Jedro

Kadar je bilo zaplenjeno premoženje vrnjeno v obliki odškodnine v obveznicah RS, pripadajo upravičencem obresti od pravnomočnosti odločbe o razveljavitvi kazni zaplembe premoženja do izdaje obveznic. Te obresti predstavljajo odmeno za donos denarne vrednosti zaplenjenega premoženja, ker je upravičenec pravico do vrnitve zaplenjenega premoženja pridobil že s pravnomočnostjo odločbe o razveljavitvi kazni zaplembe premoženja, do odločitve o višini denarne vrednosti zaplenjenega premoženja. Torej gre za neke vrste odškodnino za škodo zaradi neuporabe denarne odškodnine. Upravičenec pa poleg teh obresti nima še dodatne pravice na povračilo imaginarnega izgubljenega dobička, ki bi ga imel, če bi premoženje dejansko dobil vrnjeno v naravi in bi z njim upravljal. Ker premoženje v času razveljavitve kazni zaplembe premoženja ni več obstajalo, tudi ni mogoče govoriti o izgubljenem dobičku z njegovim upravljanjem, razen v obliki obveznic, odškodnino za škodo zaradi neuporabe denarne odškodnine pa je uredil že zakonodajalec v ZIOOZP.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba tako spremeni, da se zavrne tožbeni zahtevek: "Tožena stranka je dolžna tožečim strankam plačati odškodnino v skupni višini 199.521,63 EUR in sicer po posameznih zneskih kot sledi: M. B. v višini 33.253,60 EUR, V. M. Š. v znesku 66.507,20 EUR, T. H. v znesku 11.084,54 EUR, M. H. v znesku 11.084,54 EUR in M. S. v znesku 77.591,75 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila, vse v 15 dneh." Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 2.984,64 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti iz te točke izreka do plačila.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

: Tožniki so dediči pokojnega J. S., ki mu je bilo s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Kamniku zaplenjeno premoženje in sicer posest ter trgovina v Domžalah z vso blagovno zalogo, inventarjem in denarjem. Obsodilna sodba je bila razveljavljena s sklepom Temeljnega sodišča v Ljubljani K 99/93 z dne 30.9.1993. Tožniki s tožbo zahtevajo izplačilo izgubljenega dobička, ki bi ga zapustnik lahko imel, če mu premoženje z neupravičeno obsodbo ne bi bilo zaplenjeno za obdobje od pravnomočnosti razveljavitve kazenske sankcije zaplembe premoženja do pravnomočnosti sklepa o določitvi odškodnine za zaplenjeno premoženje. Sodišče je tožbenemu zahtevku ugodilo in toženi stranki naložilo plačilo odškodnine v skupni višini 199.521,63 EUR.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Opozarja, da tožnikom ne pripada odškodnina, ker je že Zakon o izdaji obveznic za plačilo odškodnine za zaplenjeno premoženje zaradi razveljavitve kazni zaplembe premoženja (ZIOOZP, Uradni list RS, št. 49/99) določil, kdaj začnejo teči obresti iz 5. odstavka 3. člena ZIOOZP. Sodna praksa je enotna, da te obresti tečejo že od pravnomočnosti odločbe o razveljavitvi kazni zaplembe premoženja in vse do izdaje obveznic. Ker se višina odškodnine po 3. odstavku 145. člena ZIKS določi po stanju premoženja v času zaplembe in po vrednosti v času izdaje sklepa o vrnitvi, obresti pa se tej glavnici pripišejo, je jasno, da odškodnina za zaplenjeno premoženje ne zajema le vrednosti samega premoženja, ampak tudi odmeno za donos denarne vrednosti zaplenjenega premoženja. Narava obravnavanih obresti je neke vrste odškodnina ali nadomestilo za donos denarne vrednosti, zato tožniki nimajo podlage še za plačilo izgubljenega dobička. Upravičenec, ki je zaplenjeno premoženje dobil vrnjeno v naravi, to premoženje uživa od dne vrnitve, upravičenci, ki pa so zaplenjeno premoženje prejeli v obliki obveznic Slovenskega odškodninskega sklada, pa so bili dodatno upravičeni še do odmene za nezmožnost upravljanja vrnjenega premoženja v višini priznanih obresti. Iz previdnosti tožena stranka graja tudi višino odmerjene odškodnine, saj se je sodišče nekritično oprlo na oceno sodnega cenilca in v celoti zavrnilo ugovore tožene stranke. Ocena cenilca sloni na domnevah in ne na konkretnih izračunih. Poleg tega je izvedenec pri oceni izgubljenega dobička vzel primerljive gospodarske družbe v času visoke konjukture v letu 2007 in ne primerljivo obdobje od 30.9.1993 do 1.12.2004. Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka in prerekala podane pritožbene navedbe.

Pritožba je utemeljena.

