden postopek in preveriti vsa dejstva in okoliščine. Dejstvo je, da vsaka vložena prošnja za mednarodno zaščito pomeni prekinitev postopka za odstranitev stranke iz Republike Slovenije, zato ni mogoče trditi, da je prvo tožnica vložila prošnjo samo zato, da bi preprečila odstranitev. Tožena stranka je, ne da bi ugotovila, ali za takšno ravnanje obstajajo kakšni opravičljivi razlogi, naredila zaključek, da so razlogi, na katere se sklicuje tožnica, neutemeljeni. S tem je kršila načelo materialne resnice in načelo zaslišanja strank. Prvo tožnica je vstopila v Republiko Slovenijo legalno in ni zaprosila za mednarodno zaščito, ker ni vedela, da je to potrebno, poleg tega pa je menila, da bo v Republiki Sloveniji varna in da ji ne bo treba nazaj v Črno Goro, kjer so jo preganjali in je bilo njeno življenje resno ogroženo. Ravnanje prvo tožnice je lahko nesmotrno, ampak to še ne pomeni, da njeno življenje v izvorni državi ni ogroženo in da ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Poleg tega pa njene izjave in njeno ravnanje niso v takšnem nasprotju, da izjavam, glede na ravnanje, ni mogoče verjeti. Tožena stranka je odločila v nasprotju s 54. členom ZMZ, ker dejanskega stanja ni mogoče v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in okoliščin iz 1. do 8. alineje 23. člena tega zakona. Tožeča stranka predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek. Ker nima sredstev in bi bila s plačilom taks občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja, sodišču predlaga, naj jo oprosti plačila sodnih taks.

Tožnica je poleg tožbe, vložene po pooblaščenki, vložila tudi svojo laično tožbo, v kateri navaja, da je tožena stranka upoštevala njene navedbe, da je živela tam, kjer so živeli Srbi in da z njimi ni imela nobenih težav ter da ne bi bila v nevarnosti, če bi se vrnila. Toda nima več stikov z očetom svojega otroka, noče več živeti z njim, on pa ne z njo. Otrok je vpisan na njeno ime in priimek in tudi skrbi zanj. Nadalje navaja, da ni točno, da je na osebnem razgovoru rekla, da so ji na Policijski postaji Kamnik rekli, da lahko zaprosi za azil, vendar pa ji tega niso dovolili. Pač pa je rekla, da so ji med razgovorom omenili, da obstaja možnost za azil. Niso pa ji rekli, da ima do tega pravico. Odločili so se, da jo pošljejo z otrokom v Postojno in ji rekli, da bo tam ostala dan ali dva in da ju bodo potem vrnili nazaj v Kamnik. Ni vedela, da je to kraj za odstranjevanje tujcev. Upala je, da ju bodo vrnili v Kamnik, ampak ko je videla, da iz tega ne bo nič, je vprašala inšpektorja, če ima pravico do azila, on pa je rekel, da jo ima.

Naknadno je sodišče prejelo še izjavo prvotožničine matere B.B., iz katere izhaja, da je prvotožnica zbežala zaradi družinske situacije iz rojstnega kraja, kjer je z njo živel tudi njen brat, ki se že dalj časa zdravi v psihiatrični bolnišnici in da je bil njegov cilj zlorabljati oziroma celo ubiti prvo tožnico, zaradi česar je morala pobegniti od doma in si poiskati zatočišče v neznanem kraju. Sedaj je v Sloveniji popolnoma na varnem, kako tudi otrok. Prosi, da bi še nekaj časa lahko ostala v Sloveniji, dokler se ne reši situacija za njeno nadaljnjo oskrbo. V dokaz pošilja odpustno pismo za brata prvo tožnice, ki ga je izdal psihiater bolnišnice iz Kotorja.

Tožena stranka je poslala upravne spise, na tožbi pa ni odgovorila.

Tožbi nista utemeljeni.

