Jedro

Tožnik zoper zatrjevano preganjanje ni poiskal zaščite pri pristojnih organih v izvorni državi in zato ne more uspešno uveljavljati mednarodne zaščite, ki nastopi šele potem, če mu državni subjekti v izvorni državi ne bi mogli zagotoviti ustrezne zaščite.

Nedržavni subjekti lahko štejejo kot subjekti preganjanja ali resne škode le, če je mogoče dokazati, da država ali politične stranke in organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji (RS). V obrazložitvi odločbe povzema navedbe tožnika, kot jih je le-ta podal ob podaji prošnje in na (dveh) osebnih razgovorih. Povedal je, da je pred podajo prošnje za mednarodno zaščito v RS zaprosil za mednarodno zaščito na Švedskem. Tam je dobil negativni odgovor, ker je imel slovenski vizum. Iz Švedske je bil dne 28. 5. 2015 vrnjen v Slovenijo. Nadalje je povedal, da je dvanajst let opravljal priložnostna dela v nevladni organizaciji za pravice žensk - Mundesija, da je 4 leta delal kot predavatelj in informator o pravicah homoseksualcev v Organizaciji za pravici homoseksualcev - CSGD (Elysium) in da je 2 meseca delal kot predavatelj o recikliranju in oblikovanju v Mladinskem centru Mitrovica.

2. V zvezi z razlogi, zaradi katerih zaproša za mednarodno zaščito, je tožnik povedal, da je bil na Kosovu preganjan zaradi svoje istospolne usmerjenosti. S tem v zvezi je navedel sedem dogodkov in sicer: prerivanje s skupino moških v Prizrenu leta 2011, verbalna opazka na sejmu v Mitrovici decembra 2013, udarec v Mitrovici marca 2014, razkritje njegove istospolne usmerjenosti na Facebooku julija 2014 s strani tretje osebe, ki ji je o tem zaupal, verbalno nasilje v Mitrovici septembra 2014, dogodek septembra 2014, ko je skupina petih moških pretepla njega in njegovega prijatelja in posilstvo decembra 2013. Tožnik je povedal, da je osebo, ki je na Facebooku razkrila njegovo istospolno usmerjenost, prijavil Organizaciji homoseksualcev in skupaj z njimi šel na policijsko postajo, vendar je prepričan, da policija ni naredila nič. Dogodka, ko je njega in prijatelja napadla skupina petih moških, ni prijavil na policijo, ker se je prijatelj, ki dela na vladi, bal, da bi dogodek prišel v javnost. Posilstva ni prijavil policiji, ker je bil prepričan, da bi se iz njega norčevali.

3. Dalje tožena stranka navaja, da je tožnik k svoji prošnji kot dokaze predložil poročilo Društva homoseksualcev, poročilo Organizacije Lifos, ki se nanaša na LGBT osebe, priporočilo nevladne organizacije CSGD za delo pri njih in natis govora po Skypu.

4. Na podlagi podatkov iz tožnikovega potnega lista tožena stranka ugotavlja, se je tožnik po obisku Slovenije vsakokrat vrnil v svojo izvorno državo, čeprav bi bilo od njega pričakovati, da bi, glede na zatrjevano preganjanje, v varni državi ostal. Meni, da bi tožnik, če bi bil resnično preganjan, zaprosil za mednarodno zaščito že februarja 2014, ko se je nahajal v Sloveniji in ne šele 24. 5. 2015, ko je bil v Slovenijo vrnjen iz Švedske.

5. Na podlagi navedenega tožena stranka ugotavlja, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca. Pet od sedmih opisanih dogodkov (to je razen posilstva in dogodka v septembru 2014, ko je skupina petih moških pretepla njega in prijatelja) ne dosega standardov preganjanja, saj niso dovolj resne narave. Tožnik tudi ni izkazal, da mu izvorna država ni sposobna nuditi zaščite. Zoper zatrjevano preganjanje sploh ni poskusil izkoristiti zaščite svoje izvorne države. V skladu s 24. členom ZMZ se nedržavni subjekti lahko štejejo kot subjekti preganjanja ali resne škode samo tedaj, če je mogoče dokazati, da država ali politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo. Tožnik zaščite države ni poiskal, čeprav negativnih izkušenj s policijo ni imel in mu dostop do policije ni bil onemogočen. Ni se obrnil po pomoč na državne subjekte, zato ni mogoče zavzeti stališča, da ga izvorna država ne bi bila sposobna zaščititi ali ne bi hotela nuditi zaščite pred preganjanjem.

