Jedro

Vrhovno sodišče je tudi že pojasnilo, da je sicer mogoče govoriti o dejanjih preganjanja v smislu 26. člena ZMZ neodvisno od okoliščine, ali je prosilec prijavil policiji zatrjevano nasilje ali ne. Tudi če ga ni, pa je tako zahtevo za mednarodno zaščito mogoče zavrniti, vendar ne zato, ker ne gre za dejanje preganjanja, ampak ker ga (seveda če ga) pred njim lahko zaščiti že izvorna država in torej ni potrebe, da bi to storila druga država. Glede tega je namreč relevantno vprašanje, ali so ga subjekti zaščite pripravljeni oziroma zmožni zaščititi.

Tožnik se v izvorni državi glede tega dejanja ni obrnil po pomoč na državne subjekte, kar pa seveda ne pomeni, da mu izvorna država (organi pregona) ni zmožna ali noče nuditi zaščite. V takih primerih je po presoji Vrhovnega sodišča na prosilcu težje dokazno breme, da dokaže, da se ni obrnil na državne subjekte, ker mu ti niso pripravljeni ali zmožni nuditi zaščite.

Pritožbeni ugovor zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa v obravnavani zadevi niti ni dopusten, saj se v pritožbenem postopku presoja Vrhovnega sodišča omejuje na presojo pravilnosti in zakonitosti sodbe Upravnega sodišča kot sodišča prve stopnje. Tako je lahko predmet pritožbene presoje samo dejansko stanje, ki ga je v svojem postopku ugotovilo sodišče prve stopnje, in ne dejansko stanje, ki ga je ugotovila tožena stranka v postopku izdaje upravnega akta.

Omejevanje možnosti navajanja novot v postopku ni samo po sebi nezdružljivo z varstvom človekovih pravic in s pravico do učinkovitega pravnega sredstva, pozna pa jih tudi sistem mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji v več določbah (npr. prej veljavni 21. člen ZMZ in sedaj veljavni 21. člen ZMZ-1 določata rok za predložitev dokazov), kar tudi omogoča ustrezno izvedbo upravnega postopka in odločanja o sodnem varstvu v upravnem sporu. Omejitev navajanja (in izvajanja) novih dejstev in dokazov na določen čas oziroma na del postopka odločanja upravnih organov namreč omogoča ne le ekonomičnost postopka, temveč tudi njegovo koncentracijo na podlagi možnosti ugotovitve upoštevnega dejanskega stanja kot podlage za odločitev v zadevi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku, po sklepu Vrhovnega sodišča I Up 49/2016 z dne 9. 3. 2016, na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke, št. 2142-21/2015/19 (1312-15) z dne 25. 11. 2015, s katero je bila zavrnjena tožnikova prošnja za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi tožene stranke, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za nobenega od (dveh) statusov mednarodne zaščite (2. člen Zakona o mednarodni zaščiti, v nadaljevanju ZMZ) ter se glede utemeljitve sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (71. člen ZUS-1). Posebej poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik zoper zatrjevano preganjanje ni poiskal zaščite pri pristojnih organih v izvorni državi in zato ne more uspešno uveljavljati mednarodne zaščite, ki nastopi šele potem, če mu državni subjekti v izvorni državi ne bi mogli zagotoviti ustrezne zaščite. Tožnik dejanj ni prijavil policiji, torej se ni obrnil po pomoč na državne subjekte in zato ni mogoče sklepati, da so mu zaščito odrekli. Prav tako pritrjuje ugotovitvi tožene stranke, da je izvorna država (Kosovo) naredila veliko, da bi se razmere izboljšale in je s svojo zakonsko ureditvijo članom LGTB zagotovila visoko stopnjo pravic, policija v primeru napadov na člane LGTB tudi odreagira. Kot neutemeljene je zavrnilo tudi ugovore v zvezi s tožnikovim zdravstvenim stanjem, saj tega v upravnem postopku ni uveljavljal, ob podaji prošnje oziroma ob osebnem razgovoru ni navedel nič o svojem psihičnem stanju in tudi ni predložil nobenih dokazov. V zvezi z zatrjevanimi neprimernimi vprašanji je imel možnost odkloniti odgovore na posamična vprašanja, če je štel, da so ta neprimerna oziroma da pomenijo kršitev njegove pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja, česar pa ni storil. Glede poročil, na katere se sklicuje tožba, ugotavlja, da so te informacije obstajale že v času izdaje izpodbijanega akta, tožnik pa ni navedel nobenega razloga, zakaj jih ni mogel navesti že v postopku izdaje upravnega akta, zato gre za nedopustno tožbeno novoto. V primeru vrnitve v izvorno državo tožniku ne grozi preganjanje, saj se bo lahko obrnil na pomoč policije ali drugih pristojnih organov, ki so sposobni ustrezno ukrepati in nuditi zaščito, kar se je izkazalo tudi v zvezi z enim dogodkom, ki ga je tožnik prijavil. Tožbene navedbe v zvezi s homofobnostjo in sovražnostjo kosovske družbe pa so preveč splošne in nekonkretizirane ter za tožnikov primer neutemeljene.

3. Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in poudarja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo napotkov Vrhovnega sodišča. Izpodbijane sodbe se ne da preizkusiti, saj na določenih mestih sploh nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni ali med seboj v nasprotju. Tako se sodišče niti na enem mestu ni izjavilo o kosovski družinski zakonodaji, ki ne ščiti pravic LGTB oseb. Ustavno načelo, ki vsem priznava pravico do poroke, se v praksi ne izvaja. Sodišče se v nasprotju z napotki Vrhovnega sodišča ni izjavilo o tem, ali je Kosovo sprejelo razumne ukrepe za preprečitev preganjanja ali resne škode, med drugim z vodenjem učinkovitega pravnega sistema za odkrivanje, pregon in kaznovanje dejanj, ki pomenijo preganjanje ali resno škodo. Iz dejstva, da je bila tožnikova prijava v zvezi z objavo na Facebooku na policiji sprejeta, sodišče sklepa, da je država tožnika sposobna oziroma ga želi zaščititi pred preganjanjem oziroma, da ima Kosovo učinkovit pravni sistem za odkrivanje, pregon in kaznovanje dejanj. Prav tako sodišče ni pojasnilo, zakaj ni uporabilo takoimenovane sheme v petih korakih, na kar je smiselno opozorilo tudi Vrhovno sodišče. Zmotno je uporabljeno tudi materialno pravo v zvezi z nepravilno ugotovljenim dejanskim stanjem. Novejša poročila, ki naj bi govorila o razmerah v kosovski družbi, niso nedopustna tožbena novota. Tako stališče je preozko in neživljenjsko, poleg tega pa gre za splošno znana dejstva, ki jih lahko vsak prebere na internetu in če jih tožnik ni predložil, še ne pomeni, da se kasneje na njih ne more sklicevati. Na poročila o razmerah se lahko vedno sklicuje, saj gre za dejstva, ki opisujejo stanje v izvorni državi. Glede stanja v njej pa je že Vrhovno sodišče v odločbi I U 411/2015 (pravilno: I Up 145/2015) zapisalo, da je podan izrazit prepad med pravno zaščito na papirju in njeno praktično implementacijo. Pritožbi prilaga še poročilo Inštituta Kognita za psihosocialno pomoč, s katerim dokazuje, da se še vedno zdravi, da je v stanju čustvene stiske ter da so pri njem prisotni znaki generalizirane anksiozne motnje zaradi travmatičnih izkušenj v izvorni državi.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Vrhovno sodišče uvodoma ugotavlja, da je bila izpodbijana sodba izdana v izvrševanju sklepa Vrhovnega sodišča I Up 49/2016 z dne 9. 3. 2016, s katerim je Vrhovno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo ter razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje I U 1826/2015-6 z dne 13. 1. 2016 in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek. V sklepu je med drugim poudarilo, da so razlogi sodbe nejasni in posledica napačnega razumevanja pojmov preganjanja ter sposobnosti izvorne države nuditi zaščito. Opredelitev dejanj preganjanja ni odvisna od sposobnosti izvorne države, da prosilcu nudi zaščito, kar izhaja tudi z 26. člena ZMZ. V primeru, ko taka dejanja izvršujejo nedržavni subjekti (kot se to zatrjuje v obravnavanem primeru), se ti upoštevajo kot subjekti preganjanja, če je mogoče dokazati, da država ali politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo. O dejanjih preganjanja je torej mogoče govoriti neodvisno od okoliščine, ali je prosilec nasilje prijavil policiji. Tudi če ga ni, pa je zahtevo za mednarodno zaščito sicer mogoče zavrniti, vendar ne zato, ker ne gre za dejanje preganjanja, ampak ker ga pred njim lahko zaščiti že izvorna država in zato ni potrebe, da to stori druga.

