Jedro

Tožnik je ob sklenitvi delovnega razmerja toženi stranki prikazal, kot da se bo na delo vozil iz oddaljenega kraja in ni povedal, da dejansko živi v kraju zaposlitve. Opustitev obvestila delodajalca o dejstvu, da delavec dejansko prebiva na drugem naslovu, kot je tisti, za katerega prejema povračilo stroškov prevoza na delo in z dela, pomeni hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. Zato je bil podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 2. alinee prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 10. 2013 in za njeno razveljavitev; za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in da se šteje, da je do trenutka odločitve sodišča prve stopnje tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 8. 2006, da se ta pogodba sodno razveže z dnem odločitve sodišča prve stopnje, tožena stranka pa je dolžna tožniku za ves čas nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi priznati vse pravice iz dela, vključno z nadomestilom plače v višini plače, ki bi jo prejemal, če bi delal, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne zapadlosti posameznega zneska nadomestila plače, tj. od 15. dne v mesecu za pretekli mesec ter poravnati vse davke in prispevke iz delovnega razmerja; tožniku izplačati denarno odškodnino namesto reintegracije v višini 39.682,00 EUR in pogodbeno kazen v višini 6.600,00 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka (točka I izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžan v roku 8 dni povrniti njene stroške v znesku 765,55 EUR (točka II izreka).

Zoper takšno sodbo se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da je bila izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana po izteku prekluzivnega roka, saj je bila tožena stranka s tem, da tožnik med tednom živi v kraju A. in da ima stalno prebivališče v kraju B. seznanjena že ob razgovoru pred sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 8. 2005. Takratni generalni direktor tožene stranke C.C. je na tem razgovoru sam predlagal, da se tožniku izplačuje nadomestilo za prevoz na delo iz kraja stalnega prebivališča, in sicer kot korektiv plače, saj naj bi bilo to za toženo stranko ugodneje. V tožnikovem ravnanju nikakor niso podani znaki kaznivega dejanja goljufije, saj tožnik ni lažno prikazoval ali prikrival dejanskih okoliščin. Sodišče prve stopnje tožniku očita, da ni vpisan kot solastnik stanovanja, vendar je bilo to storjeno ravno zaradi varovanja tožene stranke, da je ob morebitni inšpekciji ne bi doletela kazen, ker je tožniku del plače izplačevala preko stroškov za prevoz na delo. Tožnik ni pridobil premoženjske koristi, saj je bil upravičen do plačila plače in stroškov za prihod na delo, pri čemer je bilo med strankama dogovorjeno, da bodo potni stroški za relacijo A. - D. (verjetno je mišljeno B.) dejansko predstavljali korektiv plače. Tožnik med delovnim razmerjem s toženo stranko nikoli ni izjavil, da prebiva v A. (verjetno je mišljeno, da ne prebiva v A.), s čemer bi toženo stranko spravil v zmoto, temveč je na poziv tožene stranke v letu 2013 zgolj ažuriral podatke o stroških vozovnice na relaciji A. - B. - A.. Tožena stranka je kršila tožnikovo pravico do zagovora, kar je razvidno iz izpovedbe direktorja tožene stranke E.E. o tem, da je postopek odpovedi opravila odvetniška pisarna in da on tožnikovega zagovora ni bral, ter da se pred vložitvijo tožbe s F.F. in G.G. ni pogovarjal o tožnikovih navedbah v zagovoru. Neutemeljen je očitek tožniku, da naj bi kršil obveznost obveščanja, kakor je določeno v 36. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) in prepoved škodljivega ravnanja po 37. členu ZDR-1. Tožnik je zaslišan kot stranka izpovedal, da so bili na razgovoru za službo prisotni G.G., E.E. in C.C. in da so vsi trije slišali njegovo izjavo, da živi v A.. Neutemeljen je tudi očitek o škodljivem ravnanju, saj toženi stranki ni nastala nikakršna premoženjska škoda. Toženi stranki zaradi izplačevanja dela plače preko potnih stroškov ni bilo potrebno plačati prispevkov, tožnik pa je tisti, ki je zaradi konstrukta tožene stranke utrpel škodo zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana v zvezi z zavrnitvijo dokaznih predlogov za zaslišanje H.H. in za vpogled v izplačane potne naloge za vodilni kader. Podana je tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se v razlogih izpodbijane sodbe navaja v vsebini listin, zapisnikov iz drugih dokazov in med samimi listinami. Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo izpovedbam C.C., G.G. in E.E., čeprav so vsi trije zaposleni pri toženi stranki in imajo zato interes za njen uspeh v tem sporu. Sodišče prve stopnje je odreklo verodostojnost priči Jerneji Zorko, zgolj z utemeljitvijo, da je tožnikova izvenzakonska partnerica. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovemu zahtevku ugodi, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe tožnika in predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki naj bi bila podana, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje priče H.H.. Ne le, da tožnik kršitve določb pravdnega postopka ni uveljavljal pravočasno, temveč gre celo za dokazni predlog, ki je bil podan po izteku roka, ki ga je sodišče strankam določilo za predlaganje dodatnih dokazov. Sodišče prve stopnje je namreč 31. 1. 2014 na podlagi prvega odstavka 286.a člena ZPP stranki pozvalo, da najkasneje v roku 15 dni od prejema tega poziva dopolnita ali dodatno obrazložita svoje predhodne navedbe in predlagata dokaze. Stranki sta bili posebej opozorjeni, da bo sodišče kasneje predlagane dokaze upoštevalo le, če jih stranka predhodno brez svoje krivde ni mogla predložiti. Tožena stranka je izvedbo dokaza z zaslišanjem priče H.H. predlagala po izteku tega roka, ne da bi pri tem navajala, da tega brez svoje krivde ni mogla storiti že prej. Zaradi navedenega sodišče prve stopnje tega dokaznega predloga niti ne bi smelo upoštevati.

