Jedro

Trditev tožnika, da se je z bivšim direktorjem izrecno dogovoril za kompenzacijo plače v obliki potnih stroškov, ki naj jih prijavlja iz Č., čeprav se je na delo dejansko vozil iz L., se je izkazala za neresnično.

Tožnik je še spomladi 2011 kadrovski službi za namen izplačevanja stroškov prevoza na delo in z dela posredoval podatke o ceni vozovnice, ponovno za relacijo Č. - L. S tem je kršil obveznosti delavca iz 36. in 37. člena ZDR-1.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 10. 2013, za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in mu še traja, za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, vključno z nadomestilom plače v višini, ki bi jo prejel, če bi delal, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in za izplačilo odškodnine namesto reintegracije v znesku 39.682,00 EUR ter 6.600,00 EUR pogodbene kazni. Ugotovilo je, da je tožnik kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, ker mu je bilo v škodo tožene stranke na podlagi napačnih podatkov o kraju, s katerega se vozi na delo, neupravičeno izplačano 27.557,00 EUR. Ves čas zaposlitve pri toženi stranki je namreč prejemal potne stroške na relaciji Č. - L., saj ima v Č. prijavljeno stalno bivališče, čeprav se je na delo dnevno vozil iz L., kjer je bival med tednom. Jeseni 2007 je celo kupil stanovanje v L., vendar spremembe bivališča toženi stranki ni sporočil. Tožnikova trditev, da naj bi se s prejšnjim direktorjem F. P. dogovoril za tak način izplačevanja potnih stroškov, ni bila dokazana. Na podlagi zaslišanja prič je sodišče ugotovilo, da takega dogovora ni bilo.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sprejelo je po sodišču prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje, na podlagi katerega je zaključilo, da dogovora o tem, da se tožniku izplačujejo potni stroški kot kompenzacija plače, ni bilo. Zavrnilo je vse pritožbene ugovore in presodilo, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013).

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je pravočasno revizijo vložil tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da je odločitev sodišča druge stopnje napačna in nima podlage niti v listinah, niti v ostalih izvedenih dokazih ter da je oprta na neobstoječo trditveno podlago, prav tako pa naj bi bil napačen materialnopravni zaključek, da je tožena stranka v svojo škodo plačevala tožniku več, kot mu je bila dolžna. Ugotovitev sodišča druge stopnje v 11. točki obrazložitve, namreč da je bila s tožnikom sklenjena individualna pogodba o zaposlitvi zato, ker sicer stranki ne bi prišli skupaj pri višini plače, nima podlage v trditvah tožene stranke. Iz pogodbe o zaposlitvi celo izhaja, da je imel tožnik dogovorjen tudi variabilni del plače, ki pa zaradi drugačnega dogovora med strankami nikoli ni bil realiziran. Da je bilo pri toženki v navadi ravnati ne popolnoma zakonito v zvezi s potnimi stroški, izhaja iz izpovedi B. P., ki je povedala, da so tudi od aprila 2011 po navodilih direktorja tožniku še naprej izplačevali potne stroške enako, kot pred dostavo novih podatkov.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Revizija očita sodišču druge stopnje bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar jih v nadaljevanju večinoma ne konkretizira dovolj. Zato izpodbijane sodbe z vidika tega razloga ni bilo mogoče preizkusiti, razen glede očitka, da se je sodišče oprlo na neobstoječo trditveno podlago tožene stranke. Očitek je neutemeljen. Sodišče druge stopnje se s tem, kar je navedlo v 11. točki obrazložitve glede obstoja individualne pogodbe o zaposlitvi, ni oprlo na neobstoječo trditveno podlago. Gre za dokazno oceno, ki jo je sodišče prve stopnje naredilo na podlagi izvedenih dokazov, sodišče druge stopnje pa ji je pritrdilo.

8. Pretežni del ostalih revizijskih navedb se nanaša na ugotovljeno dejansko stanje, ki ga v reviziji ni dovoljeno izpodbijati.

9. Ključnega pomena v tem sporu je vprašanje, ali je tožena stranka tožniku zavestno izplačevala prevozne stroške na relaciji Č. - L. - Č., ali pa jih je izplačevala zato, ker tožnik ni dal ustreznih podatkov. Trditev tožnika, da se je z bivšim direktorjem izrecno dogovoril za kompenzacijo plače v obliki potnih stroškov, ki naj jih prijavlja iz Č., čeprav se je na delo dejansko vozil iz L., se je izkazala za neresnično. Bivši direktor F. P., ki je s tožnikom sklepal pogodbo o zaposlitvi in priča B. P., ki je bila prisotna ob sklenitvi pogodbe, sta izpovedala, da takšnega dogovora ni bilo. Prav tako pa je sedanji direktor F. F., ki je kot takratni tehnični direktor tudi prisostvoval razgovoru ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi izpovedal, da ni bilo dogovora o plačilu fiktivnih potnih stroškov. Zanikal je tudi, da bi kasneje izvedel, od kod prihaja tožnik dnevno na delo oziroma da se na delo vozi iz stanovanja v L. 10. Materialno pravo ni zmotno uporabljeno.

11. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki ga v revizijskem postopku ni mogoče več izpodbijati, je materialnopravna presoja, da je tožnik kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, pravilna. Tožnik je še spomladi 2011 kadrovski službi za namen izplačevanja stroškov prevoza na delo in z dela posredoval podatke o ceni vozovnice, ponovno za relacijo Č. - L. S tem je kršil obveznosti delavca iz 36. in 37. člena ZDR-1, ki se nanašata na obveščanje o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo oziroma bi lahko vplivale na izpolnjevanje njegovih pogodbenih obveznosti in o vseh spremembah podatkov, ki vplivajo na izpolnjevanje pravic iz delovnega razmerja ter na prepoved škodljivega ravnanja, ki lahko delodajalcu materialno ali moralno škodujejo.

12. Tožnik je vložil revizijo zoper sodbo, ki vsebuje tudi odločitev o plačilu pogodbene kazni, vendar pa iz vsebine revizije izhaja, da jo vlaga zgolj zoper odločitev o odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter o reparacijskem in reintegracijskem zahtevku. Zato je bila revizija le v tem obsegu tudi obravnavana.

13. Ker niso podani z revizijo uveljavljeni razlogi, jo je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 378. člena ZPP zavrnilo.

14. Tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo, ker v sporu o prenehanju delovnega razmerja na podlagi petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) delodajalec krije sam svoje stroške postopka ne glede na izid.