7. Dejanja preganjanja so določena v drugem odstavku 26. člena ZMZ, prav tako so določene lastnosti dejanj preganjanja, zaradi katerih se zagotavlja mednarodna zaščita. Eno od njih so dejanja fizičnega ali psihičnega nasilja, vključno z dejanji spolnega nasilja (prva alineja drugega odstavka 26. člena ZMZ). Ta dejanja morajo torej doseči stopnjo intenzivnosti in se kazati v oblikah, kot je to navedeno v prvem oziroma drugem odstavku 26. člena ZMZ. In če se ta dejanja kažejo v taki intenzivnosti in v takih oblikah (ko je to ugotovljeno), se ta dejanja, v primeru, da jih izvršujejo nedržavni subjekti, kot se to zatrjuje v obravnavani zadevi, ti upoštevajo kot subjekt preganjanja le, če je mogoče dokazati, da država ali politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo (24. člen ZMZ).

8. Vrhovno sodišče je tudi že pojasnilo, da je sicer mogoče govoriti o dejanjih preganjanja v smislu 26. člena ZMZ neodvisno od okoliščine, ali je prosilec prijavil policiji zatrjevano nasilje ali ne. Tudi če ga ni, pa je tako zahtevo za mednarodno zaščito mogoče zavrniti, vendar ne zato, ker ne gre za dejanje preganjanja, ampak ker ga (seveda če ga) pred njim lahko zaščiti že izvorna država in torej ni potrebe, da bi to storila druga država. Glede tega je namreč relevantno vprašanje, ali so ga subjekti zaščite pripravljeni oziroma zmožni zaščititi, kot je bilo poudarjeno že zgoraj.

9. Do vprašanja pripravljenosti oziroma zmožnosti zaščite izvorne države se je sodišče prve stopnje opredelilo s sklicevanjem na ugotovitve tožene stranke v izpodbijani odločbi, v kateri je tožena stranka ugotovila, da se tožnik v izvorni državi glede tega dejanja ni obrnil po pomoč na državne subjekte, kar pa seveda ne pomeni, da mu izvorna država (organi pregona) ni zmožna ali noče nuditi zaščite. V takih primerih pa je po presoji Vrhovnega sodišča na prosilcu težje dokazno breme, da dokaže, da se ni obrnil na državne subjekte, ker mu ti niso pripravljeni ali zmožni nuditi zaščite.

