Jedro

Prvostopenjsko sodišče je večinoma sledilo utemeljitvi odločbe tožene stranke ter se je skladno z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1 nanjo sklicevalo. Po presoji Vrhovnega sodišča se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh za odločitev o zadevi pravno pomembnih ugovorov s tem, ko se je sklicevalo na razloge v obrazložitvi odločbe tožene stranke in s tem, ko se je opredelilo do ključnih tožbenih ugovorov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke, št. 2142-131/2011/25 (1312-08) z dne 31. 8. 2012. Z navedeno odločbo je tožena stranka na podlagi druge alineje 52. člena in ob upoštevanju prve alineje 53. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite z dne 7. 4. 2011, ker je presodila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite niti v obliki statusa begunca niti v obliki subsidiarne zaščite.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje strinja z odločitvijo in razlogi tožene stranke v obrazložitvi njene odločbe ter se sklicuje na določbe: drugega odstavka 71. člena ZUS-1, ter 24., 27., 28., in 34. člena ZMZ. Po presoji sodišča prve stopnje je bilo dejansko stanje ob izdaji izpodbijane odločbe pravilno ugotovljeno, izpodbijana odločba pa je pravilna in na zakonu utemeljena. Po presoji sodišča prve stopnje v obravnavanem primeru pogoji za odločanje v sporu polne jurisdikcije niso bili izpolnjeni, zato je tožbo zavrnilo.

3. Tožnik vlaga obširno pritožbo zoper izpodbijano sodbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožba vsebuje tudi besedilo v angleškem jeziku. Navaja, da ima izpodbijana sodba takšne pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1. Podal je obsežne tožbene navedbe, ki jih je sodišče prve stopnje v točkah 14., 15., 16. in 17. izpodbijane sodbe sicer povzelo, vendar se do njih ni opredelilo. Tožena stranka kljub temu, da ni predložil osebnega dokumenta s sliko, nikoli ni podvomila o verodostojnosti njegove identitete. Niti tožena stranka niti sodišče nista pojasnila, zakaj njegovega pojasnila, da njegova mati nima nobene fotokopije njegovega rojstnega lista, njegov izvirnik pa so mu kot povzročitelju prometne nesreče zasegli policisti, ni mogoče sprejeti kot verjetnega in resničnega. Njegove izjave glede trajanja zaposlitve pri A., naj bi bile neverodostojne, navedbe o tem, da se ne spomni imena družbe, pri kateri je delal, ter avtomobilske znamke cisterne, na kateri je delal, pa neverjetne. V tožbi je ugovarjal, da je v izjemnih postopkih treba upoštevati specifično naravo dokazovanja, zaradi česar je treba upoštevati tudi kulturno vrednostne in jezikovne pomenske razlike med družbenim sistemom, iz katerega prihajajo prosilci, in družbenim okoljem v Sloveniji, oddaljenost relevantnih dogodkov, psihofizično stanje prosilcev ter težave pri prevajanju izjav prosilca. Predlagal je številne dokaze (svoje zaslišanje, postavitev izvedenca psihiatrično-psihološke stroke, izvedenca kulturologa ter zaslišanje tolmača S. M.), katerih sodišče ni izvedlo, pri čemer pa razloga za zavrnitev navedenih dokaznih predlogov sploh ni navedlo. Sodišče bi moralo pred izdajo sodbe razpisati in opraviti glavno obravnavo, saj zakonski pogoji za sojenje na seji niso izpolnjeni. Ni mu bila dana možnost, da se o vseh zatrjevanih neskladjih izjasni. Sodišče ni upoštevalo splošno znanega dejstva, da v Afganistanu obstaja drugačno koledarsko štetje kot v Evropi (v Afganistanu velja Solar Hijri koledar, po katerem trenutno štejejo leto 1393), v zvezi s čimer je predložil tudi ustrezna dokazila. V večini primerov se tako zgodi, da tolmač prosilčevo izjavo priredi, močno skrajša, jo narekuje v nepravilnem zaporedju, kar v končnem rezultatu privede do neskladnosti izjav in posledično do zaključka o prosilčevi neverodostojnosti. Treba je upoštevati, da je neizobražen mlajši polnoletnik, čigar intelektualne sposobnosti niso na visoki ravni, prav tako so izredno slabe njegove sposobnosti ustnega izražanja. Ni znal povedati niti lastne letnice rojstva, zato je še toliko bolj nerazumno od njega pričakovati, da bo znal pretekle dogodke pravilno časovno umestiti. Tožena stranka mu neutemeljeno očita, da v spis ni predložil grozilnih pisem in povsem ignorira dejstvo, da do teh pisem ni mogel priti. Njegove izjave o poteku poti do Anglije so bile nepravilno povzete, natančnih datumov pa se niti ne spominja več. Ocena njegove neverodostojnosti je subjektivno obarvana in nima podlage v spisovni dokumentaciji in objektivno ugotovljenih dejstvih. Tožena stranka bi morala pri presoji verodostojnosti upoštevati takoimenovano „zunanjo konsistentnost“ njegovih izjav, kar pomeni, da bi morala svojo oceno opreti tudi na splošne in specifične informacije o državi izvora. Izpolnjuje pogoje za priznanje subsidiarne zaščite. Da mu v primeru vrnitve v izvorno državo grozi resna škoda v smislu 28. člena ZMZ, izhaja iz Smernic za ocenjevanje potrebe po mednarodni zaščiti prosilcev za azil iz Afganistana z dne 17. 12. 2010, iz polletnega poročila 2012. Da kljub morebitnemu zmanjšanju incidentov še vedno obstaja zanj velika resna ogroženost v primeru vrnitve v izvorno državo, izhaja tudi iz dokazov, ki so bili priloženi k pripravljalni vlogi z dne 10. 12. 2012, in jih sodišče sploh ni upoštevalo. Novejša poročila dokazujejo, da so bombni napadi, žrtev katerih je nedolžno civilno prebivalstvo, zelo pogosti. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in tožbi ugodi, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da sodišča v Republiki Sloveniji poslujejo v slovenskem jeziku (prvi odstavek 2. člena Zakona o sodiščih). Zato morajo biti vloge strank, kamor sodi tudi pritožba, vložene v slovenskem jeziku (prvi odstavek 104. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Vloga, napisana v tujem jeziku, pa se šteje za nerazumljivo oziroma nepopolno vlogo. Ker se v postopku s pritožbo glede na določbo 336. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 ne uporabljajo določbe 108. člena ZPP o vračanju nepopolnih vlog v dopolnitev, Vrhovno sodišče ni upoštevalo pri presoji pritožbenih ugovorov tiste vsebine pritožbe, ki je bila napisana v angleškem jeziku.

