Jedro

Tožnik je v času izvajanja nalog in pooblastil varnostnika na bencinskem servisu odtujil glasbeno zgoščenko, ki jo je na zahtevo prodajalke naknadno plačal, s tem pa storil kršitev delovne obveznosti, ki ima vse znake kaznivega dejanja tatvine iz določbe 204. člena KZ-1. Zato je bil podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo glavni (pravilno primarni) tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožniku prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, podani dne 22. 8. 2012, z dnem 20. 12. 2012, in zavrnilo je podredni tožbeni zahtevek, da se izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 12. 2012, ki jo je tožena stranka podala tožniku, kot nezakonita razveljavi (I. točka izreka). Poleg tega je sodišče prve stopnje odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške sodnega postopka (II. točka izreka).

Tožnik se je pritožil zoper sodbo (razen v delu odločitve o stroških v II. točki izreka, ki se nanašajo na toženo stranko) iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da ga je tožena stranka odjavila iz vseh zavarovanj že 20. 12. 2012, to je na dan, ko je bila njegovi pooblaščenki vročena pisna izredna odpoved. Zato ne more vzdržati ugotovitev v izpodbijani sodbi, da mu je delovno razmerje poteklo tri dni prej, to je 17. 12. 2012, ko mu je tožena stranka podala izredno odpoved. Če je bil namen tožene stranke, da začne učinkovati izredna odpoved že s 17. 12. 2012, v nadaljevanju ni imela nobenih razlogov, da ga je vabila na zagovor za dne 19. 12. 2012. Meni, da bi mu dejansko lahko prenehalo delovno razmerje šele z 21. 12. 2012, saj običajno preneha delavcu delovno razmerje naslednji dan po vročitvi odpovedi, tožnik pa se je s tem dnem tudi prijavil pri zavodu za zaposlovanje. Poleg tega navaja, da v njegovem primeru ni izkazan pogoj za podajo izredne odpovedi iz določbe 1. odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe), saj pogodbeni odnos med strankama zaradi kršitve ni bil v ničemer porušen. Tožnik je dejansko delal pri njej do 8. 12. 2012, v nadaljevanju pa je bil v bolniškem staležu. V letu 2011 je imel depresivno motnjo. V času odpovednega roka je bil v hudi stiski, ker je mislil, da ne bo več hodil na intervencije. Dejansko je storil očitano kršitev v času odpovednega roka, določenim v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Osebna zdravnica A.A. je izpovedala, da je pri tožniku upoštevala kot zadnji dan bolniškega staleža 19. 12. 2012, vendar glede tega ni izstavila nobenega bolniškega lista. Poleg tega je zdravnik psihiater B.B. izpovedal, da tožnik 20. 12. 2012 še ni bil sposoben za delo. Tako je sodišče glede teh dejstev prišlo v medsebojno nasprotje. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu spremeni sodbo tako, da njegovim zahtevkom v celoti ugodi oz. podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče v izpodbijanem delu sodbe o tožbenih zahtevkih pravilno razsodilo. Tožena stranka je vse navedbe glede podane izredne odpovedi ter vročanja odpovedi tožniku obrazložila v odgovoru na tožbo in pripravljalni vlogi. Po podanem zagovoru tožnika 14. 12. 2012 je ugotovila obstoj očitane hujše kršitve delovne obveznosti, ki je bila podlaga izredni odpovedi. Tožnik je bil 20. 12. 2012 zdravstveno zmožen za delo, navedeni datum pa predstavlja zadnji dan 120 dnevnega roka iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnika. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšenem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na preostale tožnikove pritožbene navedbe še odgovarja: Tožnik je v tem sporu uveljavljal ugotovitev, da mu je prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki s potekom 120 dnevnega odpovednega roka iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to je z dnem 20. 12. 2012, ko se je iztekel zadnji dan tega roka, in ne na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 12. 2012, ki je bila vročena tožniku dne 20. 12. 2012, ter v tej zvezi podrejeno zahteval tudi ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi. Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih ugotovilo naslednja dejstva: - da je tožena stranka dne 22. 8. 2012 redno odpovedala tožniku pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga na delovnem mestu varnostnik 1, - da je bil tožniku z navedeno redno odpovedjo določen 120 dnevni odpovedni rok, ki se izteče dne 20. 12. 2012, - da je bil tožnik v času od dne 14. 12. 2012 do dne 19. 12. 2012 upravičeno odsoten z dela zaradi bolniškega staleža, - da je tožena stranka v času teka 120 dnevnega odpovednega roka dne 17. 12. 2012 podala tožniku izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitve delovne obveznosti, ki ima znake kaznivega dejanja, - da je bila tožniku (preko njegove pooblaščenke) vročena pisna izredna odpoved dne 20. 12. 2012 in da je bil tožnik s tem dnem odjavljen iz socialnega zavarovanja.

Sodišče prve stopnje je na podlagi tako ugotovljenih dejstev zaključilo, da je tožena stranka po pravilno izvedenem postopku in iz utemeljenih odpovednih razlogov dne 17. 12. 2012 izredno odpovedala tožniku pogodbo o zaposlitvi. Takšna odpoved je bila tožniku vročena dne 20. 12. 2012, ko je bil tožnik še v delovnem razmerju. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik dne 6. 12. 2012 v času izvajanja nalog in pooblastil varnostnika na bencinskem servisu C. odtujil glasbeno zgoščenko, ki jo je na zahtevo prodajalke naknadno plačal, s tem pa storil kršitev delovne obveznosti, ki ima vse znake kaznivega dejanja tatvine iz določbe 204. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 in spremembe). Tožnik je na zagovoru dne 14. 12. 2012 očitano ravnanje obžaloval in navedel, da ne ve kaj mu je bilo, da je storil takšno kršitev.