10. Tožena stranka je v zvezi s tem navedla, da je tožnikova izvorna država naredila veliko, da bi se razmere izboljšale in da je s svojo zakonsko ureditvijo članom LGTB zagotovila visoko stopnjo pravic ter da policija v primeru napadov na člane LGTB odreagira. Položaj istospolnih oseb na Kosovu je na normativni ravni dobro urejen in Kosovo ima glede tega eno najnaprednejših ustav. Tožena stranka je tudi podrobno pojasnila razmere v tožnikovi izvorni državi na tem področju in na podlagi pridobljenih informacij, po presoji Vrhovnega sodišča utemeljeno, zaključila, da bi tožnik zaščito izvorne države lahko dobil. V zadnjih letih je manj poročil o grožnjah istospolno usmerjenim, v državi izvajajo Program za nediskriminacijo, delujeta Varuh človekovih pravic in Zagovornik državljanskih pravic, vzpostavljen je sistem finančne, moralne, odvetniške in organizacijske pomoči. 11. Glede na zgoraj navedeno bi torej tožnik moral ponuditi več dokazov za svoje trditve, da se ni obrnil po pomoč na državne subjekte zato, ker mu ti niso pripravljeni ali zmožni nuditi zaščite. Tožnik pa je v zvezi s tem poudarjal predvsem, da je kosovska družba homofobna in sovražna, zato se tovrstna dejanja večinoma sploh ne prijavljajo. Tožnik tako ni zatrjeval niti izkazoval, da npr. sodni sistem za odkrivanje, pregon in kaznovanje dejanj ne deluje oziroma da ni dostopa do take zaščite, da ni dejanskih oziroma pravnih možnosti za delovanje institucij in organov zaščite, na kar nakazuje v pritožbi. Razen objave na facebooku ni prijavil nobenega od dejanj, edino prijavo, ki jo je podal, pa je policija sprejela, pred tem tudi ni imel nobenih izkušenj s policijo, zato so tudi po presoji Vrhovnega sodišča navedbe o nepripravljenosti nudenja zaščite oziroma reagiranja policije premalo izkazane in torej posledično tožnik ni uspel izkazati, da mu izvorna država kot subjekt zaščite (25. členu ZMZ) ni pripravljena ali zmožna nuditi zaščite. Pri tem je neutemeljeno sklicevanje na drugo zadevo oziroma s tem v zvezi opozarjanje na neenotno sodno prakso, saj zgolj dejstvo, da gre za isto izvorno državo in enak zatrjevan razlog preganjanja (istospolno usmerjenost) ne more biti avtomatično podlaga za enako odločitev.

12. Glede na navedeno je po presoji Vrhovnega sodišča tožena stranka, kateri je pritrdilo tudi sodišče prve stopnje, pravilno ugotovila, da tožnik ni izkazal izpolnjevanja pogojev za priznanje statusa begunca.

13. Pritožbeni ugovor zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa obravnavani zadevi niti ni dopusten, saj se v pritožbenem postopku presoja Vrhovnega sodišča omejuje na presojo pravilnosti in zakonitosti sodbe Upravnega sodišča kot sodišča prve stopnje. V skladu s prvim odstavkom 75. člena ZUS-1 se tako v pritožbenem postopku pred Vrhovnim sodiščem zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja izpodbija sodba sodišča prve stopnje, ki je posledično tudi predmet pritožbene presoje. Upravni akt je kot predmet presoje sodišča prve stopnje v presojo Vrhovnega sodišča vključen le posredno in omejeno glede na opravljeno prvostopenjsko presojo v upravnem sporu.(1) Tako je lahko predmet pritožbene presoje samo dejansko stanje, ki ga je v svojem postopku ugotovilo sodišče prve stopnje, in ne dejansko stanje, ki ga je ugotovila tožena stranka v postopku izdaje upravnega akta. Posledično to pomeni, da v pritožbi v upravnem sporu ni mogoče uveljavljati razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, razen če je prvostopenjsko sodišče samo ugotovilo dejansko stanje.(2) Tudi ZMZ-1 posebnega obsega pritožbene presoje, ki bi odstopala od sistemske ureditve ZUS-1, ne določa. V tem primeru pa sodišče prve stopnje ni samo ugotovilo dejanskega stanja, temveč je le potrdilo pravilnost ugotovitve dejanskega stanja v postopku izdaje upravnega akta s strani tožene stranke. Presoja pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja s strani Vrhovnega sodišča bi zato pomenila ponovno presojo dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku tožene stranke, ki jo je kot pristojno že opravilo sodišče prve stopnje.

14. Neutemeljeni so pritožbeni ugovori, da sodba sodišča prve stopnje na določenih mestih nima razlogov oziroma so ti nejasni ali med seboj v nasprotju, ker se ne opredeli do družinske zakonodaje, ki je v izrecnem nasprotju z Ustavo in ne ščiti pravic LGBT, npr. ne priznava pravice do poroke, pri tem pa tožnik niti ne navaja, da bi želel skleniti istospolno zakonsko zvezo. Sodišče prve stopnje se je v svoji obrazložitvi opredelilo tudi do razmer v tožnikovi izvorni državi na tem področju ter pritrdilo toženi stranki oziroma njenim ugotovitvam (ki so delno povzete zgoraj). Posebej je še poudarilo, da je policija sprejela njegovo prijavo, torej mu ni odrekla pomoči, in dodalo, da na Kosovu delujejo tudi številne inštitucije in nevladne organizacije, ki so sposobne nuditi pomoč. Po presoji sodišča prve stopnje, s katero se strinja tudi Vrhovno sodišče, pa tožniku tudi v primeru vrnitve ne grozi preganjanje, saj se bo lahko obrnil na pomoč policije (pa tudi drugih organov in organizacij), saj mu pomoč, ko se je obrnil na policijo, ni bila odrečena.