7. Po določbi 2. člena ZMZ v Republiki Sloveniji mednarodna zaščita zajema 2 obliki, in sicer status begunca in status subsidiarne oblike zaščite. Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo. Status subsidiarne oblike zaščite pa se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrniti v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona.

8. Vrhovno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je izpodbijana odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena.

9. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je bil ZMZ v tem primeru pravilno uporabljen, tožnik pa ni uspel izkazati, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite v obliki statusa begunca oziroma statusa subsidiarne oblike zaščite.

10. Kot izhaja iz predloženih spisov, je bil tožnik na osebnem razgovoru z uradno osebo seznanjen s prvim odstavkom 10. člena ZMZ, ki določa, da če prosilec ne razume uradnega jezika, spremlja postopek v jeziku, ki ga razume. Tožena stranka je zato prosilcu zagotovila spremljanje postopka preko zapriseženega tolmača – prevajalca za farsi jezik. Na osebnem pogovoru z uradno osebo je bila tudi navzoča pooblaščenka PIC. S tem, ko je bil tožnik zaslišan, mu je bila dana možnost, da se izjasni glede vseh za odločitev v zadevi pravno pomembnih okoliščin v skladu z določbo 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Tožnika je uradna oseba vprašala, ali se dobro počuti in ali lahko odgovarja na vprašanja. Tožnik je odgovoril pritrdilno. Na samem razgovoru torej ni navajal, da slabo sliši in da ne razume, kaj mu prevajalec govori. Kot izhaja iz zapisnika o osebnem razgovoru s tožnikom z dne 17. 4. 2012, je bil tožnik seznanjen z 21. členom ZMZ, in sicer da mora kot prosilec sam navesti dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo (prvi odstavek). Prosilec mora po določbi drugega odstavka 21. člena ZMZ predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, v postavljenem roku oziroma v primeru, da se opravi osebni razgovor, vse do konca osebnega razgovora.

