Jedro

Tožena stranka se je pri odločitvi v prvi vrsti oprla na ugotovitev, da tožnik ni nesporno izkazal svoje identitete, saj v postopku ni predložil glede izkazovanja svoje identitete nobenega uradnega osebnega dokumenta, četudi je sam navedel, da je v izvorni državi imel rojstni list, za katero je pri podaji prošnje sicer obljubil, da jo bo naknadno pridobil. Vendar te obljube tožnik ni izpolnil niti v naknadno dodatno podaljšanem roku. Dodatno je svojo odločitev tožena stranka utemeljila na neprepričljivosti razlogov, ki jih je tožnik uveljavljal v svoji prošnji za priznanje mednarodne zaščite (strah pred preganjanjem Talibanov zaradi njegove zaposlitve pri Američanih in strah pred krvnim maščevanjem sorodnikov poškodovanca v prometni nesreči, ki jo je povzročil tožnik oziroma strah pred kaznijo zaradi povzročitve prometne nesreče), pri čemer je preverjala verodostojnost izjav tožnika tako z medsebojno primerjavo njegovih izjav, podanih pri vložitvi prošnje, ter njegovih izjav na osebnem pogovoru, primerjala pa jih je tudi s podatki v dokumentih, ki jih je v dokazne namene predložil sam tožnik v upravnem postopku. V tej zvezi je ugotovila, da se tožnikove izjave medsebojno razlikujejo v bistvenih okoliščinah, določene izjave pa so neverjetne, poleg tega pa se ne skladajo tudi s podatki iz predloženih dokumentov, ki naj bi potrjevali tožnikove navedbe.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi 2. alinee 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ) in ob upoštevanju 1. alinee 53. člena ZMZ zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite z dne 7. 4. 2011, ker je zaradi razlogov, ki jih podrobno analitično in primerjalno navaja v obrazložitvi, presodila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, niti pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite.

V prošnji z dne 7. 4. 2011, ki jo tožena stranka povzema v svoji obrazložitvi, je tožnik med drugim navedel, da je samski, muslimanske veroizpovedi, po narodnosti paštun, da je njegov materni jezik paštu, poleg tega pa govori še dari – farsi, urdu in malo angleško, za mednarodno zaščito pa je zaprosil že predhodno v Združenem kraljestvu približno dve leti pred vložitvijo prošnje v Sloveniji. Glede razlogov za zapustitev izvorne države je navedel, da je prvič že pred leti odšel v Iran, kjer je ostal sedem let, po vrnitvi v Afganistan pa si je poiskal zaposlitev pri Američanih kot pomočnik na cisternah za gorivo za oskrbovanje več mest, vendar na vprašanje, kako se je imenovala družba, pri kateri je delal, ni znal odgovoriti. Njegov oče je prav tako delal pri Američanih, a kot voznik cisterne, vendar nista delala skupaj s tožnikom na isti cisterni. Ko so Talibani izvedeli za tožnikovo zaposlitev, so tožnika dvakrat pisno opozorili, naj preneha s tem delom in mu v drugem pismu zagrozili s smrtjo, nato pa ga je skupina zakrinkanih Talibanov iskala na domu, a ga tedaj ni bilo, zato so pretepli njegovega brata. Po tem dogodku je tožnikov oče umrl v raketnem napadu na njegovo cisterno oziroma konvoj. Po očetovi smrti je tožnik povzročil prometno nesrečo, v kateri je zadel pešca in zbežal s kraja nesreče, pešcu pa ni bilo nič. Tožnik je zbežal v Iran, kjer izvedel, da je na dom prejel pisno vabilo v zvezi s prometno nesrečo. Kot razlog za zapustitev države je navedel še, da je bil preganjan zaradi verskih in narodnostnih razlogov, ker se Talibani, ki so sicer tako kot tožnik suniti in paštuni, ne strinjajo z njegovim sodelovanjem s tujimi enotami. Zato meni, da ga preganjajo zaradi vere in narodnosti.

V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka povzema navedbe tožnika na osebnem razgovoru dne 17. 4. 2012. Tedaj je tožnik glede razlogov za zapustitev izvorne države navedel, da so ga v starosti 10 let, skupaj z bratrancem približno 4 mesece pred prihodom Američanov v Afganistan poslali za 7 let v Iran. Ko mu je bilo 17 let, ga je iranska policija, ker je bil brez potrebnih dokumentov za prebivanje, poslala nazaj v Afganistan. Po vrnitvi si je tožnik našel službo pri ameriški družbi, kjer je kot voznik cisterne že delal tudi njegov oče. Vendar se tožnik ni zaposlil kot voznik, ampak kot pomočnik na cisterni za razvoz goriva do ameriških kasarn v različnih mestih. To delo je tožnik opravljal 1 leto in 8 mesecev, vendar ni znal odgovoriti na vprašanje, katere avtomobilske znamke so bile cisterne, na katerih je delal. Tožnik je svoje delo pri ameriški družbi nadaljeval tudi še po smrti očeta. Nadaljeval ga je tudi še po tem, ko je prejel grozilno pismo Talibanov s pozivom, naj preneha s tem delom, ki mu je čez 2 meseca sledilo drugo pismo, ker pa je kljub temu nadaljeval z delom, so v času njegove odsotnosti nekoč na njegov dom prišli Talibani in pretepli njegovega brata. Na vprašanje, ali je kdaj tudi njegov oče prejel grozilno pismo Talibov, je tožnik odgovoril nikalno. Ko je bil soočen s svojo izjavo v prošnji, da naj bi tožnik že pred smrtjo očeta prejel grozilna pisma in da naj bi Talibani še pred očetovo smrtjo pretepli tožnikovega brata, je tožnik zatrdil, da zanesljivo ve, da je grozilna pisma prejel po očetovi smrti.

