Jedro

Res je, da je eden od pogojev, da lahko sodišče v pravdi potrdi dajatveni del sklepa o izvršbi, tudi obstoj pravne podlage, na kateri je bil ta sklep izdan - v konkretnem primeru torej menice. Če se izkaže, da pravna podlaga, na kateri je bil sklep izdan, ne obstaja, obstaja pa druga pravna podlaga, bi sodišče moralo takšen sklep razveljaviti (tretji odstavek 436. člena ZPP) in nato toženca obsoditi na plačilo na tej drugi podlagi. Vendar, če sodišče ne ravna tako in vseeno potrdi sklep na drugi pravni podlagi, to ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Izrek

Revizija se v delu, v katerem izpodbija odločitev o izvršilnih stroških, zavrže. Sicer se revizija zavrne.

Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 1.539,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je na predlog upnika (sedaj tožeče stranke) izdalo sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine. Dolžniki (družba G. d.o.o. in toženca) so zoper sklep o izvršbi vložil ugovor, ki mu je sodišče ugodilo, sklep o izvršbi v dovolitvenem delu (2. točka izreka) razveljavilo ter sklenilo, da bo o zahtevku in stroških odločalo sodišče v pravdnem postopku. Postopek zoper družbo G. d.o.o. je ustavilo, ker je bila v času izdaje sklepa o izvršbi že izbrisana iz sodnega registra. Sodišče prve stopnje je dajatveni del sklepa obdržalo v veljavi v delu, v katerem sta toženca dolžna tožeči stranki plačati 205.831,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 6. 2001 dalje (vendar glede obresti največ do zneska 32.534,41 EUR) in izvršilne stroške (I. točka izreka), delno pa je sklep zaradi delnega umika razveljavilo in postopek ustavilo (II. točka izreka). Presodilo je, da obveznost prvega toženca za plačilo dolga družbe G. d.o.o. temelji na menici z dne 12. 5. 2000, ki jo je podpisal kot porok, in na poroštvu, h kateremu se je prvi toženec zavezal v kreditni pogodbi št. 521/98-100 z dne 14. 5. 1998 in aneksu št. 1 k tej pogodbi z dne 25. 5. 1999. Sodišče je ugotovilo, da se je z navedeno pogodbo in aneksom k poroštvu za plačilo dolga družbe G. d.o.o. zavezala tudi druga toženka. Odločilo je, da tudi njena obveznost za plačilo dolga družbe G. d.o.o. temelji na pogodbeni podlagi, ne pa tudi na podlagi menice. Po presoji sodišča je tožeča stranka napačno izpolnila menico z dne 14. 5. 1998, kar je povzročilo izgubo meničnih pravic tožeče stranke v razmerju do druge toženke.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke glede odločitve o glavni stvari zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Kot neutemeljena je zavrnilo pritožbena očitka, da za menico z dne 12. 5. 2000 ne obstaja samostojno pooblastilo in da tožeča stranka ni predložila dokaza o zahtevi za plačilo menice v razmerju, ki se nanaša na prvega toženca. Po oceni pritožbenega sodišča izhaja pooblastilo iz 8. člena kreditne pogodbe, na menici z dne 12. 5. 2000 pa se prav tako nahaja podpis prvega toženca v rubriki trasant, kjer je odtisnjen tako žig družbe kot poroka. Tožeča stranka je po neuspelih poskusih osebne vročitve opravila nadomestno vročitev. Zavrnilo je tudi nadaljnji očitek, da je prišlo v obravnavani zadevi do spremembe tožbe, za katero tožena stranka ni dala soglasja in da bi zato sodišče lahko odločalo le na menični podlagi. Pritožbeno sodišče se je namreč strinjalo z oceno prvostopenjskega sodišča, da je tožeča stranka že predlog za izvršbo vložila na menični in pogodbeni pravni podlagi. Po mnenju pritožbenega sodišča se prvi toženec ob dejstvu, da se je že v pogodbi o kratkoročnem kreditu zavezal za plačilo dolga kot solidarni porok, ne more sklicevati na neobstoj poroštva iz razloga, ker naj bi aneks št. 1 podpisal zgolj kot zastopnik družbe G. d.o.o. 3. Revizijo vlaga tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Meni, da je zaključek pritožbenega sodišča, da pooblastilo za izpolnitev menice izhaja iz 8. člena kreditne pogodbe, protispisen. Poudarja, da iz navedenega člena izhaja le pooblastilo za izpolnitev dveh menic s strani družbe G. d.o.o., ne pa tudi s strani prvega toženca. Zato je napačen tudi zaključek sodišča o odgovornosti prvega toženca za poplačilo dolga na podlagi menice. Po mnenju tožene stranke je protispisen tudi zaključek pritožbenega sodišča, da je za menico z dne 12. 5. 2000 izkazana nadomestna vročitev, saj tožeča stranka poziva na plačilo na podlagi te menice ni predložila. Takšen zaključek nasprotuje tudi potrdilu družbe U. d.o.o. z dne 19. 4. 2001 in dopisu tožeče stranke družbi U. d.o.o. z dne 5. 4. 2001. Pritožbeno sodišče se prav tako ni opredelilo do pritožbenih navedb glede vprašanja, ali listine, ki jih je tožeča stranka predložila k predlogu za izvršbo, predstavljajo verodostojno listino. Tožena stranka meni, da nobena listina, ki jo je tožeča stranka predložila v izvršilnem postopku, ni verodostojna listina. Vztraja, da bi morala tožeča stranka predložiti original menice že v izvršilnem postopku in ne šele v pravdnem postopku. Kriterijem verodostojne listine ne zadošča niti kreditna pogodba niti kartica prometa z dne 10. 4. 2001, na podlagi katerih izvršba sicer sploh ni bila predlagana, prav tako pa iz njih izhaja le obveznost plačila za družbo G. d.o.o. Po mnenju tožene stranke bi se sodišči morali omejiti le na presojo dejstev in pravnih razmerij, od katerih je odvisna veljavnost sklepa o izvršbi. To pomeni, da bi lahko sodišče presojalo veljavnost sklepa o izvršbi le na podlagi pravil meničnega prava, saj je po mnenju tožene stranke tožeča stranka zahtevala izvršbo le na podlagi menice. Sodišči pa sta sklep presojali tudi na pogodbeni podlagi, s čimer sta odločali o spremenjenem zahtevku, čeprav je tožena stranka spremembi tožbe izrecno nasprotovala. Sodišči se do spremembe zahtevka nista opredelili. Po mnenju tožene stranke je tako zmotno stališče pritožbenega sodišča, da v tem primeru ne gre za spremembo tožbe, kar vpliva tudi na pravilnost končne odločitve. Če bi sodišče presojalo veljavnost sklepa o izvršbi le na podlagi pravil meničnega prava, bi moralo sklep razveljaviti, saj v sodnem postopku ni bilo predloženo menično pooblastilo, iz katerega bi izhajalo pooblastilo prvega toženca ali druge toženke za izpolnitev menice z dne 12. 5. 2000. Sodišče v zvezi z odločitvijo o stroških postopka ni odločalo v mejah postavljenega zahtevka. Tožeča stranka v predlogu za izvršbo ni določno zahtevala stroškov, kar je pogoj, da bi lahko sodišče odločalo o stroških. Sodišče je kljub izostanku postavljenega zahtevka v 3. točki sklepa o izvršbi odločilo, da so stroški upnika 680.000 SIT, s čimer je kršilo določbo 2. člena ZPP. Predlaga, da se reviziji ugodi tako, da se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila in predlaga zavrnitev revizije.