11. Kot izhaja iz predloženih spisov, je tožnik v prošnji z dne 7. 4. 2011 in na razgovoru z uradno osebno dne 17. 4. 2012 med drugim navedel, da ni član nobene politične stranke, da je samski, muslimanske veroizpovedi, po narodnosti Paštun, da je njegov materni jezik paštu, poleg tega pa govori še dari – farsi, urdu in malo angleško. Za mednarodno zaščito je zaprosil predhodno v Združenem kraljestvu približno dve leti pred vložitvijo prošnje v Sloveniji. Iz Združenega kraljestva je bil deportiran nazaj v Grčijo. Glede razlogov za zapustitev izvorne države je navedel, da je prvič že pred leti odšel v Iran, kjer je ostal sedem let, po vrnitvi v Afganistan pa je poiskal zaposlitev pri Američanih kot pomočnik na cisternah za gorivo za oskrbovanje več mest. Na vprašanje, kako se je imenovala ameriška družba, pri kateri je delal, ni znal odgovoriti. Njegov oče je prav tako delal pri Američanih, kot voznik cisterne, vendar nista delala skupaj s tožnikom na isti cisterni. Ko so Talibani izvedeli za tožnikovo zaposlitev, so ga dvakrat pisno opozorili, naj preneha s tem delom, in mu v drugem pismu zagrozili s smrtjo, nato pa ga je skupina zakrinkanih Talibanov iskala na domu, ker ga ni bilo, so pretepli njegovega brata. Po tem dogodku je njegov oče umrl v raketnem napadu na njegovo cisterno oziroma konvoj.

12. Kot razlog za zapustitev države je navedel, da je bil preganjan zaradi verskih in narodnostnih razlogov, ker so Talibani, ki so sicer tako kot tožnik suniti in paštuni, ne strinjajo z njegovim sodelovanjem s tujimi (ameriškimi) enotami. Zato meni, da ga preganjajo zaradi vere in narodnosti. Kot drugi razlog za odhod iz izvorne države je tožnik navedel prometno nesrečo, ki jo je sam povzročil in zaradi katere je pobegnil v Iran, naknadno pa je od matere po telefonu izvedel, da je v prometni nesreči poškodovani fant pozneje ohromel ter da je v zvezi s prometno nesrečo zanj prišlo uradno vabilo državnih organov. Če bi se vrnil v izvorno državo, bi se mu družina tega fanta maščevala še preden bi ga prijeli državni organi, če pa bi ga prijeli državni organi, bi bil obsojen na dolgo zaporno kazen od 10 do 20 let in bi moral plačati še denarno kazen, za kar pa nima sredstev. V spis je tožnik predložil izkaznico za vstopanje v ameriške kasarne ter potrdilo družbe A., da je bil tožnik pri tej družbi zaposlen od februarja 2006 do decembra 2008. Na vprašanje, kako je mogoče, da je delal za družbo A. vse do decembra 2008 in dne 4. 9. 2008 v Združenem kraljestvu podal prošnjo za mednarodno zaščito, kar izhaja iz izpiska EURODAC, je tožnik navedel, da ne zna dobro angleško, zato za vsebino teh potrdil ne ve, vendar pa stoji za svojimi izjavami. Predložene dokumente so naknadno pridobili njegova mama in bratranci, uradniki pa so se že zamenjali. Originalni dokumenti se nahajajo v Združenem kraljestvu pri njegovem odvetniku, uradna oseba pa lahko podatke preveri na telefonski številki, ki je navedena na potrdilih.