15. Neutemeljen je pritožbeni ugovor, da sprejem prijave kaznivega dejanja še ne pomeni ničesar, saj se na tak način začne odkrivanje storilcev kaznivega dejanja, tožnikova domneva, da naj bi prijava najverjetneje končala v smeteh, pa je povsem pavšalna in neizkazana.

16. Neutemeljeni so tudi pritožbeni ugovori v zvezi s tožbenimi novotami ter s tem povezane navedbe, da se na poročila stranka lahko sklicuje vedno, tudi kasneje v postopku, čeprav se prej ni. Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, da omejevanje možnosti navajanja novot v postopku ni samo po sebi nezdružljivo z varstvom človekovih pravic in s pravico do učinkovitega pravnega sredstva, pozna pa jih tudi sistem mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji v več določbah (npr. prej veljavni 21. člen ZMZ in sedaj veljavni 21. člen ZMZ-1 določata rok za predložitev dokazov), kar tudi omogoča ustrezno izvedbo upravnega postopka in odločanja o sodnem varstvu v upravnem sporu. V upravnem sporu navedeno omejitev vzpostavlja 52. člen ZUS-1, ki določa, da lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Prekluzija navajanja novih dejstev in dokazov v procesnem smislu pomeni način izvrševanja pravic iz 22. in 25. člena Ustave. Omejitev navajanja (in izvajanja) novih dejstev in dokazov na določen čas oziroma na del postopka odločanja upravnih organov namreč omogoča ne le ekonomičnost postopka, temveč tudi njegovo koncentracijo na podlagi možnosti ugotovitve upoštevnega dejanskega stanja kot podlage za odločitev v zadevi, ki brez vzpostavitve navedenih omejitev sploh ne bi bila mogoča, s tem pa tudi ne varstvo ustavnih in zakonskih pravic, ki jih je v postopku treba varovati. Na tožniku je tako trditveno kot dokazno breme in odgovor tožene stranke je seveda pogojen z navedbami tožnika (njihovega obsega in kvalitete). Sodišče presoja odločbo tožene stranke, ki je sprejeta na podlagi pravnega in dejanskega stanja v času odločitve.

17. Tožnik je pritožbi priložil še poročilo Inštituta Kognita za psihosocialno pomoč, s katerim uveljavlja, da se še vedno zdravi, da je v stanju čustvene stiske ter da so pri njem prisotni znaki generalizirane anksiozne motnje zaradi travmatičnih izkušenj v izvorni državi. V zvezi s tem Vrhovno sodišče poudarja, da gre za nedovoljeno pritožbeno novoto (74. člen ZUS-1), saj tožnik prej v postopku pred sodiščem prve stopnje tega ni navajal, prav tako pa ne izkazuje, da tega prej ni mogel navajati (čeprav iz predloženega poročila, ki je sicer brez kakšnega koli žiga ali podpisa, izhaja, da naj bi se udeleževal tedenskih obravnav od februarja 2016 dalje). Pa tudi sicer, če bi šteli zatrjevano zdravstveno stanje za dokazano, to ne dosega standardov, ki bi preprečevali zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito (prim. Paposhvili proti Belgiji, 41738/10, 13. december 2016).

18. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče, ker niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba izpodbija, in ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

(1) Učinkovito pravno sredstvo in sodno varstvo zoper upravni akt se stranki zagotavlja v postopku upravnega spora pred sodiščem prve stopnje.

(2) Tako Vrhovno sodišče že v sodbah I Up 499/2005 z dne 1. 4. 2009, I Up 1557/2006 z dne 27. 5. 2009, itd. ter novejših npr. I Up 312/2016 z dne 1. 2. 2017.