5. Revizija zoper sklep o izvršilnih stroških ni dovoljena, zoper odločitev o glavnem zahtevku pa je neutemeljena.

Glede delne nedovoljenosti revizije

6. Tožena stranka v reviziji izpodbija tudi odločitev o stroških izvršilnega postopka. Revizija je dovoljena samo zoper sklep, s katerim se postopek pravnomočno konča (prvi odstavek 384. člena ZPP). Ker sklep o izvršilnih stroških ni sklep, s katerim se postopek pravnomočno konča, je revizijsko sodišče revizijo v tem delu zavrglo (377. člen ZPP).

Glede neutemeljenosti revizije

7. Tožena stranka s tem, ko v reviziji očita, da listin, ki jih je tožeča stranka predložila predlogu za izvršbo, ni mogoče šteti za verodostojno listino, dejansko uveljavlja, da v tej zadevi niso bile izpolnjene procesne predpostavke za izdajo sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine. Če izvršilno sodišče izda sklep o izvršbi na podlagi listine, ki ni verodostojna, mora pravdno sodišče razveljaviti sklep tudi v tistem delu, s katerim je toženi stranki naloženo plačilo spornega zneska in po pravnomočnosti izpeljati običajni kontradiktorni postopek (prvi odstavek 437. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 62. člena ZIZ). Če sodišče sklepa ne razveljavi in naloži plačilo s potrditvijo dajatvenega dela sklepa o izvršbi, gre po presoji revizijskega sodišča za nebistveno kršitev določb pravdnega postopka - vseeno je, ali je toženi stranki plačilo spornega zneska naloženo s potrditvijo dajatvenega dela sklepa o izvršbi ali pa z ugoditvijo zahtevka v pravdi. Ker gre za nebistveno kršitev določb pravdnega postopka, se revizijskemu sodišču ni bilo treba ukvarjati z vprašanjem, ali je mogoče listine, ki jih je tožeča stranka predložila predlogu za izvršbo, šteti za verodostojne listine.