13. Tožena stranka je v rednem postopku (druga alineja prvega odstavka 52. člena ZMZ) z izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, ker je ugotovila, da ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite (prva alineja 53. člena ZMZ v zvezi s 23. členom ZMZ). Svojo odločitev je v obravnavanem primeru utemeljila z neprepričljivostjo razlogov, ki jih je tožnik uveljavljal v svoji prošnji za priznanje mednarodne zaščite. Primerjala je verodostojnost izjav prosilca, podanih ob vložitvi prošnje in na osebnem razgovoru, z dokumenti, ki jih je v postopku predložil prosilec. Po preučitvi vseh izjav prosilca ter ob primerjavi s predloženimi dokumenti je tožena stranka ugotovila, da se njegove izjave razlikujejo v bistvenih okoliščinah, poleg tega pa se ne skladajo s podatki iz predloženih dokumentov, ki naj bi potrjevali njegove navedbe, določene izjave je ocenila kot neverjetne. Pojasnila je tudi neizpolnjevanje pogojev za subsidiarno zaščito.

14. Prvostopenjsko sodišče pa je večinoma sledilo utemeljitvi odločbe tožene stranke ter se je skladno z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1 nanjo sklicevalo. Po določbi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi. Pritožbeni ugovor, da se sodišče ni opredelilo do nekaterih tožbenih ugovorov, ni utemeljen. Po presoji Vrhovnega sodišča se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh za odločitev o zadevi pravno pomembnih ugovorov s tem, ko se je sklicevalo na razloge v obrazložitvi odločbe tožene stranke in s tem, ko se je opredelilo do ključnih tožbenih ugovorov.

15. Ker narava predloženih dokazil ne omogoča forenzične preiskave, je tožena stranka pristnost predloženih dokazil oziroma njihovo dokazno vrednost ugotavljala na podlagi njihove vsebine in načina pridobitve dokazil v povezavi s tožnikovimi izjavami in podatki, s katerimi razpolaga tožena stranka. Ob upoštevanju tožnikovih izjav in dokazil ter pridobljenih podatkov iz baze EURODAC je tožena stranka ugotovila, da predložene izkaznice družbe A. tožnik ni mogel uporabljati pri svojem delu, saj naj bi v času izdaje izkaznice že zapustil izvorno državo. Za toženo stranko pa je vprašljiva tudi kvaliteta izdelave identifikacijske izkaznice. Tudi začetek zaposlitve tožnika pri A. se ne sklada z izjavami tožnika, saj naj bi se v izvorno državo iz Irana vrnil šele leta 2008, medtem ko iz dokazila izhaja, da naj bi bil pri A. tožnik zaposlen že od februarja 2006 do konca leta 2008. Iz tožnikovih izjav izhaja, da naj bi izvorno državo zapustil maja 2008, medtem ko iz podatkov baze EURODAC izhaja, da je v Združenem kraljestvu zaprosil za mednarodno zaščito 4. 9. 2008. Iz predloženega dokazila izhaja, da je prometno nesrečo, po kateri je zapustil izvorno državo, tožnik povzročil 13. 5. 2008. Tako so navedene ugotovitve v nasprotju z vsebino predloženega potrdila, iz katerega izhaja, da naj bi tožnik pri družbi A. bil zaposlen do decembra 2008. Ugotovljenih nasprotij tožnik pri osebnem razgovoru ni prepričljivo pojasnil. Ker pa nobeno izmed predloženih dokazil nima niti žiga, tožena stranka teh dokazil utemeljeno ni štela za verodostojna. Tožnik je imel poleg tega pri sebi vozovnico za Pariz, ko ga je na železniški postaji v Ljubljani prijela policija, kar kaže na to, da ni imel namere zaprositi za azil v Republiki Sloveniji. To je storil šele deset dni po vstopu v Republiko Slovenijo. Ker je tožnik kot kraj prebivanja navedel Kabul, je tožena stranka podrobneje preučila razmere v Kabulu. Na podlagi preučenih poročil, ki so navedena v odločbi, tožena stranka ugotavlja, da je varnostno stanje v Kabulu sorazmerno dobro, saj je Kabul ostal sorazmerno miren, afganistanske varnostne sile zaenkrat ohranjajo v Kabulu ustrezen nadzor. Kljub incidentom, ki se občasno pojavljajo v Kabulu, ostajajo varnostne razmere relativno dobre in stabilne. Sodišče prve stopnje navaja, da je tožena stranka pravilno ugotovila na podlagi vseh preučenih poročil, da iz navedenih informacij ne izhaja, da bi bila varnostna situacija v Afganistanu takšna, da bi bilo zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada ogroženo življenje ali osebnost civilista zgolj zaradi njegove prisotnosti v državi. Cilji napadov v Afganistanu so predvsem tujci, pripadniki mednarodnih oboroženih sil in osebe, ki sodelujejo v vladi, ni pa cilj teh napadov lokalno prebivalstvo, čeprav so tudi med njim pogosto žrtve. Ker tožnik v postopku ni verodostojno navedel nobenih posebnih okoliščin, ki bi ga postavljale v drugačno nevarnost kot je tista, ki na splošno grozi civilnemu prebivalstvu, je po presoji sodišča tožena stranka pravilno ugotovila, da v primeru vrnitve v Kabul tožnik ne bi bil soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo iz tretje alineje 28. člena ZMZ, ter zato ni upravičen niti do podelitve subsidiarne oblike mednarodne zaščite.