Tožena stranka je kot razlog za zavrnitev prošnje za priznanje mednarodne zaščite navedla okoliščine iz 2., 5. in 6. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ. Po 2. točki se prošnja kot očitno neutemeljena zavrne, če je prosilec pri vložitvi prošnje navajal le dejstva, ki so nepomembna ali zanemarljiva za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu, po 5. točki pa se prošnja kot očitno neutemeljena zavrne, če prosilec brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, če je za to imel možnost (po 2. odstavku 55. člena ZMZ se prošnja ne more zavrniti zgolj iz tega razloga), medtem ko se po 6. točki 1. odstavka 55. člena ZMZ prošnja kot očitno neutemeljena zavrne, če je prosilec prošnjo vložil samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države.

Sodišče je ocenilo, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da so podani vsi zgoraj navedeni razlogi za zavrnitev prošnje za priznanje mednarodne zaščite. Sodišče glede navedenega sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom 2. odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS št. 105/06 in nadaljnji, dalje ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da se v postopkih priznanja mednarodne zaščite ugotavlja izključno ogroženost osebe zaradi preganjanja zaradi enega izmed razlogov, določenih v Ženevski konvenciji, tožeča stranka pa je zanikala, da bi bila preganjanja zaradi katerega izmed teh razlogov, prav tako pa iz njenih izjav tudi ne izhaja, da bi bila preganjana s strani državnih oziroma nedržavnih subjektov. Po mnenju sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da so izjave, ki jih je navedla kot razlog za zapustitev izvorne države, nezadostne, nepomembne in povsem zanemarljivega pomena za obravnavanje upravičenosti za mednarodno zaščito. Tožena stranka je tudi pravilno ugotovila, da je prvo tožnica v Republiko Slovenijo prišla dne 25. 4. 2010, ob samem prestopu države meje pa ni zaprosila za mednarodno zaščito, in nima posebnega razloga, zakaj tega ni storila. Tožena stranka je pravilno sklepala, da če bi se v izvorni državi resnično počutila ogroženo zaradi svojega brata in zaradi česar naj bi zapustila Črno Goro, je upravičeno pričakovati, da bi za mednarodno zaščito zaprosila takoj, ko je prišla v zanjo prvo varno državo, tega pa ni storila, prav tako pa za mednarodno zaščito ni zaprosila takoj ob prihodu v Center za tujce in tudi ne naslednji dan, temveč šele 16. 3. 2011, ko je uvidela, da je stekel postopek njene odstranitev iz Republike Slovenije. Glede na navedeno je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnica brez utemeljenega razloga ni izrazila namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času kljub temu, da je za to imela možnost oziroma da je vložila prošnjo izključno z namenom, da bi odložila oziroma onemogočila odstranitev iz države. V kolikor v Republiki Sloveniji ne bi izrazila namena, da želi zaprositi za mednarodno zaščito, bi bil izveden postopek prisilne odstranitve iz države, ki je bil zaradi vložitve prošnje za mednarodno zaščito prekinjen. Prav tako pa je tožena stranka tudi pravilno ugotovila, da ni mogoče zaključiti, da bi tožnikoma ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ, saj prvo tožnica v nobeni od svojih izjav ne zatrjuje preganjanja v izvorni državi in ravno tako ne, da bi v primeru vrnitve v Črno Goro njej in njenemu sinu grozila resna škoda, saj je pred odhodom iz izvorne države živela v okolju, kjer so živeli Srbi, a z njimi ni imela nobenih težav kljub temu, da je sama črnogorske narobnosti in muslimanske veroizpovedi in tudi ni zatrjevala težav s strani državnih oziroma nedržavnih subjektov zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, v izvorni državi Črni Gori pa tudi ne obstaja situacija mednarodnega ali oboroženega spopada.

Neutemeljena je tožbena navedba, da bi morala tožena stranka prošnjo tožnice obravnavati v rednem postopku. Čim je podan eden od razlogov iz 55. člena ZMZ oziroma če je to 5. točka 1. odstavka v kombinaciji s še enim razlogom, so podani razlogi za zavrnitev prošnje v pospešenem postopku in v tem primeru se prošnja ne obravnava v rednem postopku. Ker so bili v konkretnem primeru podani tako razlog iz 2., kot tudi razlog iz 5. in 6. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ, je tožena stranka ravnala pravilno, ko je odločala v pospešenem postopku.