Kot drugi razlog za odhod iz izvorne države je tožnik navedel prometno nesrečo, ki jo je sam povzročil in pobegnil v Iran, naknadno pa je od matere po telefonu izvedel, da je v prometni nesreči poškodovani fant pozneje ohromel ter da je v zvezi s prometno nesrečo zanj prišlo uradno pismo državnih organov. Ko mu je bila predočena njegova izjava v prošnji, da oškodovancu v prometni nesreči ni bilo nič hudega, je tožnik navedel, da ga v prvem razgovoru mama ni želela prizadeti in da mu je šele pozneje, ko jo je zaradi dokumentov klical iz Slovenije, povedala, da je tisti fant postal hrom in ima poškodovano glavo. Če bi se tožnik vrnil v izvorno državo, bi se mu družina tega fanta maščevala še preden bi ga prijeli državni organi; če pa bi ga prijeli državni organi, bi bil tožnik obsojen na dolgo zaporno kazen od 10 do 20 let in bi poleg tega moral plačati še denarno kazen, za kar pa tožnik nima sredstev, njegova družina pa sicer nima nobenih težav.

V spis je tožnik predložil tudi listine, in sicer izkaznico za vstopanje v ameriške kasarne ter potrdilo družbe A. (priloga A2), da je bil tožnik pri tej družbi zaposlen od februarja 2006 do decembra 2008. Na vprašanje, kako je mogoče, da je delal za družbo A. vse do decembra 2008 in dne 4. 9. 2008 v Združenem kraljestvu podal prošnjo za mednarodno zaščito, medtem ko iz izpiska EURODAC izhaja, da in da iz potrdila družbe A. (priloga A3) izhaja, da naj bi bil njegov oče ubit že dne 25. 6. 2005, kar je bilo še pred vrnitvijo tožnika iz Irana nazaj v Afganistan, je tožnik navedel, da ne zna dobro angleško, zato za vsebino teh potrdil ne ve, vendar pa stoji za svojimi izjavami.

Dodal je še, da je mogoče prišlo do napake in je družba A. izdala napačne dokumente, saj je te dokumente naknadno pridobila njegova mama in bratranci, uradniki pa so se že zamenjali. Originalni dokumenti se nahajajo v Združenem kraljestvu pri njegovem odvetniku, uradna oseba pa lahko podatke preveri na telefonski številki, ki je navedena na potrdilih. Tožnikov pooblaščenec je dodal, da je mogoče družba A. napačno napisala datum, do katerega naj bi pri njih delal tožnik, saj naj bi ga imeli še zavedenega v evidenci, čeprav je Afganistan že zapustil. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka povzema vsebino tožnikove lastnoročne izjave (sestavljena v francoskem jeziku dne 4. 4. 2011 s priloženim prevodom v slovenski jezik), iz katere izhaja, da si želi urediti azil. Na podlagi izvedenega postopka, v katerem je tožena stranka vpogledala tudi listine, ki jih je v postopku predložil tožnik in jih tožena stranka podrobno našteva v svoji obrazložitvi, nadalje ugotavlja, da tožnik navaja dva razloga za podelitev mednarodne zaščite, in sicer strah pred usmrtitvijo s strani Talibanov zaradi njegove zaposlitve pri ameriški družbi A., kjer je delal kot serviser na cisternah, drugi razlog pa je strah pred krvnim maščevanjem družine fanta, katerega je tožnik v prometni nesreči hudo poškodoval. Ker se sodelovanje z Američani, ki jih Talibi štejejo za svoje nasprotnike, lahko v skladu s 7. odstavkom 27. člena ZMZ ob upoštevanju osebnih okoliščin tožnika opredeli kot pripisano politično prepričanje, je tožena stranka s strani tožnika zatrjevan strah pred Talibi preučila v okviru določil 34. člena ZMZ v povezavi s 24. in 27. členom ZMZ, najprej pa je preverjala verodostojnost izjav tožnika s tem, da je medsebojno primerjala njegove izjave, podane pri vložitvi prošnje in na osebnem razgovoru ter jih je dodatno primerjala tudi z dokumenti, ki jih je v dokazne namene v postopku predložil tožnik (A1 do A4, A6 do A8).

Po preučitvi vseh izjav tožnika ter ob njihovi primerjavi s predloženimi dokumenti je ugotovila, da se njegove izjave razlikujejo v bistvenih okoliščinah, določene izjave so neverjetne, poleg tega pa se ne skladajo s podatki iz predloženih dokumentov, ki naj bi potrjevali njegove navedbe, kar v nadaljevanju podrobneje analizira tako v zvezi z navedbami glede zaposlitve tožnika pri družbi A., smrtjo njegovega očeta, grozilnimi pismi Talibanov, načinom, na katerega so Talibi izvedeli za njegovo delo pri Američanih, kar v svoji obrazložitvi določno, konkretno in analitično razčlenjuje ter svoje zaključke sintetizira v ugotovitvah, da je tožnik podal neverodostojne izjave glede svoje zaposlitve pri A., saj se te izjave medsebojno ne ujemajo, so neverjetne ter nasprotujejo tudi dokazilom A1, A2, A6 in A7, ki jih je tožnik predložil z namenom, da bi se potrdile njegove izjave.

Nadalje glede smrti tožnikovega očeta ugotavlja, da iz predloženih dokazil izhajata dva različna datuma njegove smrti, in sicer 25. 6. 2005, kot izhaja dokazila A3, medtem ko iz dokazila A7, ki ga je naknadno predložil tožnik dne 21. 6. 2007 izhaja, da naj bi bil njegov oče ubit dne 25. 11. 2006, kar pa še vedno ne pojasnjuje ugotovljenega neskladja med tožnikovimi izjavami, da naj bi se iz Irana v izvorno državo tožnik vrnil šele leta 2008 in da naj bi po vrnitvi pred očetovo smrtjo skupaj delala še dobro leto dni. Glede na navedeno tožena stranka zaključuje, da je tožnik glede smrti svojega očeta podal neverodostojne izjave, saj se medsebojno ne ujemajo, ne skladajo pa se tudi z dokazili A3 in A7. Kot neverodostojne tožena stranka ocenjuje tudi tožnikove izjave v zvezi z grozilnimi pismi Talibov, glede katerih ugotavlja neskladnosti tožnikovih izjav tako glede časa prejema teh pisem, kot tudi glede njegove zaposlitve pri družbi A., še zlasti zato, ker tožnik pisem ni predložil, čeprav bi jih lahko, ker naj bi se pisma v originalu nahajala pri njegovem odvetniku v Združenem kraljestvu, od katerega pa je tožnik pridobil originalni potrdili o zaposlitvi pri A. (potrdili A6 in A7).