16. Tožena stranka je v zvezi s tožnikovimi navedbami, ki se nanašajo na kaznovanje storilcev – povzročiteljev prometnih nesreč, v katerih so udeleženci poškodovani, preučila kazensko zakonodajo Afganistana in informacije, ki se nanašajo na krvno maščevanje v tej državi, na katerega se je tožnik skliceval. Za prometno nesrečo tožniku po kazenski zakonodaji v Afganistanu ne bi bila izrečena tako visoka kazen, kot jo sam navaja, za krvno maščevanje pa tudi po pridobljenih informacijah niso bili izpolnjeni pogoji, ki jih je tožnik zatrjeval. Po presoji Vrhovnega sodišča pa niti prometna nesreča niti krvno maščevanje ne pomenita razloga za priznanje mednarodne zaščite.

17. Vrhovno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka v skladu z dokaznimi standardi o deljenem dokaznem bremenu v azilnih postopkih odločila logično, pravilno in prepričljivo pojasnila razloge, zakaj v obravnavanem primeru niso izpolnjeni pogoji za priznanje mednarodne zaščite v obliki statusa begunca in tudi ne v obliki statusa subsidiarne zaščite. Pravilnosti odločitve tožene stranke tožniku po presoji sodišča ni uspelo izpodbiti s predloženimi dokazi, do katerih se je tožena stranka jasno opredelila, tudi ob upoštevanju smernic UNHCR. S temi informacijami je tožena stranka tožnika seznanila in mu dala možnost, da se o tem izjasni, vendar tožnik ni uspel izpodbiti pravilnosti odločitve tožene stranke le s svojimi posplošenimi navedbami niti s predložitvijo dodatnih informacij, do katerih se je tožena stranka opredelila v obrazložitvi svoje odločbe.

18. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni posebej pojasnilo, zakaj v obravnavani zadevi ni opravilo glavne obravnave, na kar opozarja tožnik v pritožbi. Vendar po presoji Vrhovnega sodišča to ni vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Opustitev oprave glavne obravnave po določbi drugega odstavka 75. člena ZUS-1 je bistvena kršitev določb postopka le, če je bila opustitev oprave glavne obravnave v nasprotju z ZUS-1, pa je to vplivalo, ali moglo vplivati, na zakonitost in pravilnost sodbe. Na podlagi določbe druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 lahko sodišče odloči brez glavne obravnave, med drugim tudi, če predlagana nova dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev. Po določbi 52. člena ZUS-1 lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. V obravnavani zadevi se tožnik na razgovoru z uradno osebo ni skliceval na sončni islamski koledar (ki ga navaja v tožbi kot dokaz), niti se nanj ne sklicujejo dokazila, ki jih je predložil v upravnem postopku, prav tako se v upravnem postopku ni skliceval na to, da slabo sliši in da ne razume prevajalca, ki mu je bil postavljen pri razgovoru z uradno osebo, čeprav je bil o tem posebej vprašan.

19. S tem je Vrhovno sodišče presodilo pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena, do drugih pritožbenih navedb, ki jih je ocenilo za pravno nebistvene in take, da na odločitev glede pritožbe ne morejo vplivati, pa se ni posebej opredeljevalo (360. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

20. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče, ker razlogi, ki jih navaja pritožba, niso utemeljeni, in niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.