6. Tožnik dejanj (niti posilstva) policiji ni prijavil, v zvezi z objavo na Facebooku pa je policija njegovo prijavo sprejela, zato ni mogoče sklepati, da so mu odrekli zaščito. Tožena stranka je zavrnila tožnikovo zatrjevanje, da dogodkov ni prijavil policiji, ker ta ne bi storila nič, saj naj bi šlo le za njegova predvidevanja brez realne osnove, ob upoštevanju dejstva, da so policisti v zvezi z edinim dogodkom, zaradi katerega se je obrnil nanje, prijavo tudi sprejeli in mu niso odrekli pomoči. 7. Tožnik je tekom postopka predložil dodatne informacije v zvezi s situacijo na Kosovu, ki jih tožena stranka v nadaljevanju tudi povzema. Ugotavlja, da je tožnik predložil zastarele informacije, saj so vse, razen enega članka, iz leta 2011, 2012 in 2013, medtem, ko je tožena stranka proučila novejša aktualnejša poročila in članke iz let 2014 in 2015. Ti članki pa govorijo o tem, da kosovska ustava prepoveduje diskriminacijo na osnovi spolne usmerjenosti in je homoseksualnost na Kosovu legalna. Vlada je sprejela ustrezno zakonodajo, ki ščiti pravice članov LGBT. Policija velja za najbolj zaupanja vredno ustanovo na Kosovu.

8. Tožnik tudi ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite, saj ni uveljavljal razlogov resne škode zaradi grozeče smrtne kazni ali usmrtitve v izvorni državi (1. alineja 28. člena ZMZ). Tožnik v primeru vrnitve v izvorno državo tudi ne bi utrpel resne škode iz 2. alineje 28. člena ZMZ. Kosovska vlada prepoveduje diskriminacijo na osnovi spolne usmerjenosti in je homoseksualnost na Kosovu legalna. Kosovska vlada je sprejela ustrezno zakonodajo, ki ščiti pravice LGT. Policija velja za najbolj zaupanja vredno ustanovo na Kosovu. V tožnikovi izvorni državi tudi ne poteka mednarodni ali notranji oboroženi spopad, ki bi lahko zaradi samovoljnega nasilja pomenil resno in individualno grožnjo za življenje in osebnost tožnika (3. alineja 28. člena ZMZ).