Razen tega pa tožnik ni pravočasno uveljavljal bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki naj bi bila podana zaradi neizvedbe dokaza z zaslišanjem priče H.H. (enako pa velja tudi za bistveno kršitev, ki naj bi bila podana zaradi tega, ker sodišče prve stopnje ni sledilo dokaznemu predlogu tožnika, da se vpogleda v izplačane potne naloge za vodilni kader tožene stranke). V skladu s prvim odstavkom 286.b člena ZPP mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve na katere se stranka sklicuje pozneje, vključno s pravnimi sredstvi, pa se upoštevajo le, če teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Navedeno pomeni, da bi tožnik obstoj bistvene kršitve zaradi neizvedbe predlaganih dokazov moral uveljavljati najkasneje ob koncu naroka za glavno obravnavo, ko je sodišče prve stopnje sprejelo sklep, da se ostali dokazni predlogi zavrnejo. Tožnik tega ni storil in ker tudi v pritožbi ne zatrjuje, da tega takrat brez svoje krivde ni mogel storiti, je zatrjevana kršitev neupoštevna.

Pritožba sicer zatrjuje obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bilo o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se v razlogih izpodbijane sodbe navaja po vsebini listin, zapisnikov in drugih dokazov in med samimi listinami. Vendar pa tožnik tega pritožbenega očitka z ničemer ne konkretizira. Pritožbena navedba pomeni zgolj povzemanje abstraktnega opisa bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka na katero pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, zato ob odsotnosti kakršnekoli konkretne navedbe o tem, v čem naj bi bilo zatrjevano nasprotje, pritožbe v tem delu sploh ni bilo možno preizkusiti.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, prav tako pa tudi s pravnim razlogovanjem, ki ga je napravilo na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja.

Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje o tem, da tožnik ni uspel dokazati svojih trditev, da naj bi predstavnikom tožene stranke ob sklenitvi delovnega razmerja povedal, da stanuje v A. in da se bo na delo vozil iz A., ter da je bilo ob sklenitvi delovnega razmerja dogovorjeno, da mu je tožena stranka kot korektiv plače izplačevala stroške prevoza na delo in z dela na relaciji od naslova njegovega stalnega prebivališča v B. do A.. Tožnik je zaslišan kot stranka sicer nekoliko zavajajoče izpovedal, da so bili na razgovoru za službo navzoči H.H., E.E. in F.F., da so vsi ti slišali njegovo izjavo, da živi v A. in da bo tudi med službo pri toženi stranki živel v A.. Iz takšne izpovedbe bi na prvi pogled izhajalo, da je tožnik hkrati oziroma sočasno opravil razgovor z navedenimi tremi delavci tožene stranke. Vendar je iz pisnega zagovora tožnika in izpovedb prič očitno, da je šlo za dva ločena razgovora. Tako je tožnik v pisnem zagovoru navajal, da sta razgovore s kandidati vodila G.G. in E.E., zadnji razgovor pa je bil opravljen s takratnim generalnim direktorjem C.C.. Navedeno izhaja tudi iz prepričljive izpovedbe priče G.G. o tem, da je bila prisotna na obeh razgovorih, da sta na prvem razgovoru bila navzoča ona in takratni direktor sektorja upravljanja nepremičnin E.E., nato pa je imel tožnik še razgovor z direktorjem F.F.. Vsi trije (G.G., C.C. in E.E.) so bili zaslišani v postopku pred sodiščem prve stopnje in vsi trije so zanikali, da bi jim tožnik povedal, da se bo na delo vozil iz A., ter da so vsi trije šteli, da se bo na delo vozil iz B.. Pritožbeno sodišče nima razloga, da njihovi izpovedbi ne bi verjelo. Zgolj okoliščina, da so vsi trije zaposleni pri toženi stranki ne pomeni, da ne govorijo resnice o tem, kako je potekel razgovor o tožnikovi zaposlitvi.