Tožena stranka kot izjemno neverjetno ocenjuje tudi tožnikovo izjavo glede načina, na katerega so Talibi izvedeli za njegovo zaposlitev pri Američanih, in sicer od tožnikove mame, kar je neverjetno in nenavadno, glede na nevarnost, ki se jo je mama zavedala, saj je tožnika spodbujala naj pusti službo pri Američanih. Tožena stranka glede predloženih pisnih dokazil navaja, da jih ni poslala v forenzično preiskavo, ker ne razpolaga z nobenim specimenom priporočilnih pisem A., kar bi bilo potrebno za ugotovitev njihove pristnosti v forenzični preiskavi nacionalnega forenzičnega laboratorija (NFL). Ker narava predloženih dokazil ne omogoča forenzične preiskave, je tožena stranka pristnost predloženih dokazil oziroma njihovo dokazno vrednost ugotavljala na podlagi njihove vsebine in načina pridobitve dokazil v povezavi s tožnikovimi izjavami in podatki, s katerimi razpolaga tožena stranka. Tako v zvezi z originalno identifikacijsko izkaznico A., ki jo je tožnik v spis predložil dne 21. 6. 2012 (priloga A1), ugotavlja, da je bila izdana dne 1. 6. 2008, vendar ob upoštevanju izjav tožnika in dokazila A4 ter pridobljenih podatkov iz baze EURODAC tožena stranka ugotavlja, da te izkaznice tožnik ni mogel uporabljati pri svojem delu, saj naj bi v času izdaje izkaznice že zapustil izvorno državo. Za toženo stranko je vprašljiva tudi kvaliteta izdelave identifikacijske izkaznice, ki naj bi mu služila za vstop v strogo varovane ameriške kasarne, saj je že na prvi pogled vidno, da jo sestavljata dva skupaj zlepljena papirja, ki imata ročno odrezane robove, vsebuje pa nalepljeno fotografijo tožnika, ki nima nikakršnega žiga, ampak zgolj podpis, za katerega se ne ve, komu pripada, takšno identifikacijsko izkaznico pa lahko naredi vsakdo. Ob upoštevanju datuma izdaje, ki ni skladen z izjavami tožnika, kot tudi ne z dokazilom A4 in izpiskom iz baze EURODAC tožena stranka dokazilo A1 ocenjuje kot neverodostojno.

Glede verodostojnosti dokazila A2 tožena stranka ugotavlja, da se začetek zaposlitve tožnika pri A. ne sklada z izjavami tožnika, saj naj bi se v izvorno državo iz Irana vrnil šele leta 2008, medtem ko iz dokazila A2 izhaja, da naj bi bil pri A. tožnik zaposlen že od februarja 2006. Nadalje tudi zaključek zaposlitve, kot izhaja iz potrdila A2 ni skladen z izjavami prosilca niti s podatki iz baze EURODAC ter dokazilom A4, saj iz tožnikovih izjav smiselno izhaja, da naj bi izvorno državo zapustil maja 2008, medtem ko iz podatkov baze EURODAC izhaja, da je v Združenem kraljestvu zaprosil za mednarodno zaščito 4. 9. 2008, iz dokazila A4 pa izhaja, da je prometno nesrečo, po kateri je zapustil izvorno državo, tožnik povzročil 13. 5. 2008. Tako so navedene ugotovitve v nasprotju z vsebino dokazila A2, iz katerega izhaja, da naj bi tožnik bil pri družbi A. zaposlen do decembra 2008, ugotovljenih nasprotij pa tožnik pri osebnem razgovoru ni prepričljivo pojasnil, saj se je skliceval zgolj na uradnike pri omenjeni gospodarski družbi, češ da očitno nimajo pravih podatkov. Naknadno je dne 21. 6. 2012 tožnik predložil novo dokazilo A6, za katerega je zatrdil, da je originalno in da ga je pridobil iz Združenega kraljestva, ki pa se glede začetka in zaključka zaposlitve pri A. ne razlikuje od dokazila A1, zato po oceni tožene strani tudi dokazilo A6 vsebuje očitno neresnične podatke; ker pa nobeno izmed navedenih dokazil nima niti žiga, tožena stranka meni, da dokazil A2 in A6 ne more šteti kot verodostojnih. Prav tako kot neverodostojni ocenjuje tudi dokazili A3 in A7 iz razlogov, ki jih podrobno obrazlaga na podlagi vsebinske primerjave z drugimi predloženimi dokazili in izjavami samega tožnika, ter na podlagi ocenitve vseh izjav tožnika in predloženih dokazil A1 – A4 in A6 – A8 ugotavlja, da je tožnik podal neverodostojne izjave glede svoje zaposlitve pri A., ki jih je skušal potrditi s predloženimi dokazili, ki jih je tožena stranka ocenila kot neverodostojne. Na podlagi izvedenega postopka zaključuje, da je glede preganjanja s strani Talibanov tožnik podal neverodostojne izjave. Tak zaključek dodatno utrjujeta okoliščini, da tožnik, ki je imel pri sebi vozovnico za Pariz, ko ga je na Železniški postaji v Ljubljani prijela policija, ni imel namere zaprositi za azil v Republiki Sloveniji, kar je storil šele 10 dni po vstopu v Republiko Slovenijo. Naknadno je dne 18. 4. 2012 predložil 3 pisne informacije o stanju v njegovi izvorni državi ter dodatno dne 30. 8. 2012 še 15 pisnih virov oziroma povezav na svetovnem spletu kot odgovor na 12 pisnih informacij o njegovi izvorni državi, ki jih je tožniku po pooblaščencu poslala tožena stranka, da se o njih izreče, tožena stranka pa se do njih opredeljuje v nadaljevanju svoje obrazložitve. Ker je kot kraj prebivanja navedel Kabul, je tožena stranka podrobneje preučila situacijo v Kabulu. Na podlagi preučenih poročil ugotavlja, da je varnostno stanje v Kabulu sorazmerno dobro, saj je Kabul ostal sorazmerno miren, afganistanske varnostne sile zaenkrat ohranjajo nad Kabulom ustrezen nadzor, kljub incidentom, ki se občasno pojavljajo v Kabulu ostajajo varnostne razmere relativno dobre in stabilne. Na podlagi vseh preučenih poročil tožena stranka zaključuje, da iz navedenih informacij ne izhaja, da bi bila varnostna situacija v Afganistanu takšna, da bi bilo zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada ogroženo življenje ali osebnost civilista zgolj zaradi njegove prisotnosti v državi, cilji napadov v Afganistanu pa so predvsem tujci, pripadniki mednarodnih oboroženih sil in osebe, ki sodelujejo v vladi Hamida Karzaja, ni pa cilj teh napadov lokalno prebivalstvo, čeprav so tudi med njimi pogosto žrtve. Ker pa se je skupno število varnostnih incidentov v prvi polovici leta 2012 občutno zmanjšalo, pa varnostna situacija v Afganistanu, posebej še v Kabulu, ni takšna, da bi bilo življenje civilista zgolj zaradi njegove prisotnosti v državi ogroženo. Ker tožnik v postopku ni verodostojno navedel nobenih posebnih okoliščin, ki bi ga postavljale v dodatno nevarnost nad tistimi, ki na splošno veljajo za civilno prebivalstvo, tožena stranka ugotavlja, da v primeru vrnitve v Kabul tožnik ne bi bil soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo iz 3. alinee 28. člena ZMZ, zato ni upravičen niti do podelitve subsidiarne zaščite.