9. Tožnik vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Navaja, da je v skladu s 15. členom ZMZ ranljiva oseba s posebnimi potrebami, vendar doslej s strani tožene stranke kot tak ni bil obravnavan, saj mu ni bila nudena posebna nega, skrb in obravnava. V Azilnem domu mu ni bilo nudeno ustrezno psihološko svetovanje glede travmatičnih izkušenj, ki jih je utrpel. Tožena stranka bi bila dolžna izpeljati dokaz z izvedencem psihiatrične/psihološke stroke, ki bi edini lahko potrdil/ovrgel trditev, da je tožnik zaradi dogodka globoko travmatiziran oziroma bi edini lahko preveril in strokovno ocenil tožnikove navedbe v zvezi s posilstvom. Tožniku pa so bila postavljena tudi (navedena) neprimerna vprašanja, ki so prekoračila mejo objektivnosti in nepristranskosti, pri čemer ni jasno, zakaj so mu bila ta vprašanja postavljena. Ob teh vprašanjih pa je tožnik doživljal še dodaten stres in obremenitev. Ker ni bil izveden dokaz z ustreznim izvedencem in ker je tožena stranka s postavljanjem neprimernih vprašanj kršila načelo objektivnosti in nepristranskosti, se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti in gre za absolutno bistveno kršitev določb 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Prav tako je bilo nepravilno uporabljeno materialno pravo, da tožnikovo zatrjevano posilstvo ne more pomeniti preganjanja v izvorni državi, kar je v nasprotju s 1. alinejo drugega odstavka 26. člena ZMZ, ki določa, da je spolno nasilje dejanje preganjanja. Tudi dejansko stanje glede kosovske zakonodaje je zmotno ugotovljeno, saj ima Kosovo v Ustavi sicer res zapisano pravico do poroke, ki ni vezana na spol, ima pa tudi družinsko zakonodajo, ki navedenemu ustavnemu načelu ne sledi. Kosovska družba je globoko tradicionalna, homofobna in sovražna do istospolno usmerjenih, zaradi česar za tožnika tam ni varno. Sklicuje se na nekaj (citiranih) aktualnih poročil s tem v zvezi iz leta 2014 in 2015. Sklicuje se tudi na sodbo tega sodišča I U 1627/2013. Navaja, da upravni organ v zvezi z ugotavljanjem prihodnjega preganjanja tudi ni uporabil tako imenovane sheme v petih korakih, ki jo je, za primere ugotavljanja prihodnjega tveganja, razvilo Vrhovno sodišče Združenega kraljestva in jo s citirano sodno odločbo v slovensko upravno sodno prakso vneslo tudi Upravno sodišče. Tožena stranka ni upoštevala stopnje razvoja kosovske družbe, ki je homofobna in sovražna in se ni poskušala vživeti v tožnikov položaj ter razumeti kaj lahko posameznik notranje doživlja zaradi tega, ker ne more svobodno živeti. Tožnik še pojasnjuje, da se je ob odhodu iz Kosova v Slovenijo in v Istanbul vedno znova vrnil nazaj na Kosovo, ker je vedno znova mislil, da se bodo stvari izboljšale in da bo lahko zaživel normalno. Sodišču predlaga, da ugotovi, da je tožena stranka kršila tožnikovo pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja iz 7. člena Listine EU o temeljnih pravicah in da izpodbijano odločbo odpravi ter tožniku prizna mednarodno zaščito oziroma podredno, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

10. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v zvezi s tožnikovimi navedbami, da je ranljiva oseba, odgovarja, da je tožnik prejel brošuro o postopku priznanja mednarodne zaščite, v kateri je pojasnjen celoten postopek mednarodne zaščite, vključno s pravicami in dolžnostmi tožnika v Republiki Sloveniji. Tožnik je vsebino razumel, saj je to potrdil pri podaji prošnje dne 29. 5. 2015. Tožnik je nastanjen v Azilnem domu, v katerem je 24 ur na dan zagotovljeno zdravstveno varstvo. Glede izpeljave dokaza z izvedencem tožena stranka odgovarja, da iz spisa upravne zadeve ne izhaja, da tožnik ni bil sposoben razumeti pomena postopka. Tudi pri podaji prošnje ni izpostavil ničesar v zvezi s tem, da bi imel kakšne posebne potrebe ali probleme. Na zastavljena vprašanja je odgovarjal tekoče in v smiselnih stavkih. Zato ni bilo potrebe za to, da bi se v postopku postavil izvedenec. V postopku ni predložil niti enega samega dokaza o svojem zatrjevanem slabem psihičnem stanju oziroma travmatiziranosti. Če bi bil res tako travmatiziran, bi nedvomno o tem spregovoril že prej in ne šele po izdani odločitvi. Tožena stranka oporeka tudi navedbam tožnika, da so mu bila postavljena neprimerna vprašanja, saj so mu bila postavljena samo vprašanja glede razlogov, s katerimi je utemeljeval svojo prošnjo. Tožnik je na zastavljena vprašanja odgovarjal in ni navedel, da se mu katerokoli vprašanje zdi sporno ali preveč osebno. Razen tega bi v primeru, v kolikor bi mu bilo postavljeno kakšno nekorektno vprašanje, tako pri podaji prošnje kot tudi pri osebnem razgovoru, lahko na to reagiral tožnikov pooblaščenec, česar pa ni storil. V zvezi s s strani tožnika predloženimi poročili, članki in izpostavljeno sodbo, pa tožena stranka opozarja na 52. člen ZUS-1, ker meni, da bi tožnik navedene informacije lahko predložil že na drugem osebnem razgovoru dne 22. 10. 2015. Ker tega ni storil, gre za nedovoljeno tožbeno novoto. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