Ni mogoče slediti tožbenim navedbam, da zato, ker je tožnica kot muslimanka v pretežno pravoslavnem verskem okolju v manjšini, to predstavlja situacijo, v kateri bi bilo njeno življenje ogroženo, saj je izjavila, da so bili njeni sosedje Srbi in da ni imela z njihove strani nikakršnih težav. To je izjavila na strani 9 prošnje za priznanje mednarodne zaščite. Torej je sama navedla, da s strani sosedov srbske narodnosti ni imela nobenih težav, prav tako pa je tudi rekla, da v svoji državi ni bila nikoli preganjanja zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja, pripadnosti določeni družbeni skupini in podobno. Sodišče ugotavlja, da je edini konflikt, ki ga je po njeni izjavi imela, nesporazum z bratom, ker je bil njen izvenzakonski partner druge vere, to pa sodišče ocenjuje kot družinski spor, ki nima elementov preganjanja po ZMZ, zaradi česar je tožena stranka pravilno sklepala, da so dejstva, ki jih tožeča stranka navaja, nepomembna oziroma zanemarljiva za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite.

Sodišče tudi ne pritrjuje tožbenim navedbam, da tožnici grozi resna škoda, kot jo opredeljuje 28. člen ZMZ. Po 28. členu ZMZ zajema resno škodo smrtna kazen ali usmrtitev, mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi ali resna in individualna grožnja za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. Iz navedb tožnice ni mogoče sklepati, da bi ji grozilo kaj od naštetega, saj je sama navedla, da ni bila preganjanja zaradi svojih osebnih okoliščin, da je sosedje ne ogrožajo, glede nesporazumov, povezanih s svojim bratom pa po njeni izpovedbi doslej še ni poiskala pomoči policije. Prav tako pa tudi v Črni Gori ne obstaja samovoljno nasilje v situaciji mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada in torej niso podani elementi iz 28. člena ZMZ. Do vseh teh okoliščin se je sicer opredelila tudi tožena stranka, torej tudi glede tega, ali je varna vrnitev tožnikov.

Tožeča stranka nadalje navaja, da iz odločbe Ustavnega sodišča RS opr. št. I-Up 1970/08 z dne 9. 7. 2008 izhaja, da niti Konvencija o statusu beguncev in Protokol o statusu beguncev niti ZMZ ne določajo prekluzivnega roka za vložitev prošnje za priznanje mednarodne zaščite glede na datum vstopa v državo. S tem v zvezi sodišče ugotavlja, da tožena stranka tožeči stranki ne očita, da prošnje ni vložila v nekem prekluzivnem, točno določenem roku, temveč je zgolj ocenila, da ni izrazila namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, s čimer pa se strinja tudi sodišče. Treba je namreč upoštevati, da je tožnica prišla v Slovenijo že pred skoraj enim letom in je šele v marcu 2011 prosila za mednarodno zaščito, od vstopa v našo državo pa do vložitev prošnje pa je vsekakor minilo zelo dolgo obdobje in je tožena stranka upravičeno sklepala, da to ni najkrajši možni čas. Nadalje tožeča stranka v tožbi citira odločbo ustavnega sodišča, iz katere izhaja, da mora biti prosilcu za mednarodno zaščito v postopku omogočeno, da pojasni, zakaj je prošnjo za mednarodno zaščito vložil šele po preteku določenega časa, vendar tudi glede tega sodišče ugotavlja, da je tožeči stranki to bilo predočeno, kar izhaja iz podatkov upravnega spisa. Na strani 6 prošnje za priznanje mednarodne zaščite je bilo tožeči stranki postavljeno vprašanje, zakaj ni že ob vstopu v Republiko Slovenijo dne 25. 4. 2010 zaprosila za mednarodno zaščito, nadalje ji je bilo postavljeno vprašanje, zakaj ni takoj po porodu zaprosila za mednarodno zaščito in na strani 7 ji je bilo postavljeno vprašanje, zakaj ni zaprosila za mednarodno zaščito že na Hrvaškem ter na isti strani, zakaj ni zaprosila za mednarodno zaščito dne 14. 3. 2011, ko jo je prijela slovenska policija. Torej ji je bilo večkrat postavljeno vprašanje, zakaj ni že prej zaprosila za mednarodno zaščito. Iz depeše Policijske postaje Kamnik ni razvidno, da bi izrazila željo za priznanje mednarodne zaščite, v svoji laični tožbi pa pravi, da so ji med razgovorom omenili, da obstaja možnost za azil, da pa ji niso rekli, da ima do tega pravico. Iz tega pa ni mogoče sklepati, da so ji onemogočili podati prošnjo, kot piše v tožbi, vloženi po pooblaščenki.