Tožnik v tožbi uveljavlja tožbene ugovore nepravilne uporabe materialnega prava, kršitve pravil postopka ter nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tožnik navaja, da tožena stranka ni upoštevala specifične narave dokazovanja v azilnih zadevah, ki se razlikuje od standardnih pravil dokaznega prava na drugih pravnih področjih. Tožnik presojo tožene stranke o neverodostojnosti njegovih izjav označuje za nepravilno, subjektivno, brez podlage v spisovni dokumentaciji in v nasprotju z uveljavljenimi procesnimi standardi ter še navaja, da mu ni bila dana možnost izjasniti se o vseh ugotovljenih neskladjih. Toženi stranki očita ignoriranje jezikovno pomenskih razlik med družbenima sistemoma, iz katerega prihaja tožnik ter slovenskim, kot tudi neupoštevanje kulturno-vrednostnih razlik, ki naj bi izhajalo iz njenih zaključkov z zvezi s tožnikovimi izjavami, ki jih citira. Očita ji tudi neupoštevanje sicer splošno znanega dejstva o uporabi solarnega „Hijiri“ koledarja, po katerem se trenutno šteje leto 1393, kar je drugače kot v Evropi. Zgolj kot navidezna zato označuje vsa ugotovljena razhajanja med tožnikovimi izjavami glede letnic, oziroma dopušča možnost, da so posledica tolmačenja, katerega pravilnosti tožnik ni mogel preveriti, saj napaka pri prevajanju ni redkost in lahko privede do neskladnosti v izjavah in zaključkov o prosilčevi neverodostojnosti. To bi po mnenju tožnika morala upoštevati tudi tožena stranka, kot tudi, da je tožnik neizobražen mlajši polnoletnik z intelektualno in sposobnostjo ustnega izražanja, ki ni na visoki ravni, saj ni znal povedati niti letnice rojstva. Zato kot nerazumno označuje pričakovanje, da bi znal tožnik pretekle dogodke pravilno časovno umestiti. Dodatno navaja, da ima tožnik težave s sluhom, zato ni dobro slišal vprašanj, niti jih ni razumel, zato ni natančno odgovarjal, tolmač pa ni njegovega jezika dovolj dobro, razločno in razumljivo govoril. Kot nerazumno in v nasprotju s pravili življenjskega izkustva označuje tudi pričakovanje, da bo tožnik povsem pravilno in natančno časovno umestil vse pretekle dogodke. Meni, da so zato logično v konkretnem primeru nastale določene neskladnosti v tožnikovi časovni umestitvi vseh relevantnih dogodkov in toženi stranki pri njeni presoji verodostojnosti tožnikovih navedb očita izredno matematično strogost, ki je v nasprotju z naravo azilnega postopka. Meni, da za predpostavko, iz katere je izhajala tožena stranka, da je tožnik Afganistan zapustil v začetku poletja 2001, v spisu ni imela dejanske podlage. Pri tem se je oprla na dejstvo, da so Američani vstopili v Afganistan 7. 10. 2001, česar pa tožniku ni predočila in mu ni dala možnosti, da se o tem izjavi. Tožnik meni, da to dejstvo ni splošno znano, kot zatrjuje tožena stranka, saj so splošno znana le tista dejstva, ki so znana širšemu krogu ljudi v času in prostoru, kjer se opravlja odločanje, ne pa morda le pristojnemu organu ali posamezni stranki ali krogu oseb, zainteresiranih za pojav, na katerega se dejstvo nanaša. Kot neutemeljen nadalje označuje zaključek tožene stranke, da ni možno, da bi imela firma A. v zvezi s trajanjem zaposlitve tožnika nepravilne podatke, zlasti ker so bili ti podatki pridobljeni naknadno. Kot neutemeljeno tožnik označuje navedbo, da v spis ni predložil grozilnih pisem, saj če bi imel namen zavajati postopek in prilagajati svoje izjave, tožnik zagotovo ne bi omenil, da bo ta pisma poskušal pridobiti. V tej zvezi navaja da je že pri podaji prošnje poudaril, da bo pisma poskušal pridobiti od mame, kar pa mu ni uspelo, zaradi česar pa v postopku ne sme trpeti negativnih posledic. Samo po sebi dejstvo, da tožnik ni predložil omenjenih pisem, ne bi smelo voditi v zaključek, da sploh ne obstajajo. Tožnik ob tem izpostavlja, da je predložil številne dokaze o svoji zaposlitvi pri družbi A., morebitna neujemanja glede letnic pa po njegovem mnenju ne morejo biti odločilna za presojo njegove verodostojnosti, saj meni, da je bistvena njegova zaposlitev pri ameriški firmi, medtem ko naj tožena stranka ne bi ugotovila nepristnosti listin oziroma dejstva, da listin ni izdala družba, ki je na listini navedena. Dodaja še, da je dokazal tudi zatrjevano smrt svojega očeta z ustrezno listino, morebitna neskladja pa se ne nanašajo na bistvene okoliščine niti niso takšna, da bi bilo tožniku mogoče odreči splošno verodostojnost. Tožena stranka je spregledala, da v relevantnih pravnih aktih ni določbe in tudi ne sodne prakse ESČP, ki bi določala, da če pristojni organ ugotovi tako imenovano splošno neverodostojnost, potem to avtomatično pomeni, da pristojni organ izda negativno odločbo in ukrep prosilcu, da mora zapustiti državo. Iz sodne prakse ESČP izhaja, da tudi v primeru, če omenjeno sodišče ugotovi, da je strankina izpoved v številnih elementih izmikajoča in z določenega vidika neverodostojna, to še ne pomeni, da ESČP ne nadaljuje s presojo z vidika 3. člena EKČP (sodba v zadevi N. proti Finski). Nadalje bi tožena stranka pri presoji zunanje konsistentnosti oziroma verodostojnosti tožnikovih izjav morala po mnenju tožnika preveriti tudi, če obstajajo v Afganistanu firme, ki se ukvarjajo z dejavnostjo, kakršno je opravljal tožnik in če obstajajo, ali se prevozi opravljajo tako, kot je navajal tožnik ter ali obstajajo napadi, za kar je v dokazne namene s strani tožnika predložene videoposnetke zavrnila, po mnenju tožnika neutemeljeno. Tožnik k tožbi prilaga izpis z internetne strani, s katerim dokazuje obstoj firme A. (tožbena priloga A4), ki ga prej ni predlagal, ker vprašanje obstoja firme do izdaje zavrnilne odločbe ni bilo sporno. Sodišču predlaga, da odloči po opravljeni glavni obravnavo, na kateri naj izvede dokaze z izvedenci psihiatrično-psihološke in kulturološke stroke, ki naj pojasni kulturno-vrednostne razlike med Afganistanom in Slovenijo oziroma Evropo, ter z zaslišanjem tožnika in v tej zvezi izrecno predlaga postavitev izvedenca psihiatrično-psihološke stroke za izdelavo strokovnega mnenja, ali lahko vse navedene okoliščine vplivajo na podajo opisa historičnih dogodkov in izdelavo strokovne ocene, kakšne so tožnikove sposobnosti podajanja časovne umestitve dogodkov in sposobnosti memoriranja. Dodatno glede med postopkom predloženih dokumentov v prilogah A1, A2, A3, A6 in A7 tožnik očita, da njihove pristnosti ni mogoče ugotavljati le na podlagi njihove vsebine, načina pridobitve in na podlagi tožnikovih izjav. Kar se tiče dokazila A1 tožnik zanika, da je v času njegove izdaje že zapustil državo, saj iz baze EURODAC izhaja, da so bili prstni odtisi v bazo posredovani 4. 9. 2008, kartica pa je bila izdana 1. 6. 2009, medtem ko naj bi tožnikova pot do Anglije trajala dobre tri mesece, tožniku pa v zvezi s tem ni bila dana možnost izjaviti se o tem in to neskladje pojasniti. Očita, da njegove izjave o poteku poti niso bile pravilno povzete, natančnih datumov pa se niti ne spominja več. Glede slabe kvalitete izdelave navedene identifikacijske izkaznice tožnik vztraja, da so takšno izkaznico v njegovi firmi uporabljali in da bi se to dalo preveriti na podlagi specifičnih informacij o izvorni državi. Dodaja še, da je dokazno oceno predloženih listin A2 in A3 tožena stranka gradila na tožnikovih izjavah, upoštevati pa je potrebno težave pri prevajanju zaradi različnega koledarskega štetja in tožnikovo nesposobnost časovne umestitve historičnih dogodkov. Glede odsotnosti žiga na navedenih dokumentih tožnik opozarja, da to ni nič nenavadnega, zlasti ker vsebujejo podpis. V zvezi z ugotovitvijo, da je šele 10 dni po vstopu v Republiko Slovenijo izrazil namen vložiti prošnjo za mednarodno zaščito, je tožena stranka po mnenju tožnika pavšalno zavrnila njegovo pojasnilo, da je temu tako zaradi tolmačeve omembe, da tu za azil ne more zaprositi.