Neprepričljiva je tožnikova razlaga, da je tožena stranka s potnimi stroški kompenzirala plačo. Iz prepričljive izpovedbe priče G.G. jasno izhaja, da potrebe po takšni kompenzaciji niti ni bilo, saj je bila s tožnikom sklenjena individualna pogodba o zaposlitvi ravno zaradi tega, ker ob upoštevanju plače po tarifni prilogi, ne bi prišli skupaj s tožnikovimi zahtevami glede plačila. V kolikor bi res obstajal dogovor o tem, da se tožniku izplačujejo fiktivni potni stroški in se s tem kompenzira prenizko določeno plačo, potem tožniku ne bi bilo potrebno skrbeti (tožnik se v zemljiški knjigi ni vpisal kot lastnik stanovanja), da njegovo dejansko bivanje ni bilo vidno v nobeni od evidenc, dostopnih toženi stranki.

Neprepričljiva je pritožbena razlaga, da je tožnik zaradi zaščite tožene stranke, kot lastnico stanovanja na naslovu I., dal vpisati svojo mamo, češ da bi tožena stranka sicer lahko imela težave z inšpekcijo in bi morala plačati kazen zaradi nepravilnega izplačevanja plače. Tožena stranka ni proračunski uporabnik in zato ni podlage za neko splošno preverjanje pravilnosti izplačevanja potnih stroškov; inšpekcijski nadzor nad pravilnostjo obračuna tožnikove plače pa bi bil možen na njegovo zahtevo in ne po nekakšni uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožnikovo razlogovanje, da je njegovo bivanje v A. razvidno tudi iz tega, da je v prošnji za sprejem v delovno razmerje na koncu zapisal „A., 1. julij 2005“. Navedeno dokazuje zgolj to, da je bila vloga sestavljena v A., kar je tudi razumljivo, saj je tožnik takrat bil zaposlen pri drugem delodajalcu v A.. Bistveno je, da je tožnik v tej vlogi kot svoj naslov navedel B. in da je kot svoj kontakt tudi navedel številko stacionarnega telefona z omrežno skupino ..., torej telefona v B.. Iz takšne vloge tožena stranka nikakor ni mogla sklepati, da tožnik dejansko prebiva v A.. Zmotno je pritožbeno stališče, da je takšna označba kraja sestave vloge, lahko eden od razlogov za zaključek, da tožniku ni možno očitati lažnega prikazovanja oziroma prikrivanja dejanskih okoliščin kraja, iz katerega se bo vozil na delo.

Podobno velja glede dejstva, da je tožnik zaprosil za sredstva iz sklada J.. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je šlo pri tem skladu za sindikalno zadevo, da direktor tožene stranke te pomoči ni odobraval, da tudi ni vedel, da je bila odobrena tožniku, predvsem pa, da pri odobritvi te pomoči niti ni potrebno navesti, zakaj jo prosilec potrebuje in da tožnik v vlogi tega niti ni navedel. Navedeno pomeni, da zaprosilo za denarna sredstva iz sklada J. nikakor ne more biti eden od indicev, ki bi kazali na to, da tožnik v zvezi s krajem od koder se vozi na delo, toženi stranki ni prikrival podatkov oziroma da mu ni možno očitati, da je navajal neresnične podatke.

Okoliščina, da je tožnik K. banki naročil, da mu pisno o nameri (iz njega je razvidno, da bo banka sredstva za nakup stanovanja na I. nakazala na račun prodajalca), pošlje na naslov tožene stranke, ne pomeni, da je tožnik s tem toženo stranko seznanil, da prebiva v A.. Prav tako ta listina ne more biti eden od indicev za sklepanje, da tožniku ni možno očitati, da je toženo stranko spravil v zmoto glede kraja iz katerega se vozi na delo. Navedeni dopis dokazuje zgolj to, da mu je bilo to pisanje vročeno na delovnem mestu, nikakor pa ne tudi tega, da se je tožena stranka sploh seznanila z njegovo vsebino. Tudi sicer ni običajno, da bi delodajalec odpiral pošto, ki je poimensko naslovljena na njegove delavce. Sodišče prve stopnje se je utemeljeno oprlo na prepričljivo izpovedbo priče G.G. in zakonitega zastopnika tožene stranke E.E. o tem, da pred sodnim postopkom tega dopisa sploh nista videla.