Tožniki svoj tožbeni zahtevek opirajo na določilo 145.c člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS), ki določa, da se v zadevah za vračanje zaplenjenega premoženja v kazenskih postopkih, ki so bili pravnomočno končani do 31.12.1958, kazen zaplembe premoženja pa je bila razveljavljena na podlagi izrednih pravnih sredstev, odškodninski zahtevki iz naslova nezmožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja ter iz naslova vzdrževanja nepremičnin in iz naslova kakršnihkoli izgubljenih dobičkov po pravilih odškodninskega prava za čas od zaplembe premoženja do dneva pravnomočnosti razveljavitve kazni zaplembe premoženja ne priznajo. To dejansko pomeni, da so takšni zahtevki mogoči po dnevu pravnomočnosti razveljavitve kazni zaplembe premoženja, pa do pravnomočnosti sklepa zaradi vračila premoženja v nepravdnem postopku, kar v obravnavani zadevi predstavlja obdobje od 30.9.1993 do 1.12.2004. Po določilu 3. odstavka 145. člena ZIKS se v primerih, če vrnitev zaplenjenega premoženja ali njegovih posameznih delov stvarno ali pravno ni več mogoča, povrne dejanska vrednost tega premoženja po času izdaje sklepa o vrnitvi in po stanju v času zaplembe RS, kar je primerljivo z določilom 44. člena ZDen, ki se v obravnavani zadevi smiselno uporablja po določilu 145.a člena ZIKS. Okrajno sodišče v Domžalah je s sklepom NzN 21/94 pravnemu predniku tožnikov priznalo plačilo odškodnine za celotno zaplenjeno premoženje, vključno z inventarjem, poslovnimi prostori in zaplenjenim blagom ter zalogami. Premoženja namreč ni bilo več mogoče vrniti v naravi. To pa tudi pomeni, da tega premoženja v obliki posestva in trgovine tudi ni bilo mogoče upravljati v obdobju 30.9.1993 do 1.12.2004 in z njim ustvariti dobiček. Zakonodajalec je za takšne primere, kot utemeljeno opozarja pritožba, že zakonsko predvidel nadomestilo v Zakonu o izdaji obveznic za plačilo odškodnine za zaplenjeno premoženje zaradi razveljavitve kazni zaplembe premoženja, po katerem obresti v primeru, če se zaplenjeno premoženje vrača kot odškodnina v obveznicah, pripadajo upravičencem od pravnomočne odločitve o razveljavitvi kazni zaplembe premoženja dalje in ne šele od dneva izdaje obveznic. Gre za neke vrste nadomestilo za donos denarne vrednosti zaplenjenega premoženja kot odškodnina za škodo zaradi neuporabe denarne odškodnine, do katere je neupravičeno obsojeni pridobil pravico že z dnem pravnomočne odločbe o razveljavitvi kazni zaplembe premoženja, ki ga ni mogoče vrniti v naravi (primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 628/2003). Ker torej pravnemu predniku tožnikov ob razveljavitvi kazenske sankcije premoženje ni bilo vrnjeno v naravi, kar tudi pomeni, da z njim, razen v obliki upravljanja z obveznicami za sporno obdobje desetih let, tudi ne bi mogel ustvariti dobička, odškodnino za škodo zaradi neuporabe denarne odškodnine pa je dobil povrnjeno v obliki obresti od obveznic, je tožbeni zahtevek na izplačilo izgubljenega dobička neutemeljen (primerjaj tudi odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 150/2005, v kateri je sodišče zavzelo stališče, da tožbeni zahtevek iz naslova 145.c člena ZIKS ni utemeljen, ker nepremičnin oziroma premoženja, ki je bilo zaplenjeno, ni več, s tem pa tudi ne izgubljenega dobička).

Ker je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določilo 145.c člena ZIKS, pri čemer pa je sicer dejansko stanje pravilno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče na podlagi določila 5. alineje 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zaradi spremenjenega uspeha strank v postopku je pritožbeno sodišče ponovno odmerilo pravdne stroške (2. odstavek 165. člena ZPP). Stroške tožene stranke je odmerilo glede na priglasitev na list. št. 163 spisa v skladu z Odvetniško tarifo, pri čemer ji ni priznalo stroškov za narok 23.11.2007, saj ta ni bil opravljen ter za pripravljalno vlogo z dne 24.12.2008, ki je zgolj povzemanje navedb iz odgovora na tožbo in prve pripravljalne vloge. Toženi stranki sodišče tudi ni priznalo vsakokratnih obvestil stranki, saj so te postavke že zajete s tarifo za opravo posameznih dejanj. Skupaj odmerjeni stroški tožene stranke znašajo 6.375,00 odvetniških točk, povečanih za materialne stroške, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 2.984,64 EUR. Te stroške je tožeča stranka toženi stranki dolžna povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka tožeče stranke glede odgovora na tožbo temelji na določilu 1. odstavka 154. člena ZPP.