Mogoče je res imel vozovnico do Francije, a to še ne pomeni, da ni imel namena zaprositi za azil. Nadalje v tožbi očita, da tožena stranka ni obravnavala informacij iz izvorne države pri presoji pogojev za odobritev statusa begunca. Dodaja še, da iz splošnih in specifičnih informacij, ki se nahajajo v spisu in jih je tožena stranka posredovala tožniku po pooblaščencu, med drugim izhaja, da iz Smernic UNHCR z dne 17. 12. 2010 izhaja, da je v zadnjih 12 mesecih nasilje v Afganistanu doseglo tako visoko raven, da je mogoče trditi, da tam obstaja vsesplošno nasilje, in da iz Polletnega poročila 2012 izhaja, da protivladni elementi stopnjujejo napade proti civilistom, ki po njihovem mnenju podpirajo afganistansko vlado ali mednarodne oborožene sile, tako da je v 1. polovici leta 2012 bilo 237 incidentov ciljnega ubijanja s posledico smrti 255 oseb in 101 ranjenih. Nadalje tožnik očita, da tožena stranka ni upoštevala v zvezi z varnostno situacijo v Kabulu in prisotnostjo Talibanov poročil in člankov, ki jih tožnik našteva v nadaljevanju pod točkami a) do n) in se nahajajo v upravnem spisu, niti ni presojala tožnikovih izjav o ogroženosti s strani Talibanov z vidika pogojev za subsidiarno obliko zaščite. Poudarja, da v njegovih izjavah v zvezi z grozečo nevarnostjo krvnega maščevanja zaradi prometne nesreče, ki jo je zakrivil tožnik, ni nasprotij v bistvenih okoliščinah. Glede posledic, ki jih je poškodovani utrpel ob prometni nesreči, tožnik navaja, da je že pojasnil v zvezi z resnostjo poškodb, da je o tem izvedel šele iz poznejšega telefonskega razgovora, njegovo pojasnilo pa tožena stranka zavrača s pavšalno in subjektivno – vrednostno obarvano obrazložitvijo. Četudi iz poročila Landinfo „Afganistan: Krvno maščevanje tradicionalno pravo in tradicionalno reševanje sporov“ izhaja, da je v primeru nenamerne povzročitve smrti žrtvina družina lahko upravičena do odškodnine, ne pa do krvnega maščevanja, to še ne pomeni, da v družina ne bo zahtevala smrti povzročitelja. Tožniku po njegovem mnenju v primeru vrnitve v matično državo grozi resna škoda, saj bi bilo ogroženo njegovo življenje, čeprav na podlagi poročil, ki jih navaja, tožena stranka ugotavlja zmanjšanje števila varnostnih incidentov od oktobra 2011 do marca 2012 za 15 %, a je to število še vedno visoko in ne pomeni, da teh incidentov sploh ni ter da ne obstaja visoka stopnja ogroženosti. V zvezi s podatkom, da se je v prvi polovici leta povečalo število ciljnih ubijanj civilistov, ki po mnenju protivladnih sil podpirajo afganistansko vlado ali mednarodne oborožene sile, tožnik meni, da spada v ogroženo skupino glede na svoje sodelovanje z Američani. V zvezi z vsesplošnim nasiljem, ki izhaja iz navedenih poročil, tožnik kot zavajajoče označuje podatke, ki izkazujejo zmanjševanje incidentov, glede na obstoječe visoko število žrtev. Toženi stranki očita, da je presojala varnostne razmere le v Kabulu, čeprav da je tožnik iz Maidan Wardaka, tam pa so se varnostni incidenti po podatkih iz junija 2012 povečali za 25 %. Tožnik glede na navedeno uveljavlja, da mu v primeru vrnitve v matično državo grozi mučenje in nečloveško oziroma poniževalno ravnanje, poleg tega pa obstaja resna in individualna grožnja za življenje ali osebnost tožnika zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega oziroma notranjega oboroženega spopada. Sodišču v tožbenem zahtevku predlaga, da izpodbijano odločbo spremeni tako, da tožniku prizna mednarodno zaščito, oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo ter prereka tožbene navedbe. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

