Jedro

Po pravni teoriji velja stališče, da kadar stranka za svojo izpolnitev ne prejme v zameno nikake nasprotne izpolnitve, je pogodba neodplačna, sicer pa je odplačna (primerjaj Cigoj: Komentar obligacijskih razmerij, I. knjiga str. 119). V tem primeru je nesporno, da je predlagateljeva prednica ob pridobitvi v denacionalizacijskem postopku vrnjene nepremičnine plačala zanjo Občini Č. leta 1980 tedanjih 53.585,05 dinarjev. Glede na to dejstvo je bil sporni prenos odplačen.

Določbi 72. in 90. člena ZDen urejata nekatere pravice denacionalizacijskih upravičencev v denacionalizacijskih postopkih, na katere vpliva višina odškodnine, ki so jo prejeli v postopkih podržavljenja. Ti določbi se ne nanašata na razmerja med zavezancem za vrnitev denacionaliziranega premoženja (v tem primeru predlagateljem) in zavezancem za plačilo odškodnine (ki je v tem primeru nasprotna udeleženka). To razmerje tudi ni predmet denacionalizacijskega postopka ampak posebnega nepravdnega postopka, ki teče v tem primeru še po materialnopravnih določbah Zakona o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini (Ur. l. SRS, št. 5/80), v skladu z določilom 53. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (Ur. l. RS, št. 44/97). Predlagatelj v tem primeru tudi ni pridobil nepremičnin v postopku podržavljenja, ampak pozneje na podlagi pravnega posla, sklenjenega z Občino Črnomelj. Navedeno utemeljuje sklep, da je treba v 73. členu ZDen določeno odplačnost pridobitve podržavljenega premoženja tolmačiti po načelih civilnega prava.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je predlagatelj upravičenec do odškodnine po 73. členu Zakona o denacionalizaciji (ZDen), nasprotni udeleženec pa zavezanec za plačilo odškodnine. Odškodnino je določilo za nepremičnine, poslovni prostor v pritličju stanovanjske hiše z desne strani, stoječe na zemljišču s parcelno št. 384 hiša - dvorišče, v času nacionalizacije pripisani pod vl. št. 803 k.o..., sedaj pa pod vl. št. 1160 k.o..., na naslovu K. in to v obliki obveznic v višini 53.057 DEM, plačljivo v treh mesecih po pravnomočnosti sklepa. Sodišče druge stopnje je pritožbo nasprotne udeleženke zavrnilo kot neutemeljeno in prvostopenjski sklep potrdilo.

Revizijo zoper sklep sodišča druge stopnje je vložila nasprotna udeleženka. V reviziji poudarja, da iz dokumentacije izhaja, da je obravnavano nepremičnino dobil predlagatelj na podlagi pogodbe o prenosu pravic uporabe z dne 10.1.1980 proti minimalni odškodnini 53.985,05 dinarjev. Valorizirana vrednost tega zneska znaša le 8.205,76 DEM oziroma 15,46% vrednosti poslovnega prostora. Zato način pridobitve te nepremičnine ni odplačen. Namreč po prvem odstavku 72. člena in drugem odstavku 90. člena ZDen gre za odplačnost, če je kupnina ali odškodnina v primerjavi z vrednostjo premoženja presegla 30%. To je potrebno upoštevati tudi pri uporabi 73. člena ZDen. Če pa odplačnost ni podana, potem ni pogojev za določitev odškodnine po 73. členu ZDen. Sodišči nižjih stopenj sta glede na navedeno napačno uporabili materialno pravo. Revidentka predlaga, naj se reviziji ugodi in sklep razveljavi.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in predlagatelju, ki nanjo ni odgovoril (tretji odstavek 375. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 56. člena ZDen).

Revizija ni utemeljena.

Revizija se ne strinja z materialnopravnimi razlogi izpodbijanih odločb. Očita jim zmotno tolmačenje tistih določb ZDen (Zakona o denacionalizaciji), ki določajo pravico zavezancev iz 73. člena ZDen do odškodnine za nepremičnine, ki so jih morali vrniti denacionalizacijskim upravičencem. Predvsem se ne strinja z razlago termina neodplačnosti po 73. členu ZDen, ki da ga je potrebno tolmačiti z uporabo 72. in 90. člena ZDen.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je nasprotna udeleženka že v pritožbi uveljavljala iste pravne razloge, kot jih sedaj ponavlja v reviziji, ter da je že pritožbeno sodišče nanje pravilno odgovorilo, pri čemer je uporabilo številno pravno argumentacijo Ustavnega sodišča RS iz njegove odločbe z dne 11.5.1995 (opr.št. U-I-323/94, Ur. l. RS, št. 42/95), s katero je to presojalo ustavnost 73. člena ZDen. Pobudnica navedenega postopka za oceno ustavnosti 73. člena ZDen je bila tudi sedanja revidentka (ki je neustavnost obravnavane določbe glede termina odplačnosti utemeljevala z enakimi razlogi, kot jih sedaj navaja v reviziji, češ da so številni zavezanci plačevali za nepremičnine le simbolične kupnine). Ustavno sodišče je v omenjeni svoji odločbi med drugim poudarilo, da ZDen ne razveljavlja predpisov, ki so bili podlaga za denacionalizacijo, in da tudi ne posega v veljavnost pravnih poslov, katerih predmet so bile nacionalizirane nepremičnine. Dalje še, da je ZDen poseben zakon, ki ureja popravo krivic denacionalizirancem in tranzicijo slovenske družbe v demokratičen in tržen sistem (zaradi česar niso sprejemljive navedbe o okoriščanju tistih pravnih subjektov, ki so neodplačno pridobljene nepremičnine odtujili odplačno). V zvezi z odškodnino za odplačno pridobljene nepremičnine je pojasnilo, da se odškodnina po 73. členu ZDen določa po pravilih Zakona o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini, ki določa, da se odškodnine odmerijo v odvisnosti od obsega koristi, ki jo je imel prejšnji lastnik na podlagi uporabe nepremičnine oziroma pri odvzeti poslovni stavbi pa mora odškodnina znašati toliko, da si lahko družbenopravna oseba zagotovi približno enake možnosti za izvajanje dejavnosti, če pa odvzete poslovne stavbe ni uporabljala, ima pravico do odškodnine le v višini neamortiziranih vloženih sredstev ali dela. Poudarek v navedeni ustavni odločbi glede odplačnosti oziroma odškodnin po 73. členu ZDen pa je na tem, da se zavezancem ohrani produkcijske sposobnosti.