Prav tako ni mogoče šteti, da je bila tožena stranka dejansko seznanjena s tem, da se tožnik na delo vozi iz stanovanja na I., ker je tožnik za rojstni dan sodelavce povabil na zabavo v to stanovanje. Okoliščina, da so nekateri tožnikovi sodelavci vedeli, da tožnik živi v navedenem stanovanju, pač ne pomeni, da so to vedeli tudi pristojni delavci pri toženi stranki (direktor, neposredno nadrejena delavka, G.G.). Tožnik je že v postopku pred sodiščem prve stopnje, to pa ponavlja tudi v pritožbi, zatrjeval, da naj bi iz izpovedbe njegove partnerice L.L. izhajalo, da je E.E. že takrat (v letu 2006) vedel, da tožnik živi v A.. Sodišče prve stopnje utemeljeno ocenjuje, da ta izpovedba, celo v primeru, če bi jo šteli za resnično, ne dokazuje, da je E.E. v letu 2006 vedel, da tožnik uveljavlja povračilo stroškov prevoza na delo in z dela na relaciji B. - A. - B.. Nenazadnje E.E. takrat sploh še ni bil direktor tožene stranke ali kako drugače pristojen za odločanje o tem, kakšni stroški naj se tožniku povrnejo. Še manj pa izpovedba priče L.L. dokazuje, da je bil E.E. v letu 2011, ko je postal direktor tožene stranke, na podlagi domnevnega pogovora v lokali M. v letu 2006, seznanjen s tem od kod se tožnik vozi v službo, še zlasti, ker je tožnik od leta 2007 živel že v drugem stanovanju.

Glede na vse izvedene dokaze, zlasti še na listine v zvezi s sklenitvijo delovnega razmerja ter glede na izpovedbe prič E.E., G.G. in F.F., je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da je tožena stranka dokazala, da je tožnik v letu 2006 ob sklenitvi delovnega razmerja toženi stranki prikazal, kot da se bo na delo vozil iz A. in da ni povedal, da dejansko živi v B. ter da je to dejstvo zamolčeval tudi vse do oktobra 2013, ko je tožena stranka s pomočjo detektiva ugotovila, da se tožnik na delo dejansko vozi iz stanovanja na I.. Tožnik je v vmesnem času (med sklenitvijo delovnega razmerja in ugotovitvijo detektiva) toženi stranki še naprej prikazoval, kot da se vozi iz B., kar je razvidno iz njegovega elektronskega sporočila toženi stranki z dne 4. 5. 2013, v katerem sporoča ceno javnega prevoza na relaciji B. - A., čeprav je takrat že stanoval v stanovanju na I.. Tudi o tej selitvi znotraj A. tožnik ni obvestil pristojnih pri toženi stranki.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 2. alinee prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Ta določa, da delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Opustitev obvestitve delodajalca o dejstvu, da delavec dejansko prebiva na drugem naslovu, kot pa je tisti, za katerega prejema povračilo stroškov prevoza na delo in z dela, prav gotovo pomeni hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da gre tako za obveznost obveščanja po 36. členu ZDR-1, kot za kršitev prepovedi škodljivega ravnanja po 37. členu ZDR-1. V skladu s prvim odstavkom 36. člena ZDR-1 mora delavec obveščati delodajalca o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo oziroma bi lahko vplivale na izpolnjevanje njegovih pogodbenih obveznosti in o vseh spremembah podatkov, ki vplivajo na izpolnjevanje pravic iz delovnega razmerja. Tožnik že ob sklenitvi delovnega razmerja tožene stranke ni seznanil s tem, kje dejansko prebiva, temveč je toženo stranko spravil v zmoto, da mu je ta ves čas izplačevala stroške prevoza na delo in z dela, kot da bi prebival v kraju, kjer ima prijavljeno stalno prebivališče, čeprav se je tožnik ves ta čas na delo vozil iz A.. Dolžnost obveščanja delodajalca o spremembi podatkov je tožnik opustil tudi takrat, ko se je v letu 2007 preselil na stanovanje na I..