11. Upravno sodišče je v obravnavani zadevi že odločilo in sicer je s sodbo št. I U 1826/2015-6 z dne 13. 1. 2016 tožbo tožnika zavrnilo. Po pritožbi tožnika je Vrhovno sodišče s sklepom št. I Up 49/2016 z dne 9. marca 2016 pritožbi ugodilo, sodbo Upravnega sodišča RS I U 1826/2015-6 z dne 13. 1. 2016 razveljavilo in zadevo vrnilo istemu sodišču da opravi nov postopek. V obrazložitvi svojega sklepa je med drugim navedlo, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, ker so razlogi za odločitev nejasni.

12. Tožba ni utemeljena.

13. V času izdaje izpodbijane odločbe veljavni Zakon o mednarodni zaščiti (ZMZ) je v drugem odstavku 2. člena določal, da se status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem temelječem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju nahaja izven države, katere državljan je in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države.

14. V tretjem odstavku 2. člena pa je isti zakon določal, da se status subsidiarne oblike zaščite prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bila ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočena z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo je določal 28. člen ZMZ.

15. Tožena stranka je v obravnavani zadevi z izpodbijano odločbo tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite zavrnila, ker je ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite (1. alineja 53. člena ZMZ).

16. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna. Tožena stranka je ob upoštevanju podatkov v spisu pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za nobenega od navedenih (dveh) statusov mednarodne zaščite. Sodišče lahko sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato, skladno z določbo drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, temveč se v celoti sklicuje na razloge, navedene v obrazložitvi izpodbijane odločbe.

17. Sodišče zato samo poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik zoper zatrjevano preganjanje ni poiskal zaščite pri pristojnih organih v izvorni državi in zato ne more uspešno uveljavljati mednarodne zaščite, ki nastopi šele potem, če mu državni subjekti v izvorni državi ne bi mogli zagotoviti ustrezne zaščite. Tožnik zgoraj navedenih šest dejanj (vključno s posilstvom) ni prijavil policiji, čeprav je policija v zvezi z objavo na Facebooku njegovo prijavo sprejela. Tožena stranka je tudi pravilno ugotovila, da se po 24. členu ZMZ nedržavni subjekti lahko štejejo kot subjekti preganjanja ali resne škode le, če je mogoče dokazati, da država ali politične stranke in organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo. Pravilno je ugotovila, da, glede na to, da se tožnik v izvorni državi ni obrnil po pomoč na državne subjekte, ni mogoče sklepati, da so mu zaščito odrekli. Pravilno je tudi zavrnila tožnikovo zatrjevanje, da dogodkov ni prijavil policiji, ker ta ne bi storila nič, ob upoštevanju dejstva, da so policisti v zvezi z edinim dogodkom, zaradi katerega se je obrnil nanje, prijavo tudi sprejeli in mu niso odrekli pomoči. Pravilno je ugotovila tudi, da se je tožnik kljub zatrjevanemu preganjanju vedno znova vračal na Kosovo. Tožnik ni zaprosil za mednarodno zaščito v Sloveniji že februarja 2014 (torej po zatrjevanem posilstvu decembra 2013), ko se je v Sloveniji nahajal, ampak šele 24. 5. 2015, ko je bil v Slovenijo vrnjen iz Švedske. Po proučenih številnih poročilih, ki se nanašajo na pravice članov LGBT na Kosovu, je tožena stranka tudi pravilno ugotovila, da je država naredila veliko, da bi se razmere izboljšale in je s svojo zakonsko ureditvijo članom LGBT zagotovila visoko stopnjo pravic in da policija v primeru napadov na člane LGBT tudi odreagira. Odreagirala je tudi v tožnikovem primeru, ko je podal prijavo v zvezi z objavo na Facebooku. Tožena stranka je tudi pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite iz razlogov, kot jih je navedla v izpodbijani odločbi.