Povzeti razlogi v bistvenem pojasnjujejo širše pravne razloge, zaradi katerih revizijska izvajanja nasprotne udeleženke niso utemeljena. Pa tudi ožji razlogi (v smeri zatrjevane neodplačne pridobitve nepremičnine ter uporabe 72. in 90. člena ZDen), s katerimi revidentka poudarja domnevno minimalno odškodnino (kupnino), ki jo je plačal predlagatelj kot zavezanec prodajalcu leta 1980, ne morejo pripeljati do drugačnih pravnih zaključkov. Po pravni teoriji velja stališče, da kadar stranka za svojo izpolnitev ne prejme v zameno nikake nasprotne izpolnitve, je pogodba neodplačna, sicer pa je odplačna (primerjaj Cigoj: Komentar obligacijskih razmerij, I. knjiga str. 119). V tem primeru je nesporno, da je predlagateljeva prednica ob pridobitvi v denacionalizacijskem postopku vrnjene nepremičnine plačala zanjo O. Č. leta 1980 tedanjih 53.585,05 dinarjev. Glede na to dejstvo je bil sporni prenos odplačen, kot sta pravilno zaključili sodišči nižjih stopenj.

Revizijske razloge, povezane z uporabo 72. in 90. člena ZDen, je možno razumeti tudi kot uveljavljanje določene pravne praznine pri tolmačenju 73. člena ZDen oziroma kot potrebo po interpretaciji tega določila z drugimi določbami ZDen v zvezi s terminom neodplačnosti. Tudi izvajanja v tej smeri niso utemeljena. Namreč 72. člen ZDen določa, da se pri odločanju o denacionalizaciji ne upoštevajo odškodnine, izplačane v zvezi s podržavljenjem premoženja po določbah 3., 4. in 5. člena ZDen, če te niso presegle 30 odstotkov vrednosti podržavljenega premoženja. Za neodplačno podržavljeno premoženje v smislu 4. člena ZDen pa se šteje tudi premoženje, če zanj dana odškodnina ni presegla 30 odstotkov njegove vrednosti. Navedeni določbi tako urejata nekatere pravice denacionalizacijskih upravičencev v denacionalizacijskih postopkih, na katere vpliva višina odškodnine, ki so jo prejeli v postopkih podržavljenja. Ti določbi se ne nanašata na razmerja med zavezancem za vrnitev denacionaliziranega premoženja (v tem primeru predlagateljem) in zavezancem za plačilo odškodnine (ki je v tem primeru nasprotna udeleženka). To razmerje tudi ni predmet denacionalizacijskega postopka ampak posebnega nepravdnega postopka, ki teče v tem primeru še po materialnopravnih določbah Zakona o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini (Ur. l. SRS, št. 5/80), v skladu z določilom 53. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (Ur. l. RS, št. 44/97). Predlagatelj v tem primeru tudi ni pridobil nepremičnine v postopku podržavljenja, ampak pozneje na podlagi pravnega posla, sklenjenega z Občino Č. Navedeno utemeljuje sklep, da je treba v 73. členu ZDen določeno odplačnost pridobitve podržavljenega premoženja tolmačiti po načelih civilnega prava. Analogna uporaba določb 72. in drugega odstavka 90. člena ZDen za primere iz 73. člena ZDen, zato ni možna. Sistematika Zakona o denacionalizaciji, ki ureja vrsto zapletenih vprašanj specifično, in določilo v 73. členu ZDen o odplačnosti, ki je civilnopraven in zato jasen pravni termin, pa tudi ne dajeta podlage za sklepanje o kakšni pravni praznini pri vprašanjih, ki jih ureja navedeno pravno določilo.

Revizijsko sodišče na podlagi navedenega zaključuje, da sta sodišči nižjih stopenj glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabili določbe Zakona o denacionalizaciji in posebej še 73. člena, ter da sta zato materialnopravno pravilno odločili o zahtevku predlagatelja oziroma obveznosti nasprotne udeleženke. Ker uveljavljeni revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan, je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo nasprotne udeleženke (četrti odstavek 384. člena in 378. člena ZPP v zvezi s 56. členom ZDen).