Tožena stranka je poleg odpovednega razloga iz določbe 1. alineje 1. odstavka 111. člena ZDR ugotovila, da je prišlo zaradi takšne kršitve med tožnikom in toženo stranko do porušenega zaupanja. V konkretnem primeru je šlo za dejanje, ki ga varnostnik nikakor ne bi smel storiti. Tožnikova kršitev bi lahko imela za toženo stranko usodne posledice, če bi zanjo izvedeli poslovni partnerji oz. naročniki fizičnega varovanja oseb in premoženja, saj je varnostnikom zaupano prav varovanje. Kot je prepričljivo izpovedal direktor D.D., se pri njih ne morejo privoščiti, da bi lahko en varnostnik kradel, zaradi česar je boljše, da ostanejo brez takšnega varnostnika v primerjavi s škodo, ko bi čez mesece ali leto izgubili poslovne storitve. Pritožbeno sodišče se s takšnimi razlogi v izpodbijani sodbi v celoti strinja.

Pritožba zmotno izpostavlja, da tožena stranka ni imela razlogov, da je tožnika na podlagi izredne odpovedi z dne 17. 12. 2012 in njeni vročitvi dne 20. 12. 2012, z istim dnem odjavila iz zavarovanja. Iz pisne izredne odpovedi (priloga A13) izhaja, da tožniku na podlagi izredne odpovedi preneha delovno razmerje prvi naslednji dan po dnevu njene vročitve. Vendar po ugotovitvi pritožbenega sodišča takšna navedba ne pomeni, da bi moralo tožniku prenehati delovno razmerje dne 21. 12. 2012, saj tega dne formalno, glede na pred njim iztečeni zadnji dan iz 120 dnevnega odpovednega roka iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ni mogel biti več v delovnem razmerju. Za presojo tega vprašanja je odločilno, da je v tožnikovem primeru izredna odpoved učinkovala z vročitvijo dne 20. 12. 2012, ko je bil po končanem bolniškem staležu še v delovnem razmerju pri toženi stranki. Zato glede tega kakršnokoli navajanje pritožbe, da je tožniku prenehalo delovno razmerje samo na podlagi izteka odpovednega roka iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ne more biti upoštevno.

Pritožba se zmotno zavzema, da je bil tožnik tudi za dne 20. 12. 2012, ko je bil odpuščen iz psihiatrične bolnice, upravičen do priznanja bolniškega staleža in se glede tega sklicuje na izpovedbo psihiatra B.B., da ob odpustu še ni bil sposoben za delo. V tej zvezi je navedeni psihiater izpovedal (listovna št. 62-63), da je bil tožnik hospitaliziran v odprtem oddelku, na katerem se bolniki prostovoljno zdravijo, zaradi česar ni bilo podlage, da bi ga proti njegovi volji zadrževali na zdravljenju, pri čemer je bolnico zapustil na lastno željo. Dogovorjeno je bilo, da se bo v nadaljevanju zdravil ambulantno. Tožnik se je istega dne, ko je bil odpuščen iz bolnice, oglasil skupaj z ženo pri osebni zdravnici A.A., ki pa mu je, kot je to razvidno iz potrdila o upravičeni zadržanosti od dela (priloga B25), priznala bolniški stalež za obdobje od 14. 12. 2012 do 19. 12. 2012. Vendar je glede tega osebna zdravnica izpovedala (list. št. 56-57 in priloga B24), da je takrat obema, to je tožniku in njegovi ženi povedala, da se izteče bolniški stalež z dnem 19. 12. 2012 ter takšno odločitev tudi obrazložila. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je samo osebni zdravnik tisti, ki najprej odloči o pravici delavca do začasne zdravstvene zadržanosti z dela. Seveda pa, v kolikor bi tožnik tudi za dne 20. 12. 2012, ki ga izpostavlja za spornega, želel imeti priznan bolniški stalež, bi po stališču pritožbenega sodišča takšno priznanje že takrat moral uveljaviti pri imenovanem zdravniku oz. pristojni zdravstveni komisiji.

Pritožbeno sodišče se je v obrazložitvi te sodbe opredelilo zgolj do tistih pritožbenih navedb, ki bi lahko bile pomembne (1. odstavek 360. člena ZPP). Pritožbeno sodišče glede pritožbenega razloga, ki se nanaša na podano izredno odpoved in vabljenje tožnika na zagovor za dne 19. 12. 2012, še navaja, da je šlo v tem primeru za obravnavanje kršitve z dne 7. 12. 2012, ko naj bi tožnik kljub prepovedi opravljanja dela s službenim vozilom nepooblaščeno vozil po varovanem industrijskem območju na sedežu podjetja. Vendar ta kršitev po vsebini ni bila predmet izredne odpovedi z dne 17. 12. 2012, temveč kršitev z dne 6. 12. 2012. Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v izpodbijanem delu potrdila sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).