18. Sodišče zato tožbene ugovore zavrača kot neutemeljene. Tožnik v tožbi zatrjuje, da je v skladu s 15. členom ZMZ ranljiva oseba pa do sedaj s strani tožene stranke ni bil tako obravnavan. Določba 15. člena ZMZ zagotavlja ranljivim osebam posebno skrb pri izbiri nastanitve, prilagodijo pa se jim tudi materialni pogoji, zdravstveno in psihološko svetovanje ter nega, vendar pa tožnik v upravnem postopku svojega zdravstvenega stanja ni uveljavljal kot razloga, zaradi katerega katerega bi potreboval mednarodno zaščito. Glede tožbene navedbe, da tožena stranka glede njegovega psihičnega stanja ni izvedla dokaza z ustreznim izvedencem, se sodišče strinja s toženo stranko v odgovoru na tožbo, da tožnik ob podaji prošnje niti ob osebnih razgovorih, torej vse do vložitve tožbe, v zvezi s svojim psihičnim stanjem ni navajal nobenih dejstev in tudi ne predložil nobenih dokazov, da bi bil zaradi zatrjevanega posilstva globoko travmatiziran, zaradi česar tudi po mnenju sodišča ni bilo potrebe za postavitev ustreznega izvedenca. Sodišče se tudi strinja s toženo stranko, da je tožnik ob podaji prošnje in ob osebnih razgovorih, ki jim je prisostvoval tudi njegov pooblaščenec, imel možnost odkloniti odgovore na posamična vprašanja, v kolikor je štel, da so le-ta neprimerna oziroma da presegajo mejo objektivnosti in nepristranskosti, pa tega ni storil, temveč je na vsa zastavljena vprašanja tudi odgovoril, zaradi česar po mnenju sodišča ni kršitve. Zato tožnik ne more uspeti s tožbeno navedbo, da neprimerna vprašanja pomenijo kršitev njegove pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja iz 7. člena Listine EU o temeljnih pravicah. Zato zaradi navedenih dveh razlogov (neizvedba dokaza z izvedencem in neprimernost postavljenih vprašanj) tudi ne gre za bistveno kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. Tudi materialno pravo je bilo po mnenju sodišča v obravnavani zadevi pravilno uporabljeno. Tožnik se v tožbi sklicuje na nekatera (navedena) novejša poročila, ki naj bi govorila o tem, da je subjekt preganjanja v njegovem primeru kosovska družba oz. celo država sama. Glede na datume teh poročil je razvidno, da so te informacije obstajale že v času izdaje izpodbijanega akta, tožnik pa ni navedel nobenega razloga, zakaj jih ni mogel navesti že v postopku izdaje upravnega akta, v katerem je imel zagotovljeno tudi ustrezno pravno pomoč, saj je imel v postopku pooblaščenca (s strani PIC). Zato gre za nedopustne tožbene novote, ki jih, v skladu z 52. členom ZUS-1, ni mogoče upoštevati. Tožnik je sicer navedel, da so bili določeni dokumenti že predloženi, vendar pa sodišče ugotavlja, da ne gre za iste dokumente. Po mnenju sodišča tožniku v primeru vrnitve v izvorno državo tudi v prihodnosti ne grozi preganjanje, saj se bo lahko obrnil na pomoč policije ali drugih pristojnih organov, ki so sposobni ustrezno ukrepati in nuditi zaščito. To se je izkazalo tudi v tožnikovem primeru, ko so policisti v zvezi s prej omenjenim edinim dogodkom, zaradi katerega se je obrnil nanje (to je v zvezi z objavo na Facebooku), njegovo prijavo tudi sprejeli in mu niso odrekli pomoči. Vse tožbene navedbe v zvezi s homofobnostjo in sovražnostjo kosovske družbe so po mnenju sodišča preveč splošne in nekonkretizirane ter neutemeljene za tožnikov primer. V izpodbijani odločbi pa je tudi v zadostni meri pojasnjeno, da na Kosovu aktivno delujejo številne inštitucije in nevladne organizacije, ki so sposobne nuditi pomoč pred preganjenem s strani nedržavnih subjektov tudi v primeru kot je obravnavani, ko tožnik zatrjuje svojo istospolno usmerjenost. 19. Ker je tožena stranka po presoji sodišča pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, niti ne pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite, je sodišče tožbo tožnika na podlagi 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.