Sodišče se tudi ne strinja s tožbeno navedbo, da ni izpolnjen pogoj iz 6. alineje 1. odstavka 55. člena ZMZ. Res je, kot zatrjuje tožeča stranka, da vsaka vložena prošnja za mednarodno zaščito pomeni prekinitev postopka za odstranitev iz Republike Sloveniji in zato za vsako prošnjo ni mogoče trditi, da je bila vložena zgolj z namenom preprečitve odstranitve. Vendar pa je v konkretnem primeru prvo tožnica vložila prošnjo šele po skoraj letu dni bivanja v Sloveniji in to šele takrat, ko je že bila v postopku odstranitve. Iz te okoliščine pa je logično sklepanje, da je bila vložena s tem namenom, da se prepreči odstranitev, saj bi jo sicer vložila že prej. Razen tega v svoji laični tožbi zatrjuje, da najprej ni vedela, da je v Postojni kraj za odstranjevanje tujcev in da je upala, da ju bodo vrnili v Kamnik, ko pa je videla, da iz tega ne bo nič, je vprašala inšpektorja, če ima pravico do azila, on pa ji je rekel, da jo ima in tako je podala prošnjo. Tudi iz tega je mogoče sklepati, da je bila prošnja vložena zato, da bi se preprečila odstranitev iz države. Sodišče tudi ne more slediti tožbenim navedbam, da tožeča stranka ni zaprosila za mednarodno zaščito, ker ni vedela, da je to potrebno, saj je pojem azila splošno znan in vsakdo ve, da ta možnost v primeru preganjanja obstaja.

Nadalje tožeča stranka še očita, da je tožena stranka odločila v nasprotju s 54. členom ZMZ, ker dejanska stanja ni mogoče ugotoviti na podlagi dejstev in okoliščin iz 1. do 8. alineje 23. člena ZMZ. 54. člen ZMZ določa, da lahko pristojni organ odloči o prošnji v pospešenem postopku, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in okoliščin iz 1. do 8. alineje 23. člena ZMZ tega zakona, če so ti podani. V 23. členu ZMZ je določeno, da pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito uradna oseba upošteva predvsem okoliščine, ki so v nadaljevanju primeroma naštete. Ker je uporabljena beseda „predvsem“, to pomeni, da uradna oseba pri ugotavljanju pogojev ni vezana zgolj na te okoliščine, ampak so navedene le primeroma. Tožeča stranka ni konkretizirala, katera dejstva in okoliščine iz 23. člena ZMZ niso bila podana, zato sodišče tudi te tožbene navedbe ne more upoštevati.

Sodišče je odločilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1. V tej zadevi sodišče ni razpisalo glavne obravnave, kot je smiselno predlagala tožeča stranka s tem, ko je predlagala svoje zaslišanje in zaslišanje prič. Njen predlog za izvajanje dokazov na obravnavi bi moral biti obrazložen in utemeljen, ona pa ni navedla, kako bi njeno zaslišanje vplivalo na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev. Zaradi tega sodišče temu predlogu ni sledilo in je na podlagi določila 2. alineje 2. odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave na nejavni seji.

Sodišče ni posebej odločalo o predlogu za oprostitev plačila sodnih taks, saj je na podlagi 10. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS št. 37/2008 in nadaljnji) tožeča stranka oproščena plačila sodne takse, torej je plačila taks oproščena že na podlagi samega zakona.