Tožena stranka je v odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku tudi utemeljeno očitala, da je kršil prepoved škodljivega ravnanja po 37. členu ZDR-1. Ta določa, da se je delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škoduje ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca. Tožena stranka je tožniku izplačevala povračilo stroškov v zvezi z delom, kot da bi se tožnik vsakodnevno na delo vozil iz B.. Toženi stranki je zaradi takšnega ravnanja tožnika nastala škoda v višini neutemeljeno izplačanega povračila stroškov prevoza na delo in z dela. Za sprenevedanje je potrebno oceniti pritožbene navedbe o tem, da je škoda v resnici nastajala tožniku, ker mu niso bili obračunani prispevki od domnevne korekcije plače v višini prevoznih stroškov.

Zavestno spravljanje delodajalca v zmoto glede kraja iz katerega se delavec vozi na delo, prav gotovo pomeni hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, ki jo je možno storiti le naklepno. Tožnikovo ravnanje je tožena stranka utemeljeno opredelila kot hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo tudi, ko je štelo, da je podan tudi razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 1. alinee prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Ta določa, da delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. Tožnikovo ravnanje ima vse znake kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). To kaznivo dejanje stori kdor, zato da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, spravi koga z lažnivim prikazovanjem ali prikrivanjem dejanskih okoliščin v zmoto ali ga pusti v zmoti in ga s tem zapelje, da ta v škodo svojega ali tujega premoženja kaj stori ali opusti. Tožnik je z lažnivim prikazovanjem toženi stranki prikazal, kot da se na delo vozi iz B., čeprav se je v resnici na delo vozil iz A.. Toženo stranko je s prikrivanjem dejstva, da je v času zaposlitve ne le ves čas bival v A., temveč tudi spremenil naslov bivanja v A., spravil v zmoto, da mu je ta izplačevala povračilo stroškov prevoza na delo in z dela v višini, do katere ni bil upravičen, saj bi mu pripadalo kvečjemu povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela iz naslova dejanskega prebivanja v A.. Zaradi takšnega ravnanja tožnika je tožena stranka v svojo škodo tožniku izplačevala več kot mu je bila dolžna, tožnik pa je tako pridobil protipravno premoženjsko korist v višini stroškov do katerih ni bil upravičen.

Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je bil izpolnjen tudi osnovni pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kakor je določen v prvem odstavku 109. člena ZDR-1, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da zaradi porušenega temeljnega zaupanja do tožnika, delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka, kar je tudi razlog, ki ga je tožena stranka navedla v odpovedi.

Zmotno je pritožbeno stališče, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker naj bi bila tožniku kršena pravica do zagovora. Tožnik pri tem izhaja iz izpovedbe zakonitega zastopnika tožene stranke, da tožnikovega pisnega zagovora ni bral in da je postopek odpovedi opravila odvetniška pisarna, ter da se pred vložitvijo tožbe (dejansko pred prejemom tožnikove tožbe) s F.F. in G.G. ni pogovarjal o tem, ali držijo tožnikove navedbe, da naj bi mu F.F. potne stroške obljubil kot korektiv plače. Navedeno sicer lahko kaže na pomanjkanje potrebne skrbnosti zakonitega zastopnika tožene stranke, vendar pa nikakor ne pomeni, da je bila tožniku kršena pravica do zagovora. Tožena stranka je za izvedbo postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pooblastila odvetniško družbo, zato ni bistveno, kako podrobno se je direktor tožene stranke seznanil s postopkom, ki ga je ta družba vodila. V skladu z drugim odstavkom 85. člena ZDR-1 mora delodajalec delavca pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi pisno seznaniti z očitanimi kršitvami in mu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni. Tožena stranka je to tudi storila in tožnik je pravico do zagovora izkoristil tako, da je prišel na zagovor k pooblaščencu tožene stranke, izročil pisni zagovor.

Napačno je pritožbeno stališče, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana po izteku prekluzivnega roka iz drugega odstavka 110. člena takrat veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami), češ da je bila tožena stranka s kršitvijo, ki jo očita tožniku seznanjena že ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi v letu 2006. Zgoraj je že razloženo, da tožena stranka ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi ni bila seznanjena s tem, da se bo tožnik na delo vozil iz A., temveč je tožnik pri njej ustvaril zmoto, da se bo na delo vozil iz B.. Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo, zakaj šteje, da je tožena stranka za tožnikovo kršitev izvedela šele po prejemu poročila detektiva N.N.. To poročilo je bilo izdelano 7. 10. 2013, zato je 21. 10. 2013 podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi dana znotraj prekluzivnih rokov iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.