8. Tožena stranka sicer utemeljeno opozarja, da sta sodišči zmotno šteli, da je tožeča stranka predlagala izvršbo tudi na podlagi kreditne pogodbe. Da je tožnik vložil predlog za izvršbo le na podlagi menice, izhaja tako iz prve strani toženčevega predloga kot tudi iz vsebine tega predloga. Tožnik je v predlogu pojasnil, da sta toženca dolžna plačati sporni znesek na temelju solidarnega poroštva kot trasanta verodostojne listine - menice, prav tako pa je v predlogu zahteval plačilo v roku 3 dni po vročitvi sklepa, kar je značilnost meničnih sporov. Tudi izvršilno sodišče je tožnikov predlog za izvršbo obravnavalo kot predlog za izvršbo na podlagi menice. To pomeni, da je tožeča stranka z navedbami v smeri solidarnega poroštva obeh tožencev na podlagi kreditne pogodbe spremenila (dejansko in pravno) podlago tožbe. To pa ni problematično, saj revizijsko sodišče ne vidi tehtnega razloga, ki bi v pravdi, v kateri sodišče odloča o veljavnosti sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, narekoval omejitev pravice do spremembe tožbe. Stališče, da lahko tožeča stranka tudi v teh pravdah spremeni tožbo, je sicer mogoče zaslediti tudi v teoriji(1) in sodni praksi(2). Zmotno je tako stališče tožene stranke, da je v pravdi, ki sledi ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, mogoče odločati le o veljavnosti sklepa in to le na tisti podlagi, na kateri je bil ta sklep izdan.

9. Res je, da je eden od pogojev, da lahko sodišče v pravdi potrdi dajatveni del sklepa o izvršbi, tudi obstoj pravne podlage, na kateri je bil ta sklep izdan - v konkretnem primeru torej menice. Če se izkaže, da pravna podlaga, na kateri je bil sklep izdan, ne obstaja, obstaja pa druga pravna podlaga, bi sodišče moralo takšen sklep razveljaviti (tretji odstavek 436. člena ZPP) in nato toženca obsoditi na plačilo na tej drugi podlagi. Vendar, če sodišče ne ravna tako in vseeno potrdi sklep na drugi pravni podlagi, to ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Enako kot v primeru, ko sodišče naloži plačilo denarnega zneska s potrditvijo sklepa, čeprav je bil ta izdan na podlagi listine, ki ni verodostojna v smislu določb ZIZ, gre tudi v tej situaciji zgolj za tehnično vprašanje - vseeno je namreč, ali je toženec obsojen na plačilo denarnega zneska s potrditvijo sklepa o izvršbi ali pa, če sodišče ta sklep razveljavi in nato toženca obsodi na plačilo tega istega zneska.

Ravno do takšne situacije je v obravnavani zadevi prišlo glede druge toženke. Sodišče je potrdilo sklep na pogodbeni podlagi, čeprav je bil ta izdan na podlagi menice.

10. Stališče, da je mogoče dajatveni del sklepa o izvršbi potrditi tudi na drugi pravni podlagi, kot tisti, na podlagi katere je bil sicer izdan, pa je pomembno tudi za obravnavanje revizijskih očitkov, ki se nanašajo na položaj prvega toženca. V tej zadevi je namreč (vsaj na revizijski stopnji) nesporno, da sta se prvi toženec in druga toženka zavezala za plačilo dolga družbe G. d.o.o. kot poroka, in sicer v kreditni pogodbi. Za potrditev odločitve tako dejansko zadošča že obstoj pogodbene (poroštvene) podlage, da morata toženca plačati dolgove družbe G. d.o.o. in se tako revizijskemu sodišču z vprašanjem obstoja pooblastila za izpolnitev menice z dne 12. 5. 2000, na podlagi katere je bil izdan sklep o izvršbi zoper prvega toženca, in dokaza o zahtevi za plačilo menice z dne 12. 5. 2000 niti ni treba ukvarjati.

11. Glede na obrazloženo je odločitev sodišč pravilna, zato je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

12. Tožena stranka, ki z revizijo ni uspela, mora tožeči stranki povrniti stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP). Ti stroški obsegajo nagrado za sestavo odgovora na revizijo in poročila stranki, oboje povečano za davek na dodano vrednost, in materialne stroške ter znašajo skupaj 1.539,95 EUR.

Revizijsko sodišče je nagrado odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo, ki velja za redni pravdni postopek.

O zamudnih obrestih na prisojene stroške postopka je revizijsko sodišče odločilo skladno z načelnim pravnim mnenjem občne seje VS RS z dne 13. 12. 2006 (Pravna mnenja I/2006, str. 7).

Op. št. (1): Prim. V. Rijavec v L. Ude in drugi, Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba in Uradni list RS, str. 697-698. Op. št. (2): Prim. odločbo VS RS II Ips 268/2008 z dne 26. 5. 2011.