Tožnik v naknadnih treh pripravljalnih vlogah z dne 17. 10. 2012, 9. 11. 2012 in 10.12.2012 v celoti vztraja pri tožbenih navedbah in dokaznih predlogih ter prereka navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo ter dodatno podaja dokazne predloge za vpogled listin, ki jih prilaga (tožbene priloge A3 – A7), med drugimi izpis iz proste spletne enciklopedije Wikipedije glede uporabe Shamsi oz. Jalali oz. Hijri koledarja v Afganistanu v angleškem jeziku (tožbena priloga A3) in v slovenskem jeziku (tožbena priloga A5), izpis spletne strani v angleščini www .

... (tožbena priloga A4); s pripravljalno vlogo z dne 10. 12. 2012 vlaga dva nova dokaza, ki naj bi dokazovala, da naj bi vrnitev v matično državo predstavljala resno nevarnost za njegovo življenje, in sicer: BBC News: „Afganistan bomb: Two die in Wardak suicide blast“ (tožbena priloga A6) ter Reliefweb: Afganistan: „Afgan revenge attack kills three, wounds 90“ (tožbena priloga A7).

Tožba ni utemeljena.

Predmet spora v obravnavanem primeru je odločitev tožene stranke, ki je v rednem postopku na podlagi 2. alinee 52. člena in ob upoštevanju 1. alinee 53. člena ZMZ zavrnila kot neutemeljeno prošnjo tožnika, državljana Islamske republike Afganistan, za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, ker je ugotovila, da ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite (1. alinea 53. člena ZMZ v zvezi s 23. členom ZMZ).

Mednarodna zaščita v skladu s 1. odstavkom 2. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ) pomeni status begunca in status subsidiarne oblike zaščite. Status begunca se v skladu z 2. odstavkom 2. člena ZMZ prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo. Status subsidiarne oblike zaščite pa se v skladu s 3. odstavkom 2. člena ZMZ prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ.

Tožena stranka se je pri odločitvi v prvi vrsti oprla na ugotovitev, da tožnik ni nesporno izkazal svoje identitete, saj v postopku ni predložil glede izkazovanja svoje identitete nobenega uradnega osebnega dokumenta, četudi je sam navedel, da je v izvorni državi imel rojstni list (taskiro), za katero je pri podaji prošnje sicer obljubil, da jo bo naknadno pridobil. Vendar te obljube tožnik ni izpolnil niti v naknadno dodatno podaljšanem roku, na vprašanje o razlogih, zakaj te svoje obljube ni izpolnil pa je odgovoril, da njegova mati nima doma nobene fotokopije tožnikove taskire, njen izvirnik pa so mu kot povzročitelju prometne nesreče zasegli policisti.

Dodatno je svojo odločitev tožena stranka utemeljila na neprepričljivosti razlogov, ki jih je tožnik uveljavljal v svoji prošnji za priznanje mednarodne zaščite (strah pred preganjanjem Talibanov zaradi njegove zaposlitve pri Američanih in strah pred krvnim maščevanjem sorodnikov poškodovanca v prometni nesreči, ki jo je povzročil tožnik oziroma strah pred kaznijo zaradi povzročitve prometne nesreče), pri čemer je preverjala verodostojnost izjav tožnika tako z medsebojno primerjavo njegovih izjav, podanih pri vložitvi prošnje, ter njegovih izjav na osebnem pogovoru, primerjala pa jih je tudi s podatki v dokumentih, ki jih je v dokazne namene predložil sam tožnik v upravnem postopku (A1 – A4, A6 – A8). V tej zvezi je ugotovila, da se tožnikove izjave medsebojno razlikujejo v bistvenih okoliščinah, določene izjave pa so neverjetne, poleg tega pa se ne skladajo tudi s podatki iz predloženih dokumentov, ki naj bi potrjevali tožnikove navedbe. Tožnikove izjave je namreč opredelila kot neverodostojne (glede trajanja zaposlitve pri družbi A.) ter neverjetne, in sicer glede na navedbe tožnika v izjavi ob vložitvi prošnje, da se ne spomni imena družbe, pri kateri je delal ter da na osebnem razgovoru na vprašanje uradne osebe ni vedel pojasniti, katere avtomobilske znamke so bile cisterne, na katerih je delal, medtem ko iz potrdil A2, A3, A6 in A7 izhaja, da naj bi družba A. opravljala prevoze izključno s tovornjaki znamke Mercedes. Kot nesprejemljivo je ocenila tožnikovo pojasnilo ob upoštevanju dokazila A6, ki naj bi bil originalen, da naj bi tožnika družba A. imela evidentiranega kot zaposlenega še več kot pol leta po tem, ko ni bil več prisoten v izvorni državi, zato je njegove izjave glede zaposlitve pri A. ocenila kot neverodostojne na podlagi njihove medsebojne primerjave ter ugotovljenega nasprotja z dokazili A2, A3, A6 in A7, ki jih je tožnik v postopku predložil z namenom, da bi se potrdile njegove izjave. Nadalje je kot neverodostojne ocenila tudi izjave tožnika glede datuma smrti njegovega očeta (dne 25. 6. 2005 oziroma 25. 11. 2006), saj se medsebojno ne ujemajo, ne skladajo pa se tudi z dokazili A3 in A7. Kot neverodostojne je tožena stranka opredelila tudi tožnikove izjave glede prejema dveh grozilnih pisem s strani Talibanov, ki ju tožnik v postopku ni predložil, četudi se obe pismi v originalu po njegovih lastnih navedbah nahajata v Združenem kraljestvu, kjer je tožnik vložil prvo prošnjo za mednarodno zaščito in naj bi se nahajali pri njegovem odvetniku, od katerega je med trajanjem predmetnega postopka tožnik pridobil originalni potrdili o zaposlitvi pri A. (A6 in A7), zato po mnenju tožene stranke ni smiselno, da ni pridobil tudi obeh navedenih grozilnih pisem, ki naj bi se prav tako nahajali pri odvetniku. Ker ju tožnik med postopkom ni predložil, čeprav bi jih kot rečeno lahko, ter ob upoštevanju neskladnosti njegovih izjav glede časa prejema navedenih pisem, kot tudi njegove zaposlitve pri družbi A., je tožena stranka tudi njegove izjave v zvezi z grozilnimi talibanskimi pismi ocenila kot neverodostojne. Prav tako je kot neverodostojna ocenila dokazila A1, A2, A3, A6 in A7 ter obrazložila tudi razloge za svoj dvom v pristnost predloženih dokumentov (identifikacijsko izkaznico A. – A1), ki je že zaradi same kvalitete izdelave vprašljiva ob dejstvu, da naj bi služila za vstop v strogo varovane ameriške kasarne, pri čemer je na prvi pogled očitno, da jo sestavljata le dva skupaj zlepljena papirja, ki imata na roko odrezana robova z nalepljeno fotografijo prosilca, nima pa nikakršnega žiga, temveč le podpis, za katerega se ne ve, komu pripada, saj bi nedvomno takšno izkaznico lahko naredil prav vsakdo, poleg tega pa iz dokazila A4 in pridobljenih podatkov iz baze EURODAC izhaja, da je tožnik v času izdaje te identifikacijske izkaznice že zapustil izvorno državo in je zato ni mogel uporabljati pri svojem delu; v zvezi z dokazilom A2 ugotavlja, da naj bi bil tožnik pri družbi A. zaposlen že od februarja 2006, medtem ko naj bi se po lastnih navedbah v izvorno državo iz Irana vrnil šele leta 2008, podatek glede zaključka tožnikove zaposlitve iz potrdila A2 pa se ne ujema s podatki iz baze EURODAC, po katerih je v Združenem kraljestvu tožnik zaprosil za mednarodno zaščito že dne 4. 9. 2008, medtem ko iz vsebine dokazila A2 izhaja, da naj bi bil v družbi A. zaposlen do decembra 2008; ker je vsebina dokazila A3 v nasprotju s tožnikovimi lastnimi navedbami glede datuma smrti njegovega očeta 25. 6. 2005, kot tudi z dokazili A2 in A6, vsebina dokazila A7 pa je v nasprotju z izjavami samega tožnika, medtem ko iz dokazila A7 izhaja datum smrti njegovega očeta 25. 11. 2006, kar ni v skladu s podatkom iz dokazila A3, da naj bi bil tožnikov oče ubit dne 25. 6. 2005, je tožena stranka ob oceni vseh izjav tožnika ter predloženih dokazil A1 – A4 in A6 – A8, po presoji sodišča pravilno sklepala, da je tožnik podal neverodostojne izjave glede njegove zaposlitve pri družbi A., ki jih je poskušal potrditi s predloženimi dokazili, ki jih je tožena stranka prav tako pravilno ocenila kot neverodostojne ter posledično pravilno kot neverodostojne ocenila tudi izjave tožnika glede zatrjevanega preganjanja s strani Talibanov, ki naj bi ga preganjali prav zaradi njegove zaposlitve pri družbi A., saj so tudi po oceni sodišča tožnikove izjave medsebojne neskladne (oziroma celo neverjetne) in se obenem ne skladajo niti s strani samega tožnika predloženimi dokazili tako glede trajanja njegove zaposlitve pri družbi A., datuma smrti njegovega očeta ter nadaljevanja njegove zaposlitve po smrti očeta, zlasti glede časovne umestitve prejema grozilnih pisem. Še zlasti to velja glede na dejstvo, da tožnik pri podajanju prošnje, to je še preden je prejel dokazila A1 – A4 iz izvorne države, ni vedel niti imena družbe, pri kateri naj bi bil zaposlen, niti ni vedel imena edine avtomobilske znamke zadevnih cistern (Mercedes), čeprav naj bi njegovo delo vključevalo tudi popravilo oziroma servisiranje le-teh. Tožena stranka je ob preverjanju tožnikovih izjav z iskanjem specifičnih informacij o izvorni državi tožnika glede obstoja družbe A. našla pod tem imenom le manjše logistične družbe z manj kot pet zaposlenimi v ZDA, ni pa našla nobene povezave teh družb z dejavnostjo v Afganistanu, medtem ko je na naslovu, ki je naveden v predloženih listinskih dokazilih A2, A3, A6 in A7 kot naslov družbe A., našla drugo družbo, in sicer z imenom B. V nasprotju s tožbenim ugovorom, da naj tožena stranka tožniku ne bi dala možnosti pojasniti ugotovljenih neskladij med njenimi ugotovitvami in tožnikovimi izjavami, iz podatkov v listinah predloženega upravnega spisa izhaja, da je tožena stranka tožnika na osebnem razgovoru izrecno povprašala, če mu ime B. kaj pomeni, vendar tedaj tožnik o tem imenu ni vedel povedati ničesar, kar po mnenju sodišča dodatno podpira pravilnost sklepa tožene stranke glede neverodostojnosti predloženih listinskih dokazil ter njene ocene možnosti, ali družba A. v Afganistanu sploh (ne) obstaja.

Sodišče je na podlagi preučitve izpodbijane odločbe, listin v upravnem spisu in vseh izvedenih dokazov v upravnem postopku presodilo, da se lahko strinja z razlogi izpodbijane odločbe, v katerih je tožena stranka v skladu z dokaznimi standardi o deljenem dokaznem bremenu v azilnih postopkih, odločila logično pravilno in prepričljivo argumentirano pojasnila razloge, zakaj v konkretnem primeru niso izpolnjeni pogoji za priznanje mednarodne zaščite in tudi ne za priznanje subsidiarne zaščite. Teh razlogov sodišče zato ponovno ne navaja in se v celoti sklicuje na obrazložitev tožene stranke na podlagi pooblastila iz 2. odstavka 71. člena ZUS-1. Pravilnost odločitve tožene stranke tožniku po presoji sodišča ni uspelo izpodbiti s predloženimi dokazi (naštetimi pod zap. št. 1 – 15 na strani 16 – 17 izpodbijane odločbe), do katerih se je tožena stranka jasno opredelila, tudi ob upoštevanju Smernic UNHCR. Tožena stranka je tudi pravilno ugotovila, da tožnik ni dokazal, da bi sodeloval s koalicijsko vojsko. Zato je tožena stranka tudi pravilno odločila, da te okoliščine pri individualni oceni varnostne situacije za tožnika v izvorni državi ni upoštevala. Prav tako pravilno je pojasnila tudi neizpolnjevanje pogojev za subsidiarno zaščito ob upoštevanju smernic UNHCR ter ugotovitve, da je sam tožnik kot kraj zadnjega prebivanja v izvorni državi navedel Kabul, za katerega ob podrobnejši preučitvi situacije v Kabulu iz smernic UNHCR ter drugih preučenih informacij ugotavlja, da je v Kabulu varnostno stanje sorazmerno dobro ter da Kabul ostaja večinoma izoliran pred najhujšim nasiljem zadnjih desetih let in čeprav se je uporniško nasilje razširilo postopoma po vsej državi, je Kabul ostal sorazmerno miren, kljub temu, da prihaja do osamljenih, tudi hudih incidentov, vendar afganistanske varnostne sile zaenkrat ohranjajo ustrezen nadzor nad Kabulom ter dobro delujejo glede zagotavljanja varnosti v Kabulu, kjer so kljub incidentom, ki se občasno pojavljajo, varnostne razmere relativno dobre in stabilne. Po vpogledu številnih informacij (naštetih pod opombami 1 – 12) je tožena stranka pravilno ugotovila, da iz navedenih informacij ne izhaja, da bi bila varnostna situacija v Afganistanu takšna, da bi bilo zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada življenje ali osebnost civilista zgolj zaradi njegove prisotnosti v državi ogroženo. Tožena stranka je glede na navedeno po presoji sodišča pravilno sklepala, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za pridobitev subsidiarne zaščite ter je pravilno ocenila, da tožnik ni izkazal, da bi mu ob vrnitvi v izvorno državo lahko bila storjena resna škoda v smislu določil 28. člena ZMZ, saj se je tožena stranka do vseh s strani tožnika zatrjevanih podlag zatrjevanega preganjanja, vključno z zatrjevanima krvnim maščevanjem in kazenskim pregonom v zvezi z njegove strani povzročeno prometno nesrečo, opredelila in podala tudi pravilno oceno o v tej zvezi pridobljenih informacijah. Z njimi je tožnika seznanila in mu dala možnost, da se o vsem tem izjasni, tožnik pa ni uspel izpodbiti pravilnosti odločitve tožene stranke le s svojimi posplošenimi navedbami (v pisni vlogi z dne 30. 8. 2012, da je oseba, ki naj bi v preteklosti sodelovala s koalicijsko vojsko, zaradi česar spada v skupino oseb, ki so posebej ogrožene s strani Talibanov), niti s predložitvijo dodatnih informacij, naštetih pod točko a) do n) v zvezi s prisotnostjo Talibanov v Kabulu in v zvezi z varnostno situacijo v Kabulu, do katerih se je tožena stranka opredelila v svoji obrazložitvi (2., 3. in 4. odstavek na str. 17), med drugim z ugotovitvijo na podlagi vseh preučenih informacij, da se je število varnostnih incidentov od oktobra 2011 do marca 2012 zmanjšalo za 15% v primerjavi z ustreznim obdobjem predhodnega leta, v obdobju od 1. 2. 2012 do 30. 4. 2012 pa je bilo opazno še večje zmanjšanje incidentov v primerjavi z istim predhodnim obdobjem in je bilo samo aprila 2012 zabeleženih 23% manj incidentov kot aprila 2011, medtem ko tudi iz opažanj nevladnih organizacij izhaja, da se je ob koncu 2. četrtletja 2012 število napadov zmanjšalo za 38% v primerjavi z istim predhodnim obdobjem.

Glede na navedeno sodišče zavrača vse tožbene ugovore kot neutemeljene, saj ugotavlja, da je bilo dejansko stanje ob izdaji izpodbijane odločbe pravilno ugotovljeno, izpodbijana odločba pa je pravilna in na zakonu utemeljena. V skladu z določili 2. člena ZUS-1 je predmet presoje sodišča v upravnem sporu namreč zakonitost dokončnega upravnega akta, zoper katerega je uperjena tožba in s katerim se posega v pravni položaj tožnika, ki je v konkretnem primeru, kot rečeno, pravilen in na zakonu utemeljen. Ker sodišče tudi ni našlo kršitev zakona, na katere pazi po uradni dolžnosti, je na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Ker je sodišče v obravnavanem primeru tožbo zavrnilo, pogoji za odločanje o sporu polne jurisdikcije niso podani.